‘Strokovna vlada’? Pa ne že spet!
vojko, ponedeljek, 10. november 2008Še na volilni večer se je v centrali socialnih demokratov in v priložnostnem ‘štabu’ Zares zdelo, da ministrski kandidati hodijo drug drugemu po prstih, zdaj pa škripa in se bliska okrog nekaterih ključnih resorjev. Vprašanje, kot je videti, ni več, kdo vse hoče v vlado, ampak komu izmed tistih, ki nočejo, je še mogoče ‘zviti roko’. Nespodobno pritlehno krotovičenje Karla Erjavca je za to enako simptomatično kot ‘javni razpis’ za gospodarskega in socialnega ministra ali izbira (kot kaže dokončna) ministra za finance. Vlada bo, ko bo, precej podobna koalicijski pogodbi: nekaj obetavnih nastavkov, izgubljenih v poplavi splošnih mest, ki naj bi prikrila vsebinsko oziroma konceptualno praznino.
Kdo je ‘zanesljiv’? Večina virov se strinja, da so to
France Križanič, SD, ministrstvo za finance
Mitja Gaspari, SD, ministrstvo za razvoj in evropske zadeve
Patrick Vlačič, SD, ministrstvo za promet
Igor Lukšič, SD, ministrstvo za šolstvo in šport
Katarina Kresal, LDS, ministrstvo za notranje zadeve
Aleš Zalar, LDS, ministrstvo za pravosodje
Gregor Golobič, Zares, ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo
Irma Pavlinič Krebs, Zares, ministrstvo za javno upravo
Borut Miklavčič, nestrankarski, ministrstvo za zdravje
Za nekatera druga ministrstva se največkrat omenjajo
Ljubica Jelušič, SD, ministrstvo za obrambo
Doro Hvalica, DeSUS, ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve
Matej Lahovnik, Zares, ministrstvo za gospodarstvo
Milan Pogačnik, (?) ministrstvo za kmetijstvo
Mitja Rotovnik, SD, ali Majda Širca, Zares, ministrstvo za kulturo
Ob naslednjih ministrstvih omenjajo bodisi preveč bodisi premalo imen, da bi katero izmed njih vzeli resno
ministrstvo za okolje in prostor
ministrstvo za lokalno samoupravo
ministrstvo za Slovence po svetu
ministrstvo za zunanje zadeve
Razbrati iz tega koncept, je nemogoče, začenši s prvim imenom, od vsega začetka ‘fiksnim’ imenom na seznamu. Harvardski starosta ameriške politologije Joseph Nye (ja, avtor pojma soft power) je med gostovanjem v Londonu konec prejšnjega tedna ugotovil, da ga tokrat nihče ne sprašuje, kdo bo Obamov zunanji minister, ampak le, kdo bo finančni. Po imenih, ki so ‘v obtoku’, je mogoče precej zanesljivo sklepati o osnovnih gospodarskih opredelitvah bodoče ameriške administracije. Ko gre za finančnega ministra vlade Boruta Pahorja, po njegovem imenu ni mogoče sklepati ničesar, čeprav je za finančnega ministra (v pričakovanju) pogosto v javnosti in precej zgovoren.
To, da Križanič na drugi strani še ne ve, kdo bo skupaj z njim (poleg Gasparija) kot minister za gospodarstvo ter delo in socialo oblikoval gospodarsko vizijo in politiko vlade, ni niti olajševalna niti spodbudna okoliščina. Nasprotno, po ‘mimohodu kandidatov’, ki so se vsi po vrsti zahvalili za izkazano zaupanje in čast, je videti, da so koalicijske stranke prisiljene poseči po zadnjih ‘notranjih rezervah’. Koncepti, stališča in osebna ‘kemija’? (Ah, hčerka moja, sčasoma se navadiš na vse, itak so vsi isti, nemara ga celo še vzljubiš.)
Kajpak, so tudi resorji, kjer so ’strokovni koncepti’ bolj ali manj odveč, saj doktrine, strategije in resolucije obstajajo, kronično pa je pomanjkanje menedžersko-organizacijskih sposobnosti na ministrski ravni. Ministrstvo za obrambo je tipični primerek tega, navsezadnje bi se iz zadeve Patria lahko naučili, da je bolj pomemembno kot to, ali minister zna na izust Natove resolucije, to, ali obvlada obrt preglednega javnega razpisovanja in sklepanja pogodb. To znanje, pa ne teoretično, tudi kateremu drugemu ministru ne bi škodovalo, recimo ministru za promet (čeprav dela formalno oddajata, denimo, Dars ali Slovenske železnice), že zato, da bi lahko poleg običajnih nadzornih institucij (ki so se doslej največkrat izkazale za neučinkovite) tudi sam ugotovil, ali in kdo je naročnika iz njegovega resorja na suho zabil v, denimo, Rebernice.
Sploh bo očitno tudi ta vlada, načeloma sicer politična naprava, precej trpela zaradi ‘profesorskega sindroma’. Ta na eni strani izraža varljivo in zelo razširjeno prepričanje, da bo zaradi profesorskih imen vlada samodejno ’strokovna’, po drugi strani pa kaže na kronično odsotnost ‘vzgoje in izobraževanja’ v strankah. Kar je najbrž povezano s tem, da slovenske stranke komaj zberejo denar za tajnico in drugo najnujnejše podporno osebje, nimajo pa, če ti niso poslanci, profesionalnih politikov, ki bi se, recimo, proračunskih skrivnosti začeli učiti pri občinskem proračunu kot svetniki, nadaljevali kot župani in poslanci v državnem zboru ter morda potem dozoreli v ministrske ali državnosekretarske kandidate.
Na drugi strani bi morali profesorski ministrski povzpetniki (kar ni mišljeno slabšalno, ampak smislu nemškega pojma quereinsteiger) nevtralizirati primanjkljaj strokovnega in profesionalnega uradništva, ki je sposobno izdelovati neoporečne zakonske predloge in simulacije različnih rešitev; druga plat tega primanjkljaja je dejstvo, da država pravzaprav niti najmanjše zakonske spremembe ni sposobna pripraviti brez zunanjih (praviloma univerzitetnih) strokovnjakov. (Kajpak za nemalo denarja, ampak to je tukaj manj pomembno od dejstva, da s tem pogosto na široko odpre vrata parcialnim interesom določenih družbenih skupin; te interese bi lahko vsaj deloma omejilo le profesionalno in strokovno uradništvo.)
Da je večina profesorjev ob vsem tem zapisana neuspehu že v ’samem izhodišču’, je razumljivo, pa tudi tokratnega in prejšnjih mandatarjev je mogoče razumeti, da so se prav z njimi poskušali kot kljukci izvleči iz zadrege. A počasi bi si državljani vendarle zaslužili tudi kaj boljšega, kot so takšne ’strokovne’ vlade.
Mogoče pa pridevnik strokovna predpostavlja manjši vpliv parcialnih, to je strankarskih interesov na odločitve…
Po drugi strani pa managerji z levo roko zajezijo interese uradništva, medtem ko univerzitetni profesorji po dveh letih ministrovanja odkrijejo kaj je vloga generalnega sekretarja.
Če izberejo Pogačnika za ministra, bodo brcnili v meglo.
Povsem samoumevno je, da se z vladami menjavajo ministri in drugi politični funkcionarji, direktorji, načelniki in drugi strokovni delavci v javnih ustanovah pa morajo ostati. Če se z vladami menjujejo tudi strokovni delavci, javni sektor ne more biti učinkovit, ker se pretrga kontinuiteta. Politiki, ki sedijo v vladi, za svoje odločitve vedno potrebujejo strokovne analize in mnenja, ki jih lahko kakovostno izdelajo le ljudje, ki na nekem področju delajo več let in zadevo poznajo do obisti, je pred časom na enem pogovorov v Bruslju kot izvedenec inštituta EPC dejal izvedenec Carlos Buhigas-Schubert.
Doro Hvalica bi se moral najprej opravičiti javnim delavcem za neugodno kolektivno pogodbo in prav tako zavožen plačni sistem, potem pa odstopiti kot predsednik neučinkovitega sindikata delavcev v kulturi Glosa.
Nato bi moral iti vase in premisliti, ali je res on tisti, ki bo po vsem tem sposoben za ministra za delo (razen seveda, če mislijo to ministrstvo demontirati).
Profesor Mramor pa odstopa od tvoje definicije ‘profesorjev strokovnjakov’, kajne…. oziroma, izjema potrjuje pravilo
Karel Ehjavec pa na MOP. Če smo v okoljskih NVO le upali, da bo malo lazje glede okolja, smo se zelo zmotili.
Strokovna vlada, heh. “plinovod, kak daljnovod, TNP, kaksen terminal, par smetisc, stolpnica ali 3, piramida, Planica, Pokljuka, lafarge, Celje, … Daj no, Karl, saj ne bo tako tezko. Uni tazeleni bodo težili, saj znaš z ljudmi, bo že”.
Stranka, ki v svojem programu okolja ni niti omenila se bo z njegovimi odlocitvami seveda strinjala, saj nimajo prav nobenega stalisca (in pojma) do okoljske politike.
joj, joj. Slabo se pise našem življu.
STROKOVNA VLADA, HEH.
No, zdaj vemo. Ta ekipa nas bo uspešno peljala v - kanalizacijo. Logična posledica! Njeno generično bistvo in agitiranje za solidarnost, pomeni, da bomo morali biti solidarni s tistimi “spodaj” - zaradi slabih vodstvenih kadrov in politike gospodarskega okolja imajo le ti zagotovljene minimalne plače - kar je že samo po sebi velik nateg in izvor vsestranske bede in nazadovanja - zlasti pa bomo morali biti solidarni s tistimi “zgoraj”, z avangardo!!!, prav tisti, katerih prihodki segajo od cca 800 do 1.200 EU//m. To pomeni nadaljnje siromašenje tistega sloja, ki s svojim delom, četudi mora početi veliko neumnosti in nedomišljenosti, ki si jih izmišljajo “strokovni kadri na vrhu” in strahotno slabe organizacije dela, ustvarja glavnino BDP. Res se nam obeta “lutkovno gledališče” - znova. Če bi “zlatousti” govorili in vzklikali po SOCIALNOSTI, bi to pomenilo povsem nekaj drugega. Solidarnost pa naj si zataknjejo nekam, lahko tudi za klobuk in ga nato odvržejo v prvi zabojnik za smeti! Socialnost ni vezana na noben -izem, ampak izhaja iz občutka za sočloveka, pogojuje jo pozornost in sposobnost videti zadeve kakršne so stvarno in nuditi pomoč kjer in kadar je potrebna - neposredno! Predpogoj pa je zmožnost sočutnosti, kar spet pomeni najprej videti nato pa razumeti in pomagati na način, ki je v danem trenutku najboljši in najustreznejši. Najboljša pomoč pa je: “ne, da daješ lačnemu ribo v nedogled, ampak, da ga naučiš in mu omogočiš, da si sam lovi ribe”. Eden od dokazov, ki govori o takšni “solidarnosti” državljanov s tistimi zgoraj je bianco menica, ki jo je državi oziroma “tistim zgoraj” včeraj izsilila in “podpisala” koalicija v DZ!
strinjam se s poanto prispevka spoštovana Anika. Se mi zdi, da človeštvo še zmeraj tepe boj z birokracijo.