Financiranje raziskovalne dejavnosti kot socialna politika
admin, torek, 25. november 2008GOST razgledi.net
dr. Marko Dolinar
docent na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo Univerze v Ljubljani
marko.dolinar@fkkt.uni-lj.si
Zdaj, ko je ime novega ministra za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo znano, se zdi, da je vse, kar kdo napiše o znanosti, položeno ravno njemu na prag pisarne. A bodimo iskreni – problemov na tem področju se je nabralo toliko, da jih ni mogoče rešiti v enem samem mandatu. Čeprav sem sprva hotel objaviti seznam vsega, kar po mojem mnenju v Sloveniji na področju znanosti ni dobro rešeno, bi bil seznam predolg za en sam sestavek, če bi želel ob tem predstaviti tudi argumente in primere iz prakse. Upam, da ima minister preudarne in razgledane svetovalce, ki ne bodo samo napeljevali vode na svoje mline, pač pa bo področje urejal z vizijo in modrostjo.
Verjetno je večini tistih raziskovalcev, ki poskušajo s stalnimi prijavami na vse mogoče razpise pridobiti dovolj sredstev za preživetje svojih raziskovalnih skupin jasno, da je trenutna politika financiranja znanosti primer socialne politike, kjer morajo vsi preživeti, pa čeprav slabo. Posebej ogrožene so majhne raziskovalne skupine, pri katerih kratek zastoj v financiranju lahko pomeni usodno prekinitev raziskovalnega dela. Majhne skupine si ne morejo privoščiti nakupa raziskovalne opreme in reagentov, z uporabo zastarelih in nizkozmogljivih tehnik pa rezultati ne morejo biti konkurenčni v globalnem svetu znanosti.
Javna agencija za raziskovalno dejavnost (ARRS) s svojimi razpisi za sofinanciranje raziskovalnih projektov omogoča izvajanje raziskav v neresno majhnem obsegu. Gotovo je razlog v tem, da je sredstev za izvajanje raziskav premalo. O tem smo lahko več prebrali v zadnjih mesecih v časopisju. Za ilustracijo: raziskovalno delo enega človeka pri finančno najzahtevnejših raziskavah – take so raziskave na področju ved o življenju – po mnenju agencije teoretično stane 69.020 EUR (1700 ur po 40,60 EUR * – čeprav je primerjava sposojena, ampak cena raziskovalne ure je do centa enaka kot na mojem avtomobilskem servisu za manj zahtevna mehanikarska dela). Ko pa ista agencija razpisuje raziskovalne projekte, pove vnaprej, da bo temeljni raziskovalni projekt lahko vreden največ 50.000 EUR, aplikativni pa največ 100.000 EUR letno za dobo treh let. Poenostavljeno rečeno to pomeni, da na en temeljni raziskovalni projekt gleda kot na delo, ki ga opravlja manj kot en sam človek. Ker je verjetno vsem jasno, da raziskovalno delo na področju ved o življenju učinkovito poteka samo v skupini strokovnjakov, je torej navedenih 50.000 EUR le debela kaplja na žejno zemljo. Poglejmo primer: kolegica s področja medicine vodi projekt, ki združuje 11 raziskovalcev, za to pa dobi denar, ki bi normalno pokrival 0,37 raziskovalca.
Kako je potem mogoče, da slovenski raziskovalci sploh uspejo kaj narediti, če je njihovo delo vezano na tako skromno odmerjena sredstva? Velik del odgovora se skriva v financiranju raziskovalnih programov. Programi so bili doslej petletni in morda si ob tem (napačno!) predstavljate, da s programskim denarjem lahko pokrivamo večino stroškov, tako da so projekti samo jagode na vrhu torte. Poglejmo še en primer s področja medicine: program, ki je financiran s 5,2 FTE (full-time equivalent - ekvivalenti enega polno zaposlenega raziskovalca), ima 38 sodelavcev, od tega 25 doktorjev znanosti.
Nekatere mlade raziskovalce, ki so sicer sodelavci na programih in projektih res s plačo in deležem za pokrivanje nekaterih materialnih stroškov pokriva ARRS iz sredstev za usposabljanje mladih raziskovalcev. Vendar za mladega raziskovalca agencija ne plačuje enako kot za ostale, pač pa približno pol manj. Denar zadošča za plačo, ni pa mogoče (niti ni dovoljeno) iz teh sredstev kupovati aparatur, niti računalnika ne, tako da morajo mladi raziskovalci v službenem času uporabljati privatne računalnike.
Dodatni vir pokrivanja stroškov za plače je denar, ki gre za univerzitetne učitelje in asistente. Ti so plačani za svoje pedagoško delo, ob tem pa morajo tudi raziskovati. Vendar sredstva za plače visokošolskih sodelavcev ne pokrivajo praktično nikakršnih stroškov raziskav (v resnici dobi asistent dobrih 400 EUR letno za lastno raziskovalno delo, učitelj pa približno 1200 EUR) in res ne vem, kako naj bi kdorkoli na področju naravoslovja, tehnike in ved o življenju s tem denarjem sploh lahko naredil nek eksperiment z repom in glavo.
Kako kaže, da razmišlja agencija? Univerzitetnih sodelavci so pokriti s plačami, inštitutski sodelavci so pokriti s programi, za tiste, ki pa niso, imamo projekte in projektov je veliko, torej smo dobra agencija. Resnica pa je drugačna. Tudi neprestano kandidiranje za sredstva iz razpisov ne omogoča, da bi bili vsi sodelavci raziskovalnih skupin v celoti finančno pokriti. Univerzitetne raziskovalne skupine zaradi pedagoških obremenitev ne morejo kandidirati za dovolj dodatnih sredstev za raziskovalno opremo, saj je delež denarja za opremo vezan na število raziskovalnih ur.
Poglejmo natančneje podatke za najzahtevnejši razred raziskav. Raziskovalec na inštitutu, ki letno dela 1700 ur na raziskovalnem programu, bi dobil za materialne stroške v enem letu skoraj 21.000 EUR denarja, kar je, recimo, lepa vsota denarja in bi za večino poskusov tudi zadoščala. Raziskovalec, ki je hkrati asistent na univerzi, lahko dobi kvečjemu 20 % te vsote, torej letno 4.200 EUR. Kolega z inštituta lahko ob nabavi kvalitetnih kemikalij kupi tudi kakšen kos opreme (recimo aparatura, ki se je v našem laboratoriju to jesen dokončno pokvarila, stane okrog 6.000 EUR), asistent pa bo s tem denarjem lahko komaj pokril nabavo manj kakovostnih kemikalij – in še to pod pogojem, da je nadobremenjen z raziskovalnim delom do največje dopustne mere, kar je sorazmerno redko.
Še en absurd iz razpisa agencije bom omenil. Na razpisu za leto 2008 (z dne 13. julija 2007) je agencija zapisala, da bo vrednost velikih aplikativnih projektov 100.000 EUR letno, ob tem da imajo prijavitelji s področja medicine »možnost, da prijavijo kot večji projekt v vrednosti 50.000 EUR«. Na tem razpisu smo s kolegi kandidirali za veliki projekt v vrednosti 100.000 EUR in dobili najvišjo oceno na področju medicine. Na koncu pa so nam z agencije sporočili, da bodo na področju medicine veliki projekti vredni le 50.000 EUR. To gotovo ni tisto, kar je pisalo v razpisu. Niso vse raziskave na področju medicine statistična obdelava pacientov – reagenti in oprema so pri razvoju diagnostikov in cepiv enako dragi kot na drugih področjih ved o življenju, kjer podobnih omejitev agencija ni uveljavljala. Denarja pač ni bilo dovolj. Agencija je za področje medicine iz omenjenega razpisa namenila letno 1,4 milijona EUR, s tem pa bo financirala kar 49 projektov. Če primerjamo denar, namenjen za posamezen medicinski projekt v Sloveniji in v ZDA, vidimo, da je razlika več kot štirikratna, pri čemer so reagenti in raziskovalna oprema pri nas precej dražji kot v ZDA. Vsak slovenski raziskovalni dosežek, ki se z objavo prebije v (po odmevnosti) zgornjo četrtino raziskovalnih revij, je pri tem pravi čudež.
Za izvajanje raziskovalnega projekta, ki je bil ocenjen kot najboljši na razpisu s področja medicine in pri katerem dela 11 sodelavcev na treh ustanovah, smo na leto dobili toliko denarja, kolikor bi ga v normalnih razmerah porabil en sam raziskovalec do konca avgusta. To niso normalni pogoji za delo in mislim, da je čas, da se financiranje projektov postavi v razumne okvire glede obsega sredstev. Pri tem je cena raziskovalne ure že tako podcenjena, saj bi v primeru, da bi na projektu delal samo en starejši raziskovalec (npr. znanstveni svetnik), celotna sredstva za izvedbo projekta ne zadoščala niti za izplačilo plače (za plačo je predvidenih pri projektu, ki naj bi pokrival enega raziskovalca, na leto 28.200 EUR bruto, ne glede na sestavo raziskovalne skupine).
Prostora za zagon novih skupin praktično ni, rast uspešnih skupin je skoraj nemogoča, postajamo ujetniki okamenelega sistema financiranja, s katerim agencija pretežno poskuša mašiti najbolj očitne luknje v obstoječem raziskovalnem prostoru. Veliko dela za naslednje ministre.
* danes je bila objavljena nova uredba o ceni raziskovalne ure, po kateri je za najzahtevnejše raziskave (razred D) v okviru programov cena 41,13 EUR
Objavljeno pod gost razgledi.net, znanost in tehnologija, slovenija | 
| 
|
Pravkar izšlo pri založbi Sophia
Paradoks je, da se zapisano povečini ujema z vsem, kar se izve od dolga leta vpletenih v to področje, pa vendar… Nič oz. ne kaj dosti. Vztrajnost obstoječega. Dodelava istega. Ključno sporočilo pa, da več denarja samo po sebi ni zadosten pogoj za resne spremembe.
Brez korenitih reform v upravljanju in načinu delovanja akademskih ustanov in raziskovalne politike (tudi ta je polna interene politike in ohranjevanja status quo sistema) ne bo nobenih sprememb. Potrebne so resne inštitucionalne reforme, ki se jih vsi politiki, pa tudi sami raziskovalci in profesorji bojijo kot hudič križa. Novi plačni sistem je samo še uzakonil uravnilovko. Dobro je, da je sistem stabilen, vendar je preveč rigiden in resnici na ljubo zelo socialen. Edino kar smo napredovali so znanstvene publikacije in vklop v mednarodno sceno, vse ostalo, od vodenja, koordinacije in organizacije raziskovalnega in pedagoškega dela pa ni na ravni splošne družbene razvitosti. Znanost in univerza sta družbena sistema, ki ju je potrebno precej korenito spremeniti. Plačni sistem in svoboda privatnih univerz sta naredila prav nasprotne učinke. Težko bo voditi ta resor, če želimo biti družba znanja. Verjetno težje kot večino drugih…
Z navedenimi mikro dejstvi prof. Marka Dolinarja se moramo povsem strinjati. Makro dejstva o financiranju raziskovalne dejavnosti so v njegovi luči še hujša. Na eni strani so posledica majhnega financiranja, po drugi strani pa rezultat obstoječe raziskovalne politike.
Pred skoraj desetimi leti je irski ekspert Tom Higgins v oceni stanja slovenske znanosti opozarjal, da je njeno financiranje preveč razdrobljeno. Danes je situacija še vedno takšna, saj ARRS na raziskovalnih programih in projektih (brez CRP) financira 1.300 FTE , ki se izvajajo v več kot 1.400 skupinah. To pomeni, da v povprečju v eni skupini v enem letu ni financiran niti en raziskovalec. Dejansko pa je s projektnimi in programskimi sredstvi financiranih več kot 3.000 raziskovalk in raziskovalcev.
Takšna dejstva so povsem v nasprotju z “evropsko” raziskovalno politiko, ki ne pozna tako majhnih raziskovalnih projektov kot tudi ne cene raziskovalne ure. Je pa to tudi v nasprotju z našo Resolucijo o Nacionalnem raziskovalnem in razvojnem programu, ki govori o koncentraciji proračunskih sredstev za raziskovanje.
Glede na odgovor novega ministra s tega podrocja sklepam, da bo trud namenil drugim pogojem za spremembe.
Ne razumem, zakaj se Slovenci ne pricnemo zavedati svoje majhnosti. Zakaj moramo imeti vec kot 10 laboratorijev, ki se ukvarjajo z raziskavami z medicinskega in bioloskega podrocja? In zakaj mora imeti skoraj vsak izmed teh popolno opremo?
-Najprej moram potrditi besede Emila Erjavca (ponovno). Spremembe v “upravljanju in načinu delovanja akademskih ustanov in raziskovalne politike” so nujen prvi korak. ker se je minister na to temo javil naj to misel ohrani v spominu.
-Če ni plačan niti raziskovalec, njegova nadgradnja (overhead) pa je na enega raziskovalca še en iz uprave, med njimi vsakokratni politični (lahko, da tudi iz univerzitetno-raziskovalne sfere) kadri, je končni učinek knjigovodskega poročila o poslovanjun bilančno brezno v minus. -Organizacijsko spremembo potrebuje tudi vodenje raziskoavlnega dela: anakdotičnemu “ko sem mlad se borim da prilezem gor in ko prilezem gor skrbim, da mladi ne pridejo gor prehitro”, je potrebno narediti konec tudi z možnostjo rošade vodjev projektnih skupin, odsekov, oddelkov - v praksi so to ljudje, ki so, ko enkrat tako ali drugače pridejo do položaja na njem do smrti - nedopustno in škodljivo.
-o potrebi po vključitvi “poslovnosti” v raziskovalno in univerzitetno sfero je precej pisal J. Lenarčič direktor IJS. S tem se bo treba strinjati, problem, ki se meni nakazuje je, kako prodreti na EU trg (mimo EU projektov, na resnično tržišče, ne samo v okviru “popolnoma neizkoriščenih možnosti” na področju našega komisarja Potočnika
-z opremo nikakor ni tako,kot piše predhodnik PeterC: slišali smo že za podvajanje kakšnih instrumentov, globalno gledano pa smo verjetno še bolj v breznu, kot piše avtor prispevka dr. Dolinar. večji kosi opreme so hudo zastareli in smo,.. ja na dirki Formule 1 z Jugotom iz kragujevca prve serije - to je realno stanje.
-pomanjkanje samokritike vodilnih in nenadomestljivih raziskovalcev glede lastne uspešnosti in populizem v smislu, kao nobelovke iz vremenarskega instituta, sta še dve zančilnsoti. prva se navezuje na potrebe po spremembi v organizaciji, druga govori,d a tudi raziskovalna (in s tem zelo egzaktna) in univerzitetna družba ni več imuna na instant pop kulturo producirane potrošnje - ne prodaja se nujno kvaliteta temveč blago, ki ga trg (bljak) pričakuje pa čeprav ga ne rabi. A se tudi iz tega lahko kaj potegne, to pa ne vem.
-kaj narediti v dani situaciji? najprej iti mimo užaljenosti in občutka lastne nemoči ter izigranosti pri pridobivanju nacionalnih (takih in drugačnih) projektov ter poskusiti z vključevanjem v EU raziskovalni prostor z laboratoriji, ki opremo imajo. to je delooma možno, predvideva pa huda osebna odrekanja. recimo vključevanje v EU laboratorije (centre z izjemno opremo, kot je na Max Planck-u v nemčiji, pa kakšen od CNRS v Franciji, fiziki imajo svoj CERN, mogoče je čas da postanemo polnopravni člani..). za družboslovje ne vem.
-pa vizija. Vizija vodilnih, ki kot kure sedijo na vodstvenih položajih. če so vizije pragve si jih zaslužijo. kaj hočemo, kam usmerjamo in za koga počnemo. če ni samooklicana elita družbe sposobna vizije uporabe tehnološkega napredka v usmerjanje družbe v cilje, ki odgovarjajo na aktualne izzive časa, kdo potem? A dnevna politika, kot dosedaj? obrtna zbornica?
-agencije, uprave, .. kaj naj napišem preveč ljudi, v času ko pravzaprav za vsakega od nas lahko kdo trdi (še s samim cenjenim ministrom na čelu), da gre za ceno, ki jo družba ne bo plačala. zakaj toliko zaposlenih? a je to odgovor na nezaposlenost’
-ponovno k E. Erjavcu. če ostane njegova diagnoza nespremenjena, ostane slovensko raziskovanje današnje podpovprečje (ne mi nalagati o svetovnem vodilnem položaju na področju raziskav.. ne bom omenil nobene lokalne zanimivosti, ki jo nihče drug na svetu ne pozna), kot je podpovprečje potem tudi vizija družbe v kateri živimo. družba odgovarjanja na klimatske spremembe (o čem govorimo?) s kurjenjem drv in sekanjem gozda, družba rdeče sivih stanovanjskih enot s črno streho, družba prodajalcev čedalje večjih avtomobilov, družba betona in asfalta, obrtniške miselnosti, socialno čedalje večje razslojenosti, družna izigravanja zakonodaje in pisanja abotno neživljenske (o ravnanju z odpadki, o ravnanju z blati iz čistilnih naprav, o i-podih…), družbna nerazumevanja kvalitete, družba svetlobnega in zvočnega enormnega smoga od katerega se ne vidimo in ne slišimo več.
James, opreme je prevec. Prevec je tudi slabih raziskovalcev. Govorim iz izkušenj.
PeterC, opreme je v nekaterih velikih skupinah - predvsem na inštitutih - veliko (kaj je preveč?), ni je pa veliko povsod, kot bi mogoče kdo sklepal iz napisanega.
Za veliko večino raziskovalnih skupin je nakup opreme, ki je ne potrebuje, prevelik strošek, da bi si ga lahko privoščili.
lepo vas prosim PeterC - iz lastnih izkušenj veste, da je opreme preveč. Primer?
Vem, da v majhnem pirenejskem mestu dela laboratorij, ki samo v svoji analitiki sledov uporablja naslednje masnie spektrometre 10 x ICPMS (10x!! kvadrupol) 2x multikolektor ICPMS, 2x HR (sector field) ICPMS, 1x ES-MS-MS, 2x MALDI Q-TOF in 1x FTIR-MS, vseh separacijskih modulov zraven, organskega, polimerov, .. ne naštevam. Preveč?
Iz katerega sveta ste padli PeterC,d a slišim take abotne izjave. Lahko, daima določeni laboratorij težave z osebjem, ampak to je potem komentiral E. Erjavec z nujnostjo organizacijskih sprememb, vendar iz lastnih izkušenj zagotavljam, da je tudi v najboljših raziskovalnih institucijah oprema zamortizirana (pustimo kje je denar od amortizacije - šel je za plače, ker ga od drugje na koncu ni vzeti), desetletja za časom (pa kako je lahko PetruC jasno, da menja mobitel pa PC po dveh letih, vrhunsko raziskovalno opremo pa bi v laboratoriju gledal kot v tehnološkem muzeju in brez možnosti obratovanja, ker zanjo več ni nadomestnih delov).
ne, še enkrat preberite prof. Erjavca- socialno ali kar socialistično in politikantsko (pozor, minister Golobič je takoj bral tele nasvete s strani PetraC, kot ah, saj ke denarja še preveč, samo nesposobni ste pri porabi, halo g. minister?) ni samo pri plačah je tudi pri opremljanju lokalnih, piolitično ustanovljenih visokšolskih in raziskovalnih institucijah, elita se ne izoblikuje in dobri nimajo možnosti pridobitve ustrezne in dovolj kvalitetne velike opreme. PeterC, tudi če ste iz marsa padli v raziskovalno sfero in nikoli v življenju niste bili (to pa bi bilo kar hudo glede na samozavest, ki se sliši na “iz lastnih izkušenj”) na MIT, Cornellu, Max Planck-u, IRMM, kakšnem od francoskih CNRS laboratorijev, da dobite občutek kaj vozijo vozniki Formule 1, vam iz lastnih izkušenj zagotavljam, da vozimo na dirki (in dirka to je!) zastava Yugo prve generacije.
za oster ton se ne opravičujem - mislim, da je potreben. vseeno mi je, če minister vrhunski center (ali grozd v smilsu Centrov odličnosti) centralitira v Ljubljani ali mariboru, Kopru ali Gorici, vendar bo tak center potreboval sodobno opremo, ki jo bo moral znati uporabiti in poslovati ekonomsko upravičeno, o tem ni dvoma, za tek vzporedno s svetovno znanostjo. ZA tek v ospredju, ki prinaša družbi nepriemrno več, kot.. kot si očitno ta trenutno zasluži, glede na komentarje lahko sklepam samo to.
@ gregor golobič
\”Ključno sporočilo pa, da več denarja samo po sebi ni zadosten pogoj za resne spremembe.\”
napisano drži - nikakor zadosten vendar prepotreben oz. nujen pogoj.
mediji so včeraj poročali o vašem obisku naše največje raziskovalne institucije. Ste govorili z najpomebnejšim na instituciji (direktorjem) o vizijah? Včasih slišim napačno diagnozo, da ni idej. Eno figo jih ni, idej je kolikor hočete, manjka vizija in trmoglavo sledenje tej viziji. Ste zbrali mlade raziskovalce ob tej priložnosti? Ste slišali njihova videnja stanja - ta so svetlobna leta pomembnejša od tistih s strani izkušenih in zrelih za penzion, etabliranih, elitističnih znanstvenikov (seveda so slednja idealen temelj za gradnjo naprej)? Izgubimo preveč teh izjemnih, ob prvih dnevih nekoliko rezerviranih, bistrih posameznikov, ki jim ne uspemo prikazati \”najlepšega poklica na svetu\” (karkoliže v raziskovalnem svetu), kot možnosti izpolnitve velikih stvari ob zavedanju lastne majhnosti: od strahotne povratne informacije z analizo vzorcev kitov belug iz S. John-a o stanju na planetu (kako drugače od populizma nobelovcev stila Al Gore, čeprav so očitno pomembni), dela na vesoljski postaji ali pri izstrelitvi Arianne v francoski Gvineji, zdravljenju raka z gensko terapijo ali drugimi sodobnimi molekuilarno biološkimi pristopi, sončna energija,.. sijoče oči teh ljudi, ki so sonce v državi in imajo razum ter srce,.. Vem, da govorim s strani naravoslovca, vem da se sliši, kot I have a dream, vendar me vsakokratni zapisi o raziskovalni dejavnosti v naši državi spomnijo, da sem morda eden in edini, ki si tudi tem mladim upa povedati, da imeti vizijo (pa čeprav na koncu ni drugega kot \”sanjam z odprtimi očmi\”) v njihovem delu pomni inovativnost, pomeni improvizacijo, pomeni trmo za vztrajnost pri odrekanju, ki ga vzame čas za pridobivanje znanje, pomeni možnost gledanja stvari širše od vseh ostalih.. konec koncev pomeni pogum za imenovanje stanja stvari takšnega kot je: denimo svet ima težave s prenaseljenostjo in ne izumiranjem lastne vrste (vsaj ne zaradi natalitete). ne dajem nasveta, želim si, da pogovor razširite mimo omenjenih \”dolga leta vpletenih v to področje\”. Če je skrito očem še ne pomeni, da je nevidno. svetovalci? odkimavam.
Vaš James, ki je ravnokar vtipkal besedo sonce, da odpošlje sporočilo.
James, vi ste idealist. Jaz pa vam pravim, da ni problem, da ni denarja za opremo. Pravim, da je problem v prevelikem stevilu laboratorijev in (posledicno) prestevilcnem ter preslabem kadru. (Poudarjam - govorim o podrocju celicne biologije.) Konec koncev - zakaj bi si nekdo zasluzil vrhunsko opremo, ce je dosedaj svoje delo objavljal v Cicibanu? Vem, da boste vi odgovorili, kako naj objavljajo v Nature ipd., ce nimajo opreme? Se enkrat - opreme je dovolj. Vendar po vecini lezi 20% casa uporabljana v laboratoriju znanstvenika, ki se ne razume s polovico ostale sfere s taistega podrocja slovenske znanosti. Po tem, ko ste prekolovratili pol sveta, mi pa se povejte, na koliko glav prebivalstva pade en raziskovalec v dezelah, kjer je znanost najuspesnejsa? In kako se ti raziskovalci razumejo in koliko SODELUJEJO s kolegi po svetu?
Se eno vprasanje. Zakaj mora imeti Slovenija vrhunske centre iz NMR, X-ray, MS in drugih studij? A si lahko tako mala drzava s tako malo proracuna privosci vrhunsko znanost na prav vsakem podrocju, ki nasim akademikom pade na pamet? V nasprotnem primeru se zal morate sprijazniti s stanjem, v katerem ste sedaj.
Zelite se kako o idejah in vizijah mladih?
Super, hvala za odgovor PeterC.
Grem od konca.
Vsekakor, prosim napišite o vizijah (pa naj bo idejah, da ne izpade, da se ne razumeva) mladih. Celična biologija brez MALDI-Q-TOF-a in vizija?
Me veseli, da se bolj strinjava, kot se je zdelo na začetku - strinjam se, da na vsakem področju ne bo laboratorija, strinjam se da jih je preveč (to sem spisal), strinjam se, da je res vrhumskega kadra manj, kot si umišljamo,..
moje mnenje je, da morajo laboratoiji v life in environmental sciences biti vrhunsko opremljeni, moje mnenje je, da mora raziskovalna oprema delati 24 ur na dan in da morajo na njej viseti raziskovalci iz slovenije in evrope in nenazadnje sveta (moramo biti privlačni zaradi znanja v labih).. če pa se kje oprema zaradi butalskega obnašanja vodilnih v raziskoavlni sferi podvaja, če ni optimalno uporabljena niti ta, ki jo imamo,.. potem pa govoriva o slabem upravljanju, o prevelikem “overheadu” o nepojmljivem številu ljudi v upravah, garažah, tehničnih službah, upravnih in nadzornih organih,.. govoriva torej takoj o področju kjer so rezerve za opremo in kjer se je razpasel.. no o tem pa raje preberite še enkrat komentar Emila Erjavca: gre za nujno organizacijsko metlo, ki mora obstoječe stanje pomesti, nikakor pa to ne pomeni preveč opreme. Srečneži na področju celične biologije pa le izkoristite višek opreme, pridobite postdoc-a iz programa M. Curie (sami se potrudite za tovrstni postdoc).. Pa ne me razumeti pokroviteljsko, ker nikakor nisem v položaju, da bi bil pokroviteljski, lastnega neznaja se na žalost močno zavedam.
vizija slovenske znanosti z vidika mladega znanstvenika?
@James
Bil sem slabo uro pred sejo vlade na prireditvi Čevelj na IJS, zvečer pa prav tam še na podelitvi valvasorjevih nagrad tamkajšnje podiplomske šole. Seveda ni bilo priložnosti za takno srečanje z mladimi raziskovalci - je pa to dobra ideja, ki si jo velja zapomniti.
@ Gregor Golobič
dvomim, da je po vsem James še skrit za nadimkom g. minister. Mogoče sem neveden mi je pa ena stvar popolnoma jasna in bi jo rad še povedal. Država potrebuje Emila Erjavca: naj bo besen kot kočevska medvedka, da ga takole predlagam, treba je do njega in ga z vsemi argumenti, ki so sploh možni in ministru dostopni zbezati iz univerzitetnega brloga za delo na pridobivanju sredstev iz Evrope.
@james
Hvala za vso prodajanje mojega imena, prosim, raje ne počnite tega. Izpade ne najbolj posrečeno, pa tudi brez pretiravanja, ne zaslužim, saj tudi nisem ne manager, najmanj pa čudodelec.
S kritičnimi zunanjimi svetovalci pa slovenska politika ne zna kaj početi. Ti časi so mimo. Zahtevajo, da greš v sistem, da si njegov del, z vsemi možnostmi in omejitvami. Smo pač tudi v razvojni fazi, ko so organizirani interesi (katerikolil organizirani, močni, v znanosti je to IJS, v gospodarstvu podjetja in sindikati, v kmetijstvu zbornica) tisti, ki se jih posluša. Ob tem je še značilna lagodnost politike, da ne glede na vse obljube prepuščajo praktično delo in predloge odločitev (in ste tudi odločitve same) uradnikom, ki so se, pač po zgledu modernih demokracij, razvili v avtonomno kvazi-avtoritativno nedemokratično (brez kontrole) silo. Prav slednji, ne rabijo nobenih podpor in nasvetov. Obvladati morajo svoje nadrejenega, predvsem politika in bo vse v najboljšem redu. (Seveda ne smemo zanemariti tudi pozitivni vpliv uradništva, tu govorim zgolj o anomalijah). Prav v teh dveh elementih, interesni politiki in uradništvu, se skriva možnost napredka v razvoju učinkovitejše države.
Samostojen glas ima vpliv, ampak edino tako kot tukaj, preko medijev in tudi to ni tako zanemarljivo. Glejte uspeh in vpliv razgledov, nekega skoraj obskurnega garažnega bloga, brez sredstev in vsega, zgolj na energiji pisočih in tistih, ki komentirajo.
Drugače pa svetujem, da se razkrijete, ker ne vidim nobenega razloga, kljub vsemu živimo v demokratični družbi, da bi se človek, ki poskuša vplivati na javno mnenje ostal zakrit. To zahteva tudi več odgovornost in daje tudi več možnosti. Je tudi stvar osebne integritete…
Pa brez zamere, vaša strast in prizadevanja so bistvo sodobne civilne družbe. Morda privid demokracije, pa vendar, dokler se to odvija, se nam ni bati za dokončno zmago forme nad vsebino.
hmmm …. kaj pa, če bi vsi ti raziskovalci, ki se pritožujejo, da dobijo premalo denarja od državnih jasli, poskusili prodati svoje znanje na trgu ??
Trg bi zelo hitro ločil zrno od plev. Ali drugače povedano. zelo hitro bi se ugotovilo koliko je nagih kraljev v drobnih kraljevinicah.
Seveda se to ne dogaja (in se tudi ne bo zgodilo v bližnji prihodnosti). Mnogo lažje je solze točiti in kazati s prstom na druge, ki naj bi bili krivi za njihovo nesrečo.
Morda bi pa bi vse skupaj izgledalo kot nudistična plaža ??
* Odziv umaknjen na željo njegovega avtorja.
@PeterC.
Hvala, zelo me veseli, da ste mi odgovorili. Še najbolj zaradi vseh, ki Razglede berejo. Argumentirana kritika.
@Emil Erjavec - še dobro, da niste ostrejši, moje opravičilo, čeprav se sliši prelahko. čas je, da sem malo tudi moder in tiho.
@PeterC
Ne strinjam se s tabo, da je VEČINA MRjev lenih in nezainteresiranih. MR-ji so, hočeš ali nočeš, študenti, ki so fakulteto zaključili med najboljšimi. Mest za MR ni niti približno toliko, da bi se lahko polovica diplomantov Univerze zaposlila kot MR, poleg tega mora študent izpolnjevati določene kriterije, da mesto lahko dobi. Biti MR pomeni štiriletno učenje in spoznavanje najraličnejših spektrov raziskovalnega dela, predvsem je pa pot do doktorata in s tem načeloma tudi do zaposlitve/boljše prihodnosti. MRji so nedvomno bodoči profesorji, vodje raziskovalnih skupin, mentorji študentom, direktorji inštitutov, novih podjetij… in po mojem se motiš, če misliš, da karkoli od tega lahko dosežeš z lenobo in nezainteresiranostjo.
Ne vem, katere MR-je poznaš ti (in če jih sploh dovolj poznaš, da lahko oceniš njihovo delo in zanimanje), ampak v vsaki službi so ljudje, ki bodo poskušali priti do cilja po liniji najmanjšega odpora in ljudje, ki ne delajo zaradi šefa/mentorja, ampak ker jih delo veseli in zanima. Očitno se ne giblješ v pravih krogih, ker MR-ji, ki jih jaz poznam (in z njimi sodelujem, ne pa samo od daleč gledam in obtožujem), so gotovo zainteresirani za ‘najnovejše raziskave s samo meter oddaljenega področja’.
Če je delo stresno ali ne, je verjetno odvisno MR-ja, od mentorja, od raziskovalne skupine, od šefov, od dodatnih obremenitev, od narave raziskovalnega dela, od obveznosti na podiplomskem študiju… Popolnoma neobremenjeno ne more biti, saj je v vsakem primeru po 4 leta dela treba imeti tudi neke rezultate, ki so dovolj dobri za znanstveno objavo (ki naj bi bila ‘originalen prispevek k znanosti’). O tem, da je delo ‘dosti manj zahtevno’, bo pa nekdo, ki ni niti MR, niti ne dela v podjetju, težko ocenil.
Glede opremljenosti laboratorijev se tudi ne morem strinjati s tabo. Če ima laboratorij hladilnik in centrifugo, še ne pomeni, da je ‘opremljen’. Ne gre za to, da si raziskovalne skupine ne morejo privoščiti aparatur v vrednosti 100 000 EUR, problem je že pri preprostih reagentih in kosih opreme pod 5 000 EUR. ČE slučajno ostaneš v Sloveniji, boš mogoče nekoč razumel o čem govorim. Npr. ČE boš MR in ČE se ti bo pokvaril računalnik, se zna zgoditi, da ne boš imel s čim kupiti novega. Denar za MR namreč ne omogoča nakup računalniške opreme, drugih sredstev pa ne boš imel. Po tvojem mnenju bi verjetno bil dovolj en računanlnik v LJ in če si ZARES dober, si ga zaslužiš uporabljati. (?)
Iskreno upam, da naslednji teden, ko se boš odločal o svoji prihodnosti, NE boš požrl besede in se slučajno odločil, da postaneš eden izmed slovenskih ‘lenih in nezainteresiranih MR-jev’.
Mogoče samo nasvet za naprej: vsesplošno blatenje morebitnih bodočih sodelavcev ni dobro ne v nerazviti Sloveniji, ne v Ameriki.
Veliko sreče po svetu!
Nives, torej je po tvoje za to, da objave slovenskih raziskovalcev redko posezejo po revijah z IF vecjim od 5, krivo le pomanjkanje denarja?
In, prosim, poglej na stanje realno. Tako mala drzava si ne more privosciti imeti vsega na vseh podrocjih. Se strinjam in vem, da je zalostno, ce nimas niti za nujno opremo (kar se mi zdi normalno za novoustanovljene skupine, v vecjih je pa je dovolj). Vem tudi, da je vse skupaj zacaran krog. Denarja ne dobis, ce nimas dobrih raziskav. In ce nimas denarja, ne mores imeti dobrih raziskav. In ne vem, zakaj je drzava dolzna prva popustiti in financirati nekaj, kar ne jamci dobrih rezultatov.
Razpravi o tem, kako dobiti denar za raziskave manjka razprava o tem, kje je rezultate teh raziskav mogoče uporabiti. Kajti raziskave niso same sebi namen, ali pa?
ne vem, če je pametno raziskave ozko omejevati na akademske kroge. Iz prakse vem, da precejšen del inovacij prihaja od tu, ne iz akademskih vrst.
In tukaj se pojavi še večji problem. O uporabi novosti, ki so rezultat raziskav in razvoja odločajo sicer akademsko izobraženi a funkcionalno grozlivo malo pismeni posamezniki.
In potem se dogaja, da ti isti tako imenovani izobraženci delajo poteze, ki sodijo v rubliko “saj ni res”.
Recimo Ministrstvo za delo je porevedalo uporabo informacijske tehnologije, ki bi na javnih mestih omogočala dostop do dokumentov tudi invalidnim osebam.
Ministrstvo za zdravje je tudi z laganjem preprečilo večkratno srkajšanje pričetka oživljanja oseb, ki se jim zastoj srca ali politrauma zgodita izven bolnic in izven velikih mest. Ministrstvo za promet tri leta preprečuje uvedbo novosti, katera bo zmanjšala število nesreč prei prehajanju tirov za 80″. OStale stvari niti ne omenjam.
Ali bi denar za raziskave bil lažje dosegljiv, če bi se zastavili cilji in prihranek, ki jih inovacija prinese? Recimo 50% hitrejši dostop reševalca na motorju pomeni avtomatsko zmanjšanje možnosti nastopa šokovnih stanj, kar ima pogosto za posledico tudi krajše bivanje na centru intenzivne terapije. CIT na dan stane 1200 do 1400 eurov. In Cost benifit bi moral biti jasen.
Raziskave imajo namen izboljšanja sedanjega stanja. Vsaj pretežni del. Del tega izboljšanja je zagotovo zmanjšanje stropkov ali povečanje učinkovitosti. Tukaj vidim luknjo, iz katere bi moralo kapljati kaj, na čemer je napis Euro. Zaradi pravnikov, ki v naši državni upravi delajo na prirpavi zakonov pa ne pričakujem pred koncem stoletja, da bodo znali zakonodajo usmeriti k temmu cilju.
Zanima me, kako se ljudi, ki so po politični liniji pristali v vladi ozavesti o praktičnih problemih ne le razvoja ampak predvsem njihove aplikacije v praksi.
Stara resnica pravi, da če bi bilo dobro delati tako enostavno,kot je vedeti, kako je potrebo dobro delati, potrm bi bile vse pasje hiše knežje palače in vrtne ute gradovi. Avtor misli neznan. Zagotovo pa ni g. Blair.
Mitja Vilar
(Samo nadaljujem prejsnji zapis.) Morda sem svoje trditve res malo preostro zastavil, vendar me pri nas moti, ko si vsi zelimo vsega. Pa naj bodo to sportniki, ki vsakodnevno nergajo, kako v njihovem sportu ni denarja in kako ves stece v nogomet, ali pa podjetniki, ki se soocajo s premalim trgom. Ponavljam, kar sem zapisal ze zgoraj. Zelim si kvalitete in ne kvantitete. Od ene potice se trije ljudje lahko celo zredijo, ce se pa ta porazdeli med deset ljudi, lahko vsi skupaj samo shujsajo. Kot primer lahko postavim laboratorij dr. Romana Jerale na Kemijskem institutu. S svojimi raziskovalci je odkritja objavil v eni izmed najboljsih znanstvenih revij, z ekipo studentov ze tri leta zapored pobiral lovorike na tekmovanju iGEM (ki se ga udelezijo tudi ekipe v svetovnem merilu najboljsih univerz), pa se verjetno, kot je v prispevku zapisal dr. Marko Dolinar, se vedno spopada s socialnim sistemom financiranja. V drugacnem sistemu, ki bi ustrezno podpiral njihove dosezke, bi verjetno lahko dosegli se vec.
Seveda bi bil v sistemu, kjer bi boljsi imeli boljse moznosti, preboj za novince in male skupine toliko tezji, vendar tudi za take vedno obstaja resitev. Svoje ime lahko poskusijo uveljaviti v tujini, s tam pridobljenimi dosezki in idejami pa se prijavljajo za pogace EU in svoje delo opravljajo na nasih institutih. Tako pot bo na primer zacel delovni mentor mojega diplomskega dela, ki, ceprav je zelo dober raziskovalec, z malo in novo skupino ne bi imel najboljsih moznosti.
Postavljanje novega sistema pa bo (ce) zelo kocljiva zadeva. Nepravilno zastavljeni sistem, ki bi nagrajeval boljse, bi lahko mocno povecal rivalstvo med raziskovalnimi skupinami, kar pa za znanost ni nujno najboljsa.
Tole o neučinkovitosti dodeljevanja in dodeljenega javnega denarja v JRO, o nizki ceni raziskovalne ure itd. je postala že mantra.
Ne vem ali se samo meni zdi, da nobeden ne predlaga kakšnega konkretnega ukrepa kako sistem financiranja JRO spremeniti na bolje - vse je bolj ali manj v stilu, kaj vse je narobe in da so potrebne spremembe (s čimer se strinjam), ampak kako pa stvari spremeniti na bolje? Je torej kje kakšen konkreten predlog kako sedanji (neučinkovit) sistem spremeniti na bolje???
Izvirni greh je v uravnilovki in rigidnosti, ki jo prinaša financiranje raziskovalnega dela po urah. Za tiste, ki ne poznate, znanost se financira po sistemu, da ima vsak raziskovalec 1700 ur, ki jih polni z različnimi programi in projekti. Vrednost ure je dan za vso državo enako, razlikuje se le v tem, ali gre za bolj ali manj laboratorijsko delo. S tem so raziskovalci spremenjeni v mezdne delavce in vsi izenačeni pred bogom in cesarjem. To prinaša seveda primerne socialne učinke, sistem je stabilen, vendar slab. Glede nato, da projekte dobivajo predvsem tisti, ki so boljši, tudi vodi počasi v izboljšanje kakovosti raziskovalnega dela, nikakor pa daje ne hitriih in ne dovolj učinkovitih sprememb.
Predstavljajte, da je ura tistega, ki je uspel dobiti s svojmi študenti nagrado v svetovnih razmerah (pozor, raziskovalni in pedagoški učinek!) enako vredna, kot tistega, ki nekaj vrta na ozkem področju v svojem laboratoriju, ali pisarni, objavi sicer članek v kakšni obskurni svetovni reviji, razen tega, vendar razen tega da ima tak raziskovalec zagotovljeno (slabo) delovno mesto ne prinese ničesar, ne drugim, kaj šele družbi in gospodarstvo.
Najboljši bi morali dobiti višjo vrednost ure, v bistvu bi jo morali sami postavljati na razpisih, v bistvu bi se država ali akademske inštitucije pogajati z njimi, da bodo več in bolje delali. Prav tako bi taki lahko presegli svoje kvote ur (ne da se sedaj poslužujemo vsi trikov, kako to zaobiti). Z več ur, bi lahko zgradili močnejše skupine, se koncentrirali na tistih področjih, kjer smo dejansko in ne zgolj kvantitativno (v smislu objav) elitni. Gradili bi razvoj na izvrstnih posameznikih in tudi na njihovi sposobnosti, da gradijo skupine in prenašajo znanje. Posebno težo bi v mali Sloveniji moral imeti prenos znanja mladim. Seveda, bi morali skrbeti, da imamo predvsem zaradi pedagoškega procesa pokrita vsa področja univerzitetnega delovanja, saj bi morali preprečiti preveliko koncentracijo zgolj v eno znanstveno disciplino (kar se nam tudi dogaja v okviru posameznih ved).
Seveda je taka sprememba mogoča, le s povečanjem denarja za raziskave. To bi omililo prvi šok in diferenciacijo, ki bi nastala, če bi pričeli z drugačnim vrednotenjem. Velika težava pri tem je seveda klientelizem pri razdelitvi raziskovalnih sredstev. Če se ta ne odpravi, potem je seveda sprememba pri politiki, lahko zelo problematična!! V Sloveniji se vsi poznamo, presojo pa v glavnem delajo odbori, kjer so glavni raziskovalci sami. Imamo sistem samoupravljanja, kjer seveda po Orwelovi Živalski farmi, najprej tisti, ki so pri koritu, potem pa šele ostali. To jesen spet spremljam tovrstne procese, ko so nekateri programi bili čudežno boljši kot drugi (boljše zlobirani), ali da nekateri, ki so pri koritu, sedaj za nagrado imajo sladke težave, kako razdeliti dodatne ure. Problem ni pri sami špici raziskovalcev, tam stvari delujejo, po moje, sorazmerno pošteno, problem je eno stopnjo nižje, ko se pojavi navidezna špica, ki se potem čudežno odmakne od povprečja. Nekateri so se tega lepo naučili. To je tako kot s Šroti in Bavčarji, namesto, da bi optimirali razvoj, optimirajo finančna sredstva. Teh malih znanstvenih tajkunov, kar mrgoli.
Seveda, pa ni rešitev zgolj na ravni raziskovalne politike, enako se mora spremeniti tudi na ravni akademskih inštitucij. Tudi tam moramo prenehati z uravnilovko, ki jo je dokonca utrdil plačni sistem. Različni ljudje so različno dobri in različno pomembni za razvoj znanosti, inštitucij in družbene sfere. Zakaj imata enako plačo nekdo, ki malo (če sploh) in slabo predava, brez doktorantov, s sicer nekaj kvazi-znanstvenimi objavami (seveda v Sci revijah), v primerjavi z nekom, ki pripelje študente do svetovne uveljavitve. Na najboljših akademskih inštitucijah v tujini imajo profesorji individualne pogodbe. Trg odloča, kam bodo šli in kam ne. Pri nas…
Torej, če želimo uveljaviti spremembe, moramo predvsem začeti pri financiranju in plačni politiki. ARRS mora odstopiti od obskurnega sistema ur, ki v bistvu žali najboljše. Univerza (in inštituti) se morajo začeti obnašati bolj podjetniško. Kaže tudi resno razmišljati o njihovi večji integraciji in ne dezintegraciji, kot se nam dogaja. Zakaj za vraga ne integriramo IJS v sistem UL, prav tako pa KI, NIB in ostale… Samostojni raziskovalni inštituti so relikt socializma, to je škodljivo za majhne države. Tisti najboljši morajo posredovati znanje naprej. Če niso najboljši, jih ne potrebujemo, potem je to zares le socialna politika.
Ponavljam, minister Gregor ima izjemno težko nalogo presekati gordijski vozel financiranja znanosti in univerze. Predlagam najem, dobrih svetovalcev od zunaj, ob tem pa veliko domače zdrave kmečke pameti, preštudirati je potrebno sistem najboljših britanskih in ameriških univerz, ali pa vsaj tendenco v katero se spreminjajo avstrijske univerze. Vsi dosedanji ministri znanosti niso bili sposobni postavljati sistema, ta je bolj ali manj enak kot je bil v socializmu, potreben je temeljit rez, če želimo to, kar že zveni kot pokvarjen stereotip: družba znanja.
Spoštovani prof. Erjavec, zelo dobri in konstruktivni predlogi. Vsekakor pa se mi zdi, da je najprej potrebno ”prevetriti” ARRS - nenazdanje so kadri tja prišli iz MVZT, ki je na področju znanosti danes kadrovsko podhranjena (sektor za znanost). Čeprav naj bi agencije bile avtonomne, pa prevelika avtonomnost tudi ni dobra, kar lepo kaže primer ARRS, ki je zadnje štiri leta matično ministrstvo pri nekaterih odločitvah lepo ”obvozil”. Nenazadnje pričakovati, da bo spremembe na področju znanosti in visokega šolstva delal minister, ki sam prihaja iz te sfere (in se po preteku mandata tja spet vrne) in hkrati nima zadostne avtoritete, je seveda več kot iluzorno (nekaj podobnega je opaziti tudi pri zdravstvu). Vrana vrani pač ne izkljuje oči. Pozivi za spremembe s strani znanstvene in visokošolske sfere so včasih precej hipokritske - spremeniti stvari na način, da se ne bi nič spremenilo, potrebno je samo še več denarja, pa bodo stvari menda boljše. Velja zelo dobro pravilo, da če se stvari počnejo vedno na isti način, so tudi rezultati vedno isti.
Problem ”avtonomnosti” ARRS in znanstvenega lobija pri njegovih odločitvah je, da se ARRSova metodologija vrednotenja znanstvenih dosežkov prenaša tudi v visokošolsko sfero (metodologija vrenotenja znanstvenih objav v različnih revijah je bistveno bolj dodelana kot metodologija sodelovanja z gospodarstvom). Zato se tudi pravilniki o habilitacijah Univerz zgledujejo po vzoru ARRS - lažje je vrednoti objavljene članke, kot sodelovanje z gospodarstvom. Nenazadnje tudi limit 1700 ur, ki ga ARRS postavlja kot zgornjo mejo dovoljenih letnih ur in tudi cena ure itd., predstavljajo vzor za razpise RR ministrstev (MVZT, MG), ki jih izvaja npr. TIA, zaradi česar se razpisi po nepotrebnem dodatno komplicirajo.
Glede zunanjih svetovalcev, ki naj svetujejo ministru pri pripravi potrebnih sprememb, ki jih predlagate, sem do določene skeptična. Čeprav je pogled od zunaj običajno potreben, je problem zunanjih svetovalcev ta, da običajno postavijo samo diagnozo kaj je narobe (člankov na temo potrebnih sprememeb je bilo že na razgledih kot tudi v časnikih (Delo-četrtkova priloga o znanosti)) obilo, problem je v tem, da je konkretne predloge sprememb od svetovalcev bolj težko dobiti, še težje pa predloge na kakšen način jih izvesti, ki predstavlja tudi najbolj zahteven in dolgotrajen proces.
Predlog, da bi si vzeli za vzor sprememb organizacijo avstrijskih inštitutov je zagotovo najbolj na mestu. Glede na to, da je pri pripravi novega zakona o Univerzi, ki ga pripravlja Rektorska konferenca, bil kot podlaga vzet avstrijski zakon o Unverzi iz l. 2002, je zagotovo smiselno, da se pogleda tudi ureditev raziskovalne sfere v Avstriji, ki je komplementarna visokošolski sferi.
a si ob osamovojeni agenciji ARRS lahko privoščimo še nahranitev utrezne smeri na odgovarjajočem ministrtvu, ali pa se lahko branje komentarja Andreje bere v smislu ukinitve ARRS? Mogoče bi bilo zanimivo predstaviti avstrijski sistem, ki se ga predlaga za model. A so močni raziskovalni instituti vključeni v univerze? Vrednostenje kazalcev uspešnosti raziskovalcev in raziskav (ali manjka ovrednostenje rezultatov raziskav, ki so bile financijrane in so zaključene?), to bo verjetno polemično.
@James
Nič ne govorim o ukinitvi ARRS, temveč o njegovi ”prevetritvi”, torej o tem da se usmeritve glede politike na področju znanosti dajejo s strani MVZT in ne da jih kreira ARRS sama. Dejstvo je namreč, da ministrstva kreirajo politiko, v tem primeru na področju znanosti, agencije pa so izvajalske institucije, ki to politiko izvajajo. Strinjam se z določeno avtonomijo agencij, ARRS za programe, ki jih izvaja in svoje delovanje dobi sredstva iz MVZT in nenazadnje je temeljna programska podlaga Nacionalni razvojno raziskovalni program 2006-2010. Kaj je za področje znanosti napisano v NRRP in kaj se dejansko izvaja pa je druga zgodba. Poleg tega je ”možganski trust”, zaradi samega nastanka ARRS ,bistveno močnejši kot pa sektor za znanost na MVZT (razmerje zaposlenih je cca 50 ARRS: cca 7 sektor za znanost na MVZT). In kot rečeno politiko kreira (daje usmeritve) ministrstvo, je pa seveda s strani agencije dobrodošel ”feedback” glede na sprejete in izvajane ukrepe.
Čeprav nisem hotel, da bi se zgrnili vsi problemi znanosti v Sloveniji na en kup, se ravno to dogaja. Če je prevladujoče mnenje, da je treba način financiranja in organizacije spremeniti, je to dober znak. Mogoče bi lahko nadaljevali s tem, kaj spremeniti najprej. Zavedati se je treba velikosti in vztrajnosti sistema: kdaj bi rekli: od tu dalje bomo začeli delati (razmišljati, financirati) drugače. Naslednje leto se začne (petletno) financiranje novih raziskovalnih programov, kar pomeni, da bo tretjina sredstev, namenjenih za znanost, ‘oddana’, struktura skupin in temelj sistema pa zabetonirani.
Na problem znanosti lahko gledamo tako, kot pravi PeterC - da je opreme dovolj, samo raziskovalcev je preveč. Oceno, kdo je dober in si zasluži delati z opremo, pa bomo morda prepustili kar PetruC (?). Dvomim, da lahko imamo samo vrhunsko znanost in same vrhunske raziskovalce. Znanstvena dejavnost ima, tako kot vse druge človekove aktivnosti, obliko piramide in če hočemo imeti vrhunsko znanost in (samo kot primer) vrhunske smučarje, potem moramo imeti tudi laboratorije z osnovno opremo in vaška smučarska društva. Razen tega ne moremo izobraževati raziskovalcev, če jim ne moremo ponuditi znanja, ki pokriva sodobne raziskovalne metode (ni treba, da je to vse tisto, kar je v svetu v nekem hipu najbolj IN). To si predstavljam tako, da imajo univerze vsaj osnovno raziskovalno opremo, ki ne bo nujno vezana zgolj na ‘raziskovalne ure’. Če bi bila vsa znanost nujno samo vrhunska, bi verjetno tudi v svetu obstajala samo še ena znanstvena revija za vsako področje in v naslednji stopnji bi EU ugotovila, da nima smisla financirati skupine v Sloveniji, saj obstaja ena podobno dobra, če ne še boljša, v Franciji ali Španiji.
Naj ponovno parafraziram PetraC, ki pravi, da kdor je doslej objavljal v Cicibanu, ne zasluži vrhunske opreme. Verjetno je vsak kdaj objavljal v kakšnem ‘Cicibanu’ in morda je tudi logična pot neke skupine, da gradi na rezultatih za ‘Cicbana’ in napreduje proti ‘Pionirju’ in (vsaj nekateri) proti reviji Science. Dobri študenti lahko kot mladi raziskovalci vstopijo v uveljavljene slovenske skupine in morda dobijo napačen vtis o tem, kako se skupina oblikuje in razvija. S tem bodo morda manj sposobni delati v slabše opremljenih skupinah, kjer se bodo zaposlili po doktoratu.
Glede komentarjev o tržni usmerjenosti in ekonomski upravičenosti raziskav, mislim da tokrat res ni pravi trenutek za načenjanje te teme. Verjetno se vsi strinjamo, da obstajajo in morajo obstajati (tudi) temeljne raziskave, ki nimajo neposredne praktične in hipne prodajne vrednosti. V Sloveniji razvoj izdelkov pomaga financirati druga agencija (TIA) in tudi MVŠZ posebej financira aplikativne projekte. V primeru razpisa, ki sem ga omenil v članku, so bili aplikativni projekti vredni dvakrat več kot temeljni. Tudi tisti, ki jih v znanosti imenujemo posplošeno ‘industrija’, bi morali vlagati v ta del znanosti in v razvoj, najmanj, kar lahko rečem je, da več kot doslej.
Čeprav se je morda zdelo, da opisujem nek povsem marginalen (lastni) problem, mislim, da temu ni tako. Če je nek projekt ocenjen kot najboljši v državi na svojem področju in mu država nameni 50.000 EUR letno (ob tem, da v razpisu obljubi dvakrat več), to ni moj oseben problem, pač pa problem sistema (posledično pa seveda problem kolegice, ki vodi projekt). S toliko denarja ni mogoče narediti veliko. Da je bil projekt ocenjen tako visoko, je bilo treba zadostiti več kriterijem, od predhodnih objav do sofinanciranja iz tujine. Tudi ko sem omenil problem aparature, ki stane 6.000 EUR, sem to naredil zato, da bi videli, da nakup take aparature, ki nikakor ni kakšen nadstandard (stane 1 % od vrednosti neke vrhunske aprature na našem področju), predstavljajo velik problem za raziskovalne skupine na univerzah, kjer praviloma niso zaposleni ‘polni’, pač pa kvečjemu ‘petinski’ raziskovalci. In smo spet pri problemu raziskovalnih ur.
rečem Amen na zadnji zapis avtorja prispevka.