Spodbujanje inovativnosti se začne v vrtcih
admin, četrtek, 13. november 2008GOST razgledi.net
dr. Borut Likar
direktor Inštituta za inovativnost in tehnologijo, MBA, izr. prof. Fakulteta za management Koper, Univerza na Primorskem
borut.likar1@guest.arnes.si
Svet se vrti vedno hitreje, globalizacija in rast novih, v svetovnem gospodarstvu pomembnih tekmecev, postavljata pred države nove zahteve. Skladno s podatki Global Competitiveness Index 2008-2009 (World Economic Forum) se Slovenija uvršča na 42 mesto. To je tri mesta slabše kot leto poprej. Zdrs ugotovimo tudi po t.i. lestvici Skupni inovacijski indeks (SII), ki omogoča primerjanje inovativnosti predvsem med državami EU. Slovenija je z SII=0,35 pod povprečjem EU (0,45) in daleč za najbolj razvitimi (SII Švedske je najvišji in znaša 0,73). Še slabša novica pa je, da Slovenija nazaduje primerjalno (v zadnjem letu nas je prehitela npr. Češka). Če analiziramo situacijo podrobneje, ugotovimo, da je pri nas 35% inovacijsko aktivnih podjetij. A tudi ta podatek še zdaleč ne pomeni, da so “statistično inovativna” podjetja v resnici močno inovativna. Nekatera so, večinoma pa gre bolj za nadih inovativnosti, saj so rezerve še ogromne. Z vložki znotraj podjetja v izgradnjo sistema inovativnosti in s tem povezanih kompetenc zaposlenih je sicer možno gospodarske rezultate izboljšati, vendar to še ne zadošča za doseganje najinovativnejših gospodarstev.
Izkušnje najrazvitejših prav tako kažejo, da je za blaginjo družbe potreben ustvarjalen in učinkovit raziskovalno razvojni sektor (RR). Ob tem se spomnimo večkrat izpostavljene dileme - ali je RR del inovacijskega procesa ali pa je inovativnost del RR. Menim, da velja oboje. RR je brez dvoma nujen pri implementaciji idej, vse od enostavnih tehnoloških projektov do tistih z velikim predznakom HiTech. Po drugi strani pa je kreativno raziskovalno delo osnova za dosego mednarodno pomembnih raziskovalnih rezultatov, ki pogosto vodijo tudi do gospodarskega uspeha. Oktobra je akademik prof. dr. Boštjan Žekš na razgledi.net ugotavljal, da Slovenija nima ne vrhunskih raziskav ne vrhunskih raziskovalcev. Poskušajmo to analizirati predvsem iz stališča ustvarjalnosti.
Moram se strinjati z veljavnostjo latinskega citata a potiori fit denominatio. V našem primeru bi to pomenilo, da daje osnovna ideja raziskavi ključno težo. Verjamem, da so ob znanstveni korektnosti prav ustvarjalni naboj in inovacijske lastnosti raziskovalca nujno potrebne podmene za dosego akademske odličnosti in tudi gospodarske zanimivosti. Vendar ne gre pozabiti, da se tako zaposleni v gospodarstvu kot tudi v RR institucijah pričenjati oblikovati že zelo zgodaj; v šolskem sistemu, da, celo v vrtcu. To na videz nepomembno dejstvo pa je povezano z eno velikih napak slovenske politike. Ta usmerja velik del sil in sredstev v razvoj inovativnosti in konkurenčnosti gospodarstva v prepričanju, da bo žetev tu najlažja. Mladi so s stališča načrtnega in sistemskega spodbujanja ustvarjalnosti, inovativnosti in s tem povezane podjetniške miselnosti na obrobju prioritet. Žal se takšna politika, ki živi pogosto po sistemu “iz rok v usta”, očitno noče zavedati izjemnega pomena in potenciala mladih na dolgi rok. Ob tem se lahko vprašamo, v kakšni meri lahko država spodbudi doseganje mednarodne primerljivost prek ukrepov, prvenstveno usmerjenih v gospodarstvo, koliko prek raziskovalne sfere in v kolikšni meri prek šolskega sistema.
Veliko institucij in papirologije
Z namenom podpore gospodarstvu je Slovenija v zadnjem desetletju vzpostavila krepko preko sto organizacij inovacijsko podjetniškega podpornega okolja. Ne gre zanikati pomembne vloge posameznih institucij in njihovih aktivnosti (TIA, JAPTI, UIL, Tehnološki parki …, Skriti zaklad ipd.), ki so že pripeljale do več konkretnih učinkov na ravni dviga stopnje inovativnosti gospodarstva in mladih. A kot celota podporno okolje ob množici organizacij deluje nepregledno, je premalo učinkovito in drago. Zgolj za neučinkovit in zbirokratiziran lastni “bazalni metabolizem” potroši ogromna sredstva, ki bi bila lahko bistveno bolj učinkovito uporabljena. Programi podpore se prekrivajo in spreminjajo iz leta v leto, prav tako je menjava zaposlenih stalnica. Dolgoročna strategija, usmerjenost v potrebe uporabnikov in strokovnost so odlike, ki bi uporabnike močno razveseljevale.
Ne glede na različna mnenja ne gre prezreti programov ARRS, ki uspeva z dolgoročno stabilno in transparentno politiko vzpostavljati most med raziskovalno odličnostjo in gospodarstvom. Preverjeno učinkovite mehanizme transparentnosti, ki se na ARRS razvijajo v zadnjih letih, bi se lahko uspešno preneslo tudi širše v javno upravo. Pri lovljenju najuspešnejših narodov je našim organizacijam na voljo tudi vrsta programov EU (obsežen 7. okvirni program, strukturni skladi, Leonardo da Vinci, Socrates ipd.). Sicer gre za izredno koristno podporo, ki pa ni vedno neposredno odraz potreb slovenske raziskovalne sfere in gospodarstva. Eden večjih zaviralnih dejavnikov sicer dragocenih oblik pomoči je očitno vsesplošno nezaupanje in iz tega izhajajoča papirologija, ki zahteva čas in denar ter s tem zmanjšuje siceršnjo korist finančne podpore.
Upoštevati pa je treba, da so programi podpore le nujno potreben delček v inovacijskem mozaiku. Ne glede na vrsto in velikost organizacije je ključna odgovornost za (ne)uspeh na osnovni celici organizacije, na ljudeh. Pri tem je treba misliti na njihova znanja, veščine in osebnostne lastnosti potrebne za celovito obvladovanje inovacijskega procesa.
Ob tem se postavljata dve ključni vprašanji. Prvo je vprašanje osnovne ideje, nujno potrebnega predpogoja za dosego inovacije. Brez tega je ves nadaljnji razvojni trud nesmiseln. Drugo pa vprašanje realizacije, ki še zdaleč ni enostavna. Gre torej za kompleksen proces, ki ga dobro obvladujejo le redke organizacije. Predpogoj je ustvarjalnost, dar, ki je dan le redkim. Govorimo o nekonformnosti, sposobnosti odmika od ustaljenih načinov razmišljanja, odprtosti izzivom, neupoštevanju ustaljenih vzorcev, brezpogojnem nepriznavanju avtoritet ipd. Nadaljnji koraki so povezani z vrsto znanj, aktivnosti in lastnosti, nujnih za uspešno transformacijo ideje v novost, ki prinaša koristi. To je lahko izdelek, storitev, poslovni proces, lahko pa gre za nov tržni pristop, poenostavljeno administracijo, nov design, poenostavljeno upravljanje, učinkovitejšo nabavo, večjo varnost pri delu, izboljšanje odnosov ipd. Vendar poskus prenosa ideje v inovacijo ni le vnaprej določeno zaporedje operacij, temveč vsak projekt v veliki meri predstavlja unikum. Pretekle izkušnje sicer krepko pomagajo, ne moremo pa jih zapisati kot recept za uspeh. Mnogi projekti zahtevajo drug tim zaposlenih in zunanjih strokovnjakov, ki morajo delovati kot dobro naoljen mehanizem. Gre tudi za osebnostne lastnosti posameznikov, povezane z obvladovanjem tveganja, hitrosti in učinkovitosti reševanja izzivov. Vztrajnost je ena pomembnih lastnosti - redko teče vse brez zapletov, včasih moraš biti trmast vsaj toliko kot osel, da uspeš … Da ne govorimo o množici strokovnih znanj, ki jih celovit, zlasti pa tehnološko zahteven projekt nujno potrebuje. Zagotavljanje financ je nujen sestavni del, brez katerega navadno ne gre. Jasno je torej, da na proces vpliva množica niti, ki jih je potrebno vleči odločno, a usklajeno. Še kako velja trditev, da je inoviranje eden najbolj kompleksnih in stohastičnih poslovnih procesov.
Ob iskanju vplivnih vzvodov ne moremo mimo pomena šolskega sistema - od osnovne šole pa do univerze. Poleg staršev in okolja je to tisti element, ki v veliki meri sooblikuje lastnosti človeka. Pri tem je znanje brez dvoma osnova. Vendar faktografsko znanje, če je še tako obširno, ne pomeni niti za ustvarjalnost niti za sposobnost inoviranja še nič. Do absurda poenostavljen primer je svetovni splet. Prek njega imamo dostop do skoraj vsega znanja tega sveta, kar za mnogo velikostnih razredov presega znanje najbolj učenega posameznika. A kaj lahko počne s tem znanjem neustvarjalen stroj? Celo za človeka je zakladnica znanja neuporabna, če ta ni povezana s sposobnostjo sistematizacije in kreativne uporabe podatkov. Izjemna sposobnost možganov je v tem, da za dani problem med množico faktografskih podatkov najde tiste, ki vodijo do novih povezav, logičnih sklepov, smiselnih vprašanj, ki posledično pripeljejo do rešitve. Predvsem je potrebna jasna fokusiranost na problem, istočasno pa upoštevanje razsežnosti problema - ali je rešitev delujoča, cenovno sprejemljiva, v danem poslovnem okolju izvedljiva.? Je rešitev taka, da ne povzroča kolateralne škode okolju, soljudem? Celovitost razmišljanja je torej osnova za ustvarjanje celovitih idej za rešitve, ki jih sodobni svet potrebuje.
Šolski sistem uničuje ustvarjalnost
Nas šola nauči tovrstnega razmišljanja? Odgovor bo lažji, če pred šolski sistem postavimo zahtevo po celovitem ustvarjalnem razmišljanju, temelječem na znanju. Zahteva po ustvarjalnosti odpre vrsto novih izzivov, na katere ima šolski sistem le delne odgovore. Pravzaprav gre za trikotnik šolskega sistema in s tem povezanega kurikula, šole z vodstvom in učitelja, neposredno odgovornega za izobraževanje. Cilj pa je jasen - inovativni učenec, opremljen z znanjem in orodji za njegovo ustvarjalno uporabo. Tako bi morala biti vloga šole ne le enostaven prenos podatkov iz knjig v učenčevo glavo (od tod verjetno izraz in znamenita karikatura Boža Kosa “skozi lijak zlivati znanje nekomu v glavo”), temveč tudi (oz. predvsem) učenje kreativnosti (da, tudi tega se lahko naučimo) in privzgoja lastnosti, kot so vztrajnost, neodvisnost razmišljanja, kritična presoja, sprejemanje odgovornosti in s tem povezanega rizika.
Znanje ni edino, kar vodi do uspeha. K inovativno-podjetniškemu načinu razmišljanja sodi tudi sposobnost iskanja izzivov in s tem postavljanje ciljev, samo-motiviranost ipd. Ne gre za pomen podjetnosti v smislu neposredne gospodarske uspešnosti, ampak za osebnostno lastnost, ki omogoča kakršnokoli delo - bodisi strokovno, raziskovalno, pedagoško, družbeno koristno, umetniško …, delati odlično in projekt pripeljati do končnega rezultata. Kot ugotavlja profesor Vid Pečjak, inovativnost z leti upada. Psihoanalitik Erik Erikson to razlaga z obdobjem med petim in desetim letom, ko naravna ustvarjalnost, radovednost, samozaupanje in podjetnost dobita krila, ki so temelj “pravih” podjetniških aktivnosti in so ga nekateri uspeli ohraniti celo življenje. Žal pa uspe “šolski trikotnik” (nehote se vsiljuje primerjava z Bermudskim) večini otrok prirojeno “genialnost” izničiti in jo spremeniti v podrejenost, neustvarjalnost in majhno samozaupanje.
Upam si trditi da ni tako pomembno, koliko imaš znanja (kakršnega posreduje dandanašnja šola). Pomembneje je, kako ga znaš kreativno uporabiti in spremeniti v inovacijo. Nikakor ne želim zanikati vloge šolstva in znanja, a prenekateri primeri dokazujejo, da je možno inovativne rezultate dosegati celo ob pomanjkljivi šolski izobrazbi. Tako je npr. Faraday z osnovnim znanjem knjigoveza postal vrhunski znanstvenik in ugleden univerzitetni profesor. Tudi Steve Jobs, idejni oče in ustanovitelj Appla je po prvem semestru na prestižni univerzi Reed v Oregonu obesil šolo na klin in uspel v računalništvu, eni najzahtevnejših poslovnih panog.
Ob navedenem se postavlja smiselno vprašanje povezano s profilom t.i. “končnega proizvoda” šolskega sistema: “Kako namesto z nepovezanim znanjem obteženega učenca na trg dela poslati pogumnega in motiviranega človeka, ki bo imel tako znanje samo kot učinkovito orodje za njegovo inovativno uporabo?”
Če si pred oči prikličemo šolski trikotnik, ki smo mu naložili veliko odgovornost, ugotovimo, da omenjenih zahtev, povezanih z izobraževanjem inovativnega učenca, žal ne moremo v celoti spraviti v kurikulum. Delno ga je smiselno spremeniti tako, da bo učenec dobil ustrezna znanja, ki jih inovacijski proces zahteva. Pri vprašanju veščin, brez katerih znanje ne pride do izraza, se že postavljajo vprašanja o usposobljenosti šole in učitelja. Verjetno najtežje pa bo doseči nujno spremembo miselnost in načina razmišljanja. Ob bok pomembnosti sprememb učnega programa je nujno treba postaviti vprašanje poslanstva šole ter vlogo učitelja. Tu bodo potrebne korenite spremembe, kjer je za novo vlogo najprej potrebno izobraziti šolsko vodstvo in učitelja. Če smo še nekoliko pesimistično objektivni, lahko rečemo, da je treba spremeniti njihovo miselnost in jih jasno pokazati, da sta ustvarjalnost in inovativnost nujno potrebni vrednoti, povezani s konkretnimi znanji in veščinami.
Poleg jasnih ciljev si mora izobraževalni sistem postaviti visoka in merljiva merila, povezana z doseganjem ustvarjalnosti in inovativnosti - tako na ravni šolskega sistema, šole kot celote in tudi učitelja. Na koncu, a ne nazadnje, je treba merila usmeriti predvsem v rezultate mladih.
Naloga ni lahka, saj je po besedah staroste slovenske inovativnosti, zaslužnega prof. Matjaža Muleja, za dosego inovativne družbe brez dobro načrtovanih spodbud potreben dvogeneracijski cikel (2×70 let). Verjamem pa, da je s pripravljenostjo odgovornih v šolskem sistemu, ustrezno podporo strokovnjakov in dolgoročno strategijo možno proces bistveno pospešiti. Osnova pa ni le jasna politika in konkretna podpora države, pač pa istočasna zavzetost vsakogar izmed nas. Kljub optimistični naravi ne pričakujem, da bi kdo kaj storil namesto nas.
Objavljeno pod gost razgledi.net, znanost in tehnologija, slovenija | 
| 
|
Vsekakor se lahko strinjamo z ramišljanjem in ugotovitvami dr. Boruta Likarja. Dopolnila bi le, da se zvedavost in iskanje novih “kretenj” začne že v zibki. Kako pomemben je dotik, vonj in glas. Veliko naših dojenčkov pretežno posluša tuje in odtujene glasove iz TV sprejemnikov, namesto maminega ali očetovega glasu, dotika se sintetičnih igrač in v nosnice mu udarjajo sintetični strupeni vonji osvežilcev zraka in odišavljenih detergentov in mehčalcev … Potem je tak dojenček deležen še raznoraznih cepljenj s cepivi, ki vsebujejo živo srebro … poviti so v plastične pleničke, ki blokirajo živčne povezave udov s sončnim pletežem in dušijo lokomotoriko … malo večji otroci, taki, ki že sedijo, so pogosto deležni celodnevnega sevanja iz TV sprejemnikov ali računalnikov. Domačih opravil ni več - krpanja nogavic, luščenje fižola, delanje tresk za pripravo ognja … pripravo jedi, mesenje testa, lupljenja jabolk … itd.itd. Čedalje manj srečujejo in spoznavajo različna preprosta orodja in najrazličnejše materiale - zakaj vse to pripovedujem in dolgovezim? Roka je namreč proteza možganov … Res je, da imajo v vrtcih in tudi v osemletki dejavnosti, ki naj bi vzpodbujale kreativnost - a to je bolj v sferi igre in sproščanja/razvedrila - pomembno pa je, da otroci v vsakdanjem življenju pri čimveč opravilih staršev sodelujejo in ugotavljajo koristnost in zadovoljnost ob majhnih uspehih in poznavanju poteka teh opravil in iskanju učinkovitejših poti do cilja: šola in šolsko znanje bosta potem nadgrajevala to osnovno občutljivost in zvedavost … Deklica ali deček, ki bo v otroštvu za svoje lutke izdelal oblačila ali preprosto posteljico, se bo naučil tisočkrat več kot še iz tako duhovitih in “primernih” risank …
Gre pa pri vsem tem še za eno bistveno vprašanje: ali je človek že nekaj stoletij nazaj zgrešil pravo smer, ko je namesto Pitagorovega več ali manj načelnega in preprostega pristopa k reševanju osnov prostora-časa in teles v njem, prevzel Evklidove aksiome in “zamrznjene” Newtonove maksime. O tem zelo poglobljeno razmišlja sicer “disidentski” ekonomist Lyndon LaRouche, ki mu vsekakor velja prisluhniti. Ujeti smo namreč v togost formul in pojasnjevanje sveta skozi sprejete/zamrznjene formule in hočemo, da se narava/svet prilagaja le tem, namesto, da bi kot umna bitja iskali rešitve v sozvočju z naravo in s svojim edinstvenim orodjem – človeškim umom. Prav te institucije – »valilnice« vse prevečkrat zapadajo utečenim načinom procesuiranj novumov in celo ovirajo stvarne preboje – a potrebne so, če že ne za kaj drugega, zato, da bodo lahko hitro sprejele in uveljavljale nove evolucionarne spremembe, ki zdaj v veliki meri tičijo v zaklenjenih sefih in čakajo, da jim poteče patentni rok! Veselimo se kljub vsemu: prihodnost je obetavna!
Shortcut to: http://www.larouchepac.com/new.....ivity.html
Izvleček:
… The Nature of Creativity
Thus, with the advent of our human species on this planet, a progressive evolution of human ecology, has been produced only by the processes of development which are expressed, uniquely, by the creative powers of the individual human mind. In “human ecology,” it is the discovery, and adoption of universal physical principles by the individual human mind, and, thus, by society, which is the only competent, anti-entropic, form of human “ecology” available. Any anti-growth human “ecology” is, in and of itself, a tragic failure to perform in the manner appropriate for human beings, and, is a failure which thus serves as the motive for a crime, against humanity generally, such as that of Prince Philip and his World Wildlife Fund. …
Članek dr. Boruta Likarja zanimivo izpostavlja nekaj po mojem mnenju ključnih vidikov celovitega razvoja, ki so trenutno na svetu na sloh in tudi pri nas vedno bolj v ospredju (ali pa bi morali biti).
Cilj celovitega razvoja otrok bi kot jaz vidim moral temeljiti vsaj na dveh vzporednih temeljih. Sprva na ozaveščanju in sistematičnem razvoju lastne identitete, lastnih potencialov, od nezavednih v zavedne, ker šele to privede do lastne moči in “empowermenta” posameznika in njegove zavestne odločitve za sistematični razvoja pravih potencialov in talentov do te faze, da so lahko konkurenčni na trgu. Namreč ni vseeno, ali šole na silo razvijajo potencialnega kirurga v polita in obratno. Otrokom je potrebno navdahniti to ključno komponentno samozavedanja in lastne moči, ki (jo) polni resnično razvojno motivacijo in entuziazem. Drugega pa vidim kot seveda razvoj kreativnega izražanja, inovativnega iskanja in reševanja razvojnih izzivov ter podjetniške naravnanosti. Oba elementa sta po mojem vedenju v sedanjem šolskem sistemu močno zapostavljen (nekaj sledi obeh je po mojem vedenju najti v waldorfski doktrini, ki pa ima druge slabosti). In vednar sta osrednji preživetveni cilj vsake družbe na sploh. Kot temelje celovite ustvarjalnosti, na kateri temelji inovativno gospodarstvo in celovit razvoj družbe. Tega se napol v snu zaveda EU, ki si želi tisto sanjsko prednost, o kateri željno govori v LS, ki si prizadeva pridobiti prednost človeških virov v primerjavi z drugimi svetovnimi partnerji.
Dejstvo je, da kdor bo uspel “čim bolj celovito angažirati” speči potencial svojega podmladka bo v stilu japonske naravnanosti na kakovost zagotovil da, “only do/work what you would do for free”.
Svet se počasi začenja ukvarjati z idejo celovitejše opredelitve razvoja, ki bi pomagal premakniti uradno obstoječo ekonomsko družbeno paradigmo od letne ocene rasti BDP k meram in politikam “beyond GDP”. Obstajajo že določene mednarodne zaveze kot je “Istanbulska deklaracija”. Iz tega naslova lahko zasledimo razvoj celovitejše opredelitve razvoja, kamor spadajo različne mere pristnega varčevanja (genuine savings), “sreče” (Maslow), zadovoljstva z življenjem ter “sposobnosti in svobode” (capacity approach A. Sen-a) . Zasledimo lahko preobrat doktrin rasti, preobrazbe tradicionalne doktrine rasti na “omejenih virih, kot so nafta itd.” v doktrino tranzicijske padajoče rasti, kamor spada tudi “de-growth economics”.
Seveda ne smemo pozabiti na to, da ne more razvojna politika temeljiti le na otrocih, ampak je potrebno spodbujati celovit razvoj tudi drugih dveh generacij. Tukaj bi izpostavil potrebo po “sistematični preobrazbi zaposlenih” v smeri osebnih potencialov. Družbe se razvijajo v smeri razvoja povečevanja aktivnosti in osebnega razvoja delovno aktivnih. Predvsem gre trenutno za razvoj tiste “mase zaposlenih”, ki tičijo na enakih delavnih mesti, brez perspektive osebnega razvoja. To je druga razvojna rezervea vseh sodobnih družb - aktivni osebni razvoj in osebna preobrazbe zaposlenih od “jemalcev dela in kometenc od delodajalca” v ” ustvarjalecev osebnega razvoja, idej in zaposlitev na trgu”. Gre za sistematično spodbujanje samoizobraževanja in samorealizacije zaposlenih, ki so trenutno vpeti v delo za nedoločen čas v velikih sistemih organizacijah, ki so seveda najbolj občutljivi v času sodobnih svetovnih sprememb. Cilj je v določenem času preusmeriti zaposlene za nedoločen čas od “dela za delodajalca in plačo” v “samostojno delo zase, za osebni razvoj in za veselje in za lastni trg”, kar bi omogočilo pravo prebuditev spečega zmaja, fleksibilnost trgov, resnično razvojno naravnanost in fleksibilnost gospodarstva na svetovne krize in razvojno inovativnost družb. Trenutno družbe večinoma ne premorejo takih celovitih resnično razvojnih “vmesnih” institucij, ki bi pomagale probraziti podjetja, še v času “ne-kriz” oz. v zlatem času rasti. Ta čas bi izkoristile za zgodnjo identifikacijo “nezadovoljnega” zaposlenea, mu pomagale najti “tisti prave osebne talente, svoj iziiv, temo, entuziazem in razvojni potencial” da pripelje osebni razvoj do faze, ko je sposoben naresti celovito preobrazbo od delojemalca v ustanovitev podjetja, razvoj storitve ali proizvoda in uspešnega preživetja na trgu. Politike, ki družbene vire angažirajo predvsem v času patologij (propad velikih podjetij, svetovne krize, finančno gospodarksa recesija itd.) se počasi preusmerjajo v preventivne reazvojne politike še v času zdravih razmer in iskanja zdrave preobrazbe po naravni poti.
Taka politika je resnična celovita razvojna politika, zakoreninjena v vsakemu človeku. Sedaj to leži ali na podjetju, ki bolj ali manj spodbuja notranja izobraževanja, ali pa na delavcu, ki bolj ali manj zavestno poskuša iskati osebni razvoj še v času zaposlenosti ali nezaposlenosti. S tega stališča sta zanimivi politika mikrofinanc in univerzalnega temeljnega dohodka, ki se počasi uveljavata v svetu.
Andrej A. Chiaiutta
Nadaljujem svojo tezo, da se je človeštvo preusmerilo v svojih iskanjih in raziskovanjih od kvalitete h kvantiteti v pozni renesansi (nekateri avtorji navajajo usodno letnico – rojstvo Martina Luthra – 1448). Smer, ki se je tedaj v renesansi nakazovala, čeprav je že v pretežni meri cvetelo bančništvo z oderuškimi obrestmi, kar na primer šeriatsko pravo strogo prepoveduje, in ki bi, če bi obveljala, pomenila da bi človek ostal z vso “potrebno” metafiziko središče sveta. Tako pa je puritanstvo, puritanizem ali purizem, ki so ga neusmiljeno zahtevale krščanske cerkve, tako katoliške kot protestantske, še najmanj ortodoksne, preporod z najostrejšimi merami zatrle in zahodnega človeka preusmerile v utilitarizem in kvantiteto … Dediči te paradigme in znanstvenega mišljenja smo še danes. S pojavom marksizma pa je človek še zadnjič izgubil središčno pozicijo; zamenjala so ga produkcijska sredstva in kolektivnost! Namesto kulta - negovanja narave - se je pojavila kultura in z njo ropanje narave. Zaradi vsega tega se je danes svet znašel v veliki krizi – utilitarizem in kvantiteta ter kolektivizem – ko posameznik ni več nosilec idej in ni več povezan z vertikalo, ampak le horizontalno kot neviden produkcijski člen v ogromnem neznanem kolektivu izročen na milost in nemilost nevidni roki propagirane “splošne blaginje”. Ha, ha, ha.
To, kar se je dogodilo zapadnemu delu človeštva v zmerno toplem geografskem pasu s prelomom renesanse, se danes dogaja z vsakim novorojenim človekom v tem geografskem območju od zibke naprej. Na žalost mu že nekaj stoletij s pomočjo misijonov in čedalje bolj zaradi vklapljanja v tehnološko anglo-saksonsko sfero sledi tudi preostali del sveta.
To ilustrira tudi dr. Borut Likar v tem eseju, navajam:
»Psihoanalitik Erik Erikson to razlaga z obdobjem med petim in desetim letom, ko naravna ustvarjalnost, radovednost, samozaupanje in podjetnost dobita krila, ki so temelj “pravih” podjetniških aktivnosti in so ga nekateri uspeli ohraniti celo življenje. Žal pa uspe “šolski trikotnik” (nehote se vsiljuje primerjava z Bermudskim) večini otrok prirojeno “genialnost” izničiti in jo spremeniti v podrejenost, neustvarjalnost in majhno samozaupanje.«
Zakaj »uspemo večini otrok prirojeno ‘genialnost’ izničiti«, zato ker je bila izničena že v šestnajstem stoletju in smo bili tega izničenja več ali manj deležne vse generacije po tem obdobju. Prav DO PETEGA LETA STAROSTI je otrok, če ni bil deležen ozkega vsiljenega znanja o naravi, biologiji itd. ohranil sposobnost domišljijsko poetičnega zrenja in sprejemanja čarobnosti sveta pa tudi prvih bolečih izkušenj in razočaranj ob nerazumevanju in krivicah odraslih. Ali mu bomo dopustili njegovo domišljijo ali pa mu bomo takoj začeli razlagati pojav fotosinteze, težnosti, sestave planetnega sistema – v strahu, da se ne bo mogel vključiti pravilno v kolektiv sovrstnikov, da bo zato v posmeh in mu ne bo zagotovljena prosperiteta v družbi … Pustimo mu njegovo domišljijo in izviren pogled na čudeže sveta čim dlje … Raje mu prisluhnimo …
Kako je to potekalo proti koncu renesanse?
“Ne pozabimo, da so se v začetku šestnajstega stoletja katoliški misleci kot na primer kardinal Berulle in oče Mersenne, ki celo ni verjel v heliocentričen koncept, zavedli ogromne pomembnosti Kopernikovega sistema, ki bi jo lahko imel za teološko imaginacijo, in ga sprejeli. Če je njihovemu pozivu prisluhnilo le nekaj posameznikov, je bilo to zaradi puritanske drže, ki je s svojo togostjo interpertiranja Spisov prisilila katoliško cerkev v enakovredno togost v obrambi tomizma. Brunov primer, ki je bil hkrati primer kardilana Nikola Kuzanskega in kardinala Berulle, je bil prav tako izgubljen zaradi puritancev, ki so stvari videli zgolj z utilitarističnega vidika. Sveto pismo je dobro, ker nam daje zapovedi, in:
“namen zapovedi ni prvenstveno iskati resnico stvari in spekulacij, ampak ugoden učinek njih prakticiranja na civilizacijo, razumevanje med ljudmi in na človekova občevanja, vzdrževanje miru in nacionalnega napredka. Često in v mnogih ozirih je neumneje in nevedneje izrekati stvari v skladu z resnico kot v skladu z okoliščino in priložnostjo.”
In tako človek prihodnosti ni bil Giordano Bruno, temveč Smitho, puritanec!” str. 61
(Eros et magie a la Renaissance, 1484, © 1984, Flammarion, Paris.) Prevod: AMM
“Poglejmo si bliže stanje, v katerem je naša brezkrilna muha postala sposobna reprodukcije. Grmade z gorečimi čarovnicami so prekrile Evropo; reformacija bi najraje videla, da bi bila edina preostala knjiga na svetu Sveto pismo, a v nobenem primeru ni bila pripravljena dopustiti bodisi Eros ali magijo oziroma stične “znanosti” renesanse. Magijske invokacije ali kak alkemičen eksperiment je lahko stal človeka glavo. Strah je opravičil vse in zato so ljudje opuščali astrologijo, magijo in alkemijo ali pa so se zatekli k previdnemu in varovalnemu molku, kot na primer Newton v zadevah okultne narave. Katoliška cerkev ni pozivala zgolj k spremembam, kar zadeva moralo, ampak se je krčevito zavzemala za ohranitev tistega prejšnjega – to je tomizma. Galilea se ni dotaknila grmada, zato ker je bil predstavnik “moderne znanosti” (kar prav gotovo ni bil), ampak zato, ker si je drznil oporekati tomizem. Bruna so použili plameni, zato ker je bil nepoboljšljiv mag, ne zato ker je branil ideje kardinala Kuzanskega. Povsod so se ljudje zdaj aganžirali v manj napadanih področjih, ki pa se niso mogla nič več zoperstavljati podobi sveta in človeške družbe, ki je ustrezala eni ali drugi krščanski cerkvi. Primorani so se bili izražati previdno in skrbno prikrivati svoje cilje. Nekaj navdušenih pitagorejcev je ostalo kot na primer Galileo in Kepler, a njihove vrste so počasi izginjale. Bila sta Descartes in Bacon, ki so ju močno sumili, da simpatizirata z roženkrižarsko farso, in katere stvaren namen nikakor ni enostavno dešifrirati. Ali so bili predstavniki novega sveta? Če so bili, prav gotovo niso predstavljali prihajajočega sveta nič bolj kot to, da naj bi bila njihova filozofija “moderna filozofija”.
V določenem trenutku je namreč cenzura transformirala “osebo”; ljudje so izgubili navado uporabljati svojo domišljijo in misliti v terminih “kvalitete/kakovosti/kakšnosti”, ker to ni bilo več dovoljeno. Izguba sposobnosti dejavne imaginacije/domišljije je naravno vodila do strogega opazovanja snovnega sveta, ki se je razkrival zgolj z držo spoštovanja do vseh kvantitativnih podatkov in sumničenj ter nezaupanja do vsakega stališča o kvaliteti/kakovosti/kašnosti.” str. 183.
(Eros et magie a la Renaissance, 1484, © 1984, Flammarion, Paris.)Prevod: AMM
Če je bilo od leta 1448 naprej puritanstvo in utilitarizem prapor krščanskih cerkva in je začelo svojo prevlado sledenje kvantiteti nad celo prepovedanim iskanjem kvalitete, nosi danes ta prapor kapitalski profit za vsako ceno. Kaj je ostalo od človekove izvirne in izvorne domišljije, ki je “svetloba” in ki nam kaže pot iz Platonove votline, pa se naj vprašajo tisti, ki imajo plemiške liste – akademske nazive, in ali so njeni promotorji ali zaviralci.
O tem in še o čem obširno razpravlja v svojem eseju tudi Lyndon LaRouche, a kakor vse: cum grano salis, seveda:
Kepler’s Actual Discovery: Mathematics Is Not Science (Preview!)
Kepler’s Actual Discovery:
MATHEMATICS IS NOT SCIENCE
by Lyndon H. LaRouche, Jr.
November 5, 2008
… Against that historical background, Kepler’s discovery of a general principle of gravitation, as in his The Harmony of the Worlds, has an exceptional significance today. It is, a significance emphasized afresh by Albert Einstein’s emphasis on the fact that all competent physical science today depends upon comprehension of the specific act of genius by Kepler, on this account.
By contrast, the assertion that gravity was discovered by Isaac Newton, has been typical of not only the greatest frauds against science in modern history, but of the capacity for corruption and stupidity even among what are reputed to be the best educated personalities of our time. …
… Those have been three generations which had represented a certain quality of relative scientific competence which has been largely lost, or threatened with virtually total, loss, today. These three past generations, whose existence as a group of three generations, is dated largely from about the beginning of the Twentieth Century, still represented a repository of some degree of “pre-68er” relative competence. Theirs was a competence, if sometimes a bit damaged epistemologically, which was relatively commonplace among professionals, still a generation ago, before the takeover of almost everything by the continuing, corrosive effects of the 1968 insurgency of the virtually Dionysian cult of the “post-industrial” age of “globalization.”5
The spread of the existentialist, deconstructionist cult into its currently prevalent form of utter moral depravity, would not have been sustainable to this effect, had the natural forces of opposition to unreason not been corrupted in that way. Typically, that corruption is symptomized by the fact, that today’s source of that incompetence which is illustrated, typically, by principal objections which have been employed against Kepler, is to be found in the intentionally justly derogatory implications of Friedrich Schiller’s use of the term, Brotgelehrten. For example, for the generation of students entering universities during the terms of President Truman, or later, the intent to be awarded their degrees, and to secure advances into post-graduate employment, were frequently overriding concerns. “Truth?” “Yes, of course,” they say, “whenever possible; but, you have to be practical, if you do not wish to risk your career.” The sophistry of the high priesthood of Old Babylon was always the nastiest phase of that ancient society’s successors.
That sort of corruption of the body of academic and related practice of physical sciences goes on, and on, and on, worse than ever, since then, today. Some of the worst has been encountered lately among the faculty at Harvard University recently; but, corruption of a similar quality is also pervasive in today’s relevant institutions.6
So, whereas that sort of corruption already existed, in a milder form, among what were otherwise useful scientists twenty or more years ago, the prospects for competence in scientific practice today, under the corruption now represented by the acute mental disorder of the “68ers” pestilence of so-called “environmentalism,” is often catastrophic. …
http://www.larouchepac.com/new.....eview.html
jaz sem seveda gornji zapis prebral. Ali ga bo še kdo pa je že v naprej zgubljena bitka. Mogoče bi šlo s kartkim povzetkom na koncu ga. Anika
J.Š. - James