Vsaka kriza ima zmagovalce. Tudi iz sedanje finančne krize nekateri že iščejo možnosti za zaslužek. Politiki, državniki, menedžerji, ki namenjajo več sto milijard evrov davkoplačevalskega denarja za popravljanje napak bankrijev in investitorjev, so že začeli govoriti, da zdaj ni čas za dodatne obremenitve na račun ukrepov za zmanjševanje podnebnih sprememb in varovanja okolja, ampak je treba počakati nekaj let, da se bodo razmere na finančnih trgih uredile, v eseju, ki ga je objavil v Spieglu piše Christian Schwägerl.

Potencialni dobičkarji, ki zagovarjajo ta zamik, so znani. To so vsi, ki bodo še naprej lahko brezplačno spuščali v zrak ogljikov dioksid, če ne bo sprejet predlog EU za znižanje teh izpustov in uvedbo dražb za nakup kuponov, ki bodo omogočili, da bo izpuste treba plačevati. Enako kot ameriški nakupi nepremičnin po avtorjevih besedah celoten sodoben način gospodarjenja temelji na gnilih kreditih.

“Gnili kredit je temeljna metoda, prek katere pridejo zakladi planeta na trg. Po vseh reševalnih akcijahše vedno sedimo na takšni gori gnilih kreditov, kot je Mount Everest. Kaj je zdrav kredit? To je kredit, pri katerem je mogoče pričakovati, da bo kreditojemalec v roku odplačeval svoje obveznosti in bo kreditodajalec na koncu dobil svoj denar vrnjen skupaj z dodatkom z riziko posojanja denarja, ki se imenuje obresti. Kaj je gnili kredit? To je kredit, pri katerem kreditodajalec svojega denarja po vsej verjetnosti nikoli veče ne dobi nazaj ali se kreditojemalec preprosto zanese na to, da bodo sposojeno skupaj z obrestmi namesto njega vrnili drugi. Ropanje narave in ogrevanje zemlje, kar se na celotnem planetu v gigantskem obsegu dogaja, je mogoče uvrstiti v to shemo. Narava je banka. Vse, kar naravi vzamemo, je na kredit. Če ekološkega kapitala, ki ga uporabljamo kot hrano, pitno vodo, surovine in podnebje, ne moremo ohraniti, se naravna bogastva krčijo, odpadejo storitve okolja, banka zaide v težave. Obresti, ki bi jih morali plačati za kapital, ki ga dobimo od zemlje, so stroški zmernosti, obzirnosti in upravljanja. To so politične naloge za podjetja in državljane, ki zagotavljajo, da lahko morja, gozdovi in atmosfera vzdržujejo svoje kompleksne regulacijske tokove. Gre za zaščitne cone in zaščitna obdobja, v katerih se naravni kapital obnovi ali stabilizira, da je spet lahko na voljo kot kapital za kredite,” opisuje Christian Schwägerl.

Toda človeštvo naravi jemlje kapital z veliko žlico, pri tem ne misli ne na obresti ne na poplačilo. Stotisoče ribiških ladij vsak dan potegne iz morja bistveno več rib, kot jih zmore zrasti na novo. Kje se zadržujejko skupine rib odkrivajo z enakimi tehnologijami, kot so v času hladne vojne iskali jedrske podmornice. Mreže segajo več kilometrov globoko, vlečne mreže uničujejo morsko dno in vse, kar tam živi. Živali od dodatnega ulova - mlade ribe, neužitne vrste, tudi morske ptice - večinoma vržejo mrtve nazaj v morje. Da bi od morja lahko najeli zdrav kredit, bi morali vedeti, koliko ga lahko obremenimo in uloviti bi morali manj rib, kot se jih lahko obnovi. Določiti bi morali zaščitena območja, kjer bi bil ribolov strogo prepovedan, da bi se tam ribji zarod lahko obnavljal. Na globalni ravni bi bilo treba prepovedati uničevalne sisteme ulova, kot so vlečne mreže, saj uničujejo ekosisteme, na podlagi katerih se obnavlja življenje v morju. Mi pa financiramo ropanje morja z gnilim kreditom, opozarja Schwägerl. Če bo sistem propadel, bomo ostali brez proteinske hrane iz morja, farmacevtska industrija bo ostala brez surovin, ki jih dobiva iz morja, izumrli bodo koralni grebeni, ki stabilizirajo obale.

Svetovna banka in Mednarodna organizacija za prehrano in kmetijstvo (FAO) sta v skupni študiji ugotovili, da prevelik ribolov na leto človeštvo dodatno stane 50 milijard dolarjev samo zato, ker je rib vse manj in jih je zato vse težje uloviti, in je trba s subvencijami vzdrževati prevelike ribiške flote. K temu znesku pa niso prišteti stroški, ker bo vedno večje številom ljudi na zemlji v prihodnje ostalo brez rib kot vira za prehrano in bo treba najti nadomestno hrano. “Prevelik ribolov postaja motor jutrišnjih prehrambenih kriz. Takrat bo šlo za veliko večje zneske, v primerjavi z njimi so sedanji svežnji za reševanje bank drobiž,” svari Schwägerl.

Toda kamor koli pogledamo, povsod najdemo gnile kredite: Vsako leto izgine 13 milijonov hektarov gozda, to je naravni kapital, ki je rasel zelo dolgo, ki je dom za številne vrste in regulira količino vode in kisika na zemlji. Gozd utrjuje hribe in varuje doline pred poplavami. Gozd ne izginja samo zaradi vedno večjega povpraševanja po lesu, ampak tudi zaradi širjenja polj za pridelavo soje, ki je krma za govedo, pa sajenje oljnih palm za olje za cvrtje krompirčka. Upravljanje je tako lahkomiselno, da niti v Evropi ni prepovedan uvoz lesa od na črno požaganih dreves. Indijski ekonomist Pavan Sukhdev je izračunal, da uničevanje gozdov gospodarstev, zlasti revnih držav, na leto stane od dva do pet bilijonov dolarjev, ker s tem izginjajo storitve ekosistema, kot je pitna voda in varovanje pred erozijo.

“To so že realni stroški gozdne krize, ki je posledica gnilih kreditov. Zdrav kredit od gozdov pomeni posekati le toliko lesa, kot se ga na leto obnovi, zagotoviti obresti v obliki učinkovitih zaščitenih območij in zagotoviti poplačilo za gozdarjenje. Toda tako kot je pred izbruhom finančne krize odpovedal nadzor nad bankami, v gospodarskih in okoljskih ministrstvih po svetu ni ustreznega nadzora nad morskimi in gozdnimi krediti. Za to imajo premalo denarja, trg je premalo pregleden, da bi lahko videli uničenje, pristojni so podkupljeni ali imajo premalo pristojnosti, da bi lahko ukrepali,” piše Christian Schwägerl.

Najbolj gnil pa je po njegovih besedah kredit za podnebje. Kapital, ki ga jemljemo, je tekoče ravnotežje atmosfere, ki ekstremnega vremena ne preprečuje, ga pa vseeno v ohranja v določenih mejah. Od začetka industrijske revolucije del človeštva izpušča v ozračje bistveno več ogljikovega dioksida, kot ga lahko morja in gozdovi s svojimi naravnimi procesi porabijo. Presežni ogljikov dioksid preprečuje, da bi sončna energija šla nazaj v vesolje, zato povzroča globalno ogrevanje. Podnebne spremembe so v sodobnem jeziku sistemska kriza, ki bo dodatno vplivala na področni krizi morja in gozdov. Amazonija se lahko izsuši, morja lahko postanejo prekisla.

“Dober kredit, ki bi ga najeli pri atmosferi, pomeni, da bi izpustili v ozračje le toliko ogljikovega dioksida, ki se ga v naravnih procesih spet porabi. Obresti so vsi dobri koraki za zamenjavo fosilnih goriv z novimi bolj učinkovitimi tehnologijami. Toda na planetarni ravni jemljemo gnili kredit:v atmosferi se nabira vse več ogljikovega dioksida, a le redke države investirajo dovolj v politiko za preprečevanje podnebnih sprememb, ker zmanjšujejo porabo fosilnih goriv. Znanstveniki zahtevajo, da človek na leto sme povzročiti le 2 milijona ton izpustov ogljikovega dioksida. Nemec ga spusti v ozračje petkrat več, Američan pa desetkrat več. Stroške podnebne kreditne krize je britanski ekonomist Nicolas Stern izračunal na 5 do 20 odstotkov letnega svetovnega bruto domačega proizvoda, ukrepi za njeno preprečitev pa bi stali le 1 odstotek,” navaja Christian Schwägerl.

Zaradi tega bi morala biti finančna kriza najboljše opozorilo, kaj se bo zgodilo, če pristojni ne bodo ukrepali, ampak bodo mislili le na kratkoročne dobičke. Šele ko so si banke prenehale posojati denar, smo ugotovili, kako zelo so med seboj povezane in kaj to pomeni za celoten svetovni finančni sistem. Podobne povezave imamo tudi tam, od koder dobivamo hrano, pitno vodo in zrak za dihanje.

“Zdaj se čudimo Britancem, ki so svoj denar naložili na Islandiji, ne da bi se vprašali, kako lahko tako majhna država prigospodari tako visoke obresti. Sami pa živimo življenje, za katerega bi dejansko potrebovali tri takšne planete, kot je zemlja. Zdaj se sprašujemo, zakaj finančni sistem ni bil bolje zaščiten pred tako velikimi zlorabami. Uničujemo varnostno mrežo, ki skrbi za biološko stabilnost: vsaka četrta vrsta sesalcev, vsaka osma vrsta ptic in vsak tretja vrsta dvoživk je ogrožena. Zdaj zahtevamo nova pravila in kontrole, da bi preprečili nov kolaps finančnega sistema. Ali naj pustimo goro gnilih kreditov nedotaknjeno, ker to stane izjemno veliko denarja in časa od politikov? Finančna kriza ima povsem drugo sporočilo: spremembe, preden naravni kreditni sistem pride v nevarnost; omejiti je treba dobičke, ki jih je mogoče doseči brez sistemske škode; upoštevati prave stroške uničevanja. Le tako je več zmagovalcev krize kot poražencev. Islandiji, državi, ki jo je finančna kriza najbolj prizadela, po ekscesih z obrestmi in krediti, kot vir blaginje spet ostaja morje. Dokler bodo v njem še ribe,” zaključuje Christian Schwägerl.

Objavljeno pod zdravje in okolje, gospodarstvo | | |