Ni razloga za privoščljivost - Hrvaško je dohitela zgodovina
vojko, petek, 24. oktober 2008Hrvaške informativne spletne strani so danes, vsaj takšna je moja izkušnja, izjemno počasne. Domnevam, da strežniki občasno klecajo zaradi velikega obiska. Državo na pragu Evropske unije kot da je dohitela lastna polpretekla zgodovina, predvsem leta, ko si je v imenu ‘domovinskog rata’ prva ‘demokratična’ oblast dovolila malodane vse in ‘paktirala’ s skoraj vsemi, tudi s politično in ‘običajno’ zločinsko emigracijo ter domačim kriminalnim podzemljem. Takrat je pač potrebovala denar, zveze in orožje, v katerem koli že vrstnem redu, o posledicah pa ni hotela razmišljati ali pa si je nemara celo naivno predstavljala, da jim bo kos. Morda tudi tako, da te ‘veterane’ domovinske vojne poplača z netransparentnimi privatizacijami, državnimi nepremičninami, javnimi naročili …, celo državnimi funkcijami. Če je kdo, kjer koli, potreboval dokaz, da ’spodobna’ demokratična oblast nikoli, niti za trenutek in v imenu nobenega cilja ne sme ‘uporabiti vseh sredstev’ ter ‘kolaborirati’ z zločinskimi združbami ali ‘tolerirati’ nezakonitosti, ga je na drastično tragičen način dobil na ulicah Zagreba.
Hrvaški ‘model’ pravzaprav ni bil tako zelo drugačen niti od srbskega niti od ruskega in zato so podobne tudi posledice: popoln razpad sistema vrednot (natančneje polom pri vzpostavitvi novega, saj je med tranzicijo razpadel stari, ’socialistični’), umori sredi belega dne, atentati na novinarje, ‘preluknjanost’ javne uprave in političnih vrhov ter policije, tožilstva in sodstva s podkupljenimi in organiziranemu kriminalu ‘dolžnimi’ ljudmi, posledična nesposobnost pravne države celo na ravni javnega reda in miru …
Piše Jelena Lovrić v današnjem Jutarnjem listu:
Cjelokupno se društvo brutaliziralo do mjere koja se jednostavno više ne može izdržati. Likvidacije i premlaćivanja samo su vršak ledenog brijega. Kao da smo postali nacija divljaka i nasilnika, kojima je svaka ljudskost strana, a zvjersko ponašanje u krvi.
Hrvatsko je društvo bez ideala i bez makar minimalne socijalne kohezije. U ratu naciju je povezivao zajednički osjećaj ugroženosti i potrebe da se brani. Danas je više ništa ne okuplja. Empatija je rijetka i izolirana pojava. Socijalni se filing pokazuje samo u humanitarnim akcijama. Inače se široko prakticira vučja ćud. Društvo i ljudi nemaju nikakva sidra. Ne postoji stabilan sustav vrijednosti. Poštenje i rad doživljavaju se kao luzerske kategorije, društvena se promocija ostvaruje drugim sredstvima. Prigodno se baja o društvu znanja, a uzgaja zajednica nekompetentnih. Šoferi iz devedesetih danas su milijunima pofutrani celebrityji, primitivci društvene vedete. Sve se kupuje i sve prodaje. Otimačina i grabež stekle su status legalnog biznisa, predatori su postali stupovi društva. Ljudi se osjećaju prevareni i napušteni. Tuđmanova ih je vlast osiromašila, preduga, još neokončana tranzicija izmorila. Ne vide da će biti bolje. Ne vjeruju više nikome, najmanje vlastitoj državi. Jer i ona se pokazuje dobrom prema razbojnicima, maćehom časnima.
Idemo dalje, lansko predvolilno geslo HDZ, stranke premiera Iva Sanaderja, najkasneje od sinoči zveni le še cinično. Hrvaška gre naprej, po poti, pravzaprav kalvariji, za katero je najbolj odgovorna prav njena ‘državotvorna’ stranka. Ali Slovenija res blokira nadaljevanje hrvaških pristopnih pogajanj, bo zdaj manj pomembno, Zagreb bo moral Bruselj prepričati predvsem v to, da je sposoben zagotoviti osnovno varnost ljudem na ulicah in da njegovi - in evropski - zakoni na njegovem ozemlju veljajo za vse enako.
Za Slovenijo to ne more biti razveseljivo. Njena južna soseda ni več le država, s katero se ni mogoče dogovoriti o meji, ampak je postala tudi politično precej nepredvidljiva, njeno članstvo v EU, ki bi marsikaj olajšalo (česar mnogi v Sloveniji nočejo ali ne morejo razumeti), pa zna biti preloženo. V kratko in dolgoročnem interesu Ljubljane bi bilo, da razmisli, ali lahko Zagrebu kako pomaga, ne da bi to zgledalo kot ‘pametovanje’.
“…Hrvaški ‘model’ pravzaprav ni bil tako zelo drugačen niti od srbskega niti od ruskega…”
Manjka “slovenskega”. Zakaj? Ja, res je “slovenski” skoraj neopazen v svoji klavrni (a nič manj srhljivi) majhnosti, gre pa za popolnoma isti/enak pojav. Tudi mrtvi so (bili?).
Kam naj sicer “vtaknemo” komaj pojmljivo brutalnost v nastopih poražencev. Pisunstvo užaljenih “veličin”. Kam sodijo predvolilni propagandni, a popolnoma nedopustni, prepovedani, protizakoniti “spusti” po gradbišču na Savi s 13 mrtveci? Kam umestiti zločinsko odprtje predora/gradbišča, zaradi dodatnih točk na volitvah, kar pa se je na srečo zaustavila pri svetovni blamaži in poškodovanem avtomobilu - lahko bi bil pa novi Mont Blanc! Ni mogoče spregledati sramote zaradi vinjet! Ista bedna, poniglava predvolilna finta. Kam sodi režija zgodbe o umoru sredi mesta, begu in povratku osumljenega morilca/agenta, kakor je izpovedal te dni oče umorjenega? Če na kreatorjih te grozljive resničnosti visi frak kot na omari, je to le še ena priložnost, da ljudje končno opazijo, kaj se jim grmadi nad glavami.
Se strinjam z andlenom. Ne vem, zakaj v tem košu ni Slovencev. Že res, da nimamo tako spektakularnih umorov sredi Ljubljane… Miselnost pa je pri nas čisto ista. To, kar pravi Jelena Lovrić, velja tudi za Slovenijo. Velja za vse vzhodne države po razpadu socializma. Morda za tiste, ki niso v EU bolj, kot tiste, ki so… a… tu smo negde… Propad vseh vrednot. Ni zunanjega sovražnika, se je treba skoncentrirat na notranje konflikte…
Všeč mi je bessedna zveza “dohitela lastna polpretekla zgodovina” in posledično so predhodni komentarji takoj na mestu. Saj pravzaprav popolnoma vsak bralec Vojkov prispevek razume, kot beri Slovenija, beri prodaja tobačne za armbruste, beri znotajfrakcijske boje zveze komunistične partije Jugoslavije, beri maščevalnost in klientelistične zahvale podrepnih osvoboditeljev (?),.. saj zato pa je pomembna republika Slvoenija v EU, zaradi moralnih temeljev humanističnih filozofov tipa Voltaire ali Hume, zaradi pravne države, ki bi naj delovala, zaradi enakih možnosti, zaradi spoštovanja osnovnih človekovih pravic posameznika pred diktaturo večine ali obratno,..
Strinjam se pogojno in delno z andlenom, dajano - marsikaj je pri nas šit, a vendar po drugih merilih kot na HR; mislim, da nima smisla enačiti tako različnih zgodovin in učinkov, je to nekakšna nezavedna jugo- Masoch- nostalgija ali kaj ? To se po moje lahko sprevrže v pretiran občutek nemoči, obupa in tak’le mamo alibija ;konec koncev smo vsaj svoje politične “brutuse” pravkar odslovili, Hrvatje jih niso, pa tudi kmetija in na zdravje morda še prideta na vrsto? a je frustrirano luzersko blebetanje na spletni strani SDS res smiselno imenovati “brutalnost”, sploh v “hrvaškem” kontekstu? Pa vinjete- ok, predvolilno, ampak kaj, a bomo zdaj pa vsak ugovor in jezico Evrope vzeli za svojo in vili roke, ah, kako smo zagovedni? Mimogrede a ni čudno, koliko je še od tu do Mladine in Dnevnika in nazaj potrebe po sesuvanju volivnih poražencev? kot da se sluti, da so oni naša nova cvetka trajnica , preprosto pluralen demokratičen alter-ego nas dobrih in pametnih, ki ni toliko odvisen od te ali one oblasti, ampak je “stoletna evro-atlantska civilizacijska pridobitev”, kot bi morda dejal gospod Milan, je srce teme našega evro-ideala,ki zdaj vse bolj vdira na svitlo dneva…(zmrzli severnjaki ne štejejo). “bedne predvolilne finte” itd.- to in še kaj hujšega se dogaja celo v naših “idealih” Avstriji, Nemčiji?
če še malo pofraziram, splošno sprejemanje takšne mračne diagnoze bi kvečjemu (še bolj) paraliziralo tukajšnji javni feeling, in (majhne) možnosti za kake premike v glavah in v novih? časih , ker bi pač zahtevalo umik v “preživetveno” obrambno-zasebniško, družinsko- držo , namesto (poskušanja) prave “sprostitve” , pa dejavnega , “proaktivnega”, suverenega vplivanja čimvečih na javne stvari…ok, morda me bo že koalicijska pogodba in sestava vlade imela za sakerja, pa vendar.
Igorju bi z navdušenjem pritrjeval - ampak kaj, ko je prej treba v kali zatreti izpade, kot so “leteči sloni”, pa ščuvanje ljudi in vnašanje primitivne, surove javne komunikacije itd. V skupnosti, ki so jo sto let mrcvarili samozvani zaščitniki in odrešitelji in ki še do danes ni uspela prešteti svojih mrtvih, je tako brezobzirno nastopanje, kot smo mu te dni priča, smrtno nevarno igranje z ognjem.
Daj daj Andlen, če res kaj ogroža Slovenijo, je to sloj nedotakljivih, ki ima bolj malo skupnega z bivšo luzersko vlado in njihovimi bednimi medijskimi stategi. Asociacija na Hrvaško so pri nas bolj regionalne zgodbe, ne nacionalne; to je lahko Koroška, kjer ljudje trepetajo pred Petkovimi naročniki umora že več kot desetletje, Primorci lahko povedo kakšna občinska in sodna mafija je kontrolirala parcele in lokale na Obali, kakšne brutalne zgodbe in izsiljevanja se dogajajo na Jesenicah in ostali Gorenjski, še v nedolžnem Pomurju je ena velika družina imela (sicer interne) bazuka obračune.
In konec koncev prvi politični umor Ivana K. v novi Nejugi je naredil slovenski vaški pijanček. Če verjamete.
Tlačit v te zgodbe vinjete je pa kar duhovito. Kakšna Avstrija bi sicer rekla Bruslju Blasen sie unser schwanz, mi pa takoj joj, bomo spremenil. Ni panike.
Ja, Hrvaško je dohitela zgodovina. Smo mi lahko hitrejši od naše?
Dragi Andlen,
namen zatiranja “letečih slonov” je tisto, česar se bojimo in kar lahko pelje na pot, kjer je zdaj Hrvaška. Kako bi ti zatrl pisanje luzerjev in nerodne medijske nastope JJ s cinično pripombo o letečih slonih?
S podtaknjeno bombo ali le s kakšno prepovedjo?
Temu, kar počneš ti, psihologi imenujemo obrambni mehanizem projekcije.
Nevarno!
Zame je bilo ščuvanje na primer obdolžitev J-ja, da je prejemal podkupnine, zdaj pa o tem nihče več ne govori - kajti če je to res, potem je treba kriminalna dejanja v kali zatreti, ne pa ljudi, ki mislijo drugače, pa četudi so po tvoji sodbi primitivni.
V današnji Sobotni prilogi je uvodnik, kjer piše, da je medijska svoboda v Sloveniji nizko padla zaradi Janševe tožbe finskega novinarja. Na zadnji strani Dela je zapis o Milanu Kunderi, ki bo tožil češkega novinarja, ker je ta zapisal, da je bil Kundera policijski ovaduh.
Pri nas jo je fizično skupil Milan Petek. Če me spomin ne vara, je bil deležen celo posmeha, češ da se mu še danes v glavi poznajo posledice napada. Seveda, v smislu, da je neumen.
Ravnokar sem gledala film Pokrajin št. 2. In ugotovila, da smo kot narod usodno razklani na good and bad guys (pa tudi girls) prav zaradi politike, zato ne moremo združiti vseh proaktivnih sil za naš razvoj. To je tisto, kar nas duši, ne pa cinične opazke o letečih slonih. To je normalna reakcija človeka, ki je ves čas napadan. Naj se po tvoje umakne, da bo Slovenija lepša in čistejša?
Dobro jutro, Rdeča Pesa.
Ja, Milan Petek je bil deležen posmeha, a ne zaradi svojih takratnih objav pač pa zaradi nedavnih izjav, v katerih se je opredelil proti boju za novinarsko svobodo.
Drži, da se v zadnjih tednih ne govori o osebi J. Vodilni možje bodoče opozicije pogovor hitro zaključijo z “dokažite”. Vodline žene in možje bodoče pozicije se intenzivno ukvarjajo s koalicijsko pogodbo in kadrovskimi temami. Novinarji jim kukajo v osnutke pogodb. Tako ta hip vprašanje, kdo je oseba J., najbolj zanima tebe in mene.
Pregovorno počasna sodišča (očitno isto velja za finska) bi namesto tehtnice komot za svoj simbol izbrala polža. No, ko bodo na sodiščih obravnavali najprej podkupnine v aferi Patria in nato še Janševe ovadbe (če si bo seveda blagovolil najeti odvetnika), bomo gotovo dobili tudi te dokaze. Takrat bodo odprli poslovne knjige v Patrii in nekateri dokumenti več ne bodo poslovne skrivnosti. Komaj čakam.
P.S. Isto javno razpletanje želim Hrvaški in še bolj Republiki Srpski. Javnost je najboljše orožje proti mafiji. (Če se ne motim, italijanski mafijozoti prisegajo Materi božji, da bodo čuvali skrivnosti. Ogabno. Ostali niso nič boljši. Čuvajo osamosvojitvene časti svojih narodov. Ogabno.)
Spoštovani Igor,
ne vem, na katero Petkovo izjavo misliš in tudi ne vem, če imaš prav, da se je novinar Petek zavzemal za zmanjšanje novinarske svobode, ker je bil ravno on žrtev tega, da je pisal, kakor je pisal in kakor ni bilo všeč posameznikom. Njegovi napadalci niso kaznovani, kar je strašno. Če se jaz prav spomnim, so se norčevali iz njega in njegovih poškodb v drugem kontekstu. Sicer pa bom rekla tako, kot vodilni možje tebi mile zdajšnje opozicije: dokaži, da se je zavzmal za omejevanje novinarske svobode.
Bistvo mojega sporočila se ne nanaša na JJ, pač pa na Adlenovo mnenje, da je treba izpade v stilu letečih slonov v kali zatreti. Kar pomeni, da je treba onemogočiti namene ali same priložnosti za to, da bi lahko nekdo izrekal nekaj, kar določen del javnosti razume kot izpad, določen del javnosti kot cinizem razočarane in izgorele osebe, določen del kot ostrino v napetem dialogu itd.
To me zanima: KAKO V KALI ZATRETI TISTE, KI MISLIJO DRUGAČE? KAKO OBLIKOVATI MERILA, KAJ JE IZPAD IN KAJ NE, OD TU ŠE KORAK DO TEGA, KAJ SE SME GOVORITI IN KAJ NE.
Nikakor ne razumem, kaj ima s temo najine debate opraviti zaklinjanje mafijcev pred podobe Matere Božje. Vera, Marija in Kristus nimajo z mafijci nič, ona pa pač s svojevrstnim dojemanjem vere. Tako kot mnogi drugi duhovniki. Prav tako ne razumem, kako si v ta kontekst lahko vtaknil osamosvojitvene časti. V kontekst mafije, Matere Božje ali kaj? Skratka, pokvarjenosti, korumpiranosti in ubijanja ali kaj?
Razsvetli me!
Kar me moti v vseh današnjih političnih debatah, je odločanje na podlagi všečnosti in simpatičnosti in medijske spretnosti in NE na podlagi dejstev in tega, kar praviš, da pravi še trenutna opozicija: dokaži! Borči tega še ni rekel.
lp
Peticija 571-tih…
P.S. Marija oziroma država kot simbola nečesa višjega - pomembnejšega, za kar je dovoljeno zganjati kriminal.
Ne, natančne meje pri svobodi govora ne bi znal definirati. Vsekakor bi bilo dobro, če bi prehod iz svobode kritiziranje do kaznivosti sovraženga govora bil zvezen (z vmesnimi zmernejšimi kaznimi in opozorili).
To ni dokaz. V peticiji ni ničesar trdnega. Ampak kritika na splošno, predvsem JJ-ja.
Rada bi slišala en trden dokaz resnične politične cenzure. Recimo to, kar zdaj doživlja Budja na Delu.
Še vedno mi nisi odgovoril, kaj meniš o pozivu k zatiranju izpadov, ki je zame zatiranje izjavljanja.
Tako da po moji presoji pridemo do bistva članka, na katerega utrinjava: to je resnična prostost duha, strpnost in prenašanje kritik. Ti si očitno politično nedvoumno opredeljen, zato na ta problem in umor hrvaškega politika gledaš s političnega vidika in ne s humanističnega.
“P.S. Marija oziroma država kot simbola nečesa višjega - pomembnejšega, za kar je dovoljeno zganjati kriminal.”
V imenu Marije ni dovoljeno zganjati kriminala. Niti v imenu države. Drugo pa je, če si mafijci za kritje izberejo bodisi verski ali državni kontekst. Zagotovo pa ni Marija tista, ki bi dajala odpustke zlu in gori pri Bogu izprosila milost za morilca, čeprav se je ta zaklinjal nanjo.
Pri državnikih vseh barv, starosti in velikosti pa je možno, da pri svojih šefih izprosijo kakšno milost za tiste, ki si mažejo roke z nečednimi posli. Še zlasti, če imajo od tega koristi.
Očitno je, da vere ne razumeš in je zato ne moreš sprejeti. Ali imaš težave s sprejemanjem drugih, ki niso tvojega mnenja? Daješ vtis, kot da si odprtega duha, ampak tole povezovanje Marije in mafije je pa čisto mimo. Ja, seveda, sem kristjanka in vero prakticiram, zato ti lahko na to odgovorim. Kar pa ne pomeni, da vse, kar v nedeljo slišim pri maši, brezpogojno sprejemam brez lastnega kritičnega premisleka. Zato toliko manj razumem tiste, ki so v političnih zadevah fanatični, saj v politiki naj ne bi bilo kategorije svetosti in dogm, s katerimi se srečujemo v veri.
Na koncu spoznavam, da je tudi politika vera, ki vodi v fanatizem.
Ne vem pa, če so Pukarića ubili zaradi fanatizma, političnega ozadja ali česa drugega. Bistvo je, da država ni kos kriminalu, ker je z njim očitno prepletena - vendar je to samo moja domneva.
Rdeča Pesa, Mirotu Petku so se posmehvali, ko je omaloževal zgornjo peticijo. Torej, ko je sam na nek način rehabilitiral svoje krvnike.
Ne še vedno ne vem, kje natančno potegniti meje med dovoljeno svobodo govora in sovražnim govorom. Lahko ti ponovim definicije (sovražni govor vsebuje pozive k fizičnemu obračunu z deprivilegirano manjšino - manjšino v smislu manj številčno, fizično ali ekonomsko močno, kar zajema celo večine kot so ženske ali podpovprečno plačani). Strinjam se, da to ni dovolj in upam, da kdo razmišlja o tem problemu. Jaz, priznam, ne ravno veliko.
Ja, strinjam se, da vera in država nista sprejemljiv izgovor za kršenje zakonov (in da pravi verniki in pravi domoljubi tega ne toleriramo), a je skozi zgodovino neštetokrat bilo obratno. Vero sem v to debato namenoma vpletel, ker imamo večinoma tam ta problem bolj razčiščen. Trdim, da bi za domoljubje morali veljati isti standardi. Pa ne. Vem, da ne. Vem, da še nihče od neposvečenih ne ve veliko o finančnih tokovih v orožarskih poslih med osamosvajanjem. Tudi mene zanimajo vsi policijski arhivi ob Krambergerjevi smrti. Ne zaupam nikomur. Ne levim, ne desnim. Niti malo avtoritarnim, a ne zaupam apriori niti liberalnim. In glede letečih slonov. Janša je usekal mimo in se mu zdaj posmehujemo na ta račun. To je nekaj kar politik mora sprejeti. Ne vem sicer na katero obliko posmeha se nanaša tvoj protest, a v splošnem mora politik prenesti veliko kritike na svoj račun. In glede finskega novinarja in osebe J. Še enkrat. Verjamem, da se bo zadeva razjasnila že v okviru sodnega procesa proti Patrii. Vsekakor pred naslednjimi državnozborskimi volitvami. Ne, ne verjamem, da je ta izjava Janši škodila. Kvečjemu obratno. Priznam, da tudi sam ne dojemam Janše kot mahnjenega na umazan denar. Priznam pa, da ga dojemam kot control freaka, ki bi hotel imeti svojo roko nad podkupnino namenjeno neprijavljenemu finansiranju svoje predvolilne kampanje. Zato sem seveda zelo zainteresiran, da se zadeva razišče. In, če se motim, bom pošteno premislil, katere domine moja zmota dodatno zruši. V tem primeru se bom gotovo opravičil, čeprav opažaš, da nisem izrazil nobene trditve pač pa le moje sume osnovane na izjavah z javne finske TV in dosedanjih Janševih “akcijah”.
Pesi et al : “V kali zatreti” - V kali se zatre na dva načina. Ali plebs sreča pamet in ne voli več zakompleksanih povzpetnikov ali pa zakompleksani povzpetniki ponovijo vajo. Podrtija je v tem drugem primeru že dostikrat videna. So nekoč pripovedovali, da je zgodovina učiteljica - ne bo držalo: Še “vsakmu noremu malarju” je ratal zmasakrirati pol sveta.
Dragi Andlen,
demokratične volitve niso zatiranje v kali. Tvoje sklepanje šepa. Namreč volitve ne preprečijo, da ljudje in celo politiki ne izrekajo svojih mnenj, ki so lahko tudi neumna ali drugačna od naših.
Igor mi je odogovoril na vprašanje: sovražni govor je tisto, kar vsebuje poziv k fizičnemu obračunavanju. In zatiranje v kali to je - kaj boš politike poštupal s pesticidom, da jim v glavi ne bi več rastle neumne misli in posledično iz ust priletele neumne izjave.
Kar me moti pri tako imenovani levici, je to, da je levica le po imenu in ne po dejanjih. Če bi bila v naši Sloveniji kje dejansko napredna, moderna in socialdemokratska levica, bi ji prav rada pripadala. Kdor govori o zatiranju v kali, ni ponotranjil svobodomiselnega pogleda na svet. Ker pa je v naši Sloveniji še vedno v prvem planu razdiralna delitev na bele in rdeče iz časa NOB, je politična scena netransparentna. Beli imajo na vesti sodelovanje z Nemci (ki smo jim že zdavnaj odpustili vojno, domačim izdajalcem pa ne - kakšen paradoks!!!!), rdeči pa rdeče madeže krvi izvensodnih in totalno primitivnih masakrov po koncu vojne.
In zato je zatiranje v kali nevarno. Lahko se zgražamo nad izjavo o letečnih slonih ali pa se temu režimo, lahko se zgražamo nad življenjskim stilom kao leve Katarine Kresal ali pa smo ji fovš, lahko pritrjujemo Pahorjevemu neskončnemu pogovarjanju ali se mu posmehujemo … Vse lahko. Ne smemo pa v kali zatirati kogar kali ali karkoli.
Kaj pa če iz tega kalčka zraste ena lepa rožica!
Recimo rdeča vrtnica za Adlena in en nageljček za Igorja, katerega odgovor je zanimiv in zelo berljiv.