Vlada mora imeti, so se menda strinjali predstavniki vseh strank, ki se pogajajo o koalicijski pogodbi prihodnje vlade, najmanj pet ministric. Od prej vemo, da morajo biti v njej najboljši in najbolj sposobni oziroma najboljše in najbolj sposobne, pa tudi, da je treba upoštevati volilne dosežke (čeprav se jih menda ne kaže slepo držati), da strankarska knjižica ni obvezna, da bi bilo dobro, če so v njej predsedniki vseh bodočih koalicijskih strank, da morajo biti ministri in ministrice strokovno podkovani, predvsem pa, da ima vsaka od strank ‘celo vrsto’ primernih kandidatov in kandidatk za posamezne resorje. Še več, tudi takšnih, ki bi lahko igrali na različnih mestih, od obrambe do napada, pravcatih ministrskih multipraktikov, očitno ne manjka. Če bi vse, kar je bilo izrečeno o ministrskih imenih, začenši s ‘čisto’ esdejevsko vlado, predstavljeno še pred volitvami, vzeli resno, Borutu Pahorju tudi dvakrat večjega kabineta ‘najboljših in najsposobnejših’ ne bi bilo težko sestaviti (pravzaprav bi ga še lažje, saj mu v zakonskem okviru za vse zahteve zmanjkuje že ‘državotvornih’ resorjev).

Ker je vsebinsko ‘usklajevanje’ koalicijske pogodbe menda v glavnem končano (čeprav ni izključeno, da bo zaradi pokojnin še kakšen zaplet), je zdaj ‘v duhu’ gesla ‘najprej vsebina, nato kadri’, najbrž pravi čas, da - po zgledu vsebinskih točk - razmislimo tudi o tem, koga bi bilo dobro videti v vladi in koga ne. Pravzaprav, kakšne ministrske ‘profile’ bi nekateri resorji potrebovali, a tudi, kakšne oziroma katere resorje bi vlada morala imeti.

Začnimo s finančnim, pa ne le zaradi finančne krize. Predvsem prihodnji finančni minister/ica ne bi smel biti človek s ‘posluhom za socialni dialog’. Zahteve po proračunskem denarju bodo v naslednjih letih tolikšne, da država v tem pogledu potrebuje dolgočasnega knjigovodjo, ki bo najprej petkrat rekel Ne gre, ni denarja, nato pa si bo dal na dolgo in natančno, kot to v dokaznem postopku zahteva sodišče, razložiti, zakaj bi bilo morda vendar dobro, če bi … Finančnega ministra/ico, ki bo sam hiter z ‘argumenti’, zakaj je treba temu ali onemu kolegu oziroma tej ali oni družbeni skupini ugoditi, pač ne potrebujemo. Da ne bi bilo odveč, če bi bil prihodnji finančni minister/ica človek, ki ga v mednarodnih finančnih krogih poznajo, ki zna sam pripraviti kakšen mednarodni razpis ali ki ni že vse življenje ‘davkoplačevalsko veselje’, pa verjetno ni treba posebej omenjati.

Precej podobnega profila bi moral biti prihodnji gospodarski minister/ica, na eni strani zato, ker si je drugačnega v ekipi s prej omenjenim finančnim ministrom/ico težko predstavljati, na drugi strani pa zato, ker se problemu konkurenčnosti gospodarstva ne bo dalo več izogibati. Drugače rečeno, vladni kabinet bi moral socialne konflikte ‘ponotranjiti’ in jih s tem pravzaprav posredno končno spraviti tudi v državni zbor. To ne pomeni nič drugega kot to, da bi moral biti minister/ica za gospodarstvo ‘delodajalec’, še zlasti, če bo - in ker skoraj gotovo bo - minister/ica za delo in socialo ‘delojemalec’. Če pomislim na Muro, gradbince, Elan, Palomo in vse druge socialne bombe, ki tiktakajo, si ne predstavljam, kako bi jih lahko država (OK, v določenih primerih preko Kada in Soda, a tudi tu smo pri gospodarskem in finančnem ministrstvu) ‘nevtralizirala’ in hkrati izpeljala strukturne reforme, če ’socialnega partnerstva’, pravzaprav konfliktov, vlada ne bo ‘upravljala’ neposredno.

Kaj pa t.i. državotvorni resorji, notranje in zunanje zadeve ter obramba in pravosodje? Še najlažje je določiti profil obrambnega ministra, vsaj ‘negativno’. Biti bi moral namreč vse, kar noben dosedanji obrambni minister/ica ni bil, namreč čisti tehnokrat, ki bo počistil z vsemi ‘zaslužnimi’ na ministrstvu in v vojski, neusmiljeno zmanjšal upravni aparat ministrstva in znal pripravljati javne razpise. (Da nobeno od imen, ki se je doslej v zvezi z obrambnim resorjem pojavilo v javnosti, temu profilu ne ustreza, je druga zgodba.) Precej podoben profil bi močno koristil tudi notranjemu in zunanjemu ministrstvu, saj je tam poleg ‘deideologizacije’ (pa ne zgolj v smislu ‘teoretičnih konceptov’) prav tako potrebna racionalizacija v smeri ‘učinkovitosti na terenu’. Poleg tega pa morajo biti vsi trije ministri/ice ljudje, ki dvakrat premislijo, preden enkrat odprejo usta (če sem skromen, bi bila že to precej osvežilna sprememba). Pravosodni resor je malce drugačen, čeprav nič manj ‘razglašen’ kot zgornji trije. A zaradi določenih posebnosti, ki jih prinaša ‘križanje’ dveh vej oblasti, pravosodni minister/ica potrebuje več ’specifično strokovnih znanj’, hkrati pa preveč izrazita strankarska ali cehovska pripadnost ni zaželena.

A ne gre le za ministrske profile, ampak tudi resorje same. Če je od doslej neomenjenih verjetno bolj ali manj logično, da ostanejo ministrstvo za kulturo, za kmetijstvo, zdravstvo ali promet, kaj z ministrstvi za šolstvo (in visoko šolstvo z znanostjo?), okolje (in energetiko?), javno upravo (in lokalno samoupravo?) …? Če prihodnja vlada menda mora imeti ministra za Slovence po svetu (za katerega je Erjavec kot nalašč), mora zato ohraniti tudi vse druge resorje ali pa ’si’ lahko spremeni zakon in nekatera področja združi v celoti ali deloma? Okolje in energetika sta, denimo, videti tipični področji, ki čedalje bolj ‘konvergirata’ in bi ju bilo smiselno združiti. Tudi ločeni ‘razvoj’ osnovnega in srednjega šolstva ter univerzitetnega izobraževanja in znanosti v minulem mandatu ni veliko prinesel. Pri spodleteli pokrajinizaciji pa je bilo nerešeno vprašanje delitve oziroma prenosa pristojnosti (in financiranja) med državo in novimi lokalnimi skupnostmi sploh eden glavnih problemov.

In kot sem zapisal ob vsebinskih točkah, ki naj bi jih vsebovala koalicijska pogodba, lahko tudi ob tokratnih kadrovsko-resorskih, da gre za ‘realistični minimum’, torej nekaj, kar ne bi smelo biti nemogoče ali nesprejemljivo, ne glede na uvodoma omenjene nezdružljive zahteve oziroma pričakovanja strank in posameznikov. Navsezadnje gre za Odgovornost za spremembe, za katere je Pahor dobil mandat.

Objavljeno pod nt, slovenija | | |