Kakšna bo po odhodu sedanjega predsednika Georga Busha iz Bele hiše zunanja politika ZDA? Michel Collon, belgijski novinar, kritik zunanje politike ZDA in avtor več knjig, pravi, da ne bo odločilno, ali bo nov predsednik demokrat Barack Obama ali republikanec John McCain, kajti o ameriški zunanji politiki ne odločajo v Beli hiši, ampak nadnacionalke. Predsedniki prihajajo in odhajajo, te pa ostajajo. Republikanska in demokratska stranka v ZDA predstavljata le različne skupine volivcev, različne taktike, dejansko pa sta ves čas v službi nadnacionalk, ki vselej financirajo volivno kampanjo kandidatov obeh strank. Razlika je samo, koliko dajo komu.

V začetku 90. let prejšnjega stoletja so dale več demokratom, saj so Billu Clintonu namenile 59 odstotkov več denarja kot njegovemu republikanskemu protikandidatu, leta 1996 so razmerje obrnile v prid republikancem, letos pa so spet bistveno več denarja namenile za kampanjo demokrata Baracka Obame. George Bush je na globalni ravni povzročil toliko odpora in zamajal prevlado ZDA. Nadnacionalke - naftna industrija, orožarska industrija, avtomobilska industrija, farmacevtske družbe -, ki so mu pomagale priti na oblast, ugotavljajo, da jim njegove vojne niso prinesle velikih dobičkov in novih ozemelj za širitev. Vojne dejansko stanejo več, kot so prinesle. Busheva administracija se je izkazala kot ozek krog ljudi, ki ga zanima samo polnjenje lastnih žepov, ne premore pa taktike in dolgoročne vizije, navaja Collon.

Once the failure had become obvious, the divisions among the US elite, and even in the Bush administration, became exacerbated. As from 2006 the neocons had to cede territory. They had to accept replacing the War Minister, Donald Rumsfeld, by Robert Gates, a Trilateral man belonging to the Brzezinski tendency. The new minister had to some extent admitted the weakness of US militarism in a speech he gave to the cadets at the West Point Military Academy : « Don’t fight unless you have to. Never fight alone. And don’t fight for long. » Then the bi-partisan Baker-Hamilton Commission condemned the effort of Bush to reshape the ‘Great Middle East’ as being unrealistic. They advocated, on the contrary, a more tactical approach towards Syria and Iran.

Ameriška elita je zdaj razdeljena, kakšna naj bo njena nova strategija, pravi Michel Collon. Pred desetimi leti je Zbigniew Brzezinski, svetovalec za nacionalno varnost nekdanjega predsednika Carterja in vodilni strateg v ZDA, objavil knjigo Velika šahovnica, v kateri je naravnost zapisal, da mora Washington oslabiti svoje konkurentke Rusijo in Kitajsko, pa tudi Japonsko in Evropo. Hkrati jim mora še preprečiti, da bi se povezovale med seboj. Priporočil je sistem Deli in vladaj. Busheva administracija je po Collonovih besedah bila pri uresničevanju tega načrta precej uspešna pri Japonski, pa tudi pri Evropi, neuspešna pa pri Rusiji in zlasti Kitajski.

Toda Brzezinski je tudi napovedal, da je oslabitev moči ZDA neizogibna. Collon meni, da so ZDA najbrž zadnja globalna super sila. V prihodnjih letih najbrž nobena država ne bo dosegla 30 odstotkov svetovnega bruto nacionalnga prihodka (BNP), to je delež, ki so ga ZDA imele večino 20. stoletja. Leta 2010 bodo ZDA po vsej verjetnosti ustvarile 20 odstotkov svetovnega BNP, ta delež se bo do leta 2020 še zmanjšal na 15 ali celo 10 odstotkov. Delež Evrope, Kitajske in Japonske pa se bo povečal na raven ZDA.

Oslabitve ZDA ni predvidel le Brzezinski, Bushev prijatelj in nekdanji predsednik Svetovne banke Paul Wolfowitz je že leta 1992 v Projektu za novo ameriško stoletje napisal, da ZDA trenutno na svetu nimajo konkurenta, njihova temeljna strategija mora zato biti čim dalj časa ohranjati ta položaj. To pa lahko uresničijo le z vojaško prevlado. Collon ob tem opozarja na paradoks, da se ves svet boji ZDA, toda tisti, ki tej državi vladajo, sami priznavajo, da so za krmilom Titanika.

Kdo se bo januarja vselil v Belo hišo, ni odločilno. Spomniti se je treba na volivno kampanjo leta 2000, ko je Goerge Bush obljubljal bistveno manj agresivno zunanjo politiko in bistveno manj imperializma od njegovega predhodnika demokrata Billa Clintona. Demokratski tekmec Al Gore je predlagal bistveno večji vojaški proračun kot republikanec Bush. Na podlagi tega je mogoče sklepati, da o splošnih smernicah zunanje politike ne odloča predsednik, ampak nadnacionalke, glede na svoje trenutne potrebe in glede na razvoj odnosov med silami na svetu, navaja Michel Collon.

We believe that the general orientations of foreign policy are not decided by presidents but by the multinationals, in function of their requirements of the moment and their evaluation of world power relationships. And, in fact, after the balance sheet of the Bush years that we have just described, the US elite seems quite divided about the line to follow. How to resolve this delicate situation?

Ameriška elita ima za prihodnjo zunanjo politiko na voljo dve opciji. Prva je seveda vojaška, ki jo je Busheva administracija na podlagi Wolfowitzeve strategije uresničevala v zadnjih letih. Ta opcija pomeni širitev vojn, maksimiziranje proizvodnje in zmogljivosti vojaške industrije, zagotavljanje rasti in prevlade ameriških nadnacionalk, zastraševanje zaveznikov in konkurentov. Druga opcija, ki jo zagovarja Brzezinski, pa je “mehka sila” ali “inteligentni imperializem”. Njeni cilji so enaki kot pri vojaški opciji, samo pot do njih je manj nasilna, manj neposredna in manj vidna. To pomeni manj dragih vojaških intervencij, pa več dela za obveščevalno službo CIA pri strmoglavljenju neposlušnih režimov, več akcij za destabilizacijo razmer s povzročanjem lokalnih konfliktov med sosednjimi državami, podpiranje “dobrih” v lokalnih konfliktih, podporo paravojaškim organizacijam, več gospodarskega embarga in sankcij, pa tudi več korupcije in izsiljevanja.

Osnova za vojaško opcijo je dokument, ki ga je pet visokih generalov Nata pripravilo januarja letos za vrh v Bukarešti, ugotavlja Collon.

In January 2008, five former NATO generals presented a preparatory document for the NATO summit meeting at Bucharest. Their proposals reflect a terrifying tendency. And what gives weight to their document is that, up until recently, all of them held very high positions. General John Shalikashvili was US Chief of Staff and Commander in Chief of NATO in Europe, General Klaus Naumann ran the German army and was president of the military committe of NATO in Europe, General Henk van den Breemen was chief of the Dutch Chief of Staff and Admiral Jacques Lanxade held the same post in France, while Lord Inge ran the General Staff and was also Chief of the Defence Staff of Great Britain. This is just the big shots - and very aggressive they are too, as we shall see.

V Natovem dokumentu je na strani 42 našel, da “severnoatlantsko zavezništvo pričakuje dolgoročno proaktivno obrambo svoje družbe in načina življenja”. Enako terminologijo je uporabil Geroge Bush starejši kot utemeljitev za prvi napad ZDA na Irak. “Način življenja” je dejansko termin, ki “pomeni prevlado nadnacionalk v gospodarstvu”. Ukrepe za uresničitev ciljev iz dokumenta mora po mnenju generalov spremljati aktivna in koordinirana komunikcija prek medijev. Takšna medijska kampanja omogoči, da ljudje podprejo vojaško intervencijo (stran 104).

In each war, Western generals commission spin doctors to sell their war and manipulate public opinion. But this time, this is taken much further : there is to be a long-term campaign to condition opinion.

Nato mora zaradi tega izdelati informacijsko strategijo, navajajo generali, ki bo omogočila uresničitev treh ciljev sočasno. Prepričati mora svet, da si Nato prizadeva za dobro. Poskrbeti je treba, da bo njegovo mnenje prevladalo, preden bodo nasprotniki začeli širiti svoja stališča, kar pomeni, da mora Nato poskrbeti za obvladovanje odnosov z javnostjo. Pridobiti je treba naklonjenost in javno mnenje prebivalcev članic  Nata (jih prepričati, da so stališča Nata edina pravilna) in pridobiti tudi naklonjenost prebivalcev držav, kjer namerava vojaško intervenirati. S tem načrtom bi dosegli, da bi ZDA prek Nata potegnile evropske sile v svoje vojne, zagotovile bi si delitev stroškov za te vojne z zaveznicami, hkrati pa bi si razdelile tudi nenaklonjenost in nasprotovanje zaradi tovrstnih posegov.

Na strani 139 svojega dokumenta generali Nata navajajo, da ne predvidevajo tako temeljite reforme EU kot Nata, ker je bila ravnokar podpisana mehka pogodba - mišljena je lizbonska pogodba, ki so jo decembra lani v Lizboni podpisali voditelji držav članic EU -, ki bo nadomestila zavrženo ustavno pogodbo in na podlagi katere ne bo treba vprašati za mnenje prebivalcev.

Their plan will make it impossible to carry out any opposition. Page 144 : « In order to avoid all sources of inconvenience, it could be decided that first of all an issue will be treated inside NATO and then the NATO members who are also members of the EU will undertake not to depart from the vote taken at NATO when the issue is brought up in the European bodies. » Thus, once NATO has decided, no European country will have the right to oppose its decision.

Če se bo elita v ZDA odločila za strategijo “inteligentnega imperializma” Zbigniewa Brzezinskega, bo vojaških intervencij v prihodnje manj in dosledno jih bodo ZDA izvajale v sodelovanju z zavezniki. To jim bo zagotavljalo naklonjenost medijev in pridobitev javnega mnenja na svojo stran, opozarja Collon. Ta opcija ima po njegovih besedah za ZDA dve prednosti v primerjavi z vojaško: manj stroškov za vojsko in okrepitev konkurenčnega položaja v primerjavi z Evropo, Kitajsko, Indijo in drugimi. Več bo izsiljevanja in tajnih aktivnosti. Izsiljevanja se bo Washington posluževal zlasti prek mednarodnih organizacij, ki jih obvladujejo ZDA, to so zlasti Svetovna trgovinska organizacija (WTO), Mednarodni denarni sklad (IMF), Svetovna Banka. Nenaklonjenih vlad pa se bo skušal rešiti prek akcij tajne službe CIA, kar je ceneje od vojn.

Ne glede na to, za katero opcijo se bo ameriška elita odločila, imperij ne bo bolj miroljuben kot je zdaj. Prej ali pozneje bo spet začel nove vojne Bushevega tipa, kajti obe opciji vseskozi uporablja izmenično, pravi Collon.

However, the same president can change his own policy. After the fall of the Soviet Union and the end of the Cold War, Bill Clinton reduced the military budget and the orders to the military-industrial complex - for a while. By so doing, he had hoped to relaunch the US economic machine in general. But, although the decision was almost unnoticed, at the end of his mandate the same Clinton made a U-turn : « The military budget of the United States must be increased by 70 per cent. » This just confirms what was said previously : the great political decisions do not depend on the character of one president or another, but on strategies decided higher up. Presidents come and go, the multinationals remain.

Objavljeno pod svet | | |