Okoljske naložbe in spodbude so lahko rešitev, ne problem
darja, petek, 7. november 2008S katerimi investicijami in ukrepi spodbuditi gospodarsko rast in preprečiti recesijo zaradi zadnjih napovedi o zmanjšanju gospodarske rasti vse več razmišljajo politiki. Izvedenec Centra za evropske politične študije (CEPS) Christian Egenhofer pravi, da podnebne spremembe že ves čas predvidevajo finančne izdatke, pravzaprav visoke izdatke. Do finančne krize je veljalo, da bodo denar za njihovo izvedbo morali zagotoviti le zasebni invetitorji in onesnaževalci prek nakupa kuponov za izpuste na podlagi sheme za trgovanje z izpusti. Toda zdaj so politiki podnebne spremembe že odkrili kot priložnost, ki bi jo lahko izkoristili pri reševanju problema recesije. Podnebne spremembe tako postajajo področje, ki ga država lahko uporabi za svoje investicije, da bo zagotovila povpraševanje, delovna mesta in gospodarsko rast.
Former US President Bill Clinton has gone so far as to proclaim that creating the low-carbon, clean-energy economy presents the greatest economic opportunity for the United States since it mobilised for World War II. After the US has committed to provide subsidies to the car industry to help them to develop green cars, EU member states under the leadership of Nicolas Sarkozy and Angela Merkel want to do the same.
Egenhofer pravi, da je seznam ukrepov, ki jih imajo vlade, na nacionalni, regionalni in tudi lokalni oziroma občinski ravni, na voljo, dolg: spodbude za nakup zelenih avtomobilov, spodbude za nakup novih energetsko varčnejših aparatov, spodbude za boljšo izolacijo stavb, investicije v energetsko učinkovitejše luči, investicije v okolju prijaznejši javni transport, investicije v obnovljive vire energije, tudi gradnja jedrskih elektrarn, ki sicer ne sodijo med obnovljive vire energije.
Samo vprašanje časa je, je prepričan Christian Egenhofer, kdaj bo prva članica EU predlagala, da je treba investicije v ukrepe za preprečevanje podnebnih sprememb izvzeti iz izdatkov pri ugotavljanju javnega dolga in proračunskega primanjkljaja v skladu s paktom stabilnosti in rasti.
Sicer pa bodo države po Egenhoferjevih besedah samo prek dražb, na katerih bodo onesnaževalci predvidoma morali kupovati kupone v skladu s shemo o trgovanju z izpusti, bodo vlade na leto po letu 2012 predvidoma pobrale vsaj 30 milijard evrov. Do leta 2020 bo ta znesek postopoma narasel celo na 90 milijard evrov. Predvideno je, da bodo takšne sheme uvedle vse pomembnejše članice OECD.
Studies estimate that the auctioning revenues from cap-and-trade bills currently under discussion within the US Congress amount to between 7 and 15% of total US states’ budgets. Thus, even if they may be for the wrong reasons, such calculations in themselves may be an important incentive for pressing on with climate change.
Ottmar Edenhofer, ekonomist na nemškem inštitutu za podnebne spremembe v Potsdamu, prav tako pravi, da je treba podnebne spremembe in gospodarsko rast povezati. V 20. stoletju se je delovna učinkovitost zelo povečala, ker smo brez omejitev uporabljali fosilna goriva. V 21. stoletju to ne bo več šlo, zaradi tega gospodarska rast ne bo smela več temeljiti na izpustih toplogrednih plinov, je povedal za Spiegel. Če decembra 2009 na podnebni konferenci v Kopenhagnu ne bo dosežen globalni dogovor o zmanjšanju izpustov toplogrednih plinov, nas čaka na področju okolja enak kolaps, kot ga zdaj doživljamo pri bankah, opozarja Edenhofer. Kdor zavlačuje z ukrepi za preprečevanje podnebnih sprememb, se sam ustreli v koleno, saj bodo vse dražji. Če Kitajska in Indija ne bosta podpisali in izvajali globalnega dogovora o omejevanju izpustov toplogrednih plinov po letu 2012, ne bo sprememb, kajti nafto in plin, ki ju bomo v EU porabili manj, bodo pokurili oni in z izpusti še naprej onesnaževali okolje.
Zaradi recesije tudi ne gre zavlačevati z ukrepi, saj bo samo začasno pripomogla k zmanjšanju izpustov. “Ne gre za zaviranje, ampak za spremembo usmeritve,” pravi Edenhofer. Zaradi tega vlade v konjunkrutnih programih, ki jih pripravljajo oziroma napovedujejo, naj nikar ne uporabijo starih receptov in zagotavljajo denarja za gradnjo avtocest. Zagotovijo naj spodbude za raziskave na področju energetike, za izrabo sončne energije in druge ukrepe za spodbujanje inovativnosti podjetij. Neumnost je tudi spodbujati nakupe avtomobilov ne glede na porabo goriva, smiselno pa bi bilo proizvajalcem pomagati pri razvoju električnih avtomobilov, ampak le določen čas in pod pogojem, da bi transport vključili med sektorje, za katere bo veljala shema za trgovanje z izpusti. V tem primeru bi ta sektor za svoje izpuste moral plačati tržno ceno, pravi ekonomist Ottmar Edenhofer.
Objavljeno pod gospodarstvo | 
| 
|
Politiki počasi odkrivajo “podnebne spremembe” kot priložnost za izražanje skeptične drže:
· Helmut Schmidt (Klimadebatte „reine Hysterie“)
· Vaclav Klaus (The theory of global warming is a very dangerous theory)
· José María Aznar (dismissed climate change as a “new religion”)
· Sammy Wilson (Minister za okolje, UK: “climate change a hysterical pseudo-religion”)
· Boris Johnson (Londonski župan: “Save the planet by cutting down on meat? That’s just a load of bull.”)
ne vem, če je pri vseh teh modelih t.i. ekotehnologij kaj resnično takega, kar pije vode. spremembe bo očitno treba vsepovsod tudi v ekonomiji.
naj dodam kaj mislim? glede aktualnega stanja na planetu? glede diagnoze stanja? glede sistema, ki deluje podobno, kot azteško prelivanje krvi ujetnikov in tistih iz baze družbene hierarhije za pogon nebesnega svoda? glede nezmožnosti razmišljanja drugače, kot mora rasti, številka mora bit večja?
“What historians will definitely wonder about in future centuries is how deeply flawed logic, obscured by shrewd and unrelenting propaganda, actually enabled a coalition of powerful special interest to convince nearly everyone in the world that CO2 from human industry was a dangerous, planet-destroying toxin. It will be remembered as the greatest mass delusion in the history of the world - that CO2, the life of plants, was considered for a time to be a deadly poison.” -Richard S. Lindzen
to se sliši, kot da gre za zablodo kogarkoliže se ukvarja z naravolsovjem. na tej strani je potrebno povedati, da gre za zablodo družboslovcev, ki ji načeljujejo ekonomisti. upravljalci, ki so v družbi iznašli davke v rimskem imperiju po obsegu, pa so vrli državljani imeli dvadratne veleposesti, da so bili davki najmanjši možni,..upravljalci, ki so, jah uspeli zreducirati človeško družbo na produkcijsko formulo in osnovno formulo fotosinteze na delček biogeokemičnega kroženja ogljika. ja, zanamci se bodo imeli čemu čuditi.
no na tem mestu je potrebno poudariti, da gre pač za vedno znova ponavljajoči mehanizem manipulacije tistih, ki jim poenostavitev prinaša korist nad večino, ki zaradi tega je prikrajšana in zaradi manipulacije to ne vidi. ne gre pa z stupidnost, da se razumemo.
The cloud mystery - genialen film 2008 produkcija, prikazan na DokMa festivalu
( http://dokma.net/index.php?opt.....mp;Itemid= )
o klimatskih spremembah in njihovem vzroku, ki bi naj bili kozmični žarki. Pogovor z režiserjem je Larsom Mortensenom je bil navdušujoč.
Stran od filma: http://www.thecloudmystery.com/Home.html
ˇFilmofil
Teorijo o vplivu kozmičnih žarkov na klimatske spremembe je razvil danski znanstvenik Henrik Svensmark in skupaj z bivšim urednikom New Scientist-a, Nigel Calder-jem, napisal zelo berljivo knjigo The Chilling Stars. Predviden je tudi experiment CLOUD, ki naj bi ga izvedli v pospeševalniku CERN leta 2010. Ta experiment naj bi potrdil ali ovrgel teorijo, da kozmični žarki vplivajo na tvorjenje oblakov in s tem na segrevanje ali ohlajanje zemlje. (by the way, 95% toplogrednega efekta odpade na vodno paro!)
O tej zadevi mislim, da se je (namerno) zamenjalo onesnaženost okolja s klimatskimi spremembami. Natančneje, ljudje lahko “s prostim očesom” vidimo, da je človek s svojo aktivnostjo bolj ali manj onesnažil svoje življenjsko okolje; zrak s smogom, vodo s kemikalijami, zemljo s pesticidi… Od tu naprej je potreben le majhen spin, da se to “vsem znano dejstvo” potencira v podnebne spremembe planetarnih razsežnosti. To pa še ni vse. Potrebno je to teorijo dramatizirati in ji vsaditi realno grožnjo ljudem. Eno je če dokažeš da se dogajajo podnebne spremembe in ljudem rečeš: O.K. se bomo prilagodili, drugo pa če jih začneš strašiti, da bomo vsi pomrli. Če se “dramaturški zaplet” prime, potem je od tu naprej vse le vprašanje menedžmenta kako to iztržiti.
O tem je U.Beck že pred leti v svoji Družbi tveganja zapisal, da gre v prvi vrsti za percepcijo tveganja: »Domišljija konstruiranja grozljivih scenarijev, v katerih se medsebojno povezujejo izvori nevarnosti … tvorijo spiralo uničenja, katere učinki se lahko seštejejo v veliko krizo, v katero se bodo stekali vsi drugi krizni pojavi«. Kdo nam je torej kriv, če sanjamo grozljivko?
Despite pressure for public control of water, the European Commission seems intent on privatization.