Prejšnji teden sem ponovno odkril Kings of Leon. S kolegom sva v Borders (to je tista knjigarna, kjer se lahko po starbucksovsko vsedeš, v miru srkaš zelo spodobno, skorajda italijansko kavo in prelistaš knjige, ki bi jih kupil) brskala za novimi knjigami in glasbo. Kolega je priporočil zadnji album Kingsov Only by the night. No, meni je ob preposlušavanju bistveno bolj potegnil njihov prejšnji album Because of the times. Začne se z - za moje pojme - himnično 7-minutno no-matter-what odo ljubezni Knocked up. In ko pridem do True love way sem pečen. Vem, da bom kupil CD, čeprav se to zadnje čase ne počne več.

Pet let nazaj sem kupil prvo ploščo Kingsov Youth and young manhood, vendar me niso prepričali. Nekakšni južnjaški Strokes. No, meni so Strokes zelo kul, ampak še ene kopije tega takrat res nisem rabil. Tale Only by the night pa me je res zadela. En tak postgrungeovski pop. Mene osebno zelo spominja na zgodnje Live in prvi album 7 Mary Tree. En tak catchy kitarski sound v kombinaciji z distorziranim vokalom. Sploh v komadu Fans. Jih kar ne morem nehati poslušati. Že ves teden jih non-stop rolam. Kombinacija komadov od True love way, Ragoo, Fans, The Runner, Trunk, Camaro do Arizona je ubijalska.

Ja, tudi Sex on fire z zadnje plošče je dober komad. Saj pravim,  da Kingsov ne morem nehati poslušati.

Objavljeno pod k, kultura in šolstvo, mediji in splet | | |