Zaradi njegovega uspeha na volitvah (svobodnjaki, FPÖ, so dobili 22,7 odstotka glasov) je evropski tisk oktobra pred 14 leti čutil ‘rjavi veter nad sicer tako slikovito deželo’, videl ‘močno povezavo z dejstvom, da se Avstrija nikoli ni resno soočila s svojo nacionalsocialistično preteklostjo’, označeval Avstrijo kot največjo skrajnodesno trdnjavo Evrope’, zloslutno spominjal na dejstvo, da je ‘imel Hitler tri leta pred prevzemom oblasti le 18 odstotkov volivcev’, razumel ‘tujcem sovražno in agresivno desnico kot težko hipoteko, ki obremenjuje avstrijsko politiko’ in ugotovil ‘krizo demokracije, v kateri je skrajna desnica dobila možnost predstaviti se kot sveža alternativa’.

Jörg Haider, ‘razlog zgražanja’ teh in takšnih komentarjev (v avstrijskem in tujem tisku) ne takrat ne pozneje komentarjev ni razumel drugače ‘orkestrirano gonjo’ proti sebi, razglaševalcu in prinašalcu odrešitve iz takšnega suženjstva politično-medijske gosposke. ‘V tem tesno prepletenem sistemu odvisnosti, nepotizma in političnih spletk je zelo težko vzpostaviti red,’ je med drugim zapisal leta 1994 v svoji ‘programski’ knjigi Svoboda, ki jo imam v mislih (Die Freiheit, die ich meine): ‘Mnogi, ki še danes sodelujejo, pa čakajo na to. Hočejo biti svobodni - tako, kot je to zagotovljeno s temeljnimi pravicami. (…) Bolni velikani se branijo in ogrožajo palčke. Bolni velikani, stare stranke, ne bodo več dolgo zdržali, so pa še tolikanj močni, da ogrožene palčke, državljane, držijo v šahu s psihoterorjem. K temu prispeva zveza med politično oblastjo in medijskim vplivom. (…) Sistem deluje in proizvaja prilagojeno novinarstvo, ki v nedemokratičnih sistemih ne bi moglo biti drugačno. Včasih oblastnikom uspe doseči celo popolno sozvočje (gleichschaltung) poročil in komentarjev. Kajpak, izjeme potrjujejo pravilo, so pa redke in ustrezno temo izpostavljene političnemu pritisku. Navzlic temu in takšnemu izhodišču temu političnemu razredu ni uspelo prevzeti duhovnega vodstva v deželi.’

Bilo je to v času zatona ‘zlatega obdobja’ avstrijske velike koalicije oziroma povojnega sistema urejanja in upravljanja države v ‘ekskluzivnem dogovoru’ med socialdemokratsko/socialistično in ljudsko stranko. Pol stoletja je trajal ta sistem in čeprav so bila vmes tudi obdobja enostrankarskih vlad (najdaljše, trinajstletno pod socialističnim ’sončnim kraljem’ Brunom Kreiskim) in tihih ali uradnih majhnih koalicij, je v resnici vedno deloval, kajti za to je skrbel sistem socialnega partnerstva (’rdeči’ sindikati, ‘črna’ delodajalska združenja). Poenostavljati Haiderja na ‘nacistični resentiment’ ali ga označevati za ‘neonacista’ je bilo zato vselej veliko prekratko, čeprav se je s tem res obilno ‘poigraval’ tudi sam. Klientelistično močvirje, ki ga je odkrival, je bilo (največkrat) resnično, ‘recepti, ki jih je ponujal za ‘izsušitev’, pa tako prozorno populistični in zapeljivi hkrati, da je ‘mali človek’ preprosto moral množično nasedati. Od 5 odstotkov leta 1986, ko je z ‘internim udarom’ prevzel stranko, jo je v osmih letih spravil na več kot 22, leta 1999 pa skoraj do 30 odstotkov.

O tem, da so številne njegove besedne zveze o parlamentu kot čvekalnici, o tujcih (in drugih ‘nenemških elementih’) kot zajedalcih in, recimo, krivcih za brezposelnost domačinov, o nemškem kulturnem prostoru … , spominjale na nacistične, da mu je neštetokrat ‘ušla’ pohvala na račun ‘esesovske časti’, ‘urejene zaposlovalne politike v v tretjem rajhu’ in podobno, o tem, da so bili številni funkcionarji njegove stranke tudi člani ‘domoljubnih’ in ‘kulturnih nemških’ društev (celo z zakonom prepovedanih), obstaja na kupe knjig, toda Haider je bil v bistvu vedno predvsem populist, povzpetnik in - koristolovec. Vedno je hotel postati del sistema, ki ga je kritiziral in ko je bil leta 1999 res tako daleč, ni dolgo zdržal. Evropske sankcije proti Avstriji zaradi svobodnjakov v vladi nimajo nič s tem, da so znotraj stranke, ki je končno prišla h koritu, nastale napetosti, da so se zaradi delitve plena pojavile osebne zamere in da je navsezadnje - po Haiderjevi volji - razpadla na ‘zdravo’ Zavezništvo za Avstrijo (BZÖ) in ‘neprave’ svobodnjake (FPÖ).

Kazalo je že, da je s Haiderjem konec, da mu ostane le še njegov ‘koroški azil’ (in ‘trdnjava’ hkrati), toda naravno nadarjeni govornik (že v gimnazijskih letih je zmagoval v tekmovanjih iz retorike), odlični pravnik (ki je politični karieri dal prednost pred ponujeno univerzitetno), veleposestnik na podedovanem (svojčas ariziranem, torej Judom zaplenjenem postestvu v Medjem dolu), navzlic letom še vedno (čeprav že malce prisiljeno) mladostno karizmatični izvenserijski politik in ljubitelj hitrih avtomobilov je tudi iz nove stranke naredil uspešno s.p. - samostojno politično podjetje. Njegov spor z ‘nepravimi, torej svobodnjaki Heinza-Christiana Stracheja, se je po volitvah že začel (prav ta teden) spreminjati v ‘približevanje’ in glede na povolilne politične razmere v Avstriji ni bilo izključeno, da bo Haider v partnerstvu s svojim nekdanjim političnim ‘gojencem’ Strachejem že kar kmalu spet dobil priložnost tudi na zvezni ravni. V svojem zadnjem intervjuju, v graški Kleine Zeitung objavljenem danes, je Haider ob koncu dejal:

Avstrija je pač drugačna. Ne vlada ljudstvo, ampak peščica mogočnih rdečih in črnih funkcionarjev. Lahko le počakamo na naslednje volitve. Sem vendar tekač na dolge proge. Na Koroškem smo veliko spremenili in tudi v Avstriji bomo. Zato sploh ni treba, da postanem kancler.

Objavljeno pod svet | | |