Vse to jasno nakazuje, da ni nevtralnega trga: politične odločitve so tiste, ki v vsaki posamezni situaciji regulirajo koordinate tržnih odnosov. Prva dilema torej ni ‘Državna intervencija ali ne?’, pač pa ‘Kakšna državna intervencija?’. In to je resnična politika: prizadevanje za definiranje osnovnih ‘apolitičnih’ koordinat naših življenj. V nekem smislu so vsi politični problemi nestrankarski, zadevajo vprašanje ‘Kaj je naša država?’. Potemtakem je prav debata o finančnem načrtu resnična politika, ki zadeva odločitve o temeljnih potezah našega družbenega in ekonomskega življenja ter celo mobilizira prikazen razrednega boja (Ali Wall Street ali navadni posojilojemalci? Ali državna intervencija ali ne?). Ni ‘objektivne’ strokovne pozicije, ki samo čaka na realizacijo, pač pa je treba zavzeti politično stališče.
/…/
Veliki nemški idealistični filozof Immanuel Kant na konservativni moto ‘Ne misli, ubogaj!’ ni odgovoril z geslom ‘Ne ubogaj, misli!’, temveč z ‘Ubogaj, toda misli!’ Ko nas izsiljujejo z rečmi, kot je finančni načrt, ne smemo pozabiti, da smo dejansko izsiljevani, zato se moramo upreti populistični skušnjavi jeze in s tem udarjanja po nas samih. Namesto takšnega impotentnega acting out je treba krotiti lastno jezo in jo preoblikovati v hladno odločenost, da mislimo, mislimo na zares radikalen način, in se vprašati, kakšna je ta družba, v kateri živimo, da omogoča takšno izsiljevanje.
dr. Slavoj Žižek, filozof, v Mladini

Objavljeno pod k, svet | | |