IUV, Paloma, Elan, Mura … Hm, kaj pa RTV SLO, Delo, Večer …? Če je bilo v preteklih štirih letih (in še kakšno več) z vseh strani slišati izključno o ne-pluralnosti, ne-objektivnosti, eno-ne-umnosti in ne-uravnoteženosti medijev ter o ne-vmešavanju politike v uredniško delo (in nekaj tirad o medijski ‘tajkunsko’-lastniški koncentraciji), zdaj prihaja čas plačevanja računov. Panoga, ki v (časopisno-revijalnem delu) zaposluje kakšnih 2000 ljudi, prav toliko pa v javni radiotelevizijski hiši, se rationalisingu, downsizingu in outsourcingu, zloglasnim trem jezdecem podjetniške apokalipse, ne bo izognila. Politične in lastniške orgije, nesposobni menedžment, zapravljena verodostojnost in blagovne znamke, slaba kakovost, razvojno izgubljena leta …, če bodo ceno za to plačali v ‘klasičnih’ industrijskih panogah, ni videti razloga, da je ne bi tudi v medijski. V skrajni posledici tudi s kakšno prisilno poravnavo, stečajem ali likvidacijo podjetja oziroma ukinitvijo medija. Govoriti o finančni in gospodarski krizi, ki da je že zmanjšala oglasne prihodke za tretjino ali še več, povrh pa (bo) povzročila znižanje prihodkov od prodaje, bo udobno - in deloma celo točno. Toliko, kolikor je točno, da so za težave ‘tajkunov’ krive banke, ki ne dajejo več posojil, in borza, na kateri so strmoglavile cene delnic.

Naj takoj poskušam preprečiti morebitne nesporazume. Ni ga, prvič, lastnika, medijskega menedžerja, urednika in novinarskega kolektiva, pa čeprav bi bil to nekakšen slovenski all stars, ki bi panogi ali celo enemu samemu mediju lahko prihranil bridko izkušnjo ’suhih let’ (ki bi, kot rečeno, napočila, resda najverjetneje v ne tako drastični obliki in morda ne tako ‘čez noč’ kot bodo zdaj, četudi nikjer pod soncem ne bi bilo nobenih derivatov hipotekarnih obveznic). Medijska podjetja, še zlasti časopisno-založniške hiše, so širom sveta v vse hujših težavah že desetletje in čez, prodajni in oglasni prihodki padajo na račun spleta, splet sam pa jih (še ?) ne prinaša dovolj, da bi usihanje prihodkov v tisku lahko nadomestil; iz malce drugačnih razlogov, a s podobnimi simptomi so v krizi (identitete in poslovanja) javne radiotelevizije (po Evropi). V tem smislu je kriza medijske industrije ’strukturna’, njena ‘globalna’ razsežnost pa dokazuje, drugič, da specifično slovenske umazane politične in lastniške igre zadnjih let niso vzrok, ampak kvečjemu katalizator dogajanja (kakor ponazarja primer Chicago Tribune, lahko neuki lastnik in nesposobni menedžment k dinamiki dogodkov precej prispevata).

Ne privoščim nikomur izmed 4000, ki bo krizo slovenske medijske industrije plačal z izgubo službe. Priznam pa, da sem do posamičnih zgodb v glavnem ravnodušen. Za vse delavce Elana ali IUV, ki jih ne poznam, mi je žal, če bodo oziroma so izgubili službo, za marsikaterega novinarja, ki ga poznam, mi bo vseeno. Novinarji niso murskosoboške ali vrhniške šivilje, vsaj po izobrazbi, domnevnem znanju in gmotnem statusu ne. Po slednjem bi morali udarce ‘usode’ tako in tako lažje preboleti, po prvem bi lahko vedeli, da jih razgibalne vaje za hrbtenico, igranje žrtve, nesposobnost za (samo)refleksijo ali voljno sostorilstvo dolgoročno ne bodo obvarovali. Pa niso, nasprotno, iz tega ali onega razloga so bili vse - vse preveč njih, ne pa vsi - kar so politiki in/ali lastniki od njih zahtevali. Proti zdravemu razumu in poklicni etiki. Visokokvalificirana delovna sila, ki se obnaša poniglavo in nedostojanstveno, ne sme pričakovati, da se bo z njo ravnalo kaj drugače (sploh ne v časih, ko je videti, da morebiti niti v državni upravi službe niso več dosmrtne).

Če je na javni televiziji vse več repriz (z vedno daljšo brado), če so časopisi vse tanjši, naklade pa vse nižje, je očitno, da storilnost pada, izdelki pa na trgu niso konkurenčni. Klasične industrijske panoge se na to ‘refleksno’ najprej odzovejo z zmanjšanjem plač in nato odpuščanjem določenega števila zaposlenih. Tudi medijska industrija po svetu se je, najnovejši primer je stara švicarska dama Neue Zürcher Zeitung, ki je napovedala zmanjšanje 160-glave redakcije za sedem novinarjev. Nekateri ameriški, francoski in nemški časopisi so bili prisiljeni v že krepko bolj odločne reze. Palica, še zlasti neprevidno oziroma mehanično uporabljena, pa ima kajpak dva konca: na drugem še pospeši padec kakovosti, s tem pa je na spirali navzdol narejen nov krog. Zmanjševanje števila zaposlenih brez prestrukturiranja oziroma vlaganja ‘prihrankov’ v razvoj novih produktov in kakovost se zato ne more dobro končati niti v medijski industriji.

Kot gradbeništvo in predelovalna industrija je slovenska medijska industrija doslej ‘racionalizirala’, kolikor je, predvsem na račun ‘pogodbenikov’. Odpuščati novinarje se ‘politično’ gledano najbrž še vedno zdi kočljivo, čeprav bo ekonomsko gledano nujno, ’splošna’ družbena občutljivost za dogajanje v medijih pa se je medtem že močno zmanjšala. Zaradi vsega, kar se je v panogi v zadnjih letih ’specifičnega’ dogajalo in seveda zaradi splošnih gospodarskih razmer bo širša javnost odpuščanje novinarjev sprejela bolj ali manj ravnodušno, ožja oziroma kvalificirana javnost pa nima potrebne verodostojnosti, da bi to spremenila, čeprav bo brez dvoma glasna. Samo vprašanje časa je, kdaj bodo dejstvo, da lahko ‘nekaznovano’ odpuščajo, ugotovili tudi medijski lastniki. Država je med njimi kot ustanoviteljica javnega zavoda RTV največji delodajalec, pa tudi ‘kadrovskih presežkov’ in drugih neracionalnosti je na RTV absolutno in verjetno tudi relativno največ.

Javni zavod RTV je v ekonomskem pogledu hočeš-nočeš samodejno problem davkoplačevalcev oziroma elektroodjemalcev, s tem pa politike oziroma vlade. A dvomim, da je to v ospredju njenega zanimanja, pa tudi pričakovanj zaposlenih ter ožje in širše javnosti. Prej sta to zakon, sprejet z ‘voljo ljudstva’ in obljubo ‘boljšega programa za manj denarja’, ter kadrovske zamenjave poslovnega in uredniškega vodstva. Predvidljivo in preizkušeno neproduktivno, kajti s tem politika vedno znova postane del problema, ne pa rešitve, ki jo zdaj, kakor je bilo neštetokrat ponovljeno, (znova) hoče iskati s pomočjo in v soglasju s ’stroko’ in zainteresirano ‘civilno javnostjo’. Družbenemu (socialnemu) dialogu vse spoštovanje, toda v tovrstnih iskanjih ‘najboljših rešitev’ vedno prevlada (nemara niti ne vedno večinska) glasna ‘tiha nenačelna koalicija’ delomrznežev, bedakov, spletkarjev, ‘filozofov’, neuresničenih ambicioznežev, bleferjev, nesposobnežev, zapečkarjev, ‘privatizerjev’, političnih agentov in povzpetnikov. (Kot v vsakem podobnem ‘družbeno pomembnem’ cehu, da ne bo nesporazuma, če ste se kdaj vprašali, kako se to lahko dogaja v zdravstvu, kulturi, pravosodju, na univerzah …)

Problem RTV (in drugih medijev) nista (samo) zakon in vodstvo, ampak celoten sistem in znotraj njega prav novinarji, kot zdaj ugotavlja tudi Boris Vezjak, medijski watch dog v Večerovi Sobotni prilogi.

_{Ob resda nekoliko partikularno izbranih ilustracijah novinarskega odnosa do vprašanja medijske svobode in mednovinarske solidarnosti naj navedem še tretji, čisto vsebinski primer njihovega neprofesionalizma. Znova bom poročal o lastni prigodi: na nedavnih novinarskih dnevih v Ankaranu sem se udeležil okrogle mize o zakonu o RTV Slovenija in tem, kako bi ga veljalo spremeniti. Kot oster kritik zakona še pred njegovim sprejetjem sem sogovorca iz vodstva javnega zavoda skupaj z občinstvom izzval k “miselnemu eksperimentu”. Zdi se namreč, da se spremembi tega “evropskega zakona”, kot so nas prepričevali, prav nihče več ne upira: nova oblast jo napoveduje, prejšnja pa skesano čaka nanjo. Čeprav ga je nedvomno nujno treba zamenjati, sem eksperiment formuliral takole: zamislite si, da bi pod tem zakonom delovala neka druga oblast in neko drugo vodstvo RTV. Mar res mislite, da bi bil učinek tako slab, kot je zdaj, ko lahko naštevamo nove primere profesionalnih spodrsljajev, cenzure in političnih pritiskov praktično vsak mesec? Želel sem, zelo pedagoško enostavno, opozoriti na dejstvo, da težava ni le zakon, da so večja težava lahko neprofesionalni uredniki, novinarji in vodstvo, ki vodi to hišo. Toda potem sem prebral, da menim, da “spremembe niso nujne, da mogoče zakona niti ne bi bilo treba spremeniti, če bi se spremenilo vodenje hiše”. Moje hipotetično opozorilo so torej vzeli zares in mi pripisali idejo, da zagovarjam trenutni zakon. Če bi to storil neki novinar, bi še odpuščal, ker so to storili skoraj vsi, pa tega ne morem pojasniti drugače kot s tem, da nekoliko podvomim o njihovih poklicnih zmožnostih.}

Vezjakov ‘miselni eksperiment’ si bom drznil vzeti zares in ga ‘mislil dosledno’ (čas od nas zahteva iznajdljivost, je dejal premier Borut Pahor). Predlagam torej, da vlada oziroma kulturna ministrica Majda Širca opusti sleherno misel na spremembo zakona o RTV in zamenjavo programskega sveta in vodstva tako v poslovnem kot uredniškem delu, namesto tega pa naj predlaga zakon (in zanj zagotovi poslansko večino, največja opozicijska stranka bi morala tako in tako biti za, saj je kot vladna stranka znižanje prispevka že obljubila) z enim samim členom, ki bo najmanj za dobo dveh let zmanjšal in zamrznil prispevek za RTV na 5,5 evra (kar je, če se ne motim, polovica sedanjega). To bi ‘nadzornike’ in menedžerje javne hiše postavilo v položaj podjetnikov, ki se morajo prilagoditi polovičemu padcu prodaje. Če bo sedanje vodstvo RTV novim razmeram kos, bo seveda ostalo, če ne, se bo samo ‘odstopilo’. In če se bo zgodilo slednje, bo pač treba ustanoviti nov zavod (Novo RTV, kot svojčas Novo LB, denimo) in vanj prenesti tiste redke ‘zdrave dele’ sedanjega (zakaj bi tista Pahorjeva o podpiranju ‘zdravih delov’ veljala le za gospodarstvo?), druge pa likvidirati.

Objavljeno pod nt, mediji in splet, slovenija | | |