Tik preden so voditelji članic EU na izrednem zasedanju evropskega sveta v Bruslju začeli razpravljati o rešitvah za banke, ki so zabredle v težave, je Daniel Gros, direktor bruseljskega inštituta za Evropske politične študije (CEPS), objavil svojo analizo predlaganih ukrepov in napoved sprememb na evropskem bančnem trgu. Sedanja finančna kriza v Evropi je posledica razvoja evropskega bančnega sistema po uvedbi evra. Majhno število bank se je povezalo v velike mednarodne bančne skupine, ki so očitno prevelike, da ne bi bile uspešne, a tudi prevelike, da jih “lahko rešila” ena sama nacionalna vlada. To samo po sebi ne bi povzročilo krize, če bi te institucije bile ustrezno kapitalizirane, ugotavlja Gros.

Ob na splošno prijaznih razmerah na finančnem trgu v prvih desetih letih po uvedbi evra  so regulatorji velikim evropskim bančnim skupinam dopustili, da so pridobile veliko moč. Zaradi tega so zašle v velike težave, ko so se razmere na finančnem trgu nenadoma poslabšale. Večina velikih bank je odvisna od denarja za kratkročno financiranje, ki je na voljo na trgu. Ko je ta vir po propadu banke Lehman Brothers usahnil, se je veliko velikih evropskih bank znašlo pred bankrotom, ker bi morale na hitro prodati premoženje, s čimer bi ustvarile velike izgube. Tovrstna kriza ob uvedbi evra ni bila predvidena.

Most of the large European banks depend at the margin on short-term financing from the market. When this type of financing dried up after the bankruptcy of Lehman, many of the large European banks were close to bankruptcy because the lack of short-term funding would have forced a fire sale of their assets which would have led to large losses. This type of systemic crisis was not foreseen when the euro was created. Hence the EU was totally unprepared when what was supposed to be a US problem (subprime crisis originating in the US housing sector) suddenly mutated into a European banking crisis after the failure of Lehman.

Zmeda, ki je nastala, je pokazala, koliko težje je upravljati integriran bančni trg, če ni fiskalne solidarnosti in obstajajo ovire pri nadzoru. Nemški finančni minister je preprečil ustanovitev evropskega sklada za reševanje bank, ker se je bal, da bi morala Nemčija plačevati za propade bank drugod. To stališče je veliko finančnih ministrov podprlo s trditvami “naše banke so varne”. Ta nepripravljenost za sodelovanje je privedla do zaključka, da je bančna kriza mogoča, kajti večje banke, katerih bilance so večje od BDP večjih članic EU, so “postale prevelike”, da bi jih lahko rešila ena sama nacionalna vlada. Finančni trgi so se zato znašli na robu panike. Zaradi tega je dogovor, ki predvideva dokapitalizacijo bank in jamstva za posojanje denarja med bankami, pravilen ukrep.

In the end, disaster was averted at the special emergency summit (October 12), nominally of the euro area countries, but in reality in the presence of the UK, which was instrumental for two reasons: the UK harbours in London most of the European interbank market and, by lucky coincidence, the UK had adopted a couple of days earlier exactly the type of package which, according to all experts, was needed to stop the banking crisis, namely a combination of bank recapitalisation and guarantees for interbank lending.
The essential point of the ‘action plan’ of the euro area countries agreed upon on the 12th of October was thus that all of them were to take action in the same direction: re-capitalise banks and give guarantees for the interbank market. In Europe, declarations of intent are usually not followed immediately by action. But this time proved to be different because the pressure from markets was perceived so strongly by all governments. Within 24 hours of then agreement, most euro area government had presented a concrete plan to support their banks with (at least potential) commitment totalling about €1,500 billion. This sum is more than three times the $700 billion ‘Troubled Assets Recovery Plan’ or TARP of the US. Moreover, on the following day, the US announced that the thrust of its own plan had been changed along the lines of the European plan: more funds available for bank recapitalisation and more guarantees for interbank lending.

Pomembna odločitev je tudi, da v Evropi ne sme propasti nobena pomembna banka, razlaga Daniel Gros. Zaradi tega bodo v Evropi, z izjemo Irske in Španije, v primerjavi z ZDA izgube na nepremičninskem trgu veliko manjše, v Evropi zato ni glavni problem, kako sanirati izgube, ampak kako vzpostaviti učinkovito koordinacijo na trgu, ki bo zagotovila nemoteno delovanje medbančnega trga.

Evropski bančni sistem in nasploh finančni sistem bo poslej drugačen. Večina velikih bank je bila dejansko delno nacionalizirana. To so predvsem velike mednarodne bančne skupine, ki opravljajo nalogo “denarnih centrov” bank. Te banke so usmerjale denar od številnih majhnih bank, ki so imle presežke depozitov, k drugim, ki so denar potrebovale za kredite podjetjem in gospodinjstvom. Te velike skupine bodo zdaj morale omejiti svoje posle, ker so se dejansko zavedle rizikov, ki so jim izpostavljene. Ker so evropske vlade izstavile čeke z neomejeno garancijo, bi ta rizik dejansko moral biti blizu nič, toda razmere, ki so jim bile priča v zadnjem času, jim bodo ostale v spominu, zato bodo poslej veliko bolj previdne.

Ključna sprememba na evropskih finančnih trgih je, da nacionalni politiki zdaj vendarle razumejo, kako velike so fiskalne posledice slabe regulative in nadzora. Države članice EU do zdaj namreč niso bile pripravljene prenesti pristojnosti za regulacijo bank na raven EU. Vlade zdaj ne bodo več skrbele samo za razvoj svojih nacionalnih šampionov, ampak bodo pripravljene sprejeti tudi bolj ostre mehanizme za zmanjševanje rizikov. To velja tudi za podružnice tujih bank. Podružnice bodo morale zagotoviti dovolj kapitala, da jih nesolventnost matere ne bo prizadela, in regulatorji bodo vztrajali pri mehanizmih, da bodo podružnice morale izpolniti svoje obveznosti na lokalni ravni, če bo njihova mati, ki je tuja banka, zabredla v težave. Evropski bančni trg bo zato ločen po nacionalnih mejah. Ker ima vsaka država članic različne načrt za reševanje bank, banke vsaj za nekaj časa ne bodo konkurirale med seboj.

However, they will also do this for the subsidiaries and branches of foreign banks. Subsidiaries will be required to hold enough capital to be able to withstand an insolvency of the parent, and even for branches regulators will insist on mechanisms (called ring fencing of assets) that guarantee that even a branch can honour its local commitment in case of problems with the foreign parent bank. The European banking market will thus be divided along national lines. Moreover, since each national guarantee scheme is slightly different, banks in different countries will, at least for a time, no longer compete on a level playing field.

EU je uvedla skupno valuto, ki je omogočila obilkovanje enotnega bančnega trga v upanju, da odsotnost fiskalne solidarnosti nikoli ne bo na preizkušnji. Tej preizkušnji smo zdaj priča. Popoln zlom je bil preprečen le na kratek rok. Toda vzpostavitev enotnega evropskega finančnega trga bo zaradi visokih stroškov sedanje fiskalne nesolidarnosti bo mogoča šele čez desetletja, zaključuje Daniel Gros.

Objavljeno pod gospodarstvo | | |