Uroš Zver

Čeprav je terorizem v Indiji že nekaj časa del vsakdanjika, svetovna javnost očitno šele sedaj, ko so žrtve tega nasilja končno dobile tudi bel obraz, začenja dojemati dejstvo, da je samo v preteklem letu v terorističnih napadih na indijskih tleh umrlo 2400 ljudi. Ob vsej zgroženosti, ki smo ji bili te dni priča, se človek vpraša, čemu relativna brezbrižnost, ko gre, na primer, za bombe, ki so pred samo tremi tedni pokončale skoraj sto ljudi v indijskem Assamu in s katero ravno te dni svet spremlja pokol več sto ljudi v nigerijskem Josu. Čemu ta asimetrija v ogorčenosti? Sta Assam in Jos predaleč, pretemna, da bi zaradi njiju motili popoldanski dremež bralcev in gledalcev? Pač nimata seksapila mumbajskega Taja in Oberoia, kjer spijo tuji kozmopoliti in večerjajo bollywoodske zvezde. To so avtorji napada na mumbajske hotele dobro razumeli — in tako je svetu je ‘zastalo srce’.

A žalosten ni le neuravnoteženi odziv na en napad v primerjavi z drugim. Žalostna je fascinacija s spektakularnim nasiljem v finančnem centru Indije in hkrati brezbrižnost do globlje, vsakodnevne groze tega mesta, te države.

Dejstvo je namreč, da poleg južne konice, kjer so se napadi zgodili, poleg šokantnih prizorov razstreljenih teles na belem marmorju, poleg krute resničnosti trpljenja visokoprofilnih talcev in njihovih družin, obstaja drugo, tiho trpljenje — in drugo mesto. Poleg Mumbaja iz visokoletečih razprav o svetovnem terorizmu, Mumbaja hotelskih stolpnic in vrtoglavega bogastva, Mumbaja posebnih izdaj o ‘prvem zunanjepolitičnem izzivu za novega ameriškega predsednika’, poleg ‘vzornega primera’ svetovne globalizacije, poleg vsega ‘čez noč zbledelega’ blišča, poleg velikih poslov, poleg Mumbaja z naslovnic počitniških revij, letnih poročil, slavnostnih nagovorov in Friedmanove utopije obstaja tudi drugi Mumbaj — in druga Indija — pred in po napadi.

Kot se te dni bere, Indija do pred kratkim ni poznala koordiniranega, sofisticiranega terorizma z mednarodnimi ambicijami (ki je postal blagovna znamka Al Kaide). Večina nasilja je doslej izvirala iz več ali manj lokalnih napetosti med domačo hindujsko in muslimansko skupnostjo. Deloma tudi zato, ker je bilo v indijskih mošejah relativno malo infiltracije radikalcev iz Zaliva; indijski muslimani namreč prakticirajo dokaj zmerno, sinkretistično obliko islama. Do pred kratkim so bili indijski eksperti za terorizem baje prepričani, da Al Kaida sploh ni prisotna v državi. No, to se je medtem spremenilo. V zadnjih mesecih je domače teroristično gibanje ‘indijskih mudžahidov’ prevzelo odgovornost za vrsto napadov v Delhiju, Bangaloreju in drugih mestih. Septembra je bilo v sofisticiranem in dobro koordiniranem napadu v Delhiju ubitih več deset ljudi, več kot sto ranjenih.

Zdi se, kot da po letih zmernosti indijski muslimani naposled vračajo udarec diskriminaciji, s katero se z dneva v dan soočajo, kar, vsaj deloma, ustvarja priložnost tudi za organizacije, kot je Al Kaida. Čeprav se nekaterim muslimanom uspe prebiti na višje položaje (napr. bivšemu predsedniku Abdulu Kalamu), je večina izmed 150 milijonov muslimanov obtičala v vlogi drugorazrednih državljanov. Raziskave kažejo, da muslimani za hindujci zaostajajo po dohodku, izobrazbi in mnogih drugih kazalnikih napredka, da v zadnjih letih pospešeno drsijo na družbeni lestvici in se sedaj soočajo z diskriminacijo, primerljivo s tisto, ki so je deležni notorični daliti, t.i. ‘nedotakljivi’.

Veliko teh muslimanov je, skupaj z milijoni drugih, ki jih iz vse Indije pritegne bleščeča obljuba Mumbaja, del tega drugega, temnejšega, pogosto pozabljenega mesta; spremljave, ki mednarodne javnosti očitno ne zmoti dovolj, da bi bila ‘zgrožena’.

Če palec in kazalec razmakneš za trideset stopinj, dobiš obliko tega mesta, pravzaprav otoka, ki se konča v južni konici, razmeroma majhnem poslovnem in turističnem središču, Mumbaju razglednic in svetlih prihodnosti, ki iz veliko večjih severnih predelov vsako jutro vase vdihne kdo ve koliko milijonov teles, ki jih ob mraku kot živino natrpane v prepolne vlake spet izdihne domov, vsakega k povprečno šestim ljudem, s katerimi deli eno samo sobo, v kateri skupaj kuhajo, jedo, občujejo in spijo.

Mesto na vseh straneh obdaja morje, ki svetlobo vrača v nebo, ob obali pa se raztezajo kokosove palme in ogromno pristanišče; prekrivajo ga zalivi, potoki, reke in hribi. Iz zraka se zdi polno priložnosti; na tleh je drugače.

Pogled iz vlaka, ko ta drsi skozi soseske, na eni strani razkriva mesto, na drugi vas; poplavo barakarskih naselij, ki se iz obrobja kot široke reke vijejo skozi od vlažne vročine omehčano urbano okolje. Visoki mostovi čez gore zasvinjanih barak, iz katerih se dvigajo minareti, povezujejo ‘dobre’ soseske. Vizualni šok tega mesta je šok tega nasprotja. Hitro mu sledijo izpušni plini, ki jih vroče podnebje nenehno prinaša zkozi okna, ulična glasba in smrad sušenih rib in iztrebkov, ki se dviga iz bazarjev in sosednjih ’sanitarnih poligonov’ (na milijone Mumbajčanov namreč živi brez stranišča), pa vlažen dotik tisočev teles na ulici in ožig peklenske omake na jeziku.

Medtem ko se jaz komaj prebujam (zbudil me je glasen zvonec in čistilka na vratih), so ‘rečni’ otroci že zdavnaj pokonci, nekateri na gradbiščih, s pol telesne teže težko vedro betona na glavi (ker v Mumbaju se, kot ste nedvomno slišali, gradi drugi Šanghaj), drugi točijo čaj ali pomivajo posodo v lokalu, kjer bom kmalu zajtrkoval, spet tretji zadovoljujejo ‘moške potrebe’. Mumbaj vsak dan posili na tisoče svojih otrok. Vse to s pljuči polnimi zraka, ki vsebuje desetkrat več od dovoljene količine svinca. Medtem, ko se v Oberoiju naroča (prvi, usodni) Dom Perignon, je štirideset odstotkov gospodinjstev v mestu brez pitne vode.

Ta drugi Mumbaj, ki iz nekega razloga ne zbuja pravega zanimanja, kjer v nekaterih predelih živi tudi po milijon ljudi na enem samem kvadratnem kilometru, od četrtka zjutraj, ko je bilo jasno, da je nasilje omejeno na krizne situacije v treh obkoljenih zgradbah na jugu mesta, preprosto živi dalje svoje od smeti, bolezni, in revščine obdano življenje. Ne v zgroženosti in paniki, le z malo več cinizma v nasmehu. Ti napadi ne predstavljajo preloma ali zasuka od preteklosti. Zgodilo se ni nemogoče, nepredstavljivo, nekakšen indijski 9/11 — ne, le nov, krvav korak v nesrečni indijski usodi.

In medtem ko si je te dni ‘onkraj morja’ verjetno marsikdo svojo zahvalno, puranjo pojedino popestril s spremljanjem napetih prizorov reševalnih akcij, seveda ves čas v živo, je bilo v drugem Mumbaju ozračje še najbolj podobno kakšni nedelji, ko se ljudje sprehajajo počasneje kot sicer, ko tisti, ki si to lahko privoščijo, kupujejo več zelenjave za družinsko kosilo, ko se kava na vogalu pije dlje. Na večih mestih skupine moških slonijo nad razgrnjenim časopisom. Nekateri so nasmejani. Svet prestižnih hotelov na jugu mesta in nasilje v njih je za pivce čaja obenem blizu in daleč. Kaj pretrese reveža? Vsak tretji namreč živi prav tu, v Indiji.

Vlaki vseskozi vozijo, a večina ostane doma. Prvič, odkar je minil monsun, se zoblači in za trenutek postane prav prijetno, ob večeru sveže. Šole so zaprte, povsod je polno otrok; srečnežev seveda, ki sploh hodijo v šolo. Na ulici pred blokom jih nekaj z odsluženo likalno desko in zmečkano konzervo nabija kriket in udarce spremlja z nezadržnimi kriki zmagoslavja.

Objavljeno pod nt, svet | | |