GOST razgledi.net

Igor Vidmar
publicist
igor.vidmar@siol.net

^{»Obama je Američanom povrnil sanje.«
J. P. Damijan}

Navdušenje večine lokalnih mnenjskih voditeljev nad izvolitvijo Baracka Husseina Obame je doseglo apogej s tekstom njih globalnega kolega Slavoja Žižka »Zakaj se ciniki motijo« v zadnji Mladini. Začne se šokantno: »Cinično branje Obamovega uspeha je doseglo vrhunec s trpko izjavo Noama Chomskega, da je Obama belec, zagorel od nekajurnega sončenja.« Konča pa se takole: »Z Obamovo zmago ni nič odločeno, vendar pa njegova zmaga razširja našo svobodo in s tem domet naših odločitev … ostala (bo) znamenje upanja v naših sicer temnih časih, znamenje, da realistični ciniki, pa najsi prihajajo z levice ali desnice, nimajo zadnje besede«.

Če si vzame zadnjo besedo o tem, kdo je »realističen cinik« nekdo kalibra S. Žižka, ki je mdr. nedavno v Dnevniku objavil skrajne realistične ali kar cinične misli v svojem članku o Tibetu, in če isti pripiše cinizem Noamu Chomskemu, enemu najbolj »hladno racionalnih« mislecev, ki kot da udejanja Marxovo misel, da cinizem ni v besedah, ampak v stvareh, in mu povrh pripiše še groteskno berlusconijevsko izjavo, potem lahko rečemo, da je vrag vzel šalo. Ne za Chomskega, ta se bo sam branil ali popravil, če mu bo do tega. Tu gre za nekaj drugega.

Najprej za semantiko: je realizem že tudi cinizem? Je Chomsky-realist res tudi že cinik, če »nima iluzij« in vztraja pri tistem, kar govori že dolgo – da je na oblasti v ZDA le ena stranka - »business party«; da je šlo tudi tokrat za izbiro med »dvema zloma«, da pa se je vendarle legitimno odločiti za »manjše zlo«? Ali Chomsky res ustreza Žižkovi opredelitvi cinika v nedavnem tekstu »Use Your Illusions« v London Review Of Books, ki se tudi začne s Chomskim: »Paradigmatski cinik vam zaupno pove: pa kaj ne vidite,da gre v resnici za denar/oblast/seks, da so izjavljanja načel in vrednot samo prazne fraze, ki nič ne štejejo?« Rad bi videl vsaj eno tovrstno trditev Chomskega ali pa Žižkovo zagotovilo, da je imel te dni zaupne pogovore s Chomskim.

Že ob tem bi nas moglo prvič spreleteti: pa ne, da de te fabula narratur? A počakajmo in jemljimo avtorja z vso dolžno resnostjo. V istem tekstu v LRB Žižek piše: »Razlog, da je Obamova zmaga generirala takšno navdušenje, ni samo to, da se je res zgodila proti vsem možnostim (against all odds): demonstrirala je možnost, da se taka stvar zgodi.« Kaka stvar? Avtor takoj pojasni: »Isto velja za vse velike zgodovinske prelome - pomislite na padec Berlinskega zidu.«

Izvolitev nekega predsednika na normalnih volitvah, pa čeprav ameriških, v isti vrsti kot padec Berlinskega zidu? Kaj pravzaprav dela Obamo za tako rekoč instantno zgodovinskega ? Retorika »sprememb« sama na sebi pač ne. Programi tudi ne - tudi tu je bil Obama večinoma normalno splošen, o čemer se avtor bolj ali manj strinja s Chomskim. Ostane torej ena prava Obamova retorična novost, presežek - »upanje«, »pogum za upanje« - »it’s hope, stupid«, bi lahko rekli: tega nismo v ameriški politiki res slišali že dolgo, najbrž vse tja od … Kennedyja? Martina Lutra Kinga? Morda celo od Ronalda Reagana, enega Obamovih vzornikov, ki je prav v Berlinu izrekel »proti vsem možnostim« upajoče besede: »Tear down this wall, Mr. Gorbačov«?

Tu se torej začenja tisto »nekaj več«, tisti mistični presežek, ki je napolnil oči Žižkovega trdo-levičarskega prijatelja v New Yorku s solzami, kot beremo v Mladini. A čustva so premalo - spomnimo se Žižkovega teksta o finančni krizi v Mladini (»Žižek ima prav«, je nato tule zapisal J. P. Damijan): jeza ni dobro, treba je »ubogati, a misliti«. Žižek tudi tu vključi Kantovo in Heglovo briljantno mišljenje, njuno idealistično retoriko o francoski revoluciji. Kajti Obamova izvolitev je »znamenje«, ki sodi v »isto linijo« kot »najsublimnejši moment francoske revolucije« itd.

Torej potrjeno: izvolitev Obame sodi »v isto linijo«, kontinuiteto s francosko revolucijo, padcem Berlinskega zidu … Ima me, da bi zamomljal - gimme a f*****g break, vendar sedaj že vem: jeza ni dobra, treba je misliti. Pa dajmo: zakaj npr. v tej liniji ni tudi oktobrske revolucije? Se je avtor tej vzporednici morda ognil zato, da nas ne bi spomnil na svoj leninizem, ki je pač do demokracije in volitev rahlo skeptičen? Ali pa gre tudi za implicitni zaris »buržoaznega« horizonta, za namig, da se v njem giblje tudi »Obamov trenutek«?

Naprej: »Za tisti kratek trenutek navdušenja je bil vsakdo izmed nas, ne glede na dvome, strahove in kompromise, svoboden in udeležen v univerzalni svobodi človeštva.« Aha, to je torej to –kratek trenutek navdušenja in udeležbe v univerzalni svobodi človeštva. To je sedaj mimo, spet lahko mislimo, in še toliko lažje, ker sedaj pa že slutimo, da ne gre za strogo filozofski tekst, ampak bolj za politični pamflet, ki se tiče »vsakogar izmed nas«: »Mar se z Obamovo zmago ni po vsem svetu porodilo enako univerzalno navdušenje, s plešočimi ljudmi na ulicah od Berlina do Ria de Janeira?«

Mislimo, torej sprašujemo: kako je nastal ta »kratek trenutek« domnevno globalnega navdušenja »vsakogar izmed nas«? To, pa »plešoči ljudje« od Berlina do Ria, zveni nevarno podobno dominantnim medijskim klišejem, ki smo jih vsi, najbrž tudi avtor, gledali s pomočjo običajnih sumljivcev, satelitsko-kabelskih »providerjev« globalnega javnega mnenja: ameriške CNN ( lastnik Time-Warner), britanske Sky (lastnik NewsCorp Ruperta Murdocha), BBC (javni zavod, včasih podoben TV SLO) pa nemške, morda tudi francoske ekvivalente. Mislim, da si ta pričevanja o »univerzalnem navdušenju« zaslužijo najmanj resno zadržanost in veliko previdnost. Razloge zanju je lepo ilustrirala revija Newsweek v svoji slavnostni ediciji z Obamo na naslovnici in z dvostranskim »spreadom« fotografij »globalnega navdušenja«, s podnapisom: »Global Glee: Chicago fans greet Michelle Obama in Joe Biden«; Joy in Kenya and Pennsylvanija«. Dve ameriški zvezni državi in vmes afriška domovina Obamovega očeta: tipična ameriška predstava o »vsem svetu«.

Kaj to pomeni za avtentičnost »Obamovega trenutka«, njegovih besed, ki naj bi kar neposredno »spremenile način, kako mislimo in delujemo«? Kaj pomeni čist prevod ameriškega članka v Mladini brez navedbe vira, s čimer nekako tudi iz nas dela Američane, kot da zapoveduje: »vsi smo sedaj spet Američani« v nekakšni katarzični ponovitvi francoskega »duha 11. septembra«? Da ni vendarle malo prezgodaj, kot je bil hudo prezgodnji oni Le Mondov »Nous sommes tous Americains«?

Na tem mestu ne bo škodilo nekaj navadnega žurnalističnega realizma, podprtega z dejstvi. Britanski raziskovalni novinar John Pilger v tekstu »Beware The Obama Hype« na spletni strani Dissident Voice 12. novembra, torej istočasno z Žižkovim tekstom, piše: »Obamovi prvi dve bistveni imenovanji predstavljata zanikanje želja njegovih podpornikov glede glavne teme, o kateri so glasovali. Izvoljeni podpredsednik Joe Biden je ponosen »war-maker« in cionist. Rahm Emanuel, ki bo velepomemben šef kabineta (chief of staff) Bele hiše, je goreč »neoliberalec«, predan doktrini, ki je pripeljala do sedanjega ekonomskega kolapsa in obubožanja milijonov. Je tudi »najprej Izrael« cionist, ki je služil v izraelski vojski in nasprotuje pomembni pravičnosti za Palestince - ta krivica pa je v koreninah sovraštva muslimanskih ljudi do Združenih držav in nastanka džihadizma«.

No ja, še en cinik, ki si potem celo upa pritoževati, da »znotraj teatra Obama-manije ni možno resno preiskovanje vsega tega, tako kot ni bila možna resna preiskava izdaje večine črnih Južnoafričanov znotraj »Mandelovega trenutka«. Zaenkrat se zdi, da je tudi pri nas s takšnimi preiskavami bolj slabo, četudi je Pilger »v isti liniji« z mdr. Naomi Klein, zadnje čase priljubljenim predmetom Mladininega poželenja, ki je že junija napisala tekst »Obama’s Chicago Boys«. Ki pa seveda v Mladini ni bil omenjen.

A vrnimo se k »trenutku univerzalne svobode človeštva«: s čim ga je Obama navdahnil?

Predvsem z retoriko, kot vemo. A besede nikoli niso »zgolj besede««, beremo v Mladini, ampak »štejejo, določajo obrise naše možnosti delovanja. Tu je Obama že pokazal izjemno sposobnost za spreminjanje meja javno izrekljivega. Njegov največji dosežek doslej je, da je na svoj rafiniran ne-provokativen način v javni govor vpeljal teme, ki so bile do tega trenutka de facto neizrekljive: obstoječi pomen rase v politiki, pozitivno vlogo ateistov v javnem življenju, nujnost pogovorov s »sovražniki«, kot sta Iran in Hamas, itd … nove besede, ki bodo spremenile način, kako mislimo in delujemo«.

O resnični de facto neizrekljivosti Obamovih izrekov, pa o tem, kaj je Obama »resnično rekel« in s kakšnimi kasnejšimi popravki, zadržki in pogojniki po navodilih volilnega štaba, je že mogoče razpravljati, sploh v luči tega, kar je Obama že po izvolitvi novega naredil, ne le rekel. To je gotovo znano tudi Žižku, ki se zaveda možnih »realistično-ciničnih« ugovorov. Vendar je pod njegovo ravnjo, da bi jih zavrnil na isti, stvarno realistični ravni. Namesto tega jih na svoj »idealistični« način anticipira, pre-emptira(!) in vključi v svoj diskurz : »Obstajal je torej sum, da Obama, kadar govori o »pogumu za upanje«, o spremembi, v katero je moč verjeti, uporablja retoriko spremembe, ki je brez vsake določene vsebine: upanje na kaj? Sprememba česa? Obame ne smemo obtožiti hinavščine: opraviti imamo z mejo same naše družbene realnosti. Kaj lahko novi predsednik v kompleksnem položaju ZDA v današnjem svetu sploh lahko naredi …?« Obami je torej vnaprej odpuščeno; vse to pač sodi v neizogibno ameriško real-politiko »izvoljivosti«, na katero »vsi mi« nekako pristajamo. A če verjamemo Pilgerju, Obama vendarle lahko nekaj naredi – je že naredil, namreč nekaj ravno nasprotnega od tistega, kar od njega pričakujejo njegovi privrženci.

Ampak seveda: »Toda takšen pesimističen pogled je vseeno prekratek. Naša globalna realnost ni le trda realnost, ampak jo določajo tudi njeni ideološki obrisi, kar je vidno in nevidno, izrekljivo in neizrekljivo …«. Sledijo primeri: nam tule je najbliže »…čas, ko je Gorbačov lansiral gesli »glasnost« in »perestrojka« in »sprožil plaz, ki je spremenil svet«. To bomo vsi priznali – tudi nam je Gorbačov prinesel konec komunizma in z njim konec marksizma kot ideologije, recimo ideologije prednosti »materialne baze«, danes bi rekli - realne ekonomije pred »družbeno/idejno nadgradnjo«, – ti časi so se zdeli donedavna nepovratno minuli, zavladala naj bi epoha konca ideologij, z izjemo ideologije svobodnega trga in liberalne demokracije, pa epoha »orientacije«, simbolne ekonomije besed in podob, reklamnih in predvolilnih sporočil. To naj bi bila tudi epoha globalne virtualne finančne ekonomije itd. - saj to pa pravkar izkušamo na svoji koži, mar ne?

A na svobodnem trgu idej pač ne moremo in ne smemo zaupati enemu samemu viru. Glede pomena besed, »izrekljivega in neizrekljivega« in retorike vobče se lahko zatečemo k, npr., Immanuelu Wallersteinu in njegovi deset let stari »Utopistiki«: »Največji problem privilegiranih nastane z zavestjo sistemske krize … Na tej točki je prav verjetno, da bodo poskušali uveljaviti di Lampedusovo načelo - spremeniti vse (ali ustvariti vtis, da to delajo), da se nič ne bi spremenilo (četudi se zdi, da se). To je skrajno kočljivo. Prvi problem je izmisliti si spremembo …, drug problem je zavajanje velikega dela lastnega tabora. Tretji je zavajanje nasprotnikov. Kakšne vrste alternativo lahko (privilegirani, op.p.) iznajdejo? Ugibal bi, da bi bila metoda z največjo možnostjo uspeha tista, ki bi vključila dosti terminologije nezadovoljnih. Pred dvajsetimi leti bi dejal, da bi se program preoblekel v marksizem, a sedaj je to iz mnogih razlogov dosti manj verjetno. Kaj lahko pa bi se pojavil z izgovorom ekologije ali multi-kulturalizma ali ženskih pravic. Ne trdim, da je pri sedanjih predlagateljih teh tem karkoli sumljivo, vse tri se mi zdijo nepogrešljive oblike upora zoper zlorabe v sedanjem svetovnem sistemu. Vendar je retoriko mogoče kooptirati …« (prevod je moj po angleškem originalu - prevoda založbe *cf iz l.99 žal nimam pri roki).

Kaj pa najnovejši junak našega časa? Ena glavnih Obamovih predvolilnih tem je bila prav – ekologija - zelena energetska industrijska revolucija, ki bo prinesla 5 milijonov novih delovnih mest. Obama se je pravkar pogovarjal s Hillary Clinton o vstopu v vlado - kar bi obnovilo preboj »steklenega stropa« tudi za bele ženske po vzponu Condolleeze Rice. Multi-kulturalizem pa itak pooseblja kar Obama sam. Wallerstein tudi pravi : »Vendar morajo privilegiranci narediti več kot le sprejeti radikalno drugačno retoriko. Retoriko morajo uporabiti za oblikovanje radikalno različnih institucij«. Je bila to poanta zadnjega vrha nove »institucije« - G20? OK, vsaj temu se je Obama zaenkrat izognil.

Kaj torej ostane od resničnih novosti in izjemnosti novega president-electa? Pa menda ne prav tisto, o čemer naj se v Ameriki – deželi največje možne svobode, enakosti in bratstva sploh ne bi govorilo, pa se še kako - njegova barva kože? Realizem in cinizem bi se utegnila zdeti etapna zmagovalca s pravico do zadnje besede, morda take: »Samo če prelomimo s kriptofašistično formo mentis (mindset), ki vidi Obamo najprej kot črnca in vse ostalo daleč zadaj, lahko ocenimo možnosti za uspešno predsedovanje« - S. Jenkins v Guardianu 7. novembra.

Morda pa je tudi ta nevarnost vodila našega avtorja, da je na začetek svojega teksta postavil malone neverjetno izjavo, ki edina zares kvalificira Chomskega za cinika - vse ostalo je za Chomskega običajen suhoparni realizem. A zakaj se je to zgodilo le v Sloveniji in v hrvaškem Jutarnjem listu? Kajti usodnega prvega stavka v izvirniku spletne strani In These Times 13. novembra ni. OK, Chomsky je potemtakem to pač izustil enkrat med 13. in 14. novembrom; sploh pa, »nobody’s perfect«, kot bi derjal Billy Wilder. A zaradi atipičnosti in teže te domnevne izjave bi le pričakovali, da bo Žižek navedel vir, vsekakor pa bi ga na to moral opozoriti tudi Mladinin urednik.

A pustimo to - morda bo že čez nekaj dni vse jasno. Raje bom še malo citiral Pilgerjev tekst: »Ob moji vrnitvi v Texas so me spet presunili tisti, ki so tako drugačni od redneckovskega (kmetavzarskega - po V. Miheljaku, op.p.) stereotipa, in to kljub bremenu neke oblike pranja možganov, ki ga nosi večina Američanov od malega: da je njihova družba najboljša v zgodovini sveta, da so vsa sredstva upravičena za ohranitev te superiornosti, vključno z obilnim prelivanjem krvi. To je podtekst »govorništva« Baracka Obame. Pravi, da bo okrepil vojaško moč ZDA; grozi z začetkom nove vojne v Pakistanu, z ubijanjem še več rjavokožnih ljudi. To bo prineslo tudi solze. Vendar za razliko od solza na volilno noč te druge solze ne bodo videne v Chicagu in Londonu. To ne pomeni dvoma v iskrenost večine odzivov na Obamovo izvolitev, ki pa se niso zgodili zaradi maziljenja, ki naj bi bilo poročanje iz Amerike od 4. novembra dalje (npr. »liberalni Američani so se nasmehnili, in svet se je nasmehnil z njimi«), ampak iz istih razlogov, iz katerih so bili Beli hiši in Kongresu poslani milijoni jeznih emailov, ko je bilo razkrito »reševanje« Wall Streeta, in ker ima večina Američanov vojne dosti.«

Za kaj torej gre? Spomnimo se še enkrat Žižkovega teksta o finančni krizi iz Mladine: jeza ni dobra, misliti je treba. »Ubogaj , a misli«! Milijoni nas Američanov se ne strinjamo s prvim, z drugim pač. Torej misliti - a kako?

Misliti tako, da verjameš. Ker naš avtor ne pričakuje nič več in nič manj, kot da vsemu navkljub verjamemo - v »Obamov trenutek«, v avtentičnost našega »trenutka univerzalnega navdušenja in svobode, v to, da že sama Obamova zmaga razširja našo svobodo itd. Nič zaupno, ampak vsem na očeh nam govori: »Kako ne veste, da gre z izvolitvijo Obame za načela in vrednote, govorjenje o tem, da gre samo za denar, oblast in seks, pa so prazne cinične fraze«? Če uporabim njegovo priljubljeno priliko o kojotu Wileyju iz risanke Roadrunner : Od nas pričakuje, da imamo »za trenutek« pogum za upanje, da pod nami ni brezna realnosti, četudi ga vidimo. In naredimo znameniti leap of faith. Je vse to skupaj res presežek, od Obame navdihnjeno novo rojstvo idealizma, ali še hujši, še bolj rafinirano provokativni cinizem, ki ima seveda zadnjo besedo? Hej, pa saj sem pravi filozof - venomer nekaj sprašujem.

^{»Ne zabodeš noža človeku v hrbet devet inč globoko, ga potegneš ven šest inč in rečeš, da napreduješ.«
Malcolm X}

Objavljeno pod gost razgledi.net, svet | | |