Zakaj izplen sedmih točk v prvih treh kolih kvalifikacijskega ciklusa za SP v Južnoafriški republiki še ne pomeni začetka nove nogometne pravljice? Prvič, ker je značilnost pravljic, da imajo srečen konec, naša nogometna reprezentanca pa bi bila v primeru dveh porazov v naslednjih dveh tekmah s Češko od SP oddaljena vsaj toliko kot pred tekmo s Severno Irsko. In drugič, ker v nogometni zgodbi, ki so jo – končno – začeli pisati Kekovi fantje ni ničesar nad-, sur- ali nerealnega, pravljičnega.

Ravno nasprotno, če so Katančevo obdobje zaznamovali čudeži (goli s polovice igrišča, napadalec s 63 nastopi za reprezentanco in enim golom, prleška reinkarnacija Van Bastena, neverjetni kiksi nasprotnikovih branilcev ali celo komaj verjetna sodniška pomoč), je Kekovo moštvo upodobitev popolne nogometne racionalnosti. V njegovi enajsterici ni številke 10, karakternih „čudakov“ (še najbližje sta Cesar in Šišič), notoričnih grobijanov in vrhunskih branilcev; v njej ne najdemo zgodb o pravljičnih junakih. Danes na Češkem bomo gledali „dolgočasno“ moštvo pridnih fantov (koliko Katančevih igralcev – z izjemo enega ali dveh - bi zares vzljubile tašče?), ki zmaga z 2:0 v tekmi, v kateri dvakrat strelja v okvir vrat. Novi fantje se redko prepirajo s sodniki. Ne nosijo tatujev, ampak verižice. So obriti z lepo pristriženimi lasmi; ne dirkajo za avtomobili, ne igrajo kart pozno v noč in namesto usnjenih jakn nosijo majice iz New Yorkerja. Ne simpatizirajo z nobeno od političnih strank, ne zanima jih, kdo vodi nogometno zvezo. Radi imajo turbo-folk, a z njim ne bodo nikoli posiljevali okolice. So tako „netežki“ in demokratični, da še danes ne vedo, kdo je pravzaprav njihov vodja na igrišču.

Selektor tega moštva ne bo metal rokavic ob tla in novembra Slovencem voščil božičnih praznikov. Velikega poka a la Zahovič-Katanec tukaj ne boste videli; Kek in Koren sta se razšla tiho, še tiše sta se spet zbližala. Poči lahko le v trenerskem štabu, če se bosta Kek in njegov pomočnik Milan Miklavič, domnevni avtor vseh taktičnih shem, nekoč udarila za zasluge. Še nova navijaška himna je bolj ali manj dolgočasna; „Slovenija gre naprej“ je simbolizirala štiri leta rock’n'rolla na razpadajočem štadionu in pitja po vzhodnoevropskih prestolnicah, ki smo jih osvajali eno za drugo. Nov komad od Siddharte je primeren le za Hervarde; je prezanosen, preresen, laibachovski – in kot tak že po defaultu ne paše na mariborski stadion.

Prav neverjetno je, kako je slovenski reprezentanci uspelo pridelati sedem točk zgolj ob strogem upoštevanju temeljnih nogometnih zakonitosti. Moštvo se je pililo približno en kvalifikacijski ciklus (2006-08) Proti Poljski se je naslonilo na preverjeno „antislovansko“ taktiko: bodi vseskozi blizu nasprotniku in ga pretepaj. Slovaško smo lomili vseh 90 minut, Severno Irsko pa „odprli“ šele, ko smo nehali igrati angleško – levičar Birsa je z desne (!) strani poskrbel za edino pravo akcijo tekme. Najboljši strelec reprezentance je po dolgem času (kje si, Ermin Šiljak?) spet klasični napadalec z golgeterskim nosom (gol proti Severni Irski je plod torresovske reakcije v kazenskem prostoru), najbolj zanesljivi član moštva pa – tako kot mora biti - vratar. Veliko teka, prava kombinacija dolgih in kratkih podaj ter presenetljivo veliko poizkušanja prodiranja veznih igralcev prek bokov so tako prikrili še vedno velike limite moštva. Med temi so najbolj opazni manjko res odličnega srednjega branilca, desničar na položaju levega bočnega branilca, štoper na desnem branilcu, nenevarni streli od daleč, pomanjkljivo tehnično znanje in preredki trenutki lucidnosti (izjema je Cesarjeva podaja pri akciji za gol). Je kdo rekel Mile Ačimovič?

Da, tudi športna sreča se je vrnila. Če jo je Katanec imel zvrhano kapo (dol), je Oblak, ki pravzaprav ni bil tako zelo daleč od uvrstitve na SP v Nemčiji, ni imel niti za ščepec. Saj se še spomnimo preklicane enajstmetrovke proti Belorusiji, zgrešene Šiljakove priložnosti na Škotskem, prejetega gola v 92. minuti proti Norveški ali poraza proti Nemčiji. Prašnikar? On je, takrat ko bi jo najbolj potrebovali, niti ni upal izzvati; mimogrede: sam mu bolj kot domači poraz 0:1 proti Hrvaški brez strela v okvir vrat in klasičnega napadalca zamerim, da ni upal Hrvaške knockoutirati že v Maksimiru, ko je ta igrala brez idej in s šestimi branilci. Kek? Ima Handanoviča, zato čudežev za zdaj niti ne potrebuje.

Čeprav sem pred današnjo tekmo skeptičen, najbolj zaradi napovedanega štoperskega para Moerec – Šuler, ki kar kliče po prepihu v sredini obrambe, mi je nova slovenska reprezentanca simpatična zaradi vsaj enega razloga: če so Katančevo četo tvorili igralci, ki jih je vzgojila jugoslovanska šola, najpomembnejši del Kekovega moštva predstavljajo odpadniki slovenske nogometne šole. Gremo po vrsti: Novakovič je imel presuhe noge za Olimpijo, zato ga je slovenski nogomet po strelski seriji v Nemčiji odkril šele v poznih dvajsetih; Dedič je eden redkih domačih najstnikov, ki je uspel ostati v Italiji in pri tem psihično preživeti „vzgojne“ lekcije nekdanjega trenerja mlade reprezentance; Kirmu, edinemu slovenskemu igralcu 21. stoletja, ki je bil nekoč „deklica za vse“ samooklicanim domžalskim „mojstrom“, slovenski „strokovnjaki“ do danes niso našli optimalnega igralnega položaja; Šišiča so „našli“ šele, ko se je po neopaznem odhodu iz Velenja ustalil v prvi enajsterici Olympiakosa; Brečka so naši klubi opazili šele, ko je iz Šmartnega ob Paki prestopil v HSV; po Komcu so v zadnjih treh letih pljuvali vsi, ki so imeli pet minut časa …

Še napoved: 0:0 bo.

Objavljeno pod šport | | |