Hočeš nočeš, s Hrvati se bo treba spet pogajati
darja, četrtek, 13. november 2008Zdaj, ko je Hrvaška od evropske komisije dobila načrt za dokončanje pogajanj o vstopu v EU do konca leta 2009 in evropski komisar za širitev Olli Rehn vztraja, da je dvostranska vprašanja treba reševati na dvostranski ravni, je nova slovenska vlada dobila jasen signal, da ravnanje Slovenije zaradi nerešenega vprašanja meje v evropski komisiji nima podpore in zato od nje pričakuje hitro ukrepanje.
Hrvaška je na pristopni konferenci v Bruslju zaprla samo eno poglavje v pogajanjih z EU-jem, ker za odprtje štirih pripravljenih poglavij iz postopkovnih in vsebinskih razlogov ni imela soglasja Slovenije. Slovenija, ki je v postopku oblikovanja nove vlade, je Hrvaško opozorila, da mora iz pogajalskih stališč umakniti elemente, ki bi kakor koli prejudicirali mejo.
Hrvaška ima v Bruslju in prestolnicah večjih članic pač drugačen status kot Turčija ali Makedonija, zaradi katerih imata zadržke Grčija in Ciper, pa ju zaradi tega za razliko od Hrvaške nihče ne obravnava kot žrtev.
Makedonija ne more napredovati predvsem zaradi tega, ker Grčija ne popusti glede imena, čeprav uradno velja, da je problem imena ločeno vprašanje od pridruževanja EU. Vsekakor pa je to bistveno drugačen problem kot nerešeno vprašanje meje. Podobno je v primeru Turčije, ki ima na zahtevo Grčije in Cipra že okrog dve leti zamrznjenih več poglavij, ker ni ratificirala ankarskega sporazuma, na podlagi katerega bi morala v svoja pristanišča in na svoja letališča spustiti ciprske ladje in letala oziroma priznati grški del Cipra.
Dejstvo je, da pomembne članice EU, zlasti pa Nemčija in Francija, Turčije ne želijo videti med članicami EU, makedonski politiki in diplomati pa v Bruslju in pomembnih prestolnicah preprosto premalo loščijo kljuke. Hrvati so pri tem pravi mojstri, pa tudi svoje morje menda znajo zelo dobro izkoristiti. Vselej, ko je predviden kak pomemben dogodek, se v Bruslju na različnih ravneh kar vrstijo hrvaški politiki in diplomati. Ker Hrvati uporabljajo prefinjene metode, Slovenija v očeh Bruslja, Berlina ali Pariza ne brani svojih legitimnih interesov, ampak zgolj nagaja Hrvaški.
Nova vlada bo morala to politiko spremeniti in po drugačni poti skušati doseči dogovor, ki ji bo omogočil ustrezno zaščito interesov. Poznavalci pravijo, da bo treba kar takoj ukrepati in potrkati na ustrezna vrata, sicer se utegne zgoditi, da Slovenija svojih interesov ne bo več mogla uveljaviti, ker so vse druge članice že posredovale stališča za odprtje petih spornih poglavij. Na roko ji lahko gre le dejstvo, da je odločanje o odpiranju in zapiranju poglavij zdaj veliko bolj politično, kot je bilo v prejšnjih krogih širitve EU. Zaradi tega je pač treba računati tudi na to, da ima kdo zadržke iz političnih razlogov.
Hrvaška se mora pogajati o 35 poglavjih, od tega ima začasno zaprta 4, odprla pa jih je 21. To pomeni, da jih mora odpreti še 10 in ta so ključna. Evropska komisija se je na podlagi izkušenj s pogajanji s skupino članic, v kateri je bila tudi Slovenija, odločila, da bo od kandidatk poslej že pred odprtjem poglavij zahtevala, da izpolnijo čim več pogojev, zato je poglavja mogoče začasno zapreti precej hitreje, kot je to bilo mogoče pri prejšnjih pogajanjih. Zdaj dlje časa traja, da kandidatka poglavje lahko odpre.
Očitno bo Hrvaška v letu 2009, ko bodo svetu EU predsedovali Čehi in Švedi, zaprla rekordno število poglavij. Ker so zdaj pogajanja manj transparentna, kot so bila v prejšnjih krogih širitve, je več prostora za politično odločanje, zato tudi ni mogoče natančno izmeriti, na kakšni podlagi je evropska komisija ocenila, da bo Hrvaška zmogla vsa poglavja zapreti do konca prihodnjega leta. Vodja hrvaških pogajalcev Vladimir Drobnjak pravi, da je cilj Hrvaške do konca letošnjega leta, torej še v času francoskega predsedovanja svetu EU, odpreti vsaj še pet poglavij.
“Naloga predsedstva je, da najde elemente odgovorov na skrbi, vprašanja slovenske delegacije. Za to si prizadevamo in upam, da bomo dosegli rešitev,” je dejal francoski veleposlanik pri EU, Pierre Sellal.
Če bo Hrvaški uspelo do konca leta 2009 končati pogajanja, torej zapreti vseh 35 poglavij, leta 2011 lahko postane članica EU. V tem času namreč lahko vseh 27 članic EU ratificira pristopno pogodbo. Če do takrat ne bo rešitve za lizbonsko pogodbo, bo vprašanje samo pravna podlaga. Nekatere članice, med njimi sta Francija in Nemčija, namreč vztrajajo, da pogodba iz Nice novih širitev Unije ne omogoča. A to je mogoče dokaj hitro spremeniti, brez lizbonske pogodbe.
Če so bojo tile naši evropejčki takole zajebavali z našimi interesi, se lahko zgodi, da bojo fasali kakšen krasen referendum - na primer o vstopu Hrvaške…
Razen jamranja naši politiki na meji s Hrvaško niso naredili nič drugega, kot da so le opazovali kako Hrvati grabijo naše ozemlje.
Zaenkrat je v tej zadevo tako, da južni sosedje, ki jih odlikuje kršenje vsakega dogovora in laganje sto na uro, niso sposobni zapreti nobenega pomembnega poglavja, pa se v svoji prej omenjeni maniri zatekajo k kokodakanju, da jih pri tem ovira Slovenija. Slovenija nima nobenega instrumenta, s katerim bi iz južne sosede napravila dostojno državo. Posebej še, dokler bo tam še vedno vladal NDH nacistični duh.
So res vsega krivi, samo Hrvati? Kaj pa če smo mi in oni zgolj odblesk podobnih razmišljanj in pristopov?
Predlagal bi, da se ne ukvarjamo s takšnimi in drugačnimi hrvaškimi duhovi in kolektivnimi značajskimi lastnostmi, ampak s tem, kaj lahko mi, hm, slovenska vlada, naredi za to, da bi se odnosi končno normalizirali.
Kaj smo ali nismo naredili. Bolj malo. Popisati stanje na dan 25.6.bi bilo tisto najmanj kar bi morali narediti v tistem davnem prvem letu. Do konca tistega leta se stvari niso spreminjale, pa tudi Hrvati so imeli bolj pomembne stvari. Ergo nekega prevzema stanja na dan 25.6. ni bilo.
Danes toliko let kasneje tega ni moč narediti.
Narediimo pa lahko: poiščemo dokumente, fotografije, filme, zapisnike, članke v medijih ki to stanje popisujejo. Čimveč materialnih dokazov. Bela knjiga je bila neroden poskus tega. Kolikor je prišlo v javnost so tam stvari prej negativne za nas kot pozitivne. To so Hrvati takoj pokazali v svoji modri knjigi.
Rupel je pač v tistem času zelo prijateljeval s hrvaško ministrico za zunanje zadeve.
Tako kot so Hrvati takoj odgovorili na naše akcije (jih je bilo sila malo), bi tudi mi morali reagirati ob vsaki njihovi akciji. Enostavno bi jim pokazali da akcija izzove protiakcijo.
Navaditi se moramo da tisto pač ni več naše ozemlje, da je to druga država in da se ta ne ozira po naših občutkih za pravičnost, zgodovinsko pogojenost in naše želje za mirno vsem dobro rešitev problema. Morda bi bil prvi korak rešitev vprašanja varčevalcev Ljubljanske banke. Zaradi tega nerešenega vprašanja, smo doživeli udarce na vseh ostalih poljih našega sosedstva.
Me zanima, če kateri od vas zgoraj živi v bližini hrvaške meje? Glede na komentarje - NOBEN. No, sam živim in vam lahko povem, da odnosi nikoli niso bili boljši. Nobenih napetosti, spet je tudi vse več mešanih parov.
Žalostno je, da se ustvarjajo neki namišljeni sovražniki in da se po televiziji kregajo zaradi enega drevesa, kje naj stoji. Nam prebivalstu je za tisto drevo ali liter vode popolnoma vseeno, na kateri strani je, politiki pa seveda morajo na neki način ustvarjati sovražnika (Hrvati, Haider itd.).
zirosi: kaj ti res misliš, da si bo Slovenija okrnila ugled s takim referendumum?
Vabilo k pogovoru, ki ga ni mogoče odkloniti - tale Darjin prispevek
Načelno se rešitve gibljejo nekje med nagrado (sodelovanjem) in kaznijo za nesodelovanje. Osebno zagovarjam več sodelovanja in vključevanja ali mehki, evropski pristop.
Načini, kako se dogovarjamo, pa se gibljejo nekje med bi- in multilateralo. Način izbere vsak glede na to, kjer se čuti sposobnejšega, močnejšega, bolj prepričljivega, učinkovitejšega.
Še najbolj obetavno je, če se odlepimo od balkanskih poslov in okrepimo ekipo na evropskem parketu, da bo sposobna kandidatki za članico vsaj parirati, če že ne prekašati v učinkovitosti.
Očitno so ga Trubar, Prešeren pa tisti pomorjeni Razkrižani in Štrigovčani (da o drugih ta hip ne bi!) močno srali. ko so se zavzemali za svojo slovensko domovino. Hlapčevati tujcu na svoji lastni zemlji je mnogim vedno znova “šlager sezone”. A ne bo vam uspelo. Ne boste popljuvali, kar so z velikimi žrtvami ohranili naši predniki.