Evropski mediji se soočajo z nezaupanjem javnosti, izgubo neodvisnosti, z vse več cenzure in nizko moralo, zato so v precej slabem stanju pri opravljanju svoje naloge pri nadzoru evropskih institucij in vlad, opozarja vodja Združenja evropskih novinarjev (AEJ) William Horsley. Šibkost medijev je po njegovih besedah problem za demokracijo v Evropi, s katerim se voditelji morajo soočiti.

Na Irskem so volivci, recimo, zavrnili Lizbonsko pogodbo, čeprav jim je večina medijev priporočala, naj jo podprejo. Tudi političnim voditeljem ljudje ne zaupajo, da so sposobni voditi Unijo. To pomeni, da so z mediji na določen način v istem čolnu - ljudje, ki naj bi jim naj služili, jim ne zaupajo. Zaradi napadov na svobodo izražanja po vsej celini in koncentracije lastništva utihnejo neodvisni novinarji, zato so mediji v slabi kondiciji in ne morejo biti posrednik med oblastjo in ljudstvom.

The public mood seems to be “a plague on both their houses.” It’s a dangerous situation for democracy and one that is being made worse by the parlous state of the media in Europe. With freedom of expression under attack across the continent and concentration of ownership silencing independent journalists, the media are in poor condition to mediate between Europe’s rulers and the ruled.

William Horsley pravi, da so tiskani mediji in televizija v zdravi demokraciji hkrati pes čuvaj, preiskovalec in posrednik med oblastjo in splošno javnostjo. V EU je ta naloga posebej pomembna, ker 500 milijonom ljudem ne vlada oblast, ki bi jo na volitvah lahko zamenjali. Člani evropske komisije in drugih institucij svojih položajev ne zasedajo na podlagi doseženih rezultatov na volitvah, državljani neposredno sicer volijo poslance evropskega parlamenta, toda to ni dovolj, da bi volivci prek volitev lahko odločali o politični eliti. To nalogo imajo zaradi tega mediji.

Toda po vsej EU smo priča omejevanju novinarske svobode s spremembami predpisov pod krinko zagotavljanja večje varnosti in boja proti terorizmu. Pritožbe o cenzuri in nerazumnih pritiskih prihajajo od Ljubljane do Pariza. V Italiji organizacije, ki se ukvarjajo s svobodo medijev in varstvom človekovih pravic, opozarjajo na ciljno politično in medijsko omejevanje svobode izražanja. V Londonu in Haagu, pa tudi v Varšavi in Bratislavi, so vlade sprejele bolj omejevalno medijsko politiko. Novinarjem so omejili dostop do javnih informacij in do novinarskih konferenc, vlade so uvedle različne ovire za postavljanje vprašanj predstavnikom oblasti. To je taktika samoobrambe, ki lahko samo poveča dvome ljudi, da njihove vlade niso odprte in prijazne.

Access to official information and briefings is being limited and governments have sought various ways to control journalists’ ability to question public authorities. It is a self-defeating tactic which can only increase people’s suspicions that their governments are not being open and honest.

Seveda tudi mediji niso brez napak, glavni mediji morajo prevzeti precej odgovornosti, da prebivalci EU niso ustrezno informirani o evropskih zadevah. Toda voditelji naj nikar ne uperjajo prsta zgolj vanje in vso krivdo za to zvalijo nanje. Ljudje niso neumni, da bi verjeli v složnost na vrhunskih zasedanjih in ne bi opazili rivalstva med posameznimi voditelji in nerešenih sporov, ki jih poskušajo prikriti. Evropa potrebuje zaupanja vredne in raziskovalne medije, ki so sposobni nadzirati vlade in vzpostaviti zaupanje ljudi vanje, razlaga William Horsley.

People know there are fundamental differences about the way decisions are taken in the Union, about its size, its budget and how Europe should deal with a more assertive Russia. Europe’s body politic will not be restored to health by politicians claiming the media are responsible for the unpopularity of EU rulers, or by restricting journalists’ freedom of action. Europe requires a confident, inquiring media which can hold governments to account and restore public faith in them.

Zaradi korenite spremembe tehnologije, globalizacije kapitala in koncentracije lastništva v medijih  se je zmanjšala raznolikost ponudbe medijev v Evropi. Poklicna kariera številnih novinarjev je postala negotova, zmanjšujejo se redakcije in kakovost poročanja.

By the time the AEJ published a supplementary survey update in February, it had found overwhelming evidence that media freedom was in retreat in Europe as a whole. In Italy, Silvio Berlusconi had returned to power without any effective legal block on his ability to use his massive media holdings for his own political advantage. In France, journalists at financially stricken Le Monde had become more vulnerable to losing their longstanding editorial control, and the country was also close to losing the last of the mainstream publications still out the hands of big business conglomerates. In Slovakia, the government was preparing a press law which, when passed, exposed newspapers to arbitrary interference by granting a sweeping right of reply and comment to anyone mentioned in print. In Slovenia, 571 journalists signed a petition demanding an end to what they said was censorship and government meddling in editorial appointments. Their claims were denied, but publications critical of the government said they had suffered disastrous losses of advertising revenue after official pressure was put on major advertisers who depend on government favours.

Tudi v Bruslju oblastem v državah članicah ne dajejo dobrega zgleda, pravi William Horsley, čeprav se hvalijo, da objavljajo uradne dokumente in ima evropska komisija vsak dan konferenco za novinarje. Lorenzo Consoli, predsednik mednarodnega novinarskega združenja v Bruslju (API), recimo, opozarja, da evropska komisija poskuša manipulirati z novinarji, ko odpirajo sporne teme. Njegovim besedam je mogoče samo potrditi, tiskovni predstavniki evropske komisije to recimo ravnokar  počenjo, ko odgovarjajo na vprašanja o stališču evropske komisije in njenega predsednika Joseja Manuela Barrosa o načrtih francoskega predsednika Nicolasa Sarkozyja glede predsedovanja evroskupini, pa o podržavljenju ključnih industrijskih podjetij, smiselnosti organiziranja vrste srečanj vodteljev držav članic zaradi finančne krize.

William Horsley ugotavlja, da evropska komisija velikokrat tudi pogleda vstran, ko bi morala kaj reči.

There are also examples of the EU turning a blind eye to the media’s concerns. Appeals for support from the Slovenian journalists who accused their own government of censorship were brushed aside, with EU officials saying it was a matter for the member state and the Council of Europe to deal with. Senior members of the Council of Europe’s parliamentary assembly are anxious that their work is being sidelined by the EU, which has a much higher profile and wider powers. The Council of Europe does an invaluable job and there has been a stream of rulings from the European Court of Human Rights holding member states in breach of their obligations on media freedom.

Vendarle pa so nekatere evropske institucije napovedale ukrepe za odpravo lukenj v sistemu. Evropska komisija recimo preučuje možnosti za pripravo novih predpisov za preprečevanje koncentracije lastništva v medijih in za zaščito urednikov pred pritiski oglaševalcev. Odbor za kulturo v evropskem parlamentu pa se je zavzel za pravico novinarjev, da ščitijo svoje vire.

This comes four years after Stern journalist Hans-Martin Tillack was arrested by Belgian police, investigating his exposure of fraud at the EU’s Eurostat statistics agency. Tillack was last year vindicated in Strasbourg’s European Court of Human Rights.

V demokratičnem interesu evropskih institucij bi moralo biti, da so mediji zdravi, pripravljeni in sposobni kot psi čuvaji v interesu javnosti nadzorovati uradništvo. Da bi to dosegli, je najbrž potrebna velika sprememba v politični kulturi EU, če se res želijo “približati državljanom”, zaključuje William Horsley.

Objavljeno pod mediji in splet | | |