Boško Šrot išče kupca v upanju, da ga bodo ‘prijatelji’ razumeli?
vojko, sreda, 5. november 2008Da bo Boško Šrot Mercator prodal, kot je napovedal včeraj, je možno, ni pa posebej verjetno. Bolj natančno, zelo verjetno se Šrot sam (torej Pivovarna Laško) le s prodajo lahko izogne obveznosti prevzemne ponudbe za Mercator, lahko pa bi se - z ‘majhno pomočjo prijateljev’ - damoklejevega meča prevzema otresel brez prodaje. Z nenavadno napovedjo in utemeljitvijo prodaje je Šrot tem ‘prijateljem’ včeraj poslal klic na pomoč, za vsak primer opremljen z neprikrito grožnjo (s tožbo). Mi, je včeraj dejal Boško Šrot, nismo nikoli govorili o nacionalnem interesu; to ste počeli vi, politiki, in če ga, nacionalni interes, hočete rešiti, najprej pomagajte nam, predvsem nam snemite z vratu tista, ki nam jemljeta glasovalne pravice in od nas zahtevata prevzem. Kupca bomo iskali z razpisom, do marca, če bo treba, imate nekaj časa, a pohitite. Da bo Mercator ostal naš, eh, slovenski.
Okoliščine napovedane prodaje skoraj polovičnega deleža v Mercatorju (po trenutni borzni ceni delnice vrednega nekako 350 milijonov evrov) so pravzaprav že skoraj čudaške. V Pivovarni Laško so se 1) naveličali ‘terorja’ in ‘politično motiviranega dela’ regulatorjev trga prav na dan, ko so od urada za varstvo konkurence dobili prvo znamenje, da Mercator lahko prodajo, 2) odločili za prodajo z razpisom v 3) času, ko spričo dogajanj na finančnih trgih ne morejo imeti nobenih zagotovil, da lahko iztržijo ‘vsaj’ tržno ceno, še zlasti, ker 4) so sami razglasili, da hočejo in morajo prodati in ker 5) ne prodajajo večinskega deleža, pač pa le delež, po katerem bi moral morebitni kupec dati še ponudbo za prevzem (z zelo negotovo možnostjo, da dobi statutarno večino). Kot da bi Šrot iskal na vse kriplje iskal kupca ‘i molio boga da ga ne nadje’.
Prav, morda so te okoliščine toliko čudaške, da so običajne, drugače rečeno, morda v Pivovarni Laško kupca že imajo in so se res odločili prodati. Konec koncev tudi zato, ker so z upravo Mercatorja, kakor je včeraj dal vedeti Šrot s citiranjem ‘dinastičnega kapitala‘ Žige Debeljaka iz Dnevnika, v slabih odnosih (in samo ugibamo lahko, ali morda vertikalna koncentracija pijačarju ne prinaša prav nasprotnih učinkov, torej slabše pogoje pri trgovcu). A zakaj potem razpis? Da bi nemara dobili ‘še boljšo’ ponudbo ali pridobili čas? Razpis je lahko zapletena in zamudna reč, zaradi tega tudi tvegana; kdor misli, da so delnice ‘na dnu’ in ga Mercator zanima, bi hotel kupiti zdaj, čez mesec ali dva si lahko že premisli. Čas? Kdo potrebuje čas, če je ‘teror’ tako nevzdržen? Pivovarna Laško ga z napovedjo prodaje vsekakor nekaj pridobi, saj od nekoga, ki prodaja, pač nihče ne bo zahteval ponudbe za prevzem (in bo mimogrede, kajneda, ‘pozabil’ tudi na morebitno kazen za doslej neobjavljeno prevzemno ponudbo), a ga tudi ‘podari’ - tistim, ki lahko ‘terorističnega varuha konkurence’ onemogočijo.
Boško Šrot pravi, da Pivovarna Laško s servisiranjem 420-milijonskega dolga za zdaj nima težav. Morda res ne in morda jih tudi Infond Holding, Pivovarna Union in Radenska nimajo. Bi pa finančne težave skoraj tako zanesljivo, kot jih zdaj nimajo, dobili, če bi morali za Mercator dati prevzemno ponudbo oziroma hoteli dobiti povrnjene glasovalne pravice. Okroglo, pa naj zaokrožim precej navzdol, četrt milijarde evrov bančnih garancij bi morali zbrati zanjo, dandanašnji velikanski znesek; morda ne bi izčrpali vseh, ker vsi delničarji Mercatorja ne bi prodali, a nikoli ne veš. Zato morda res ne bi bilo dobro, kot piše Večer, če bi politika slepo verjela, da Jani Soršak ve, kaj dela?
Čeprav je bilo vmešavanja politike v lastniška razmerja v Mercatorju preveč, se zdi, da je trenutno medvladje ob tako strateško pomembnih vprašanjih za Slovenijo moteče.
Jani Soršak, direktor UVK, je v prvem komentarju prodaje polovice Mercatorja na mednarodnem razpisu dejal, da je to glede na postopke, ki jih vodi zoper Infond Holding in Pivovarno Laško, “korak v pravo smer”. Je res? Kaj pa če se izkaže, da njegovi postopki le ne stojijo na trdnih pravnih temeljih? Takrat bo že prepozno!
Ne pade mi na misel, da bi Pivovarni Laško zaradi napovedane prodaje Mercatorja (tuji trgovski verigi) očital ‘izdajo’ nacionalnega interesa. Tega, v tem primeru namreč transparentno kapitalsko koncentracijo, so v Laškem ‘izdali’ že zdavnaj, med pivovarsko vojno. Ob obilni pomoči precejšnjega dela političnega razreda (vseh barv, krojev in vzorcev) in samo-reguliranih predstojnikov regulatornih ustanov. Nasprotno, prodaja Mercatorja bi bila v nacionalnem interesu - kot pravzaprav nepotrebno boleča šola (med drugim za precej dobaviteljev), kaj nacionalni interes ni. Prav tukaj pa je tudi kavelj - Boška Šrota je treba razumeti dobesedno, ko pravi, da ničesar ni počel in ne počne v nacionalnem interesu (čeprav se ga menda ne sramuje), ampak vselej le v ekonomskem.
Ker bi bila prodaja v nacionalnem interesu, ta pa za Šrota nikoli ni bil ‘motiv’, Pivovarna Laško Mercatorja potemtakem ne bo prodala, ker to pač ni v (njenem) ekonomskem interesu, na katerega je vselej prisegala. In tega, lastni ekonomski interes, lahko ‘z majhno pomočjo prijateljev’ optimizira tudi tako, da ji ostane ves denarni tok z Mercatorjevimi delnicami vred. Kako? Tako, da nova vlada, kakor nakazuje Delo, sprevidi, da je ‘manevrski prostor ozek’, da se je najbolje zmeniti, zakopati tajkunsko sekiro in ‘v najširšem interesu‘ preprečiti prodajo Mercatorja tujcu.
Šrotova rokavica slovenski politiki je veliko težja in pomembnejša od tiste, s katero (novo) vlado drži v paralizi vodja upokojenske stranke. O odgovoru izzvanih lahko sicer le špekuliramo, a najbrž ne udarimo mimo, če sklepamo, da je manevrski prostor ozek in da bo tajkunsko sekiro, uperjeno proti Šrotu, najbrž najbolje zakopati. V dogovoru, ki bo v najširšem interesu.
Če drži, kakor pravi Šrot, da ekonomski interes Pivovarne Laške nima zveze z nacionalnim interesom, to, kakor je videti, še ne pomeni, da njen ekonomski interes vendarle ni ‘nekaj več’, da ni kar ‘najširši interes’.
In ko gre za varuha konkurence, ki zganja ‘teror’ nad Pivovarno Laško. Morda Boško Šrot ni opazil, toda s tem da je Janija Sorška razglasil za ‘terorista’ ob slabo prikritem pričakovanju, da bo zanj ‘poskrbela politika’ (če ne, bo pa Pivovarna Laško državo tožila), je za neodvisnost UVK storil več kot vse politične garniture doslej. Bilo bi vljudno, če bi se Soršak zahvalil Šrotu. Od včeraj je predstojnik UVK zaščiten kot kočevski medved. Če bo zamenjan ali utišan, bomo vedeli zakaj in na čigavo željo.







Ne glede na zadnji odstavek gornjega prispevka drži, da so Soršakovi ukrepi vsaj, blago rečeno, nasilni.
Soršak ukrepa v pogojih nedorečene zakonodaje, ki je Šrotu sploh omogočila, da
1) je izvršil nakupe in transakcije, kakršne pa je.
in
2) ob dejstvu, da je Šrotove dejavnosti v veliki meri omogočila prav politika. V zadevi Mercator še največ Janševa vlada.
Torej,
če je v slovenkem nacionalnem interesu, da obdržimo Mercator v slovenskih rokah (70% delež slovenskega blaga na Mercatorjevih policah, ima nedvomen ugoden makroekonomski vpliv), potem je Soršakovo nagajanje pljuvanje v lastno skledo.
Če pa to ni v slovenskem nacionalnem interesu, potem je Šrotova namerava prodaja povsem legalno in legitimno dejanje, saj ima lastnina nedvomno pravico do prehajanja iz rok v roke. Mar nismo poslušali mantre na to temo celo desetletje in pol? Zakaj se torej vznemirjamo nad morebitnim tujim lastnikom?
Če je danes nekaterim žal, da Pivovarne Union ni lastninil Interbrew, se tudi morebitnega franockega lastninjenja Mercatorja ne smejo bati.
Več doslednosti v stališčih prosim!
P.S.
Ob obetanim lastniškim spremembam v Mercatorju, se v današnji luči zdi nekdanji Jankovičev nameravani 25 % menagerski odkup, s kontrolnim državnim deležem, prav idealna rešetev.