Ob bavčarjih in šrotih je strah pred tujimi lastniki odveč
darja, četrtek, 6. november 2008Akcija se je začela pred slabima dvema tednoma. Če bi postali večinski lastniki Mercatorja tujci, bi to imelo resne posledice za slovensko gospodarstvo, je takrat v pogovoru za Dnevnik dejal predsednik uprave Mercatorja Žiga Debeljak. Predvsem je posvaril pred hudimi posledicami za slovensko živilsko industrijo, če bi lastnica Mercatorja postala tuja trgovska veriga, ker bi s polic v veliki meri umaknila slovenske izdelke in pripeljala svoje dobavitelje. Da bi strah še stopnjevali, so se zdaj oglasili tudi sindikati in opozorili na delovna mesta, ki bi jih v Mercatorju ogrozil tuji lastnik.
Da bi tuji lastnik v Mercatorjevih trgovinah ponudil tudi izdelke svojih dobaviteljev, Debeljaku ni mogoče oporekati. Velja pa ob tem spomniti, kaj s slovenskimi proizvodnimi podjetji, ki jih imata v lasti, ob vsem širokoustenju o nacionalnem interesu počneta finančna holdinga Istrabenz in Pivovarna Laško, ki sta sedanja lastnika Mercatorja. Istrabenz recimo na veliko prodaja blagovne znamke družbe Droga Kolinska. Namesto, da bi koprski finančni holding, ki je v lasti Igorja Bavčarja, vlagal v razvoj in krepil konkurenčnost dveh zlasti v Sloveniji in na Zahodnem Balkanu znanih družb, razvijal nove blagovne znamke, ju že vseskozi izčrpava in zmanjšuje proizvodnjo. Bavčar ju je kupil zgolj zaradi zemljišč, na katerih stojijo njune tovarne, saj si je od njihove prodaje v Ljubljani in Portorožu obetal nove milijone evrov za lasten žep. Ni ju kupil zato, da bi dvema pomembnima slovenskima živilskima družbama dolgoročno zagotovil prihodnost. Prekupčevanje z zemljišči gotovo ni slovenski nacionalni interes.
Bavčar je v Drogi in Kolinski uničil številna delovna mesta. Sama ne vidim razlike, ali delovno mesto ukine domača kobilica ali tuji trgovec. Za sindikate to očitno ne velja, kajti če bi, bi se oglasili že takoj, ko je Bavčar začel zapirati prva delovna mesta v Drogi in Kolinski. Zaradi njegovih poslov niso izgubili službe le delavci v teh tovarnah, ampak tudi marsikateri delavec pri njihovih kooperantih in dobaviteljih v verigi vse do kmeta. Te izgube nikakor niso zanemarljive, še posebej, ker so pred Bavčarjevim prevzemom v Drogi in Kolinski imeli lastne razvojne oddelke, kjer so delali kvalificirani in izobraženi ljudje. Ljudje, ki danes ne bi imeli manj kot 500 evrov plače, za katere se danes borijo sindikati. Bavčarju so brez pripomb dopustili, da je ta dobro plačana mesta dejansko preselil v tujino, kjer zdaj namesto v Drogi in Kolinski razvijajo nova živila, ki prihajajo na slovenski trg.
Mogoče bi tuji trgovec v Mercatorju ukinil kakšno delovno mesto, kaj veliko pa najbrž ne, kajti nekdo mora blago prodajati. V Belgiji je francoski Carrefour letos prevzel belgijskega trgovca GB, ki je primerljiv z Mercatorjem. V prodajalnah, kjer nakupujem, števila trgovcev ni zmanjšal. Da bi v Mercator pripeljal tujce, recimo Romune, tudi ne gre, saj mora trgovec znati jezik. Tudi zapiranja trgovin se ni bati, dokler bodo imele dovolj kupcev. Ne glede na to, ali je trgovec v domači ali tuji lasti, trgovino zapre, ko ima premalo kupcev. Uprava Mercatorja sicer pravi, da se jim nekoliko pozna zmanjšanje kupne moči, o zaprtju kakašne trgovine pa še ne razmišlja. Strah sindikatov pred tujim trgovcem je iz tega vidika povsem votel.
Pivovarna Laško, ki je v lasti Boška Šrota, blagovnih znamk Radenske in Fructala, ki sta prav tako veljali za paradni družbi na trgu pijač v Sloveniji in na Zahodnem Balkanu, sicer ne prodaja, a ju tudi ne razvija, posodablja, ne sledi trendom na trgu pijač in vanju ne vlaga. Če njunih pijač ne bi prodajal v Mercatorju, jih večina mlajših potrošnikov verjetno ne bi več poznala.
Boško Šrot je novinarje peljal po tovarni v Laškem, da bi jim pokazal, kakšno sodobno proizvodnjo ima, da ima kje sodoben razvojni oddelek, ni bilo slišati. Bistvo proizvodnje pijač je, če pogledamo Šrotovo konkurenco, v vedno novi ponudbi. Tuji proizvajalci pijač imajo zato močne razvojne oddelke, kjer razvijajo različne trendovske pijače, s katerimi privabljajo mlade, razvijajo razne pijače iz biološko pridelanih sestavin in podobno, zmišljujejo si različne nove mešanice. S svojo kreativnostjo opozarjajo nase in si širijo tržni delež. Tudi pri pivu. Belgijci se hvalijo, da imajo več kot 500 vrst piva, pa še vedno ves čas ponujajo nove vrste.
Družbe iz svojega konglomerata je Šrot vseskozi uporabljal za mešetarjenje z delnicami družb, ki jih je prevzemal, za sporne zastave za najem kreditov in podobno. Tovrstni posli gotovo niso slovenski nacionalni interes.
Slovenski nacionalni interes pa gotovo so vlaganja v blagovne znamke, posodobitev proizvodnje, razvoj novih izdelkov, proizvodnih procesov in krepitev konkurenčnosti, saj zagotavljajo dolgoročni obstoj domače proizvodnje, uspešno poslovanje in zaposlovanje kvalificiranih in dobro plačanih kadrov. Če so izdelki kakovostni, blagovne znamke znane, jih potrošniki kupujejo. Poiščejo jih v trgovini, kjer jih prodajajo.
Zato so svarila Žige Debeljaka le eden od vse pogostejših poskusov reševanja kože Bavčarju in Šrotu, ki sta se zaradi svoje pogoltnosti v finančni krizi znašla v stiski. Glede na to, kakšne trike sta Šrot in Bavčar uporabljala, ko sta prevzemala podjetja, jima je težko verjeti, da so njuni nameni zdaj pošteni in da ne bosta delala zgolj za lastni žep in vanj po obvozih in pod krinko nacionalnega interesa skušala preusmeriti tudi davkoplačevalski denar iz reševalnega svežnja, ki ga je pravkar objavila vlada. To je gotovo ena glavnih pasti za novo vlado.
Ob lastnikih, kakršna sta Igor Bavčar in Boško Šrot, se tujcev res ni treba bati. Težko bi bili slabši lastniki.
“Ob lastnikih, kakršna sta Igor Bavčar in Boško Šrot, se tujcev res ni treba bati. Težko bi bili slabši lastniki.”
Zelo poniglava igra - vse skupaj. In to igra “slepe miši”. Tukaj ne gre več za “nacionalni interes” ampak za “nacionalen interes”. Res je, da bi bili morda tuji lastniki boljši lastniki “Mercatorja” - blagovne znamke!!! A ne gre zgolj za blagovno znamko; gre za mnogo več; gre za ogromne površine stavb in zemljišč. To pa je že druga zgodba in zelo zelo resna. Vprašajmo se, na primer, koliko “zemlje” ima še v svoji posesti Nizozemska, ZDA, zdaj Madžarska! … kar danes in še bolj v prihodnosti - edino šteje. Niti zlato, niti drago kamenje, niti kapital - vse postane v določenem trenutku brez vrednosti - šteje edino “zemlja”! Nikar se ne pustimo zmesti in pozabiti na to. V tem primeru se je, ne glede na dejansko izsiljevanje pivovarja, na sklicevanje na tržno gospodarstvo itd. (F. Križanič)treba zamisliti in rešiti stavbe in zemljišča! Verjamem, da bi se vsi radi otresli tega “Mercatorja”, ki je predmet političnih in kapitalskih igric ter sramotnega igračkanja z mediji in politiki, a bodimo previdni, da ne bomo z umazanimi planicami zavrgli tudi dojenčka. Tukaj se postavi vprašanje v globalnem smislu: to reševanje bank itd. je res videti na prvi pogled skrajno sporno, a bonusi tistih, ki so kupovali obveznice in kredite drugih držav (zlasti ZDA), so tako veliki, da bi se v nasprotnem primeru lahko polastili velikih površin ozemelj in nepremičnin “zadolženih” držav!
Nekaj let sem prodajal male pivovarne po Evropi - predvsem po Rusiji in sem razumel med drugim se eno absolutno zivljensk resnico - proizvodnja in prodaja piva sta en velik blef - prodaja vode za tezke denarje - zato me ni in me ne bo nikoli preprical neki srot ( ce bi bil vsaj jeklen kot je bil stalin) se manj pa neki samozvani ekonomski ekspert - policajski izvedenec. zalostno !!!!!
Pri takih rojakih ne potrebujemo zunanjih sovražnikov :). Bi pa po tej lekciji pričakoval, da se končno dojame, da ekonomske teorije, ki držijo v velikih državah, pri nas pač ne ker smo premajhno gospodarstvo. In tega se bodo morali zavedati tudi tisti ki pišejo zakone. Trg ne bo in ne more rešiti vseh problemov sam. ZDA so lep DEMO. Predlagan ¼ lastniški model Jankoviča je še najbližji temu kar lahko naša velika podjetja prenesejo. Tujec nikoli ni in nikoli ne bo socialno in družbeno tako občutljiv, da bi se mu zaupalo tako pomembno podjetje kot je Mercator. In nikoli se ne sme dogoditi, da bi tujec imel v rokah, energetiko, telekomunikacije ali ceste. A je za to potrebna fakulteta, da se to dojame. In to ni ekonomski problem ampak psihološko/sociološki problem zato tega ekonomisti ne osvojijo in ne osvojijo. Francozi so našli rešitev za svojo energetsko zgodbo in nikoli ne bodo dovolili tujcu, da jih bo obvladoval. Kar počne Bavčar je »taktična« odprodaja za financiranje kreditov. Ker to počne per partes ni (kao) tako boleče in umiranje na obroke je s strani medijev spregledano. V resnici pa je to nedopustno, da se dovoli nekomu, ki ni nič naredil za podjetje, kot da ga krade pri živem telesu, da to počne povsem legalno. Šrotov manever je pač direkten in ima sporočilno noto. Vendar ne takšno kot bi si jo on želel. Se bodo pa po teh manevrih izoblikovani standardi za reševanje lastniških problemov naših strateških podjetij. Upam. Dajmo vse skupaj na trg, kar trdi Gantar je cinizem »foteljskega japija«, ki ne ve, da se mu lahko zgodi narod. Lačen, obupan in silno slabe volje narod. Upam, da takrat njegovo letalo ne bo vzletelo (ker bo tuj lastnik odpovedal let ker se mu ne splača) in se bo lahko z narodom soočil.
Milan,
cenim tvoje znanje pri prodaji malih pivovarn.
Ni mi pa jasno, kaj tebi skuša Šrot prodati? Oziroma, kaj te skuša prepričati?
Po moje niti ne ve zate.
Strinjam se z diagnozo, nikakor pa ne s terapijo.Pa tudi z diagnozo le delno: a se tujcev res ni treba bati, češ da sta B&Š še slabša? To je dvojno zgrešeno, najprej zato, ker je B&Š morda le mogoče spraviti v red s pritiskom javnosti, politike itd.; Carrefurja nikakor ne- ta bo država v državi, dobesedno. In drugič: ne-strah,”ljubezen” do tujcev je le druga plat nekakšnega atavističnega samoprezira ali samopodcenjevanja, ki je se mi zdi značilen za določen krog “prosvetljenih, kozmopolitskih” Slovencev, od Svetlane Makarovič naprej. Trditi, da Carrefour itd. ne bo odpuščal na podlagi “osebnih opažanj” v kaki trgovini v Belgiji, je najbrž malo neresno; da bo zamenjal kup dobaviteljev,se mi zdi edino logično.
PA ŠE TO: v Dnevniku je pisalo, da naj bi mu pri prevzemu M. pomagala FRANCOSKA DRŽAVA: če je tako, ima SLOVENSKA takorekoč dolžnost, da to prepreči.Stara dvolična igra “stare Evrope” je: tuje hočemo, svojega ne damo-saj menda ne bomo nasedli na to finto? se še kdo spomni Jovanovičeve veseloigre/farse iz 70-tih “Življenje podeželskih plejbojev, ali tuje hočemo, svojega ne damo”? Seveda je treba istočasno, če mogoče, nevtralizirati in razkrinkati Šrota IN Bavčarja.
Pa še to: da sindikati niso protestirali proti Bavčarju,zakaj? ker ga imajo radi ali ker je prijatelj z Janšo? se mi zdi iz debele trte izvito- bo prej držalo, da število ogroženih mest ni bilo tako veliko,razlika med Kolinsko in Mercatojem je abisalna; ali pa so tedaj presodili, da Janša ne bo nič ukrenil(kar sicer ne bi smel biti izgovor), sedaj pa le upajo…Precej nesmislno se mi zdi, da v času, ko je špekulantska zasebna lastnina diskreditirana, “država”-javni inters (ne nacionalni, ampak narodno-gospodarski) še vedno ni normalna alternativa.
Torej: v celoti precej defetistično in naivno “internacionalistično” se mi zdi tole stališče . Upam, da ni tudi iz kulturnega kroga “če že moramo imeti gospodarja, je že bolje ,da je tujec”…