GOST razgledi.net

Borut Meh
predsednik Združenja delodajalcev Slovenije
borut.meh@zds.si

Zahteva stranke DESUS v okviru koalicijskih pogajanj, da mora v bodoče najnižja pokojnina znašati 500 evrov, je spodbudila ZSSS, da je enak znesek postavila kot tisti minimum, ki bi ga neto prejemal vsak zaposleni za polni delovni čas. Nastala je paradoksalna situacija, da se dogovarjamo in razmišljamo zgolj o delitvi, ne pa o ustvarjanju pogojev in sredstev, da bi lahko takšne pokojnine in plače zaposleni in upokojeni državljani na podlagi ekonomskih rezultatov prejemali. Očitno se v Sloveniji še ne zavedamo, da je vrh gospodarskega cikla za nami. Slovenija je močno izvozno usmerjena, naše najpomembnejše zunanje trgovinske partnerice Nemčija, Italija, Francija, pa so tako rekoč že zabredle v recesijo, zato se poslabšanju gospodarske aktivnosti posledično tudi Slovenija ne more izogniti.

Recesija bo različno vplivala na posamezne dejavnosti, tako časovno kot po obsegu. Predvsem v delovno intenzivnih panogah in v panogah, ki so izvozno usmerjene (kot so avtomobilska industrija, gradbeništvo in tekstilna industrija) bo treba zmanjševati obseg delovne sile. Panoge, ki delujejo zgolj na domačem trgu – to je večina storitvenih podjetij – bo recesija le oplazila.

Ko govorimo o minimalni plači, moramo upoštevati, da je minimalna plača zakonsko določena in ne odraža rezultatov dejanskega dela posameznika. Zahteva ZSSS, da znaša minimalna plača neto 500 evrov (v tem trenutku jo prejema približno 20.000 zaposlenih) pomeni, da bi se morala v obstoječem sistemu sedanja bruto plača, ki znaša 598,18 evra povišati na 705 evrov, skupni strošek delodajalcev pa bi v tem primeru znašal 826,26 evrov, kar je 65 odstotkov več, kot bi prejel zaposleni. Takšno administrativno povečanje minimalne plače posledično pomeni, da se morajo preostale plače v okviru podjetij ustrezno povečati (sistemi nagrajevanja v trenutni situaciji so v krhkem ravnovesju), saj nas v nasprotnem primeru čaka začetek uvajanja uravnilovke. Takšna zahteva dejansko pomeni, da postaja cilj imeti službo in ne delati.

Povečanje neto minimalne plače in s tem kupne moči zaposlenih, kar je v času recesije sicer pomembno, je mogoče zgolj ob sočasnem znižanju obremenitve stroškov dela, saj Slovenija sodi med države z višjimi obremenitvami stroškov dela, bodisi z znižanjem dohodnine ali znižanjem prispevkov za socialno varnost.

V času gospodarske negotovosti, v katerem se nahajamo, podjetja že izkoriščajo vse možnosti prilagajanja, da ne bi prišlo do odpuščanj, vendar so nadaljnji ukrepi odvisni od obsega krize, ki jih bo prizadela. V tem trenutku gre predvsem za ne-podaljševanje pogodb za določen čas, v največjem obsegu tujcem, ter za prilagajanje delovnega časa z zmanjševanjem števila izmen in podobnimi ukrepi. Zavedati pa se moramo, da se je v preteklih dveh letih število pogodb za določen čas in uvoz tuje delovne sile povečevalo prav zaradi izjemno visoke gospodarske aktivnosti.

Naloga države je, da za podjetja ustvarja ugodne pogoje poslovanja, obvladuje inflacijo, uvaja bolj prožno delovno zakonodajo ter ustrezno vodi proti-monopolne politike in spodbuja konkurenco v nemenjalnem sektorju. V tem trenutku bi morala vlada prioritetno reševati posledice finančne krize, ki se odražajo v realnem sektorju, saj je podjetjem zmanjšan ali celo onemogočen dostop do kreditov, obrestne mere in stroški odobravanja kreditov so višji in še rastejo. V prihodnosti bodo verjetno ponekod potrebne tudi neposredne spodbude države za ohranjanje delovnih mest.

Če želimo prestrukturirati gospodarstvo in v bodoče imeti delovna mesta z višjo dodano vrednostjo, bi morali spremeniti sistem pridobivanja delovnih dovoljenj. V združenju delodajalcev opažamo, da podjetja na trgu delovne sile ne najdejo ustreznih visoko izobraženih, predvsem tehničnih, kadrov, zato smo mnenja, da bi morala biti ena izmed prioritet bodoče vlade, da bi diferencirala pridobivanje delovnih viz za tovrstne kadre. To je tudi v skladu z ravnokar sprejeto t.i. blue card direktivo.

Združenje delodajalcev bo tudi v okviru novega socialnega sporazuma, za katerega smo dali pobudo, zagovarjalo stališče, da morajo plače ohranjati svojo realno vrednost, vendar hkrati rasti v okvirih rasti produktivnosti v posameznem podjetju. Osnova določanju plačne politike so in naj ostanejo kolektivne pogodbe, ki se določajo z dvostranskim dialogom med delodajalci in sindikati. Ob tem ne nasprotujemo temu, da je minimalna plača določena z zakonom, vendar poudarjamo, da se morajo vse njene spremembe sprejemati v soglasju s socialnimi partnerji. Nazadnje, vendar še zdaleč ne najmanj pomembno pa je, da mora sistem socialnih transferjev končno postati transparenten, poenoten, predvsem pa je potreben nadzor nad njim. Delo mora postati vrednota, ki je ustrezno nagrajena.

Objavljeno pod gost razgledi.net, gospodarstvo | | |