Cenim prizadevanje vlade in finančnega ministra Franceta Križaniča (pa poslancev iz državnozborskega odbora za finance), da bi državljane prepričala v ‘namensko’ porabo državnih poroštev, za katera bodo morda zaradi hudih težav pri pridobivanju posojil prisiljene zaprositi slovenske banke. Imam pa težave z razumevanjem same uredbe in njene ‘izvedljivosti’. V uredbi, če je to (popr2_uredbaZJF_porostva.doc) njena končna inačica, res piše, da morajo ‘kreditne institucije sredstva, pridobljena s poroštvom Republike Slovenije na podlagi zakona in te uredbe, uporabiti za spodbujanje gospodarske aktivnosti in za zagotovitev ustrezne kreditne podpore gospodarstvu in prebivalstvu’, a tudi nič več. Nekakšne varovalke, o kateri so z različnimi besedami poročali različni mediji (recimo: ‘ne pa za kreditiranje ali refinanciranje kreditov, namenjenih odkupom podjetij od uprav ali z njimi povezanih oseb’) oziroma je o njej govoril finančni minister (in je bila predlagana na omenjenem državnozborskem odboru), v doslej objavljeni inačici uredbe ni.

Če malo pomislim, si tudi ne morem predstavljati, kako bi lahko bila, v omenjeni ali kakšni drugačni obliki. Sploh ne ‘za nazaj’. Dokazati banki, da novega posojila na medbančnem trgu brez poroštva države ne more dobiti, ker ima v bilanci preveč ‘tajkunskih’ slabih terjatev, je zamudno, tvegano in nemogoče; banki napisati vlogo tako, da bo namen ’spodbujanja gospodarske aktivnosti’ in ‘zagotovitve ustrezne kreditne podpore’ za novo zadolžitev prepričljivo argumentiran, je neprimerno bolj preprosto. Nekaj podobnega velja za ugotavljanje in dokazovanje nevarnosti, da bo banka z državnim poroštvom pridobljeni kredit porabila za make-up lastne bilance, načete z rezervacijami zaradi financiranja menedžerskih prevzemov.

Zavrniti odobritev poroštva banki z obrazložitvijo, da bo posojilo ‘zlorabila’ za kreditiranje menedžerskega odkupa (torej ‘vnaprej’) je prav tako najmanj tvegano in neuresničljivo: če se banka brez poroštva in kredita nato morebiti zlomi ali pa ostanejo na suhem njeni komitenti iz realnega sektorja, ne bo piarovca, ki bi ministra (in vlado) rešil pred očitki neposredno prizadetih in javnosti, da so z (neutemeljeno?) neodobritvijo poroštva odgovorni za posledice.

Ker se, skratka, v Sloveniji komaj katera banka v ‘tajkunskih’ poslih (ne le menedžerskih prevzemih) ni izpostavila z večjim ali manjšim zneskom, si ne morem predstavljati, kako bi država lahko zagotovila, kar vlada obljublja. Če v finančnem ministrstvu in Banki Slovenije, ki je pri pisanju uredbe sodelovala, ne mislijo, da bodo banke vlagale prošnje za poroštva s prostodušno obrazložitvijo, da jih bodo uporabile za ‘kreditiranje ali refinanciranje kreditov, namenjenih …’, so zagotovila, da bo država poskrbela za ‘namensko porabo’ z državnimi poroštvi zavarovanih posojil, izključno politična obveza. To ni bogve kaj, si pa tovrstna zagotovila vendarle kaže zapomniti.

Nenazadnje zato, ker sta v poslih, za katere vlada zagotavlja, da ne bo dajala poroštev z davkoplačevskim denarjem, sodelovali tudi obe največji državni banki. Finančno ne bi bilo kaj prida (a morebiti le več kot premierovi izdatki za reprezentanco), simbolično pa bi se znalo ’splačati’, ako bi vlada o tem spregovorila kakšno z obema bančnima upravama in nadzornima svetoma. Uredbena vezava poroštev na bodočo ‘nagrajevalno’ in dividendno politiko je sicer hvalevredna in nujna, ugotavljanje zakonske (tudi odškodninske) odgovornosti ‘za nazaj’, pred rednimi izteki mandatov, pa menda tudi ni prepovedano.

In na koncu: upoštevaje učinke dosedanjih reševalnih svežnjev širom Evrope slovenskim bankam ne bo preprosto dobiti posojil niti s poroštvom države, vlada pa hoče in mora na vsak način oživiti in pospešiti kroženje kapitala med bankami ter med bankami in realnim sektorjem. Prav veliko prostora za iskanje ‘tajkunskih zob’ v kreditnih konjih tukaj ni videti. Slišijo se pa vladna zagotovila lepo.

Objavljeno pod nt, gospodarstvo, slovenija | | |