Politiki so dobili zadnjo bitko, še vedno pa bijejo vojno za vrnitev stabilnosti na finančne trge, pravi izvedenec Bruegla Alan Ahearne. O strategiji za to vojno naj bi se voditelji 20 najpomembnejših držav na svetu dogovorili konec tedna na svetovnem finančnem vrhu v Washingtonu. Predsedujoči svetu EU francoski predsednik Nicolas Sarkozy je kot njegov pobudnik dejal, da je treba organizirati “nov Bretton Woods“, kjer se je treba dogovoriti za novo organiziranost kapitalizma.

_{^{z dovoljenjem Graphic News}}

Dogovoriti se je treba za več transparentnosti na finančnih trgih ter boljši nadzor in regulacijo. Tako je treba špekulantom preprečiti, da bi prodajali produkte, ki jih nihče ne razume, bankam in drugim finančnim ustanovam pa preprečiti poslovanje v davčnih oazah, ki jih je treba izsušiti. Vzpostaviti je treba učinkovit nadzor in regulacijo nad vsemi finančnimi ustanovami in vsemi produkti, nič ne sme ostati nadzora, pravi francoski predsednik.

Nič ne kaže, da bodo ti načrti postali resničnost. Čeprav Sarkozy trdi, da je dobil od voditeljev držav članic široko podporo, da EU lahko govori z močnim in enotnim glasom, ni mogoče skriti, da se za sklepi, ki so jih sprejeli prejšnji petek na delovnem kosilu v Bruslju, skrivajo precejšnja nesoglasja. Med članicami ni soglasja glede posegov države v gospodarstvo - Francija se zavzema za državno zaščito nacionalnih šampionov, Nemčija stavi na prosti trg in konkurenco -, obsega regulacije - Francija bi regulirala vse do posameznih finančnih produktov, Velika Britanija in Švedska menita, da je to pretirano.

Nesoglasja med članicami EU pridejo zelo prav ZDA, saj ameriškim bančnikom in finančnim ustanovam, ki so jim izgube pokrili davkoplačevalci, ustrezajo le kozmetični popravki, pod katerimi bi še naprej ohranili šibak nadzor finančnih institucij in regulacijo. Zaradi tega jim okrepitev Mednarodnega denarnega sklada (IMF), ki naj bi postal globalni koordinator za nadzor finančnih institucij in njihovoih poslov, prek njega bi po mnenju Nemčije in Francije bilo treba vzpostaviti sistem za zgodnje opozarjanje na krize, sploh ne ustreza.

Le ob kozmetičnih popravkih sedanjega sistema bodo ameriški skladi hedge in drugi finančni investitorji, ki imajo poštne predale v davčnih oazah, lahko nadaljevali s finančnimi piramidnimi igrami. Finančna industrija v ZDA je v letu 2007 k dobičkom vseh podjetij prispevala 30 odstotkov. Po podatkih Spiegla je takšno profitabilnost mogoče doseči le še pri trgovanju z mamili in s prostitucijo. Če bi bil na finančnem vrhu v Washingtonu sprejet predlog, da bi morale finančne institucije v prihodnje za vsak kreditni posel povečati kapitalsko ustreznost, kar zahtevajo Nemci, številne ameriške banke ne bi več mogle odobravati novih kreditov. Skladi hedge, ki imajo izjemno malo lastnega kapitala, pa bi kar izginili s trga.

Kitajska in Indija tudi nista naklonjeni večjim spremembam, tudi zaradi svojih državnih premoženjskih skladov in drugih državnih investicij, prek katerih širita vpliv v razvitih industrijskih državah. Kitajska je kot največja upnica ZDA prav tako zainteresirana, da ameriške banke čim bolje poslujejo.

Za stabilizacijo evropskih finančnih trgov v EU direktor inštituta CEPS Daniel Gros in direktor rimskega inštituta Assonime Stefano Micossi predlagata ustanovitev evropskega sklada za finančno stabilnsot v okviru Evropske centralne banke (EIB). Zlasti zaradi finančnih težav nekaterih novih članic EU in sosed EU bodo evropske banke, zlasti nemške in avstrijske, najbrž kmalu potrebovale nove finančne injekcije. Alan Ahearne iz Bruegla prav tako meni, da bi EU potrebovala sklad za finančno stabilnost, a se dvomi, da so se države članice o njem sposobne dogovoriti.

Until the EU develops a unified market for bonds denominated in euro and backed jointly by EU member states – or, better, by euro-area member states – its claim for the status of reserve currency for the euro will not be met. As a result, capital is not coming to Europe, where it is badly needed to shore up its shaken financial system; moreover, the United States will continue to dictate the agenda in international monetary affairs, even now, after the colossal damage inflicted on the world by their misguided macro and regulatory policies.
/…/
The deteriorating foreign exchange and financial conditions of satellite countries in the euro area – from the Baltic region, to Eastern Europe, Turkey and Ukraine, not to mention the imploded Icelandic financial system – is also weighing heavily on EU banks’ financial solidity since they provide the backbone of the banking and financial system in those countries, and therefore are now much exposed to the consequences of mounting capital flights and currency attacks in those countries. European banks hold over $1,500 billion of cross-border claims on emerging European economies (out of a total of $1,620 billion). When all European banks run for the exit, they are increasing their own losses – thus fuelling the need for further recapitalisation.

Objavljeno pod svet | | |