Nastajanje vzporednega šolskega sistema
admin, četrtek, 16. oktober 2008GOST razgledi.net
dr. Zdenko Kodelja
vodja Centra za filozofijo vzgoje na Pedagoškem inštitutu v Ljubljani
zdenko.kodelja@guest.arnes.si
V letošnjem šolskem letu je začela delovati prva katoliška osnovna šola v samostojni državi Sloveniji. Z njeno ustanovitvijo je bila vzpostavljena doslej manjkajoča institucionalna povezava med že obstoječimi katoliškimi vrtci in gimnazijami. Ko bo ustanovljena še načrtovana katoliška univerza in poklicne srednje šole, bo temeljna struktura paralelnega šolskega sistema udejanjena. Odtlej se bo verjetno spreminjalo le še število ustanov, ki bodo vanj vključene. Koliko jih bo, bo gotovo odvisno od več dejavnikov (njihove kakovosti, načina in obsega financiranja zasebnih šol, povpraševanja, strateških interesov katoliške cerkve itd.). Ne glede na to, koliko bo teh ustanov in kakšne vse bodo, pa je ena od bistvenih sprememb, ki jih katoliški paralelni šolski sistem prinaša, gotovo ta, da omogoča šolanje in prehajanje otrok znotraj katoliških vzgojnih in izobraževalnih ustanov, ne da bi jim bilo potrebno vstopiti v sistem javnega šolstva.
Mnenja o tovrstnih zaprtih in na določeni doktrini temelječih šolskih sistemih se radikalno razlikujejo. Za ene so takšni sistemi prostor indoktrinacije in socialne dezintegracije, za druge pa prostor oblikovanja človekove specifične identitete in ohranjanja partikularne kulturne in religiozne tradicije. Odgovor na vprašanje, kdo ima prav, ni enoznačen in je možen le na podlagi temeljite analize učinkov vsakega tovrstnega šolskega sistema posebej, saj so ti učinki v različnih zgodovinskih obdobjih in kulturnih okoljih lahko različni. Soditi o tem, kakšni so ali bodo učinki katoliškega šolskega sistema v Sloveniji, je še preuranjeno, saj je šele v nastajanju. Tisto, kar pa je kljub temu že mogoče ugotoviti, je, da povečuje možnosti uresničevanja pravice staršev do izbire šole.
Dokler ni bilo katoliških šol, katoliški starši sploh niso mogli uresničiti svoje pravice, da izberejo za svoje otroke tudi takšne zasebne šole, za katere so prepričani, da (v nasprotju z javnimi in tudi drugimi zasebnimi šolami) nudijo takšno vzgojo in izobrazbo, ki je v skladu z njihovimi verskimi in moralnimi prepričanji (oziroma da se na tak način lahko izognejo za njih nesprejemljivi vzgoji in izobrazbi, ki jo nudijo javne šole). Ta pravica, ki jo sedaj lahko udejanjijo, pa seveda ni neka posebna pravica, ki bi pripadala samo katoliškim staršem, ampak je pravica, ki je priznana vsem staršem kot njihova temeljna človekova pravica. Kot takšna je zapisana v Mednarodnem paktu o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah (čl. 13.3), prav tako pa tudi v še nekaterih drugih mednarodnih dokumentih o človekovih pravicah. V njih je povsem nedvoumno opredeljena kot pravica staršev, da izberejo za svoje otroke tudi take šole, ki jih niso ustanovile javne oblasti (država, občine ipd.), če ustrezajo minimalnim standardom, ki jih določi ali predpiše država. Poleg tega je iz teh dokumentov razvidno, da je ta pravica tesno povezana še z dvema drugima pravicama. Prvič s pravico staršev, da vzgajajo svoje otroke v skladu z lastnimi religioznimi ali filozofskimi prepričanji, drugič pa s pravico do ustanavljanja zasebnih šol. Brez pravice do ustanavljanja zasebnih šol bi bila namreč pravica do izbire zasebne šole nesmiselna. Jasno pa je, da je izbira zasebne šole mogoča le, če takšne šole obstajajo. Če ne obstajajo, ali če jih ni v zadostnem številu, lahko starši to pravico udejanjijo samo pod pogojem, da jih sami ali kdo drug prej ustanovi.
Med ustanovitelji zasebnih šol je v Sloveniji, podobno kot še v številnih drugih državah, na prvem mestu katoliška cerkev. Ta ima vsaj za enkrat edina dovolj materialnih in kadrovskih potencialov za ustanovitev in zagotovitev uspešnega delovanja večjega števila zasebnih šol. Ker ima poleg tega dovolj široko bazo potencialnih učencev, je tudi edina, ki je zmožna vzpostaviti sistem katoliškega šolstva, ki bo lahko resna konkurenca javnemu. Ali bo ta konkurenčni paralelni šolski sistem resnično prispeval k večji kakovosti slovenskega šolstva v celoti, kot so prepričani nekateri, bomo šele videli. Omenil pa sem že, da že sedaj veliko prispevala k temu, da imajo starši veliko večjo možnost izbire šole za svoje otroke. Vendar to še zdaleč ne pomeni, da lahko vsi starši, ki to želijo, vpišejo svoje otroke v katoliške šole. Tega ne morejo storiti ne samo zato, ker je število mest v teh ustanovah omejeno, ali zato, ker bi bila ovira šolnina, temveč tudi zato, ker iz te pravice staršev sploh ne izhaja korelativna dolžnost katoliških šol, da omogočijo vsakemu zainteresiranemu staršu, da to pravico uresniči.
Prav nasprotno, bistvena značilnost zasebnih šol je ravno v tem, da lahko izbirajo učence. Izbirajo jih lahko po različnih kriterijih. To velja tudi za katoliške šole. Pripadnost katoliški religiji, v nasprotju s predvojnimi simultanimi šolami, ki so bile namenjene samo učencem in učiteljem določene veroizpovedi, niti ni nujni pogoj za vpis v katoliške šole. Dovolj je, če se otrokovi starši – v srednji šoli pa otroci sami – strinjajo z vzgojno-izobraževalnim programom katoliške šole in z njeno krščansko vrednostno usmeritvijo. Ker je izbira šole s strani staršev le prvi korak k dejanski izbiri, saj na koncu vedno izbere učence katoliška šola po svojih kriterijih, je jasno, da je obstoj takšnih šol zgolj nujni pogoj za to, da straši lahko uresničijo svojo pravico do izbire take vrste šole za njihove otroke, nikakor pa ne tudi zadostni. Zato sam obstoj katoliških šol, tudi če bi bile brezplačne, še ne pomeni – kot je bilo mogoče slišati v polemiki o stoodstotnem financiranju zasebnih šol – zagotovila, da bodo starši lahko dejansko izbrali takšno šolo za svoje otroke.
Po drugi strani pa njihov obstoj ni niti nujni pogoj za to, da lahko starši vzgajajo otroke v skladu s svojimi religioznimi prepričanji. Katoliški starši lahko namreč to počnejo tudi, če njihovi otroci ne obiskujejo katoliških šol. Te so jim sicer lahko v veliko pomoč pri njihovem vzgojnem prizadevanju, niso pa nekaj, brez česar starši ne morejo izvrševati te svoje pravice, ki jim je prav tako kot pravica do izbire zasebne šole, zajamčena v več mednarodnih dokumentih o človekovih pravicah. Starši drugih veroizpovedi, agnostiki, ateisti itd., ki včasih izberejo katoliške šole za svoje otroke, pa teh šol očitno ne izberejo zato, da bi njihove otroke vzgajale v skladu z njihovimi religioznimi ali filozofskimi prepričanji, ampak zaradi drugih razlogov. Skoraj zagotovo pa so ti starši bodisi prepričani, da jim katoliška naravnanost teh šol ne preprečuje vzgajati otrok v skladu s svojimi religioznimi ali filozofskimi prepričanji, bodisi cilja svojega vzgojnega prizadevanja sploh ne vidijo v tem, da bi otroci postali ljudje enakih verskih ali filozofskih prepričanj kot njihovi starši.
Pri vsem tem pa ne smemo spregledati še dveh stvari. Prvič, da je pravica staršev do izbire zasebne šole omejena s Konvencijo o otrokovih pravicah, sprejeto leta 1989, v vseh primerih, ko starši izbirajo šolo zaradi svojih religioznih ali filozofskih prepričanj. To pa zato, ker ta konvencija omejuje pravico staršev, da vzgajajo svoje otroke v skladu z lastnimi religioznimi ali filozofskimi prepričanji s tem, ko eksplicitno priznava otrokom pravico do svobode misli, vesti in veroizpovedi (čl. 14), njihovim staršem pa nalaga dolžnost, »da otroka pri uveljavljanju te pravice usmerjajo na način, prilagojen njegovim razvojnim zmožnostim« (čl. 14). Poudarek zdaj ni več na neomejeni pravici staršev, da vzgajajo otroke v skladu z lastnimi religioznimi ali filozofskimi prepričanji, ki je zapisana v prej omenjenih mednarodnih dokumentih o človekovih pravicah, ampak na otrokovi pravici do svobode veroizpovedi, ki jo morajo starši spoštovati in otroka usmerjati tako, da se bo kasneje (ko bo sposoben ravnati po lasti presoji), lahko sam svobodno odločil glede svoje veroizpovedi oziroma svetovnega nazora. Tako morajo ravnati ne samo takrat, ko sami vzgajajo svoje otroke, ampak tudi, ko izbirajo zanje zasebne šole. Tudi te morajo namreč zagotavljati otrokom »odprto bodočnost«, to je možnost, da se bodo kot avtonomni posamezniki lahko sami svobodno odločili, ali bodo sprejeli določeno religijo oziroma svetovni nazor ali ne.
Drugič pa ne smemo spregledati tega, da katoliški starši kljub temu, da so jim (tako kot vsem drugim staršem) priznane prej omenjene pravice, niso zares svobodni ne v izbiri šole ne v izbiri vzgoje za svoje otroke, saj jim katoliška cerkev nalaga dolžnost vzgajati otroke v katoliški veri (Zakonik cerkvenega prava, Kan. 1366), in pošiljati svoje otroke, kadar in kjer to morejo, v katoliške šole (Izjava o krščanski vzgoji, 8, str. 57). Sliši se sicer paradoksno, toda katoliški starši, ki se držijo teh cerkvenih zapovedi, lahko svobodno izberejo šolo za svoje otroke samo takrat, ko ne morejo izbrati katoliške šole, torej takrat, ko takih šol ni ali jih ni v zadostnem številu. Če te so, jih pač morajo izbrati. In ker jih morajo izbrati, njihova izbira ni in ne more biti svobodna. Svoboda izbire namreč predpostavlja svobodo, da nekaj izberemo ali ne izberemo.
Objavljeno pod gost razgledi.net, kultura in šolstvo | 
| 
|
Sledi še ponovna vzpostavitev cerkvene INKVIZICIJE, pa bo struktura organiziranosti cerkve, kot so si jo zamislili njeni voditelji še v času, ko človek še ni uporabljal interneta in drugih tehničnih pripomočkov za lažje obvladovanje stvarnega sveta.
V ZDA lahko osnovno šolo otrok naredi doma. S pomočjo programa (izobraževalne vsebine), ki ga naredi država in staršev, ki prevzemajo vlogo učiteljev.
Zakaj že bi morale biti zasebne šole dotirane s strani države?
Pozdravljam odprtje cerkvene osnovne šole. Mislim, da bo na visokem nivoju, saj sicer ne bo imela dovolj učencev, da bi sploh lahko delovala. Upam, da se bo zaradi konkurence izboljšal tudi nivo javnega šolstva. Da je konkurenca dobra je očitno že pri vrtcih in gimnazijah.
Nikakor ni res, da nas kristjane kdorkoli sili, da izobražujemo otroke v krščanskih šolah. Še nikoli nisem slišala, da bi kdorkoli nalagal staršem obveznost naj imamo otroke v katoliških vrtcih oz. naj jih šolamo v krščanskih šolah, pa če je to kje zapisano ali ne. Sem kristjanka in redno zahajam v cerkev, pa tega nisem še nikoli slišala.
Tako kot vsi drugi se lahko svobodno odločamo, kje bomo šolali svoje otroke.
Saj nimam nič proti krščanski šoli, sprašujem se le, zakaj na račun le-teh siromašiti javno šolstvo. Če hočeš imeti otroka v privatni šoli, z drugačnim pristopom potem pač plačaj, kot to plačujejo povsod po svetu. Če ne moreš ga šolaj tako kot vsi drugi. Očitno je le pri nas cerkev tako močna, da je zlobirala brezplačno privatno krščansko šolo. To pa ni prav.
“Zato sam obstoj katoliških šol, tudi če bi bile brezplačne, še ne pomeni – kot je bilo mogoče slišati v polemiki o stoodstotnem financiranju zasebnih šol – zagotovila, da bodo starši lahko dejansko izbrali takšno šolo za svoje otroke.”
Poznam točno tak primer, sicer na nivoju vrtca, kjer je bila prijava otroka v katoliški vrtec zavrnjena brez kakršne koli konkretne utemeljitve. Je dete iz “napačne” družine, ki je enostarševska in tudi kako drugače “drugačna”? Kdo ve.
Bom poslala link še mami, upam, da se bo tudi sama oglasila.
“ampak na otrokovi pravici do svobode veroizpovedi, ki jo morajo starši spoštovati in otroka usmerjati tako, da se bo kasneje (ko bo sposoben ravnati po lasti presoji), lahko sam svobodno odločil glede svoje veroizpovedi oziroma svetovnega nazora. ”
In kaksne natancno so predvidene kazni za starse, ki te pravice otrok ne spostujejo? Vse te “pravice” so same prazne besede.
Pravico do obiska katoliške osnovne šole ima vsak, starši in otroci (ok lahko jih šola tudi zavrne čeprav sam še nisem slišal za tak primer). Ampak tui ni vključena pravica do brezplačne šole.
Če bi rad brezplačno šolo pojdi v državno šolo, če bi rad kaj posebnega plačaj svojo željo po drugačnem.
Ne strinjam se s koncesijami ne z vrtci (Montesori, Wldorf), ne z osnovno šolo, niti s srednjim šolo.
Država zagotavlja brezplačno šolo vsem v svojih ustanovah, zasebne pa naj uporabniki plačujejo, oziroma si naj te ustanove najdejo sponzorje za tiste, ki plačila ne zmorejo.
Pri vsem tem pa ne smemo spregledati še dveh stvari. Prvič, da je pravica staršev do izbire zasebne šole omejena s Konvencijo o otrokovih pravicah, sprejeto leta 1989, v vseh primerih, ko starši izbirajo šolo zaradi svojih religioznih ali filozofskih prepričanj.
Nič pa ni slišati za hendikepirane otroke za njihove pravice in to kar lepo v javni državni šoli.
Tako gluhi nimajo prevajalcev in zapisnikarjev, slepi spet drugih pripomočkov za delo v NORMALNI ŠOLI, za otroke na vozičkih še vedno ni poskrbljeno za lažji dostop do šol in podobno.
Javne šole izgubljajo pomembna sredstva na račun financiranja zasebnih šol ki nastajajo na podlagi religioznih ali filozofskih prepričanj staršev. Daržava bi jih lahko namenila vsem otrokom v javnih državnih šolah, torej tudi hendikepiranim, ne pa da bolj financira tiste otroke, katerih starši hočejo naj jim država plačuje njihove kaprice.
Nič nimam proti katoliškim gimanzijam osnovnim šolam in vrtcem, le financirajo naj se same.
Tudi tisti starši, ki želimo otroke izobraževati v katoliških šolah plačujemo davke, torej naj se te šole in vrtci financirajo ravno tako kot državni. To je ravno tako kot bi bili zasebni zdravniki brez koncesij in bi jih bilo potrebno plačevati.
Kar pa se tiče pravic otroka do lastne odločitve za ali proti veroizpovedi - če bi hoteli, da bi bila odločitev objektivna oz. da bi otrok imel vse možnosti izbire, bi ga morali poučiti o vseh možnih religijah in verstvih in energijah, da bi lahko potem izbral kar bi hotel. Vzgajati ga v ateista pa je ravno tako prisila kot vzgajati ga v vernika. Mogoče bi bila pa njegova izbira drugačna.
Tudi tisti starši, ki želimo otroke izobraževati v katoliških šolah plačujemo davke, torej naj se te šole in vrtci financirajo ravno tako kot državni.
Ne ni res, imate pravico do vzgoje in izobraževanja tako kot ostali starši v javni državni šoli. Katoliška šola je nekaj več, torej posebna ugodnost, posebne ugodnosti pa se morajo plačati posebej. Nisem rekel da teh šol ne rabimo, da jih ne smemo imeti, le financirajo naj se ne iz državnega proračuna.
Kot sem omenil že prej, hendikepirani otroci nimajo te ugodnosti, saj razen specialnih zavodov javne državne šole niso prilagojene njihovim zahtevam.
“Mnenja o tovrstnih zaprtih in na določeni doktrini temelječih šolskih sistemih se radikalno razlikujejo. Za ene so takšni sistemi prostor indoktrinacije in socialne dezintegracije, za druge pa prostor oblikovanja človekove specifične identitete in ohranjanja partikularne kulturne in religiozne tradicije.”
Stvari so skratka relativne in v končni fazi stvar presoje staršev. Za marsikoga tudi “mainstream” javne šole predstavljajo prostor, grobo rečeno, indoktrinacije. A zakaj bi o tem sodili birokrati, če gre za predmet presoje staršev, ki imajo kljub vsem konvencijam največjo odgovornost in pravice do svojih otrok?
Katoliške osnovne šole so pozitivna stvar. Pa ne zato, ker so katoliške, ampak ker gre JAVNI šolski sistem s tem korak naprej v raznolikosti osnovnih šol. Raznolikost predstavlja večjo možnost izbire, od katere imajo koristi tisti, katerim so šole prvenstveno namenjene: otrokom in njihovim staršem.
Podplat:
“Katoliška šola je nekaj več, torej posebna ugodnost, posebne ugodnosti pa se morajo plačati posebej.”
Zakaj posebna ugodnost, če izvaja enak program izobraževanja in je enako financirana kot ostale šole?
Kolenkišta:
Zakaj posebna ugodnost, če izvaja enak program izobraževanja in je enako financirana kot ostale šole?
Če bi izvajala ENAK PROGRAM sploh ne bi bila katoliška ampak je to vsaka javna državna šola. Ker pa temu ni tako potem to je ugodnost.
“Če bi izvajala ENAK PROGRAM sploh ne bi bila katoliška ampak je to vsaka javna državna šola. Ker pa temu ni tako potem to je ugodnost.”
FINANCIRAN je enak programski minimum vzgoje in izobraževanja. Če v tej ali oni šoli za ta isti davkoplačevalski denar dobiš več, toliko bolje. Tvoj argument bi vzdržal, če bi država v neproporcionalno večji meri financirala “ugodnosti”, pa jih ne.
100% financira ugodnosti. Zato imajo ostale šole kar precej manj denarja in tudi možnosti za razvoj.
Oboje boš seveda izdatno podprl z argumenti, kajne?
Ramišljanje na način “Proti katoliškim OŠ nimam nič, a naj se financirajo same” me močno spominja na latentne homofobe, ki pravijo, da proti gejem sicer nič nimajo, samo poročati in imeti otroke jim pa ne bi pustili.
Na tem skednju ni prostora za ta vprašanja razen prvega komentatorja Smo Civiliziran Narod.
Ne sploh ne, imam poln kufer Jambrekovih fakultet in univerz, ki (še) niso katoliške.
Cerkev je ločena od države. Njene institucije so dotirane od države in njeni “uslužbenci” ne plačujejo davkov. Njene šole naj bi bile po tvoje 100% (želite verjetbo 200%) dotirane s strani države.
Vzporedni privatni šolski model naj bo privaten v vsem, tudi v financiranju, zaradi prehoda med javnim in zasebnim pa strokovno nadzorovan s strani države, saj v drugačnem primeru potrebujemo nostrifikacijo vseh izkazov od vrtca do univerze.
Zanimivo, da muslimanske šole (medrese) pa ne sme imeti Ljubljana. In pri medresi se zatakne že pri ustanovitvi sami. O financiranju sploh ni govora.
Moje mnenje je katoliške šole ja, financirajo naj se po svojih privatnih kanalih, kurikulum pa naj omogoča enostaven prehod na javne šole, če je za to potreba. Če bom videl da so šole ok, se bom potrudil in PLAČAL šolanje svojih otrok, kot to počnem zdaj za izvenšolske dejavnosti. Če ne bom zmožen bodo moji troci pač v javni šoli, kar tudi ni kak velik greh.
To, da se ne da odpreti muslimanskih šol ni noben argument proti katoliškim. Odprtje katoliških OŠ v javnem sistemu (kot katerekoli druge s strani zasebne pobude) je tudi korak naproti muslimanskim šolam.
Osnovno izobraževanje je javni interes, katerega je država dolžna financirati ne pa tudi izvajati. Če si država prisvaja izvajanje ni to nič drugega kot monopol. In kaj imajo od monopola otroci in starši?
Država smo mi, javne državne šole so torej naše šole, težiti k spremembam javnih šol pogaj da bodo vsi otroci deležni dobre vzgoje dobrega izobraževanja. Če pa govorimo o eni ali dveh katoliških osnovnih šolah ob tisočerih javnih, je te dobrine deeležno le nekaj otrok.
Če je taka šola tako dobra taka super naj starši zato plačajo. Zanimivo da glasbeno šolo plačijejo vsi, nekateri pa še nekajkrat višje glasbeno šolanje pri privat učiteljih.
V zvezi z muslimani, pa državno podpiranje katolicizma jih samo oddaljuje od njihovih šol.
Osnovna manipulacija ob ustanavljanju zasebnih šol iz javnega denarja se skriva v demagoškem vprašanju, zakaj bi bila javna šola v materijalno slabšem položaju od zasebne, ki bi bila prav tako kot javna 100% financirana s strani države. Odgovor je več kot očiten, pa čeprav si zagovorniki katoliškega šolstva namerno zatiskajo oči. Takoj, ko je neka šola ideološko obremenjena in za njo stoji institucija, je prisoten tudi interes te ideološko usmerjene institucije. Ta interes je glede na materialni položaj institucije seveda izražen tudi v količini denarja in sredstev, ki jih je institucija pripravljena vložiti v uresničitev taistega interesa. Vemo, da katoliška cerkev razpolaga s precejšnjimi sredstvi, ki jih je pripravljena vložiti v projekt osvajanja novih duš. Med drugim gre tudi za dolgoročno investiranje v nove odjemalce in s tem plačnike, torej katoliška cerkev računa na dolgoročni profit iz naslova investiranja v šolski sistem (podobno kot pri investiranju v medije in ponudnike medijskih vsebin a la T-2).
Torej, če javno šolstvo dobi enaka sredstva kot zasebno katoliško šolstvo in hkrati katoliške organizacije primaknejo še svoj delež, lahko verjamemo, da bo standard v katoliški šoli višji, da bodo učitelji plačani bolje, da bo za katoliške šole več reklame v medijih,… Ob tako neenakem izhodišču je scenarij zelo očiten. V sorazmerno kratkem času (s stališča 2000 letne organizacije zgolj tren očesa), bo javno šolstvo v podrejenem položaju. Ker bodo javna sredstva porazdeljena tako med javne kot med zasebne šole, ki bodo poleg javnih sredstev iskale vire tudi drugje, bodo javne šole z morebitnimi redkimi elitnimi izjemami, ki bodo dobile donacije s strani nekaterih staršev, preoblikovane v šole za nižje sloje (podobno kot v ZDA in še marsikje drugje, kjer prevladuje zasebno šolstvo). Posledično bo priliv zasebnega denarja v izbrani del šolskega sistema povzročil upad celotne mase javnega denarja, saj bodo donatorji zainteresirani, da pospešijo razpad konkurence (beri javnega šolstva) in bodo preko vzvodov oblasti, medijev in populizma zahtevali zmanjševanje dajatev v šolski sistem. Argument bo seveda kriterij kvalitete, ki bo na zasebnih šolah tedaj že bistveno višja kot na javnih.
Skratka 100% financiranje zasebnih šol z jasnim ideološkim predznakom pomeni smrtno obsodbo za kakovosten sistem javnega šolstva brez ideološkega predznaka.
Še pripomba na enega od zgornjih komentarjev. Javno šolstvo ne vzgaja ateistov. Naloga javnega šolstva je vzgoja in izobraževanje brez ideološkega predznaka oziroma nevtralen odnos do religij in ideologij.
Torej, če posamezne skupine želijo vzporeden šolski sistem, potem naj si ga vsaj v pretežni meri financirajo same. Za izvajanje javnega programa lahko dobijo povrnjen del vloženih sredstev, nikakor pa ne smejo biti 100% financirane s strani države. Drug pogoj je, da ne posegajo v obstoječo mrežo javnih zavodov. Torej, kjer že obstaja javni zavod, se le ta ne more preoblikovati v zasebnega, razen v primeru, da javni zavod ne izpoljuje meril za svoj nadaljnji obstoj. Zasebna šola ali vrtec se lahko ustanovi le ob pogoju, da se obstoječim javnim zavodom na tem področju ne zmanjšajo sredstva in da je v okolju izražen zadosten interes za obstoj zasebnega zavoda (npr. pogoj, da v primeru, ko bi bilo potrebno zaradi novih standardov ali povečanega števila otrok v nekem okolju ustanoviti nov izobraževalni zavod, lahko na natečaju konkurira tudi zasebni izobraževalni zavod, pri čemer o podelitvi koncesije odloča tudi lokalna skupnost).
Igorm se strinjam. Katoliška gimnazija v Ljubljani je vzorčen primer tvojih navedb.
“Skratka 100% financiranje zasebnih šol z jasnim ideološkim predznakom pomeni smrtno obsodbo za kakovosten sistem javnega šolstva brez ideološkega predznaka.”
Najprej je treba definirati, kaj je šola brez ideološkega predznaka. Sam sem imel v srednji šoli učitelja sociologije, ki je bil pred dijaki izpričan marksist… Je taka šola brez ideološkega predznaka? Larifari.
Ne ti ne katerikoli birokrat ne moreta vedeti, kakšna šola je ideološko primerna za otroka. Definiramo lahko samo obseg učne snovi in programa, ki jo mora šola, da se uvrsti v javni sistem, ponuditi.
Kakovostne javne šole se nimajo ničesar bati, dokler bodo res KAKOVOSTNE. Smrtno obsodbo obstoječim, od države upravljanim šolam pomenijo samo šole, ki bodo v očeh staršev boljše.
In kaj je s tem narobe? Ker v tvojih očeh neka šola ni primerna? Ker si poln predsodkov? Ker meniš, da veš bolje od staršev, kaj je za njihove otroke dobro?
Kolenkišta,
preobračanje besed je zelo enostavno, žal pa so dejstva neizprosna. Eno od osnovnih vodil javnega šolstva je ideološka nevtralnost. Seveda obstajajo osebni motivi in razlogi udeležencev v sistemu, od učiteljev, ravnateljev, zunanjih sodelavcev, otrok, staršev, pa nenazadnje okolja, ki v določeni meri vsak po svoje vpliva na to, kar označujemo z ideološka nevtralnost. V praksi ideološka nevtralnost pomeni, da lahko v enaki meri na otroke vpliva na primer katoliško usmerjen učitelj matematike, kot učitelj matematike, ki je po prepričanju marksist. Če bo pretiraval, eden ali drugi, bo kaj hitro prišlo do pritožbe, in verjetno bo moral korigirati svoj pristop k poučevanju ali si poiskati drugo službo (za prvega bo prostor v zasebni katoliški šoli, za drugega vprašanje kje). Pri zasebni šoli, ki se diči s katoliškim pedigrejem pa je povsem jasno, da bo od učitelja telovadbe do učitelja veronauka usmerjenost katoliška. V tem ni sicer nič narobe. Narobe je zgolj to, da bi bili obe šoli 100% financirani iz istega, se pravi javnega vira. Za javno šolo je to edini vir, za zasebno pa seveda ne. Več denarja pa na dolgi rok verjetno pomeni višji standard za učitelje in učence. Ker pa je žal denar merilo tudi za osebne odločitve, obstaja verjetnost, da bo učitelj, ki bo lahko na zasebni šoli dobil višjo plačo, v mnogih primerih izbral zasebno šolo. Enako velja za marsikaterega starša. Naravna (tržna) selekcija bo tako prej ali slej izločila javne šole (te ne bodo izginile, bodo pa zaostale v kakovosti) in jih nadomestila z zasebnimi. Ko se bo to zgodilo, pa gospodje, pozabite na programske osnove, ki jih bo še lahko določala država. Naenkrat ne bo pod vpašanjem le Marx, pač pa tudi Darwin in še kdo, katerega teze bodejo v srce katoliške pravoverce. Sicer pa, čez lužo imamo dober primer. Ga želite občutiti v Sloveniji? Jaz ne.
Še vedno se ne moreš otresti treh napačnih predpostavk:
1. Javne šole so najboljše
2. Najboljše so, ker so ideološko nevtralne
3. Starši niso sposobni izbire najboljše šole za svojega otroka.
Javne šole so dobre slabe in res ne najboljše. Želimo večjo ali manjšo ideološko nevtralnost, vendar o tej lahko le govorimo in si jo želimo. So priprava na svet ki nas obdaja.
Privatne šole so lahko boljše, zakaj so napisali že zgoraj. Ideologija je tu POUDARJENA.
Starši vedo najbolje za svojega otroka, ma ne me hecat no. (če vzgajajo hlapce že mogoče)
“Želimo večjo ali manjšo ideološko nevtralnost, vendar o tej lahko le govorimo in si jo želimo.”
“Starši vedo najbolje za svojega otroka, ma ne me hecat no.”
Iz tega razberem, da bi bilo v bistvu najbolje, če bi namesto staršev o šolah njihovih otrok odločal kar ti, oziroma Vi, ki si želite bolj ali manj ideološke nevtralnosti.
Super! In o čem bi Vi še odločali? Kako naj se ti otroci oblačijo, kaj naj jejo, in navsezadnje, ko bodo malo večji, kaj naj delajo in o čem lahko govorijo?
Nadutost.
Kolenkišta (zadnjič)
Nikjer nisem zapisal, da so javne šole najboljše. Če o tem govoriva ti in jaz, je to lahko zgolj subjektivno mnenje. To nikoli ni bila moja predpostavka.
Ideološka nevtralnost javnega šolstva je zgolj ena izmed kvalitet, ki je za javne šole pač predpisana v izhodiščih (Glej ustavo RS). Skratka predpostavka, kot jo navajaš je povsem napačna.
Starši so vsekakor sposobni izbire. Ali pa ti izbiro imajo, to je drugo vprašanje. Zopet pišeš o predpostavki, ki je ne zasledim ne v prispevku in ne v svojem komentarju.
Govorim zgolj in samo o načinu financiranja javnih in zasebnih šol ter predvidevam na podlagi primerov iz tujine in lastnega logičnega sklepanja, kam nas bi pripeljala uzakonitev 100% financiranja zasebnih šol iz javnih sredstev. Seveda je povsem na mestu, da imaš morda drugačne sklepe, vendar nam jih očitno ne želiš ali ne znaš razložiti pač pa vztrajno zavijaš drugam, o tistem kar govori prispevek in moj komentar pa molčiš.
igorm (zadnjič)
Sam izhajam iz načela, da je država dolžna financirati osnovno izobraževanje otrok, ni pa ga dolžna izvajati. Sam katoliškh ali kakršnihkoli šol ne izločam iz javnega sistema, ker so financirane javno, torej so del javnega sistema, mreže.
Iz tvojega pisanja pa sledi, da so izključno javne šole del javnega sistema z argumentacijo, da so osnovane na neki nebulozni ideološki nevtralnosti in so v tvojih očeh zaradi tega v prednosti. Še enkrat: V ustavo lahko z debelimi pozlačenimi ćrkami pišeš o nekih neideoloških izhodiščih pa jih zaradi tega ne bo nič več.
Na napačne predpostavke kaže tvoje problematiziranje izrinjanja javnih šol s strani zasebnih. Sam po sebi je ta lahko fenomen nekaj negativnega samo v primeru če predpostaviš da:
1. so javne šole apriori boljše (torej najboljše, drugih pač ni) z argumentom ideološke nevtralnosti
2. starši niso sposobni racionalne odločitve o šolanju svojih otrok - svoje otroke ne vpisujejo v šole, ki nudijo najboljše v izobraževanju in vzgoji
Moje mnenje je, da prevlada zasebnih šol nad javnimi samo po sebi nikakor ne more biti nekaj negativnega, če so zasebne šole enostavno boljše od javnih.
Pa še tole: RKC je ena najpremožnejših organizacij pri nas. Če bi bil namen RKC ustanavljanje nekih “centrov za pranje možganov” jim to finančno najbrž ne bi predstavljalo nekega problema.
Še tole nujno dodam: Država ima seveda pravico in dolžnost, da od tiste zasebne šole, ki jo financira zahteva tudi to, da njen program npr. vsebuje Darwina in ne kreacionizma. Torej so vzvodi, s katerimi država lahko dosega ideološko nevtralnost pri javnih šolah enaki kot pri zasebnih.
Kar.ena, nepoznavanje zakona je po kanonskem pravu dovolj velik izgovor za njegovo neupoštevanje, tako da (glede na to, da si bila o obstoju tega zakona poučena zunaj institucij RKC), mirno ne vpišeš otroka na katoliško osnovno šolo.
IgorM, mislim, da razumem tvoj argument. Za enakopravno tekmo med katoliškimi in javnimi šolami na finančnem področju bi tako morali še javnim šolam dovoliti sponzorje v obliki reklam za McDonalds, za nezdrave sladkarije, nekvalitetne in kvalitetne igrače itd… Mislim, da stari model, po katerem finansiranje ni 100% pač pa le 80-85% ustrezno rešuje ta problem.
In še glede ZDA. Moti me citiranje \”tako je v ZDA\”. ZDA so izjemno raznolike. Vse, kar si zamisliš, gotovo obstaja nekje pri njih. Vsako društvo, vsaka sekta, vsak marketinški trik. A moja izkušnja z ameriškim šolskim sistemom je dobra. Z javnim šolstvom. Starši (v Baltimorski pokrajini) so izjemno dobro organizirani, izjemno dobro nadzorujejo porabo svojega denarja v javnem šolstvu in tako zelo malo staršev čuti potrebo, da bi otroke šolali drugje. Seveda so se pri njih za takšno rešitev številni posamezniki morali boriti. Pri nas pa moramo samo dvigniti riti, da ohranimo to, kar že imamo.
Kolenkišta, nekatere katoliške gimnazije so nastale v izjemno ugodnih okoliščinah, ko se je izrazito povečeval delež osnovnošolcev, ki so nadaljevali šolanje na srednjih šolah. V takšnih razmerah pametni državi ni težko omogočiti nastanek 100% finansiranega programa zasebne šole. Zelo podobna zgodba je pri vrtcih. Pri univerzi in v osnovni šoli pa ne. Zaradi katoliške osnovne šole bo morala ena ljubljanska osnovna šola zapreti svoja vrata. Ali pa jih bo več moralo zapreti po kakšen oddelek - ne vem točno. Vem le, da je otrok glede na sedanje kapacitete javnih šol malo. Zato je nastanek katoliške osnovne šole dodatno nadstandardno breme državi. Nadstandardno. Ne le toliko kot za ostale učence pač pa so Ljubljančani nekaj več. Tam bo treba finansirati tako novo šolo kot finansirati zaprtje ali prestrukturiranje starih. Ali si podobne stroške lahko privoščimo pri vseh upravičenih skupinah? Pri izbrisanih jih že leta ne. Tudi nova vlada jim ne bo dala ustrezne materialne kompenzacije, ker denarja ni. Podplat ti je omenil hendikepirane učence. Zanje je obupno slabo poskrbljeno. Pa je to dolžnost države, da ima vse otroke enako rada. In zdaj se nekdo spomni, da bi imel rad nadstandard, ker mu to neka konvencija OZN zagotavlja? V državi, ki ne spoštuje niti konvencij OZN o beguncih ter o združevanju družin. Torej lepo povrsti. Potem ne bomo katoliški osnovni šoli niti malo fovš. Kot nismo škofijskim gimnazijam.
In še nekaj. Nisem katolik a sem bil v osnovni šoli indoktriniran s katoliškimi moralnimi prijemi. To je seveda nezakonito, čeprav je v družbi prevladujoče. V Ustavi piše samo, kaj je moja pravica, ki bi jo lahko bil iztožil. Nikjer v Ustavi ne piše, da ne bo takšnih posameznikov, ki bodo kršili pravni red.
Tea, strinjam se. Po kanonskem pravu odrasel katolik, ki je bil kot dojenček krščen, tega zakramenta ne more poničiti. Podobno otroci zelo težko pri dvanajstih (ko se imajo pravico sami odločati) popravijo vzgojne napake staršev. Vsekakor pa jim pri tej starosti ne gre odreči pravice, da se sami odločijo, da npr. nočejo nadaljevati šolanje v javni osnovni šoli pač pa hočejo v zasebni. Srčno upam, da tega moj otrok ne nikoli uveljavil, a pravico ima.
Igor si se pa razpisal.
Sam poznam vsaj malo šolstvo še iz prejšnje države. Učil sem po svoji vesti, včasih tudi v sporu z vodstvom šole.
Sin (100% gluh zato pišem o handikepiranih) je opravil 1. razred OŠ v Zavodu za gluhe, preostalo osnovno šolo pa v svojem domačem kraju.
Smo mu pomagali tako učitelji (nekateri) kot sošolci kot seveda doma. Sistemsko pa stvar ni bila urejena. Šola ni zanj naredila nič več kot za ostale slišeče. Isto se je nadaljevalo v tedanji usmerjeni srednji šoli naravoslovne smeri. Hočem le povedati, da ni imel prevajalca, ni imel uradnih zapiskov. Obe šoli je uspešno opravil. Javni šoli seveda. Torej javne šole niso (bile) slabe.
Potem je na lastno pobudo šel v ZDA in naredil kolidž. Tam je šele videl, kaj mu šole tukaj niso omogočale. Imel je prevajalca v kretnjo, uradne zapiske predavanj, ki jih je dobival še isti dan v svojem predalu.
O tem gluhi tu lahko le sanjajo.
Zdaj ima svojega otroka. Z njim dela po posebnem uradnem programu doma. Ni ga hotel dati v zasebno šolo po programu Montessori niti v javno osnovno šolo, čeprav je deček slišeč. Koliko časa bo vztrajal še ne ve. Vsekakor je dvom v javno osnovno šolo v njem prisoten še zdaj.
Zato mislim, da financiranje katoliških in drugih zasebnih šol ni možno toliko časa, dokler program javnih šol ne omogoča enakopraven dostop v javne šole vsem, ki to želijo pa čeprav so hendikepirani. Zasebne šole pa naj bodo financirane le za programe, ki jih izvajajo v enakem obsegu in kvaliteti kot javne šole. Moje mnenje je, da je še 80% preveč, saj vsaj € ki ga dobijo zasebne šole, manjka javnim šolam.
Ob obisku kraljice je bil nastop učencev angleške osnovne šole. Kako je financirana pa ta?
Razumem.