Med dvema slabima možnostima - koalicija ali opozicija - je glavni odbor SLS sinoči izbral slednjo, hkrati pa s prepričljivo večino zavrnil ponujeni odstop strankinega predsednika Bojana Šrota, zagovornika vstopa v koalicijo. Na prvi pogled ni posebej logično, da predsednik, ki je hotel nadaljevati strankino ‘mostograditeljsko izročilo’, ostaja, stranka pa odhaja v opozicijo, a izbira ni tako protislovna oziroma v nasprotju z ‘značajem’ ljudske stranke. Malce dolgoročneje gledano pa obstaja precejšnja verjetnost, da je SLS z njo iz slabe naredila najslabšo možnost.

SLS z drugima strankama, ki se bosta predvidoma znašli v opoziciji, ne more tekmovati v ‘kritičnosti’ oziroma demagogiji. SDS in SNS sta za to veliko bolje izurjeni, poleg tega pa ju kot ‘nekonstruktivni’ dojema tudi volilno telo. Ljudska stranka bi preprosto zgledala neverodostojno, če bi se odločila za ‘trdo’ opozicijo, poleg tega pa zgolj s petimi poslanci v takšnem ‘gromovniškem’ orkestru ne bi prišla do izraza. ‘Naravni’ opozicijski prostor SLS je tisti, ki ga so doslej zasedali - in razmeroma uspešno izkoristili - socialni demokrati. V ‘konstruktivni’ opoziciji, kajpak na ‘drugi strani’, (katoliško-)konservativni, izpraznjeni zaradi neuspeha NSi in vprašljive regeneracijske sposobnosti ‘demokrščanskega tabora’.

Pa lahko Bojan Šrot na konservativni strani prevzame vlogo Boruta Pahorja? Ima stranka za to dovolj potrpežljivosti, se Šrot lahko znebi nekaterih hipotek? Oboje je močno vprašljivo. SLS ima zelo burno in zasukov polno zgodovino, nikoli ji ni manjkalo tistih, ki so ‘vedeli bolje’ od aktualnega predsednika in navzlic trenutni ‘demonstraciji enotnosti’ ne gre pričakovati, da po razmeroma kratkem obdobju v opoziciji v stranki ne bo ‘zavrelo’ (kakor bi navsezadnje tudi, če bi vstopila v koalicijo). Toliko bolj, kolikor na predsednika še vedno meče dolgo senco njegov ‘tajkunski brat’ Boško Šrot oziroma dvomljive okoliščine, v katerih je nastal pivovarsko-medijsko-trgovsko-finančni konglomerat.

Bojan Šrot sicer lahko, prosto po Pahorju, reče, da ne on ne stranka nista nikomur nič dolžna (ali ponavlja zagotovilo, da SLS ni ‘tajkunska’ stranka in da je ni bilo ‘zraven’ ko se je kupovalo in prodajalo), a z njim na čelu SLS, hočeš nočeš, utemeljeno ali ne, ostaja le ‘del zgodbe’ o kapitalskih koncentracijah in medijski instrumentalizaciji ter njunih političnih botrih. Morebitno ‘konstruktivno’ opozicijsko držo stranke, načeloma edino dolgoročno smotrno, bodo zato ves čas spremljali dvomi, ali ni posledica preračunljivosti oziroma trgovine s koalicijo, zaradi česar bo SLS tudi v opoziciji težko ’sobivala’ z Janševo SDS.

S sinočnjo odločitvijo proti koaliciji-za Šrota je SLS dala vedeti, da se ne zaveda, kaj pravzaprav odhod v opozicijo po dolgih letih vladanja pomeni, Šrot pa sebi in stranki s tem, da ni nepreklicno odstopil, ni naredil usluge. Kakor so okoliščine v mnogočem drugačne, je ljudska stranka na dobri poti, da ponovi napako LDS iz leta 2004, ko so liberalni demokrati z več kot 80 odstotki na kongresu glasovali za ‘Ropa po Ropu’ (in ostali v opoziciji), nato pa začeli razpadati ‘pri živem telesu’.

Objavljeno pod nt, slovenija | | |