Napad na Gazo - vojna, ki ne more prinesti miru
darja, nedelja, 4. januar 2009Na Gazo se je sinoči začela kopenski napad. Knut Dethlefsen, predstavnik Friedrich-Ebert-Stiftung v Gazi, je za nemški tednik Zeit povedal, da so Izraelci z dosedanjimi napadi v Gazi uničili velik del infrastrukture, tudi stavbo policije, ki jo nadzira Hamas. Zaradi izraelskih napadov je že doslej trpelo predvsem civilno prebivalstvo, saj je območje Gaze eno najbolj gosto naseljenih območij na svetu. Če Izraelci bombardirajo hiše, v katerih živijo pripadniki Hamasa, poškodujejo tudi prebivališča od njihovih sosedov. Ker v Gazi ni kleti, ljudje lahko le v svojih hišah upajo, da jih izraelske bombe ne bodo zadele.
z dovoljenjem Graphic News
Knut Dethlefsen pravi, da Hamasa vojaško ni mogoče premagati in uničiti. Z napadi Izraelci Hamas lahko le vojaško oslabijo, politično pa okrepijo njegov vpliv. Zato se mora “ta norija” nehati. In kje vidi izhod iz krize? Evropska unija bi morala skupaj s Turčijo prevzeti vlogo posrednika. Turčija je v dobrih odnosih z Izraelom, hkrati pa jo poslušajo tudi v Hamasu. Turški politiki so sicer že na poti v regijo. Ker so ZDA zdaj zaradi zamenjave predsednika oslabljene, bi morala njihovo vlogo prevzeti EU.
Kaj je Hamas, ki se že 21 let bori proti Izraelu? Hamas uporablja samomorilske napadalce in socialne delavce, Izrael obstreljuje z raketami in oskrbuje ljudi v Gazi z vodo in kruhom, piše Zeit. Ugrablja izraelske vojake in gradi šole. Od leta 2007 nadzira območje Gaze. Ne priznava Izraela kot države in se zavzema za preganjanje Judov. Ime Hamas se je leta 1987 prvič pojavilo na enem letaku. Skupina Harakat al-Muqawama al-Islamia (v prevodu Islamsko upotniško gibanje), krajše Hamas, je z njim napovedala boj proti Izraelu. To se je zgodilo po prvi palestinski intifadi, uporu proti izraelski zasedbi palestinskih območij. V arabščini Hamas pomeni še verska vnema. Hamasovi bojevniki so prepričani, da so božji bojevniki. Njihov simbol sta dve prekrižani sablji, obris države Izrael in skalna cerkev v Jeruzalemu.
Kljub temu, da se bori proti Izraelu, je uradni Jeruzalem priznal karitativno vlogo Hamasa, da bi oslabil Palestinsko osvobodilno organizacijo (PLO), ki je bila takrat najmočnejša palestinska organizacija. Ideološko Hamas izhaja iz združbe muslimanskih bratov, ki je bila v dvajsetih letih prejšnjega stoletja ustanovljena v Egiptu in se zavzema za vrnitev arabskih držav v strožji red na podlagi korana. Najbolj znani soustanovitelj Hamasa je bil šejk Ahmed Jasin, ki so ga Izraelci v zračnih napadih ubili leta 2004. Hamas se je hitro spopadla s PLO pod vostvom Jaserja Arafata, ki se je zavzemala za približevanje Izraelu. Hamas je prav tako v sporu z gibanjem Fatah, ki ga vodi palestinski predsednik Mahmud Abas.
Hamas na prvih palestinskih volitvah leta 1996 ni sodeloval, od leta 2005 pa je politična stranka. Leta 2006 je zmagal na volitvah na palestinskih območjih dobil absolutno večino. Kljub temu ga v številnih državah uradno ne priznavajo kot stranko, ampak kot teroristično organizacijo.
Hamas ima vrsto podorganizacij. Sestavljen je iz političnega krila, varnostnega aparata in vojaškega krila. Znotraj Hamasa brigade Izz-al-Din-al-Qassam organizirajo atentate in napade. Odkar se Izrael pred atentati brani z zidom, za napade uporabljajo rakete. Rakete kratkega dosega kasam izdelujejo v garažah in delavnicah, saj so preproste cevi, napolnjene z razstrelivom. Doseg teh raket je do 20 kilometrov in ogrožajo predvsem izraelska naselja na palestinskih območjih. Poleg tega ima Hamas še rakete iz nekdanje sovjetske proizvodnje, ki jih tihotapci prinašajo v Gazo skozi skrivne predore iz Egipta. Doseg teh raket je do 30 kilometrov. Zaradi nepretrganih napadov s tovrstnimi raketami se je Izrael odločil za zračne napade na Gazo.
Hamas vodi več politikov, ki so med seboj tekmeci. Največji vpliv imata Haled Mašal, vodja politbiroja, in Ismail Hanija, vodja varnostnih sil. Mašal (52 let) je večinoma v Siriji, saj živi v izgnanstvu v Damasku. Hanija je Hamas leta 2006 imenoval za predsednika palestinske vlade. Pred dnevi je Izraelu zagrozil s tretjo Intifado. Glavni sedež Hamasa je v Gazi.
Konflikt med Palestinci in Izralelci se je začel leta 1948, ko je bila razglašena nova država Izrael. Po vojni med novo državo Izraelom in arabskimi državami je v vzhodni del Jeruzalema in celotni zahodni del Jordanije, kjer živi večina Palestincev ostal pod nadzorom jordanskih sil. Sredi petdesetih let je največja skrb Izraela Egipt, s katerim meji na južnem delu puščave Negev. Egiptovska vojska je po arabsko-izraelski vojni 1948/49 zasedla območje ob reki Gazi.
Julija 1956 je egiptovska oblast podržavila Sueški kanal, ki je bila prej javna delniška družba. Njeni delničarki sta bili tudi Francija in Velika Britanija. Oktobra 1956 je Izrael izvedel zračni napad na egiptovski polotok Sinaj, kopenska vojska je osvojila območje Gaze in velik del Sinaja. Spomladi 1957 so se po težkih pogajanjih izraelske sile umaknile iz zasedenih ozemelj, nadzor nad mejo med Izraelom in Egiptom inobmočjem Gaze so prevzele varnostne sile OZN.
Konec maja 1967 je prišel jordanski kralj pod pritisk Palestincev, ki so živeli v Jordaniji. Zbal se je za svojo oblast, zato je sklenil obrambni pakt z Egiptom. IZrael se je na to odzval z “oblikovanjem vlade narodne enotnosti”. Petega junija je sledil nenadni zračni napad Izraela in v 180 minutah so bila uničena skoraj vsa egiptovska in sirska letala. Izraelski vojaki so vkorakali na v Zahodni del Jordanije oziroma zahodni breg reke Jordan in v vzhodni Jeruzalem. S to vojno se je spet spremenil zemljevid na Bližnjem vzhodu. Izrael je takrat postal država, ki je zasedla tuja ozemlja. S svojo vojsko je zasedel območje ob reki Gazi, zahodni breg reke Jordan, vzhodni Jeruzalem, Golansko planoto in polotok Sinaj.
Organizacija OZN je nato kot posrednica zahtevala prekinitev ognja, umik vojske iz zasedenih ozemelj in priznanje suverenosti držav na območjih, ki jim pripadajo. Kljub temu je izraelska oblast vztrajala na zasedenih ozemljih, arabske države pa niso hotele priznati Izraela kot državo. Veliko Palestincev je zaradi razočaranja z Egiptom začelo iskati nove voditelje in nove ideje. Začelo se je ustanavljanje Palestinske osvobodilne organizacije (PLO).
Na judovski praznik Jom Kippur je 6. oktobra 1973 egiptovska vojska na polotoku Sinaj napadla izraelsko vojsko. Sirska vojska je vkorakala na Golansko planoto. Do prekinitve ognja s Sirijo 22. oktobra in Egiptom 24. oktobra 1973 je umrlo 2700 Izraelcev in 20 tisoč Sircev in Egipčanov. Varnostni svet OZN je 22. oktobra zahteval umik Izraela z zasedenih ozemelj, od arabskh držav pa priznanje Izraela.
Konec 70. let prejšnjega stoletja so se judovske družine začele seliti na Zahodni breg reke Jordan in na območje reke Gaze. Palestinci, ki so na teh območjih zahtevali svojo državo, so to naseljevanje razumeli kot provokacijo. Izraelska oblast pa je pojsnjevala, da gre za obrambne vasi, ki so oporišča izraelske vojske. Toda od leta 1974 so pri gradnji teh vasi pridobivale na pomenu religiozne organizacije. Judovski fundamentalisti so ustanovili Gusch Emunim - Blok zvestih. Pripadniki te organizacije ne priznavajo palestinskih ozemelj, ampak samo veliki judovski Izrael.
Nato je 6. junija 1982 izraelska vojska začela ofenzivo Svoboda za Galilejo, ki je območje na severu Izraela. Izraelska vojaška letala so bombardirala Bejrut, kjer je imel svoje pisarfne organizacija PLO, pa tudi območja na jugu Libanona. Ker je izraelska vojska premagala aktiviste PLO in sirsko vojsko, se PLO umakne v Tunis. Krščanske milice v Libanonu pa so se znesle nad Palestinci in v njihovih begunskih taboriščih Šabra in Šatila od 16. do 18. oktobra 1982 izvedle pokol.
Decembra 1987 se je začela prva intifada. Palestinci so od šestdnevne vojne leta 1967 živeli pod izraelsko okupacijo, njihove politične skupine so bile prepovedane, zato se je stopnjevala jeza in napetost. Posredovala je izraelska vojska, mladi Palestinci so vojake obmetavali z molotovkami in kamenjem, Izraelci so odgovorili s solzivcem in orožjem. Orožje so vzeli v roke tudi palestinski vojaki.
Prva politična posledica prve intifade je bila, da je jordanski kralj Husein zahodni breg reke Jordan prenesel na Palestince. Izrael tega simbolnega dejanja ni bil pripravljeni priznati. Vodja PLO Jaser Arafat pa je izkoristil mednarodno podporo Palestincem in 15. novembra 1988 razglasil palestinsko državo. Leta 1991 je bil v Oslu sklenjen dogovor z Izraelom, da se bo postopno umaknil z zasedenih palstinskih ozemelj, ki jih bo upravljala avtonomna palestinska oblast. Septembra 1993 sta predsednik izraelske vlade Jicak Rabin in vodja PLO Jaser Arafat v Washingtonu uradno podpisala pogodbo iz Osla.
Toda že februarja 1994 je Baruch Goldstein, judovski naseljenec na zasedenih palestinskih ozemljih, vdrl v mošejo Abraham v Hebronu in z brzostrelko streljal v množico vernikov med molitvijo. Ubil je 29 vernikov, več kot 100 jih je bilo ranjenih. Aprila 1994 so se Palestinci na ta napad odzvali s terorističnimi napadi. Novembra 1995 so na zborovanju za mir v Tel Avivu judovski skrajneži umorili Rabina.
Konec maja 1996 je v Izraelu na volitvah zmagala desničarska stranka Likud. Nov predsednik vlade Benjamnin Netanjahu je zavrnil samostojno palestinsko državo. Gradnja judovskih naselij na zasedenih palestinskih ozemljih se je nadaljevala tudi uradno. Število naseljencev se je od leta 1993 v sedmih letih povečalo s 100 tisoč na 200 tisoč.
Septembra leta 2000 se je po obisku Ariela Šarona na tempeljskem hribu v Jeruzalemu, kjer je glavna mošeja, začela druga intifada. Radikalne palestinske skupine so imele najprej veliko podporo pri prebivalcih, število samomorilskih atentatov se je skokovito povečalo. Začela se je “ura Hamasa”. Februarja 2001 v Izraelu po predčasnih volitvah postane predsednik vlade Ariel Šaron, politik, ki je odšel na tempeljski hrib in zaradi katerega se je začela druga palestinska intifada. Leta 2002 je izraelska vojska za Jaserja Arafata večkrat uvedla hišni pripor in mu onemogočila, da bi zapustil svoj glavni urad.
Konec leta 2003 je Izrael začel graditi 750 kilometrov dolg zid okrog zahodnega brega Jordana za zaščito pred palestinskimi atentatorji. Ob tem so se nadaljevali atentati iz Gaze, Hamas je uporabil doma izdelane rakete. Novembra 2004 je umrl Jaser Arafat in gibanje Fatah ostane brez orientacije. Arafatov naslednik Mahmud Abas ne more veliko spremeniti in leta 2006 na palestinskih volitvah zmaga Hamas. Med Fatahom in Hamasom pride do ostrih spopadov.
Julija 2006 je radilkalna islamistična organizacija Hezbolah na meji z Libanonom ugrabila dva izraelska vojaka. Izrael je odgovoril z napadom, ki se je razširil v enomesečno vojno. Novembra 2007 so se Izraelci in Palestinci na konferenci v Anapolisu dogovorili zan nadaljevanje mirovnega procesa. Ta pogajanja otežujerazcepljena palestinska oblast. Decembra 2008 je Hamas spet začel z raketami napadati izraelska mesta in naselja. Izrael je odgovoril z zračnimi napadi zdaj še kopensko ofenzivo.
Pravkar izšlo pri založbi Sophia
v detajlih je še bolj kompleksno, kot je opisano. ne prične se preprosto leta 1948 (res je ustanovitev Izraela tega leta) ampak se vleče kot jara kača zgodba antijudovstva po svetu, najbolj v Evropi (poskus popolnega genocida v drugi vojni je le vrh zgodovinskih pobojev osovraženega ljudstva. odlična priložnost za hinavščino po moriji, da se judovsko vprašanje v evropi reši do konca - spakira se jih v svojo zibelko kamor so tudi sami zasanjani ali se jih prepusti drugemu krvniku na vzhodu Evrope (in ta je seveda to počel). zakaj že? ja, ker so v povprečju bolj iznajdljivi, bolj izobraženi, nepriljubljeno gledajo ona svet s črno belimi (dobro, zlo) očmi,… v glavnem, povprečneža po svetu morijo s svojim pametovanjem zato je najbolje, da se jih enkrat končno že odkriža. in nastane Izrael s podporo OZN in se pričnejo opiani večji vojni spopadi in satan v podobi raznoraznih M. Dajanov bitke dobiva (še več grejo v vojaško zgodovino po svoji odlični udžbeniški izvedbi).
in danes, ko so meje take kot so avtorica šteje naselbine Izralcev iz sto na dvesto tisoč. A lahko dobimo podatek za nasprotnika. torej, koliko palestincev je živelo na kaananskem področju v sveti deželi palestini leta 1948 in koliko leta 2009? izjemno pomemben podatek. kakšna je stopnja natalitete pri narodu, kjer nobeden mladi moški baje nima nobene perspektive v življenju razen, da dela nove in nove otroke? In kdo plača z aotroke, ko pa so vsi brezposelni in bi potemtakem naj bili eksistenčno že davno mrtvi? No in če smo pošteno odgovarjali na vprašanja se kar naenkrat postavi vprašanje kako to, da EU daje več otroških dodatkov za otroka palestinca, kot otroka v deželi slovaški, npr.?
In danes na najbolj naseljenem koščku planeta baje poteka totalna vojna? Mogoče sem bedak (to mi na tem mestu zmeraj povedo, ker preštevam) ampak a ne bi totalna vojna pomenila popolno zbombardiranje celotne svete dežele, da ne bi ostal kamenček na kamenčku in bi o življenju tam lahko govorili samo še v pretekliku? Ne poteka nerešljiva tragedija hinavske podpore vrtoglave natalitete s ciljem zagotoviti biološki genocid nad sovragom (primer Kosova) preprosto ker je le-ta dovolj omikan, da tudi v primeru lastne pogube ne bo zverinsko poklal ves namnoženi in njemu do smrti zadnjega sovražnega posameznika (izraelca, pa naj je komaj rojeni otrok ali starec pred zadnjim izdihljajem) nahujskani narod.
to ni vojna, to je le realnost boja za prostor, ki ga ni. to ni vojna. imenujte kakorkoliže, zasluži si novo ime. zasluži si drugačen pogled in zasluži si konec ponavljanja manter SFRJ zunanje politike malikovanja J. Arafata.
Edino meni relevantno vprašanje je kako popmagati Izraelu? S plačevanjem otrok v palestini sigurno ne. S kontrolo natalitete, da imata oba naroda možnost sobivanja? vsekakor. Pri tem je današnja poglavitna ovira Hamas, ki se tega vprašanja ne loteva - razmišlja le o povečani mortalitete izraelcev in nadaljni rasti svojih bogaboječih palestincev.
no, pa smo malo drugače pogledali na dogodek, ki kaže kam lahko pelje norost propagande razmnoževanja, ki jo današnja tehnologija zmore.
james: dober realni pogled na stanje. Palestinska rast prebivalstva na letni ravni je neverjetnih 5%. Še bolj škodljiva je tolikšna prenaseljenost na tako pusti zemlji (na bogih 5000 km2 Palestine živi več kot 2,5 milijona ljudi).
Edina pametna/racionalna rešitev je, da mednarodna skupnost popolnoma umakne svojo dobrodelno pomoč, da se ustavi ta norost z nataliteto. Drugače izgleda, da jih bomo Zahodnjaki morali podpirati za vekomaj.