Mercator dolgoročno ne more rešiti slovenskih živilcev
emil erjavec, ponedeljek, 10. november 2008Pivovarna Laško je slab lastnik slovenske živilsko-predelovalne industrije in trgovine. Radenska, Union in Fructal so bile regionalno prepoznavne solidne blagovne znamke proizvodov, ki bi jih po kakovosti lahko uvrstili v zgornji srednji evropski razred. Po prevzemu je sledila stagnacija, nekdo je moral plačati napenjanje mišic Pivovarne Laško ob nakupu, pa tudi kaj hitro je postalo jasno, da laška skupina nima nobenega pravega razvojnega koncepta v živilstvu. Šlo je zgolj za uveljavljanje tržne premoči v politični španoviji z navideznimi nacionalnimi interesi. Nobenega razvoja ni več, nobenega prodora na evropske trge, ogrožen je del domačega in izgubljen pomemben del evropskega jugovzhodnega trga. Kje je dodana vrednost, kje so nova delovna mesta? In zdaj kriza, v kateri zmanjkuje denarja in ko ni nič lažjega (saj to počnejo povsod, kajne?), kot v novih razmerah od države zahtevati, da odkupi tržne deleže trgovca, saj ja ne bomo dovolili, da bi slovenska trgovina šle v roke tujcem, ki bodo odpuščali delavce in s polic vrgli slovenske živilske izdelke.
Kdo bi lahko bil kupec Mercatorja in kakšne posledice bi to lahko imelo na živilsko industrijo? Evropska trgovino se zelo koncentrira. Po napovedih bodo trg že kaj hitro obvladovalo največ 5 nadnacionalk. Dva takšna sistema sta prišla tudi že do ali čez slovenske meje. Francoski trgovski sistem Carrefour je potreboval več kot desetletje, da je osvojil pomembni delež v severni Italiji in kar nekaj znakov je, da čaka na vstop v jugovzhodno Evropo, zadnje območje v Evropi, ki ga ne obvladujejo nadnacionalke, ampak tranzicijski mogotci, kakršni so Delta, Konzum in Mercator. Francozi imajo v rokah največjo trgovsko verigo v Evropi, ki znano pomete z vsem lokalnim. Portugalska trgovina je tako kmalu po vstopu v EU skoraj v celoti prešla v tuje roke, v glavnem Francozov, ki so s sabo pripeljali tudi svojo robo. Portugalska živilska industrija se, razen nekaj lokalnih srednjevelikih proizvajalcev, nikoli ni več postavila na noge. Prevzem s strani take verige je zagotovo scenarij, ki bi v temeljih zamajal slovensko živilsko industrijo. Doslej je Mercator bil drag za prodajo, sedaj je cenejši.
Ali so Francozi v krizi ohranili dovolj finančnih sredstev za še vedno velik zalogaj, ki ne pomeni le nakupa, ampak tudi vzpostavitev celotne trgovske logistike, kar ogromno stane? Finančna in gospodarska kriza verjetno ni najbolj naklonjena za tovrstne premike, ali pač, če za njim morda stoji tudi francoski državni kapital, ki z novo filozofijo želi iti v ekspanzijo? Carrefour postavi svojo zgodbo zmeraj na novo in v celoti. Tudi če bi prevzel blagovno znamko Mercator in jo pustil nekaj časa živeti, bi to bila zgolj prehodna rešitev. Zgodilo bi se enako, kot se je ob prevzemanju Mercatorja z deli slovenske trgovine v devetdesetih: za Živili, Emono, Potrošnikom in drugimi ni ostala niti sled.
To je nevarnost iz zahoda. Kaj pa s severa, kjer smo bili že deležni prvih premikov? Nemški koncern Rewe prevzema uveljavljene trgovske znamke, ne da bi jih »ubijal«. Razlika med njimi in Francozi je predvsem ta, da za Carrefourjem stoji popoln sistem živilske industrije, ki polni njihove police po ugodni ceni; v glavnem gre za francoske proizvajalce. Rewe očitno ima obe strategiji, torej postavlja svoje trgovske sisteme, vendar tako kot v Avstriji kupuje tudi uspešne trgovske sisteme in jih, kot denimo Billo, uspešno razvija. Nemci nimajo za sabo močne živilske industrije, kupujejo tam, kjer je cenejše in tudi to, kar bo lokalni potrošnik tudi kupil. Zato so v bistvu manj nevarni. Avstrijska živilska industrija je z velikim trudom razmeroma solidno preživela nemški prevzem celotne avstrijske trgovine. Zakaj ne bi zmogli tudi naši živilci?
Balkanska bratranca in tekmeca Mercatorja, Delta in Konzum, tudi nimata za seboj močne živilske industrije. Kateri koli izmed njiju bi pridobil Mercator, bi se tudi lažje zoperstavil nadaljnjemu prodoru nemških in francoskih verig, ob tem, da sta brez velikih težav kompenzirala učinke manjših turških, grških in italijanskih trgovskih sistemov. Delta zagotovo vsaj v prvem obdobju ne bi uničila blagovne znamke Mercator, pri Konzumu pa je poleg računic v igri seveda tudi sosedski prestiž, a racionalno tudi zanj uničenje blagovne znamke Mercator ne bi bilo.
Pod črto je torej možno, da bi potencialni tuji lastnik zaprl vrata slovenskim proizvajalcem in ne bi pili več mleka Ljubljanskih mlekarn ali jedli pršuta iz Mipa s kruhom enega od slovenskih pekov. A z nevarnostjo oziroma posledicami vseeno ne kaže pretiravati. Današnja slovenska živilska industrija bo brez resnih sprememb že tako težko preživela. Mesna in mlekarska industrija sta na robu preživetja zaradi nepripravljenosti na vstop v EU in neracionalnih investicij. Podobno je z vinarstvom, peki stojijo malo bolje, industrijo bolj predelanih proizvodov so slovenski lastniki z obale v precejšnjem delu že zaprli. Usoda industrije je v katerem koli scenariju vprašljiva, saj so slovenski lastniki živilske industrije precej mačehovski: ali odprodajajo, kot v primeru Droge-Kolinske, ali pa izčrpavajo. Le redki vlagajo v razvoj in to uspešno. Visoki in skoraj nenormalni visoki deleži v domači trgovini niso vzdržni na dolgi rok. Če ne bo industrija uspešna v neposrednem in sosednjem, nekatera podjetja pa tudi v širšem evropskem okolju, tako in tako nima resnega upanja. Čeprav ne bo šla pod vodo vsa, ker je določena proizvodnja hrane zmeraj lokalna, bo životarila in umirala na obroke.
Argument, da bi morala država z odkupom Mercatorja zavarovati slovensko živilstvo je zato precej trhel, predvsem pa je nevaren iz načelnih razlogov. Spretno vodena medijska argumentacija Laščanov je nevzdržno sprenevedavi poskus izsiljevanja države, ki naj reši lokalnega kapitalista, ki je do tržne premoči prišel s triki in političnimi navezami. Če bo nova vlada tu popustila, ji praktično ni več pomoči. Slovenijo bi to dokončno potisnilo nazaj v tranzicijo in bil bi to očiten znak, da je razvoj demokracije in tržnega gospodarstva zastal. Ni cene, ki bi jo država smela plačati za posilstvo takšnih razsežnosti in za takšno jemanje davkoplačevalcev za talce. Tu ni višjih interesov, ne glede na težave, ki se bodo morda pojavile. Treba je vse narediti, da inštitucije, ki zagotavljajo normalno delovanje tržnih mehanizmov, to tudi počnejo. Treba je vlagati v razvoj in izkoriščanje potencialov živilske industrije. Država bi lahko pomagala iskati strateške lastnike, nikakor pa se ne sme vračati v lastništvo Mercatorja. Na tem prvem testu bo ali padla ali obstala nova vlada.
Objavljeno pod nt, gospodarstvo, slovenija | 
| 
|
29 odzivov na “Mercator dolgoročno ne more rešiti slovenskih živilcev”
- 1 Pingback on november 10th, 2008 at 9:49
- 2 Pingback on december 23rd, 2008 at 0:35
Vseeno obstaja vsaj en dober razlog zato, da država odkupi delež v Merkatorju: to je v primeru, da bi se ta delež prodajal pod ceno prejšnje prodaje.
Hvala Emilu Erjavcu za ta tehten premislek in pomisleke. Zadeva nikakor ni enostavna. Vprašanje ima tudi strateške implikacije. Ta vzorec obnašanja »pivovarja« in »bencinarja« zasledimo v globalnem smislu kot vzrok za nastanek finančne krize: najprej bančijo in skrbijo le za svoje r …, nato pa vpijejo: »Rešite nas, a tako, da bomo lahko še naprej bančili!« Kakršen koli bo že razplet z Mercatorjem, državljani bomo ostali z dolgimi nosovi. Zanimivo je a hkrati pričakovano, da se ZJ znova ozira za Mercatorjem. Glej: http://www.pozareport.si/. Dobro: vprašanje je, kaj je cilj in namera vseh teh veletrgovcev z juga, severa in iz bivše »Yuge«? Cilj so veliki dobički na račun proizvajalcev in potrošnikov in še več industrializirane »pre-hrane«. Ali se lahko majhna Slovenija temu izogne oziroma omili ta trend, ki je trend, ki ga uveljavlja tudi EU. Uničena so bila majhna družinska »podjetja« pridelave in predelave hrane po vsej Evropi in manjši trgovci – češ da so predragi - a ja? po nekaterih izračunih so cene živil v megamarketih, kljub sistemu Wall Marta 50 % predimenzionirane - za nameček pa je v malih zasebnih “podjetjih” higienska/veterinarska inšpekcija »mesarila«; »mesari« tudi v Sloveniji, ko malim mesarijam določa enake tarife za testiranje vzorcev kot velikim proizvajalcem … tako da še nekaj preostalih zasebnih mesarjev zapira »butike« - na primer. S tega vidika – priti nazaj v Mercator - postaja tudi razumljiva županova gonja proti vrtičkarjem in načrt za uničenje ljubljanske tržice itd. itd. Povsem razumljivo je, da zaposleni v mestih potrebujejo to vrsto nakupovalnih centrov in na pol pripravljena živila – takšna je pač danes navada. Ali mora biti tako? Preostanek razumnih in modrih ljudi v svetu išče druge možnosti nabavljanja in pridelovanja hrane, o katerih sem že pisala na teh straneh in o njih poročala. Eden takih načinov, že večkrat navedenih, je pridelava lastne hrane v vrtovih in povsod tam, kjer je le najmanša možnost. Eden takih promotorjev je tudi avtor v tem linku http://www.i-sis.org.uk/Thefullmontyonfood.php.
Ali so politiki dovolj kvalificirani, da odločajo v našem imenu, razen tega pa se sami še v kako veliki meri oskrbujejo pri malih zasebnikih!!!? Ali pa si moramo sami poiskati povsem nove rešitve načinov prehranjevanja, ki nam bodo dali večjo neodvisnost in celo boljše zdravje – tudi s spremebo prehranskih navad … tako postaja vprašanje in rešitev Mercatorja in Istrabenza manj pomembno. Pomembno je le z vidika političnih in kapitalskih igric - za vpletene - tudi za sindikat, seveda! Ob vsem tem bi se naj globoko zamislila kmetijska politika tako EU, še zlasti in posebej pa Slovenije - gre za spremembo paradigme, od preferirane globalne v učinkovito preživetveno - lokalno, v: “majhno je lepo” - “small is beautiful”!
SDolgo časa sem se ob vaših dolgoletnih TV idr. intervencijah, spoštovani dr.Erjavec, spraševal, kaj me pri njih moti -saj ste vselej totalno obvladali materijo, bili takorekoč “vsevedni”, suveren poznavalec vseh agrarnih in živilsko-predelovalnih stvari in ozadji, tudi zapletenih evropskih; a bili ste-zdeli ste se mi- tudi vselej previdni pa totalna prilagodljivi, vedno “na liniji”- strokovni,EU-jevi, novinarjevi,če je šlo za intervju; redko “disidentski” in jasno kritični v prid lokalnega “javnega dobra”.
Ok, to je bil moj bežen vtis s TV, sedaj pa ste svoj kredo jasno zapisali: ste privrženec evro-(neo)liberalizma in “transnacionalnega/multi-nacionalnega interesa” in goreč nasprotnik narodno-gospodarskega javnega interesa, ki naj bi ga zastopala “država”/vlada. Ne zanima vas, da je prvi v Evropi(pa i šire) skoraj vselej le NEK DRUG NACIONALEN INTERES(vse multinacionalke imajo tudi sedež v neki naciji), še posebej, bi rekel, v kmetijsktvu/agroživilstvu: vaša strokovna presoja je , da v Sloveniji tega pač ne zmoremo, smo premajhni, nerazviti - in zatop je bolje, da gremo po poti Portugalske (to pot sicer kritično opišete, a to je le varka): za pravi “razvoj demokracije in tržnega gospodarstva” se moramo intervenciji države “načelno” odreči, pa četudi postanemo (še večji) gospodarski podložniki. Eno napako-napačno politiko- “države”- v resnici vlade, prejšnje, pa tudi predprejšnje - lahko po vašem popravimo samo tako, da se ODREČEMO DRŽAVNEMU-JAVNEMU INTERESU- ne lažnemu “nacionalnemu”, ampak narodno-gospodarskemu: “tuujega(kupovati) ne moremo, zato svoje prodajmo”- to se iz tega besedila zdi vaš motto. Ni jih “višjih interesov” kot so interesi Delte, Reewe ali Carrefourja. Država je po definiciji slab gospodar. Denar davkoplačevalcev se ne sme porabiti za reševanje TEKOČIH PROBLEMOV , le za BODOČI RAZVOJ,nanotehnologijo ipd. Če se nova vlada država prostovoljno ne postavi v vlogo sluge, pardon, asistenta tujih interesov tako, da jim sama pomaga”poiskati strateškega partnerja”, bo “padla”. Bo omogočila “posilstvo davkoplačevalcev”.
To, da bi npr. postala država lastnik in se nato obnašala kot dober gospodar- omogočila sedanji ali izboljšani Mercatorjevi ekipi razvoj, ekspanzijo itd., pa potem, če se ravnam po JP Damjanu in ne po Karlu Marxu, poplačala davkoplačevalce iz (dela) dobička, z delno prodajo itd.- to za vas ne pride v poštev- to bi bilo izdaja “demokracije in tržnega gospodarstva”?? Demokracijo pod Slovenci je mogoče razvijati le brez “državne intervencije”! Edina- vaša- prava “demokratično-tržno razvojna” rešitev za Mercator in za Slovenijo je: Šrot proda M. v celoti tujcem(z dobičkom) s pomočjo “države”, ki nato prevzame na svoja/naša pleča brezposelne delavce Merkatorja in dobaviteljev, se obriše pod nosom za davek na dobiček itd.; SLO pride pod še večji vpliv transnacionalnih interesov in še bolj zmanjša svojo gospodarsko suverenost, in to na tako strateškem sektorju kot je hrana, kmetijstvo…
Za ta ultra-liberalni načrt se zavzemate v trenutku, ko v “stari Evropi” države po finančnih intervencijah, ki so čisto podobne temu, kar bi pri nas bil državni delni odkup Mercatorja, nacionalizirajo banke??
Ohranil bom mirno kri in rekel čisto mirno: zares upam, dr.Erjavec, da se bo nova vlada v širokem loku ognila vašim “nasvetom”. Da pa jih bo le opazila in ji bo prozorna demagogija tega vašega pisanja pomagala pri razkrinkanju in izogibanju bolj prefinjenih nasvetov iste vrste. Ne bom paranoičen z ugibanjem o vaših morebitnih povezavah s specialnimi interesi mednarodnega agroživilskega kompleksa- verjamem, da ste - ko kak dr.Mrkaić in še mnogi drugi strokovnjaki- iskreni in da predlagate nacionalno-gospodarsko katastrofo iz čistih teoretskih pobud. Niste edini.
Zamenjava enega “izma” z drugim sama po sebi nikoli ne prinese izboljšanja. Povsem se strinjam z Igorjem Vidmarjem in zirosijem. Potrebno je preveriti ceno, se spogajati in če je nakup ugoden, zakaj pa ne. Gospodom, ki so pred časom na zaprtih srečanjih z bivšim predsednikom vlade kupovali Mercator, se sedaj mudi prodati. Menda so kupili prepoceni. Verjetno res, a sedanji trenutek je zanje toliko bolj neugoden in bodo morda prisiljeni prodati pod ceno, ki so jo za Mercator odšteli. Če država zgolj iz načelnih in ideoloških razlogov ta nakup prepusti tujcem, bo dvakrat opeharjena. Prvič ker je domnevno slabo prodala in drugič, ko bo na račun dobičkov bodočega lastnika sanirala povzročeno družbeno škodo.
Vprašanje pa je, če sedanja ekipa, ki upravlja z državnim premoženjem in je bila v veliki meri pri stvari tudi, ko je premoženje prejšnja vlada prodajala, zmore strokovni premislek in tržni pristop s katerim bi državi omogočila priti do Mercatorja po najboljših možnih pogojih.
Bo Pahor vztrajal pri kadrovski kontinuiteti tudi na račun uspešnosti vodenja paradržavnih skladov? Bomo videli.
Ce prav razumem, je torej slovenski nacionalni interes, da Mercator kupi srbska Delta…
ma zgleda da je slovenski nacionalni interes, da nas *ebejo avstrijci, bohnedaj francozi. Moj nacionalni interes je, da imam v štacuni izbiro. Torej kdorkoli razen avstrijca bo dobr.
“Argument, da bi morala država z odkupom Mercatorja zavarovati slovensko živilstvo je zato precej trhel, predvsem pa je nevaren iz načelnih razlogov. Spretno vodena medijska argumentacija Laščanov je nevzdržno sprenevedavi poskus izsiljevanja države, ki naj reši lokalnega kapitalista, ki je do tržne premoči prišel s triki in političnimi navezami. Če bo nova vlada tu popustila, ji praktično ni več pomoči. Slovenijo bi to dokončno potisnilo nazaj v tranzicijo in bil bi to očiten znak, da je razvoj demokracije in tržnega gospodarstva zastal. Ni cene, ki bi jo država smela plačati za posilstvo takšnih razsežnosti in za takšno jemanje davkoplačevalcev za talce.”
Tale odsek je kritičen.
Tukaj ne gre za živilsko industrijo ampak za to, če res želimo stopiti iz tranzicije, se nehati zapirati pred tujim kapitalom in presekati za družbo rakavo sparjenost države in oligarhov. Če hočemo imeti evropske plače, evropski standard, po tej poti enostavno ne gre.
Super zapis, kot vidim pa bodo nekateri morali biti še nekajkrat “silovani” z nacionalnim interesom preden jim bo postalo jasno.
@igor vidmar
Hvala za besede, poživile so ta sivi dan. Ponavadi me kdo iz katerihkoli skrajnih (ideoloških) logov uvršča enkrat me ene, enkrat med druge. Vse sem že bil, od guruja do uničevalca kmetov, od ruralnega protekcionista do evropskega prodanca. Današnja nalepka evro(neo)liberalista je nova, ne vem koliko mi pristoji, šla bo na moj klobuk značk, ki sem si jih zaslužil, ali pa ne, z javno besedo. Oglašam pa se predvsem zaradi tega, ker so mi bili pripisani tudi nekateri nameni in misli, ki si jih ne morem pripisati, zdi se mi pa pomembno, da na tem blogu tudi širimo razpravo o pomembnih vprašanjih.
Tuje lastništvo v trgovini ima precejšen vpliv na katerokoli živilsko industrijo. To je nedvomno in ni potrebno posebej dokazovati. Vpliv je odvisen od narave in koncepta posamezne trgovske verige, od tega, ali ima ta trgovino za seboj živilsko industrijo in finančni kapital (ki kreditira nakupe), v večini primerov pa predvsem od sposobnosti in učinkovitosti domače živilske industrije. Če je slednja dobra po mednarodnih standardih, potem tuje lastništvo trgovine samo po sebi ne pomeni izjemne grožnje za živilstvo, ampak ga lahko tudi vzpodbudi k razvoju in predrami iz realne potuhe trgovine, ki ponavadi nastopa v spregi z državo.
Seveda pa lahko v izjemnih primerih pride do katastrofičnega (portugalskega) primera, kjer izguba trgovine pomeni tudi onemogočanje obstoja in razvoja živilske industrije. Taki primeri niso redki, nastopajo predvsem tam, kjer niti trgovina niti industrija nista sposobna spopada s konkurenco. O tem opozarjam že skoraj desetletje, kot tudi o potencialih in neizkoriščenih možnostih naše industrije, tudi v smeri ohranitve višje ravni kakovosti hrane. Menim celo, da smo dosegli raven razvoja trgovine in industrije, ko najbolj črni scenariji niti niso več uresničljivi. Trgovina je predraga, živilstvo pa ima ob primernih ukrepih še možnost razvoja.
Kar pa je bistveno, pa je, da ne glede na realno zaostrenost razmer in tudi negativne narodno gospodarske učinke tujega prevzema, samo državno lastništvo na dolgi rok ne rešuje problema nižje konkurenčnosti domače živilske industrije. Pa ne zaradi tega, ker bi bilo državno lastništvo po definiciji slabše od zasebnega (slabše od nekaterih trenutnih slovenskih skoraj ne more biti), ampak ker bi v primeru izsiljevanja sedanjega lastnika vzpostavili prakso, kjer država pokorno sledi nekomu z ekonomsko močjo in zaradi “nacionalnih interesov” tako postane njegov talec. Do konca bi se uveljavila praksa izsiljevanja v imenu višjih ciljev, kjer pa bi koristi bile zelo enostransko razdeljene. Zato trdim, da je zadeva precedenčna in da država ne sme popustiti, narediti pa mora legalno vse, da do negativnega scenarija ne pride.
Če me osebno vprašate, bi Mercator moral ostati v zasebnih finančnih rokah. Če domači kapital ne kupuje take priložnosti, kot je eno najboljših podjetij v državi, potem je nekaj narobe ali s kapitalom ali pa s podjetjem. Ocenjujem pa tudi, da na dolgi rok ni mogoče vzdržati tudi ne v takem lastništvu, razen, če Mercator ne obrne svojega razvoja tudi proti severu in zahodu. Dokler ga ne bo v Trstu ali Celovcu ne bo preživel na dolgi rok.
Menim tudi, morda nekoliko spet pogumno, da v danih razmerah, ne bo (še) interesa za nakup Mercatorja s strani tujcev. Taki nakupi niso možni brez močnih bank in kreditov, razen, če gre za več kot ekonomijo. Morda pa je prav to sprevržena strategija Laščanov. Izsiljevati novo vlado proti UVK in obenem morda celo prodajati, saj se ve, da drugih kupcev še ni. Kaj pa je Mercator takega, da bi dobil svojega kupca na velikem mednarodnem razpisu? Nanj razen balkanskih tranzicijskih velikanov in kakšne izraelsko-britanske španovije ne bomo privabili nikogar.
Vse skupaj je predvsem velika prevara in izsiljevanje. Ponavljam, to pa ne pomeni, da ne obstaja realen problem živilske-industrije in s tem povezanih nekaj deset tisoč delovnih mest (s kmetijstvom, transportom, trgovino), vendar tega ne rešuje zgolj lastništvo države. Še enkrat, če spustimo tokrat, bomo v naslednjem koraku, odstavljali ustavne sodnike, javne tožilce, kupovali volitve, pa tudi jedli manj okusno hrano…
Vseeno, hvala, za možnost razprave….
prodati torej ali ne? meni po vseh komentarjih in zapisanem to še ni povsem jasno. ali je mogoče, da se balkanski trgovci povežejo v enotno verigo, ki je večji igralec na evropskem trgu? Ali bo to zagotovilo večjo kvaliteto hrane v trgovini? Ali so ohišnice, ki so prav tako predlagane (torej, vsi bodimo nelegalni vrtičkarji) lahko v desetmilijardni nepregledni množici predstavljajo alternativo? Ali obstaja alternativa čemurkoli drugemu kot je zdrava hrana? Ali smo na točki, ko lahko pričnemo rušiti stereotip o zdravi domači hrani, ki jo določa uporaba gaučotov in podobnih bojnih živčnih strupov (no, zamenjate žveplo in fosfor pa se bojnim strupom pravi pesticid)? Ali smo pripravljeni povedati, da je večinoma najbolj slaba hrana pridelana na ohišnicah (mislim, da se je pisal A. Zrimec, ki je to z laboratorijskimi analizami dokazal, torej, da vrtičkarji uporabljajo katastrofalno velike količine gnojil in najrazličnejših fitofarmacevtskih sredstev za zatiranje plevela, insketov, polžev, kar imenujte življenje, ki jih moti na solatki), da v nemsških poceni verigah kopujemo gumijast kruh (sem bioindikator e472e emulgatorja, pojem dober grižljaj in čez pet minut so sklepi pordeli in otekli, kot pri revmatoidnih obolenjih, doktorjem se zdim pač eden od čudaških netipičnih primerkov, aja dnevni merkatorjev kruh po 0.62€ ga ima dovolj malo, da se ga dan starega lahko je v večjih količinah)? O konzervirani hrani, pa.. nemške verige katastrofa, francoske boljše (njihov jogurt naturele, pa fromage frais in.. da ne naštevam zakon, zato pa grem redno v Leclerck). Da nisem predolg, kakršna koli že bo usoda Merkatorja (državni po g. Vidmarju ali v rokah tujcev po napovedih drugih) slovenska pridelava hrane mora v smer zdrave pridelave, ki bo podpirala zmerno število ljudi na planetu. Ni alternative, pa čeprav tehnologije obljubljajo še kakšno tono na hektar več, na koncu izpade, da samo ob večji uporabi opisanih bojnih živčnih strupov predelanih za potrebe kmetijstva.
Sedaj pa na pirenejsko terino in na 1 st. celzija ohlajeno suho vino z brusničnim sirupom za predjed, pa bearnsko-baskovsko zelenjavno juho (to se naj kar sami zmenijo), pa kuhano ribo in mlečni riž z mandlji, pistacijo in pečeno jabolko: vse pod Pireneji v prekrasni francoski baskovski deželi. Še eden od preostankov raja na zemlji v Evropi. Francija od Toulousa preko Pau-ja do Bayonna. Sem že omenil, da regija akvitanija podpira visoko šolstvo in raziskave dodatno in, da so Toulouse, Bordoux in Pau na poti, da postanejo evropski centri z najsijajnejšo raziskovalno opremo, ki jo je regija investirala, ne da bi skrbela, da se vloženo ne bo vrnilo? Pa se bo. Kako? S pametnejšimi ljudmi, zdravo hrano pa po Pirenejih imajo - krave se pasejo celo to zunaj, enako gosi, ovce, kokoši, sadje se v Armagnac (suhe slive) spremeni po desetletju ali več,.. za moj okus pa je vse preveč mesa in premalo spoštovanja do živali (preskočil sem na menuju bele golobe, ki letijo čez Pireneje v Afriko in jih tukaj lovci streljajo, da jih potem vrli pirenejci pojejo v tonah). In pri lokalnih pridelovalcih hrane so ravno sedaj odprtla vrata, kjer se degustirajo dobrote, ki jih bodo prebivalci kupili za decemberske praznike. In to kljub velecentrom, iz trme?
Joj kako ste pametni. Pa čeprav je že prvi avtor povedal ‘vse’. Ali naj država odkupi Mercator, je odvisno od cene. Če bo kupila ’soseda’ oz. delnice po ceni, ki je nižja od tiste, po kateri jih je prodala, naj kupi.
Vsi tisti, ki so doživeli širitev Mercatorja, pa so zaradi tega zaprli svoje trgovinice ali lokale, niso imeli te sreče, da bi jih takrat država reševala v njihovem boju za njihovo preživetje in preživetje njihovih obubožanih družin.Zato, bi bilo potrebno tudi njih vprašati, kakšna so njihova mnenja o naši dvoličnosti, ko se tako vehementno trudimo za reševanje tistega, kar se rešiti ne da…
Igor Vidmar, država je slab gospodar, ker nima lastnika.
Ko ga bo dobila, ne bo nič slabši gospodar od velikih delniških družb.
O malih ljudeh
Boško in Igor sta namreč idealen cast za kakšnega od filmov bratov Coen. Saj vesta, draga bravca, braća Coen se v svojih filmskih izdelkih rada ukvarjata s tem, kaj se zgodi, ko se mali ljudje lotijo velikih stvari: mali ljudje velikim rečem niso dorasli, tako je pač ta svet narejen, in ko se jih lotijo, so stvari vnaprej obsojene na to, da bodo šle k vragu. Bolj ko sledijo svojim velikim, visokoletečim načrtom, hitreje gredo stvari k vragu. K vragu with a big, loud bang. Takisto te zgode v svoji mali, omejeni tragiki nudijo gledalcu neverjetne možnosti za privoščljivo režanje in točno tako je tudi tokrat.
http://www.gmajna.net/svojat/jaka/blog/?p=1384
@stane: gimme a break- lastništvo samo po sebi ne zagotavlja dobrega gospodarjenja, tudi če bi država lahko dobila lastnika(kar po definiciji ni možno, sicer bi državljani tudi formalno spet postali sužnji/tlačani/podložniki, kar mnogi tudi so stvarno- ekonomsko): saj temu smo pravkar (pa tudi že kar dolgo nazaj) priča širom po najbolj razvitem in “dobro gospodarjenem” svetu- od LTCM- ja, Enrona, Lehman Broithers, Gen.Motors itd. itd.?! Jedro problema je v tem, da so slabi gospodarji tudi NA OBLASTI, da se obnašajo prav kot tisto, kar bi vi, stane, radi- kot lastniki države, in tako si ne le podeljujejo bilionske odpustke z “našim” denarjem, ampak se ščitijo tudi pred kazenskim pregonom itd.- delajo torej v svojo korist, ne pa v korist javnega dobra, kot naj bi teoretično in “ustavno”. To je seveda “razredno bistvo” kapitalistične države in demokracije, in zato v bistvu v tem horizontu ni prave rešitve, so le videzi, “obnovljene sanje”, Obame in JPD-ji.
Igor, država je postala nikogaršnja šele po francoski revoluciji, ko je prešla v last in v upravljanje imaginarnrga ljudstva in se je rodila sodobna demokracija - en državljan - en glas.
Hvalabogu so pa naši zadnji revolucionarji v 3. člen veljavne ustave hote ali nehote zapisali, čigava je država in kdo jo upravlja malo bolj razumljivo, kot je to uspelo Kardelju v prejšnjih.
Če prej ni bilo jasno, kaj je v vsaki demokratični državi v družbeni lasti, postane to sedaj s kančkom soli v glavi lahko jasno vsakomur.
V enaki in neprenosljivi družbeni lasti vseh državljank in državljanov je kapital podjetja država.
To je bila in je še vedno ta famozna družbena lastnina, ki so jo nekateri razglasili za nelastnino, morda samo zato, da so se je lahko polastili v njeni materialni obliki, sredstvih, kar končno ugotavlja tudi že Mencinger.
Torej, čigava je država, dvoma ni.
To, kar pravim, da bo postala država z lastnikom najmanj enako dober gospodar kot vse druge privatne družbe, pa ne pomeni, da zanikam tržne rizike, katerim je podvrženo vsako podjetje, tudi Mercator, recimo.
@ dr.Erjavec: veseli me, da sem spodbudil tako obilen odziv in vas zraven še zabaval , še bolj pa bi me veselilo, če bi se res nanašal na kakega od mojih glavnih ugovorov-recimo:
-niste pojasnili, kaj ima zadeva opraviti z demokracjo? zakaj bi bila za demokracijo škodljiva (začasna, delna) državna intervencija -ne za reševanje Šrota ali Mercatorja per se, ampak za ohranitev vpliva javnega interesa na “narodno-gospodarsko” pomembno firmo? Ali se udeležba države v gospodarstvu res izključuje z demokracijo- začasno ali trajno tudi lastninska udeležba , saj javni interes kot “čista” “zgolj” pravna država ne obstoji oz. pomeni nujno dominanten vpliv zasebnega interesa?
-nikjer nisem zahteval “zgolj” državne lastnine, torej tu odgovarjate na neobstoječ ugovor;
-to, da M. “na dolgi rok” brez ekspanzije v Trst, Celovec, Berlin in New York* (* Zala obvezno na Times Square-glejte današnji odziv na JPD-jevo Finančno apologijo vašega komentarja) mi pa res deluje kot čista “global-free-market-uber-alles” teoretska dogma: ali pod soncem ni nobene trgovske verige, ki bi dolgoročno preživela “le” na lokalno-regionalnem trgu?
Pa še oni star trik -”na dolgi rok”: če malo karikiram, kolega dr.Tomc meni, da čez 60 let Slovencev več ne bo; tedaj M. res ne bo imel več prodajal “nacionalnim interesentom”, tudi problema SLO države ne bo…dolgi rok reši vse probleme.
Seveda pa se povsem strinjam z vsako podporo trdnemu stališču vlade proti Šrotovemu izsiljevanju, za razkritje njegovega blefa itd.- le da nisem “pripravljen žrtvovati” za to kar samega Mercatorja , nekako v smislu “fiat economia libera , pereat Mercator etc”…
-tisto o “izsiljevanju” in obveznem ” pokornem sledenju” države nekomu z ekon. močjo, pa predpostavlja, da je zasebni interes že močnejši od državnega.
-tisto o “izsiljevanju” in obveznem ” pokornem sledenju” države nekomu z ekon. močjo, pa predpostavlja, da je zasebni interes že močnejši od državnega.
—————————————————————-
DELNICA DRŽAVE http://zdravasol.si/knjiga3.html
Delnica države je vrednostni papir, ki zagotavlja lastniku stalno upravljalsko pravico in stalno mesečno dividendo.
Lastnik delnice države je vsak njen državljan.
Delnica države nima nominalne vrednosti.
Delnica države ni prenosljiva.
Vir in mera dividende je davek od dobička vseh podjetij v državi v celoti.
Delnico države izda Banka države.
Zakon o Delnici države sprejmejo državljani na referendumu z dvotretjinsko večino.
Predvsem me moti, da se nihče v svojih razmišljanjih ne ustavi ob pojmu privatne lastnine. Do nezavesti in naprej lahko žvečim v kakšnih okoliščinah je Šrot prišel do Mercatorja, hudo težavo pa vidim v tem, da bomo s takšno prakso na neki točki uspeha Mirka Tuša mi vsi začeli odločati kaj naj počne s svojim podjetjem in komu naj ga proda!
Ali res lahko kdo verjame, da lahko danes na dolgi rok obstane podjetje, ki na tuje ne proda enega samega proizvoda, tuja konkurenca pa se mu dnevno zajeda v tržni delež? Odtod verjetno primerjava v podjetnosti s hrvaško Jano na Times squaru…
Dokler bo povpraševanje po slovenskem blagu, bo tudi ponudba, a zelo verjetno ne bo prihajala iz marsikaterega današnjega naslova…
DS, ne vem zakaj dvomiš o tem, da je prodaja podjetja izključna pravica njegovega, ali njegovih lastnikov.
Tudi Šrotu ne more nihče preprečiti prodaje Mercatorja komurkoli, seveda znotraj zakonskih določil.
Vprašanje, ki se postavlja, pa je, v čem je problem, če je država lastnik nekega večjega sistema, oziroma, v čem je problem, če država kupi neko podjetje.
To, da je bila država kaj slabši gospodar Mercatorja od Šrota, ni še nihče dokazal.
Z delnico države pa sploh ne bo mogoče, da bi bila kaj slabši gospodar od privatnih lastnikov večjih sistemov.
Privatna lastnina je v prednosti le do takrat, ko lastniki sodelujejo tudi v vodenju podjetja, ko se pa njihova funkcija skrči le na upravljanje, torej na imenovanje direktorja in potrjevanje njegovega predloga razporejanja dobička, pa te prednosti pred državo več ni.
Seveda, predpogoj je, da namesto imaginarnega ljudstva prevzame vlogo lastnika države državljan z imenom in priimkom.
@igor vidmar
Poskušam odgovorjati neposredno na nekatera vprašanja. Mogoče bo to tudi odpravila kakšen nesporazum in napačno interpretacijo.
igor vidmar:
“-niste pojasnili, kaj ima zadeva opraviti z demokracjo? zakaj bi bila za demokracijo škodljiva (začasna, delna) državna intervencija -ne za reševanje Šrota ali Mercatorja per se, ampak za ohranitev vpliva javnega interesa na “narodno-gospodarsko” pomembno firmo? Ali se udeležba države v gospodarstvu res izključuje z demokracijo- začasno ali trajno tudi lastninska udeležba , saj javni interes kot “čista” “zgolj” pravna država ne obstoji oz. pomeni nujno dominanten vpliv zasebnega interesa?”
EE:
Prvi nesporazum. Na kraj pameti mi ne pride, da bi enačil državno lastnino in ogrožanje demokracije. To bi bilo res noro. Ogrožanje demokracije sem povezal zgolj z izsiljevanjem znanega lastnika slovenskih podjetij, ki s spretno medijsko kampanijo in s trkanjem na strahove in čustva, izsiljuje državo, da mu naj odkupi deleže v podjetju, ki mu jih je enkrat že prodala. Pogoj je bil za mnoge dovolj jasen, utišajte državne regulatorje, ali pa kupite naše deleže, če ne, pa vam bomo naprtili ogrožanje delovnih mest in nacionalnih interesov. Samo to, zgolj to, je izzvalo mojo reakcijo. To bi pomenilo, da so gospodarski subjekti dokončno zrasli čez glavo države, da pravna država ni ničesar več vredna, da je nismo izgradili do konca. Pristati na tako izsiljevanje je zelo hud, načelen in težko odpustljiv delikt, ki ima lahko tudi težke razvojne posledice.
igor vidmar:
“-to, da M. “na dolgi rok” brez ekspanzije v Trst, Celovec, Berlin in New York* (* Zala obvezno na Times Square-glejte današnji odziv na JPD-jevo Finančno apologijo vašega komentarja) mi pa res deluje kot čista “global-free-market-uber-alles” teoretska dogma: ali pod soncem ni nobene trgovske verige, ki bi dolgoročno preživela “le” na lokalno-regionalnem trgu?”
EE:
Drugi nesporazum. Eeh, ne gre za New York, ampak za pravila in prakso, kako se trg razvija. Tudi trgovina se dualizira. Ohranja se majhno, lokalno, prilagojeno potrebam, ali zelo specifično (verige fair ali ekoloških trgovin). V svetu zaresne trgovine, pa veliki vsesavajo majhne. Taka je zakonitost razvitih gospodarstev, ali to odobravamo, ali ne. Osebno temu tudi nasprotujem, ampak to je moje osebno mnenje in ne bo ničesar spremenilo. Balkan je zadnja oaza. In tu se že pričenja zadnja bitka. Mercator bi lahko celo ostal, vendar mora iti (na žalost, če hočete) v nadaljnjo ekspanzijo. In zanimivo je, zakaj ne gre vsaj malo na sever in zahod, kjer celo menim, da bi s svojim konceptom lahko morda tudi uspel. Lahko me “pošiljate v New York” in brijete norca, ampak silnicam (tudi nore) ekonomije se ni mogoče izogniti. Veste, meni očitajo, da se premalo držim main stream teorij, da preveč poskušam razmišljati zdravorazumsko, tako, da me prav zabava, ko mi nekdo pripisuje papagajsko orisovanje prakse s teoretičnimi aksiomi.
igor vidmar:
“-tisto o “izsiljevanju” in obveznem ” pokornem sledenju” države nekomu z ekon. močjo, pa predpostavlja, da je zasebni interes že močnejši od državnega”
EE:
Odgovoril zgoraj, ampak je pomembno ponoviti. Lastniki še niso zlezli nad državo (interese ljudstva, ne politikov, se razume), vendar smo na dobri poti k temu in to ni dobro. Zato pa je potrebno razpravljati in ne pustita hudiča, da nam uniči zdrave temelje…
@Stane:
Izpadlo je, da živim v zablodi, da smo lekcijo o državnem lastništvu že vzeli. Zanimivo je, da niti soglasnost bivše in nove vlade, ki sta obe v svojih programih predvidevali umik iz gospodarstva, ne prepriča…
@Emil Erjavec
Gospod Erjavec, žal mi je, da jih morate, ob sicer odličnem članku, poslušati zaradi moje primerjave med Todorićevo in Šrotovo podjetnostjo. Prvi mi je postregel s presenečenjem v obliki LCD reklamnega bannerja za Jano sredi Times squara (5/2006), odtod primerjava, drugi pa s podatkom, da je Pago v Sloveniji po prodaji prehitel Fructal, kar bi se mi pred leti zdelo znanstvena fantastika. Glede na to, da se NY v takšni vlogi vztrajno prenaša po več forumih, mi je kar malo žal, da za vlogo pozitivca v primerjavi nisem namesto “hrvaškega tajkuna” uporabil npr. planetarno povpraševanje po Akrapovičevih izpušnih sistemih ali Pečečnikov naskok na Las Vegas.
Poslovna situacija, ko večino posla sloni le na enem poslovnem partnerju se mi, tudi brez aktualnih dogodkov, zdi visoko rizična. Menim, da bi se bolj kot Mercator, morala po tujih trgih ozirati slovenska živilsko pridelovalna industrija. Mercator bo namreč ostal naš sosed, tudi delovna mesta bodo obstala, kar pa za slovenske dobavitelje v takšni kondiciji ne gre trditi. Boško Šrot se je danes na TVS izgovarjal, da tujci ob prevzemih lokalnih trgovcev s seboj iz “patriotskih nagnjenj” prinašajo svoje blago medtem, ko je razlagal, da Slovenci čez mejo ne moremo prodati ene kile mesa (citat!). Ko sem pred časom iskal kvalitetno goveje meso za potrebe restvracij, se mi je dobavitelj opravičil, da ga ne more dobaviti, da je kriza (!), ker so ga vsega pokupili Italijani!!! Argetinsko meso lahko jemo v boljših slovenskih restavracijah, pa nisem opazil niti ene argetinske trgovske verige, roko na srce, (brez Googla) ne poznam niti ene argetinske verige trgovin. Kot, da bi Mateschitz leta 2006 prodal 3 milijarde pločevink Red Bulla v več kot 130 državah, če bi čakal na kakšnega podjetnega avstrijskega trgovca z živili… Slabši izgovor bi si človek težko izmislil!
Zadnje dni se pojavlja tudi nekaj špekulacij kako bo morebitni novi francoski večinski lastnik Mercatorja s cenami “do konca” privil slovenske dobavitelje. Ali ni to svojevrstna zaušnica managerskim sposobnostim Žige Debeljaka in tudi korektnosti nadzornikov, ki naj bi ga ob njegovi domnevni “humanosti” trepljali po ramenih, čeprav to direktno vpliva na manjši dobiček družbe. Čeprav so mercatorjevi dobavitelji ves čas tarnali o kruti cenovni politiki, so tokrat mercatorjevo ekipo za dnevno-politične potrebe zvlekli na isti breg reke, kjer nikoli v resnici niso bili, namesto, da bi razmišljali kako popraviti katastrofalno pogajalsko izhodišče. Do kogarkoli!
In za tiste, ki se boje, da v Sloveniji ne bo moč več kupiti slovenskih proizvodov…kot da pri asortimanu blaga na policah končni potrošniki nimamo nobene besede…
Ah, v tole pa se obregnem (saj vendar venomer poudarjam, da naj ljudje pogledajo številke, ko jih vodi pamet v intuicijo);
“Pa še oni star trik -”na dolgi rok”: če malo karikiram, kolega dr.Tomc meni, da čez 60 let Slovencev več ne bo; tedaj M. res ne bo imel več prodajal “nacionalnim interesentom”, tudi problema SLO države ne bo…dolgi rok reši vse probleme (konec citata)”. gimme a break bi rekli sami g. Vidmar. razen, če ni kolega Tomc jasnovidec, ki ve, da bo takrat bolana glava izpraznila jedrski arzenal (izberite sami državo) nad deželico do Jesenic (na meji z Avstrijo) do Jesenic (na meji s hrvaško) in od Kopra do Lendave, ali Šmarna gora in vsi slovenski hribčki s ponoči z reflektorji presvetljeno cerkvico posvečeno devici materi boga samega, postanejo supervulkani, ali.. nas bo takrat na tem koščku še vsaj milijon več. In to je seveda zame slaba novica. No, zaradi svojega zdravorazumskega razmišljanja sem v tej tematiki tako močno kritiziran (v deželici me pošiljajo me v umobolnico, ker ugotavljam, da imamo težavo z eksplozijo prebivalstva na planetu), da raje uporabim nick, kot da se podpišem - je pa prav zabavno, ko nekdo papagajsko orisuje prakso z apokaliptičnimi teoretičnimi aksiomi (parafraziram vašeg asogovornika E. Erjavca).
Vse je O. K., vajin dvogovor je zanimiv za vse nas bralce, le zgornji navedek je zmanjšal težo vaše misli na čisto nulo.
DS, od vseh lekcij o državi kot lastniku podjetjij smo izgleda vzeli le tisto, ki pravi, da je država slab gospodar.
Ta politična floskula pa daje samo veliko potuho politikom vseh barv, da se obnašajo v skladu s to potegavščino kar najbolj gospodarno zase in za svoje politične somišljenike.
Zakaj bi se pa tudi drugače, če pa je država nikogaršnje podjetje in če vzameš nekaj, kar ni od nikogar, še slabe vesti ne moreš imeti, da si kaj ukradel.
Seveda pa politiki ne privatizirajo kapitala države, ker to ne gre, privatizirajo pa njena sredstva in kar je še hujše, njen dobiček.
Začelo se je s certifikati in že prej z Markovičevem zakonom o podjetjih in potekalo bo, dokler bo država imela še kaj za prodati.
Tej pravljici da lahko srečen konec samo delnica države, ki bo imaginarnemu ljudstvu iz 3. člena Ustave dala ime in priimek.
@Emil Erjavec
Naj mi bo dovoljeno, da se čudim, kako je mogoče, da se je dr. EE, strokovnjak za kmetijstvo in kmetijsko politiko pustil zvleči v to polemiko v zvezi z Mercatorjem na tak način, ob dejstvu, da gre za minorno vprašanje v okviru celotnega sektorja. Po drugi plati pa je ravnanje vljudnostno in pozorno do polemičnih spisov Igorja Vidmarja, zlasti glede na to, da sama ne razumem prav, kaj hoče Igor Vidmar povedati.
A mene begajo naslednja vprašanja in odgovori.
Kaj lahko stori ministrstvo za kmetijstvo in ostali v tem sektorju za ublažitev napovedane večje brezposelnosti; ali bodo lahko druga ministrstva ta pojav ublažila bodisi z “javnimi deli” - intenzivna gradnja infrastrukture - prekvalifikacijami in izobraževanjem in z nadomestili za brezposelnost. Tudi v luči polemike v zvezi z Mercatorjem in dobavitelji se poraja vprašanje, ali ne bi kazalo, da bi vlada oziroma vaš resor dala v najem državna obdelovalna zemljišča tistim posameznim brezposelnim, ki bi se odločili za to, na katerih bi s pomočjo kmetijskih strokovnjakov pridelovali vrtnine in poljščine - še zlasti industrijske rastline - tu imam v mislih predvsem industrijsko konopljo in lan - s tem bi vzpodbudili oživitev tkalnic iz teh naravnih vlaken - ter povrtnin in seveda ostalih poljščin ter obdelavo površin za košnjo za živalsko krmo itd.itd. in seveda za živinorejo. Ker bi šlo za relativno majhne površine, ne bi bila potrebna močna mehanizacija, ali pa bi si jo izposojali, in treba bi bilo skrajno smotrno uporabljati sintetična gnojila, pesticide in herbicide, če sploh. Posamezniki, ki bi obdelovali te površine bi imeli pridelke zase in za svojo družino, presežek pa bi oddajali s pomočjo organizirane oddaje/ odkupa v “zadruge” - lahko so tudi v zasebni lasti -, ki bi nato te pridelke pripravile za in distribuirale v prodajno verigo (primer Danske). Zemljo bi dobili v najem za recimo 1 EU na leto, ministrstva pa bi poskrbela tudi za finančna sredstva za zagon.
Kar pa zadeva “javna dela” predlagam pospešeno gradnjo podzemnih kleti za hrambo tistih pridelkov in artiklov, ki jih zdaj hranimo v ogromnih hladilnicah in hladilnikih. Hkrati naj bi se ukinile velike hladilne omare v trgovskih centrih za brezalkoholne pijače in pivo. Na ta način bi se prihranilo ogromno električne energije; brezalkoholne pijače in pivo si lahko vsak potrošnik ohladi doma.
Bojim se namreč, da “program” na “zaslišanju” kandidata za ministra za finance ni stvaren; po mojem mnenju je bolj želel ugajati kolegom ekonomistom - tudi iz nasprotnega tabora - (L, U, V kriza) kot pa predstaviti stvaren program v nastalih okoliščinah. Nikakor nočem biti fatalistka ali katastrofistka, a menim, da je stanje in tisto, kar se nam obeta, mnogo resneje kot si zdaj nekateri “v škatli” in izhajajoč “iz škatle” - znotraj sistema, namreč -morejo in zmorejo predstaviti. Eno je reševanje krize na vrhu - dajanje “transfuzij” bankam in kreditojemalcem - za katero ne vemo, ali ne bo povsem razvodenela oziroma po načelu ozmose stekla tja, kjer je že tako velika koncentracija kapitala - kar velja za cel svet - ali pa bomo hkrati ojačali baze in platforme, ki nam bodo močnejše omogočile laže prebroditi krizo. Bojim se tudi, da se bo v tej situaciji premočno znova ojačala “država” in se bo začel izgubljati tisti “podjetniški duh” v pozitivnem smislu - zdrava zasebna iniciativa, ki jo nekateri demonizirajo in vidijo v prosti trgovini in podjetništvu “samega vraga in sovražnika ljudstva”!
Anika, super zamisli, ki se popolnoma skladajo s tem, kar trdim tudi sam.
Dobiček države mora vstopati v reprodukcijo v denarni obliki pri lastnikih države, ne v bankah in ostalih institucijah.
Prihodek države od davka na dobiček se mora v celoti usmeriti v izplačevanje dividend na delnico države vsem delavcem in vsem državljanom.
Podjetja pa bodo do tega denarja prišle s prodajo svojega blaga in uslug, ne pa z najemanjem kreditov pri bankah z garancijo države.
a nismo že razpravljali o inovativnosti, pa proizvodih z veliko dodano vrednostjo, pa gibčnosti podjetništva: ja tale merkator vsekakor je papirnati tiger.
G.Vidmar, presenečen sem, da se spoznate tudi na agrarno ekonomiko ? l.p. Colarič