Vojaška govorica telesa in oster politični jezik, ki prevladujeta v odnosih med Iranom in Zahodom, sta nevarna, tudi poniževanje ne omogoča napredka, opozarja Hans Blix, predsednik komisije za orožje za množično uničevanje (WMDC). Ali Ašgar Soltanija, stalni predstavnik Irana pri Mednarodni atomski energiji (IAEA), pa izpostavlja skriti načrt Zahoda za strmoglavljeneje režima v Teheranu, grožnje, zahteve za ukinitev raziskav in razvoja, kar pomeni, da 70 milijonov Irancev sploh ne bi smelo misliti o jedrski tehnologiji. Oba sta se na pogovoru Iran & neširjenje: izzivi in priložnosti, ki ga je organiziral Evropski politični center (EPC) v Bruslju, strinjala, da ima Iran kot podpisnik pogodbe o neširjenju jedrskega orožja pravico do bogatenja urana v mirovne namene.

Hans Blix ob tem dodaja, da državam, ki razvijajo jedrsko tehnologijo v mirovne namene, ni treba bogatiti urana, ker ga lahko uvažajo. To recimo počnejo Švedska, Finska in Švica. Če ima država le dve jedrski elektrarni, se ji stroškovno bolj izplača gorivo uvažati, kajti Švedska jih ima deset, pa je uvoz cenejši. Res pa je tudi, da ima Iran že negativno izkušnjo, goriva, ki ga je že plačal, po islamski revoluciji od ZDA nikoli ni dobil, šele po posredovanju IAEA mu ga je prodala Argentina. Da ni zavezujočega mednarodnega dogovora, ki bi mu zagotavljal dobavo, je tudi glavni argument Teherana, da se ne more odpovedati bogatenju urana. Rusija mu je kot ena od šestih partneric, ki se pogajajo z njim, zagotovila dobavo, a samo za eno leto, pravi Soltanija.

Po Blixovih besedah so Japonska, Brazilija in Južna Afrika sicer dokaz, da tudi države, ki same bogatijo uran, lahko jedrsko tehnologijo razvijajo zgolj v miroljubne namene, a za Iran bi bil boljši dogovor, da bi celotno območje Bližnjega vzhoda, torej tudi Izrael, postalo območje brez bogatenja urana. Namesto te ga bi na nevtralnem območju vzpostavili banko, kjer bi te države imele na voljo za nakup gorivo za svoje jedrske elektrarne po primerni ceni. Irana tako ne bi izolirali. Vzor za takšno rešitev že obstaja. Južna Koreja ima 20 jedrskih elektrarn, pa vse gorivo uvaža, bogatenju urana se je odpovedala zaradi občutljivosti razmer na polotoku.

Da Iran res hoče razviti jedrsko orožje, ni dokazov, po številnih inšpekcijskih pregledih, v katere je Teheran privolil, tega tudi ni mogoče trditi, je dejal Blix. Toda kako naj dokaže, da bombe res nima namena razviti, vsakič, ko to zagotovi, mu Zahod lahko reče, da si lahko premisli. Države razvijajo jedrsko orožje, ker si tako hočejo zagotoviti varnost. Toda Iran v regiji nima sovražnika, da bi takšno orožje potreboval, pravi Hans Blix. Irak mu ni več nevaren, Izrael je prešibek, s Turčijo in Pakistanom je v dobrih odnosih. Glavne grožnje pravzaprav dobiva iz ZDA z ameriškimi letalonosilkami v Perzijskem zalivu in “bomba bomba”republikanskega predsedniškega kandidata. Namesto, da ZDA Iranu grozijo, naj mu zagotovijo, da ga ne bodo napadle, kajti v primeru Severne Koreje je takšno zagotovilo, čeprav zgolj na papirju, zelo veliko pripomogla k dogovoru. Tudi če bo nov predsednik ZDA postal demokrat Barack Obama, ki zdaj obljublja, da se je takoj pripravljen z vsakomur takoj srečati, tako enostavno ne bo šlo, ker “ni ameriškega obiska brez temeljitih priprav”, opozarja Blix.

Nekatere države hočejo s pomočjo jedrskega orožja pridobiti “vstopnico za klub”. Tak primer je recimo libijski voditelj Gadafi, ki si je odprl vrata za rokovanje s pomembnimi voditelji, ko je povedal, da je opustil program za razvoj jedrskega orožja. ZDA bi recimo po tem receptu lahko Iranu ponudile vzpostavitev diplomatskih odnosov, skupen razvoj jedrske tehnologije v miroljubne namene in pomoč pri vključitvi v Svetovno trgovinsko organizacijo (WTO).

Ena največjih napak v mednarodnih odnosih je poniževanje, opozarja izkušeni diplomat in nekdanji direktor IAEA Hans Blix. Vsako suvereno državo je treba obravnavati s spoštovanjem, ne glede na to, kaj si misliš o njej in o njenem režimu. Če tega ne upoštevaš, je nevarno in  neučinkovito. To je kot kaže problem pri pogajanjih z Iranom. “Zahodni pogajalci ves čas govorijo, da se bodo z njim pogovarjali, a mu hkrati kot otroku ukazujejo, kako naj se vede, kaj ima za narediti. Tudi to je poniževanje. S takšno diplomacijo dosežeš samo nasproten učinek od želenega, pa tudi nespametna je,” je oster Blix.

Ali Ašgar Soltanija je dejal, da ima Zahod skriti načrt, da dejansko hoče nekaj drugega kot govori. ZDA in nekatere evropske države hočejo IAEA spremeniti iz neodvisne mednarodne organizacije v psa čuvaja, saj skušajo s svojimi vprašanji priti do tajnih vojaških informacij. Drugi del tega skritega načrta, ta obstaja že vse od revolucije, pa je sprememba režima v Teheranu. Od tod sankcije proti Iranu. “Iranci smo zelo občutljivi našo kulturo, zato je za nas pomemben način komunikacije. Grožnje in ukazovanje, da moramo to narediti tako, zato ne zaležejo, vsaka komunikacija, ki vsebuje grožnje, je zato neuspešna,” je razložil Soltanieh. Ponižujoče so vedno nove zahteve ZDA in Evrope, “ko izpolnimo eno, pridejo že z novo, navedejo nam nov sum”. “Šli so celo tako daleč, da so zahtevali, naj Iran ukine raziskave in razvoj (R&D) jedrske tehnologije. Prosim, pomislite, 70 milijonov Irancev nima pravice misliti o jedrski tehnologiji in bogatenju urana. Kako to lahko zahtevajo od civilizacije, ki je bila na področju znanosti in tehnologije visoko razvita že v času, ko ZDA sploh še niso bile odkrite in so Evropejci še živeli v džungli? Kako nas lahko tako ponižujejo in od nas zahtevajo, da nimamo pravice misliti. To je ključna točka v vsej zgodbi,” je ogorčeno opozoril Soltanija. Inšpektorji IAEA so do zdaj po njegovih besedah opravili več kot 2500 inšpekcijskih pregledov, preverili so več kot 100 naprav, pa niso mogli najti dokazov o razvoju jedrskega orožja.

Za Iran so nesprejemljivi tudi dvojni standardi, ki jih uporablja Zahod. Kar je problem v Iranu, recimo ni problem v primeru Indije. Če bi Iran imel jedrsko orožje, bi moral biti konkurenčen ZDA, seveda tega ne more, trdi stalni predstavnik pri IAEA. Iran je imel po njegovih besedah vselej veliko bolj razvito kemijsko industrijo kot Irak. Sto tisoč Irancev je bilo žrtev kemičnega orožja, ki ga je s pomočjo ZDA razvil in v iransko-iraški vojni uporabil Sadam Husein. Številni trpijo še danes. Iran kemijskega orožja ni uporabljal, jedrsko orožje je zanj iz religioznih razlogov nesprejemljivo, ker je nečloveško. Kako ZDA in Zahodu v takšnih razmerah zaupati, je vprašal Soltanija.

Po njegovih besedah je ključni razlog, zakaj Iran vztraja pri bogatenju urana, ker ni pravno zavezujočega mednarodnega dokumenta, ki bi mu zagotavljal zanesljivo oskrbo, čeprav tak dokument v okviru IAEA ves čas vztrajno zahteva. “Toda ZDA niti pravno zavezujočega dokumenta, ki bi nam zagotavljal zanesljivo oskrbo, niso pripravljene podpisati,” razlaga iranski diplomat.

Hans Blix meni, da lahko obstaja kak skriven načrt ZDA za spremembo režima v Iranu, a to je ločena zadeva.  Dejstvo pa je tudi, da so ZDA režimu v  Severni Koreji pogledale skozi prste zaradi kršenja človekovih pravic v zameno za dogovor o jedrskem vprašanju. Ima pa Iran prav, da noben mednarodni dokument državam ne zagotavlja zanesljive oskrbe z obogatenim uranom. Ker pa je glavni problem zaupanje, bi bilo treba rešitev iskati predvsem v dogovoru za ukinitev bogatenja urana na Bližnjem vzhodu in tem državam zanesljivo oskrbo zagotovili z ustanovitvijo banke na nevtralnem ozemlju. To bi bil trden razlog, na podlagi katerega bi Iran lahko prenehal z bogatenjem urana. Vse druge opcije so igrice brez konca. Iran nima velikih zalog urana, zaradi tega bo čez čas v vsakem primeru odvisen od uvoza, je prepričan Hans Blix.

Na vprašanje, kakšne so možnosti, da bi tudi Savdska Arabija začela razvijati jedrsko orožje, je odgovoril, da ta interes gotovo ima, vendar je še zelo daleč od tega, bolj konkretne načrte imajo gotovo šejki v Združenih arabskih emiratih.

Evropejci in Američani so ravnokar sporočili, da so inšpektorji IAEA začeli preiskavo, ali je ruski znanstvenik pomagal Iranu pri poskusih, kako sprožiti jedrsko orožje, poroča IHT.

Objavljeno pod svet | | |