Zakaj nimamo izjemnih raziskav in izjemnih raziskovalcev
admin, torek, 7. oktober 2008GOST RAZGLEDOV
dr. Boštjan Žekš
član SAZU
bostjan.zeks@biofiz.mf.uni-lj.si
V Objektivu, sobotni prilogi Dnevnika, sem 13. 9. z zadovoljstvom prebral prispevek Frančka Drenovca o družbi znanja, o tem, kako se gradijo narodi in o stanju visokega šolstva pri nas. Z vsem napisanim se strinjam, bojim se le, da je stanje pri nas še slabše, kot je opisano. V tem kratkem zapisu bom skušal pojasniti, zakaj tako mislim, na koncu pa bom skušal razložiti, zakaj bi kljub vsemu še vedno rad ostal optimist.
Ena od velikih dilem v našem visokem šolstvu je, ali naj uvedemo šolnine ali naj država krije stroške študija. Zagovorniki neplačljivega šolanja se obnašajo, kot da imamo sedaj zastonj šolanje, kar je treba na vsak način ohraniti. Pa na žalost ni tako. Redni študenti res ne plačujejo šolnin, zato pa jih v celotnem obsegu izredni študenti, ki niso študenti, ki bi študirali ob delu in bi bilo zato prav, da prispevajo za svoj študij, ampak normalni študenti, ki se jim zaradi slabšega uspeha v srednji šoli ni uspelo uvrstiti v državno kvoto. Eden od razlogov za njihov slabši srednješolski uspeh so tudi slabši življenjski pogoji, saj analiza študentov teh dveh kategorij kaže, da so izredni študenti iz socialno šibkejših družin. Tako smo prišli do sistema, ko je uradno študij zastonj, v resnici pa socialno šibkejši sloj plačuje za bogatejše. Ne vem, če še kje na svetu obstaja v visokem šolstvu tako pokvarjen in nepravičen sistem.
Rešitvi iz te zagate sta načeloma dve. Po prvi bi lahko država plačevala šolanje za vse, toda po trendih vlaganja v visoko šolstvo pri nas ni videti, da bi do tega lahko kmalu prišlo. Poleg tega bi pri dosedanji uspešnosti študija, ki je daleč od primerne, bilo nepošteno in ekonomsko dvomljivo upravičeno tako povečanje vlaganj brez korenitih sprememb v visokem šolstvu. Druga možnost, ki je meni bliže, bi bila, da se stroški študija enakomerno porazdelijo po rednih in izrednih študentih, ki bi vsi plačevali neko zmerno šolnino, s tem da bi se stroški šolanja za socialno šibke krili s štipendijami, izjemno dobre študente pa bi lahko univerze oprostile šolnine.
Poplava novih visokih šol in univerz, ki ji še ni videti konca, sama po sebi ni slaba, če bi bila zagotovljena visoka ali vrhunska kvaliteta. Pa temu na žalost ni tako, saj nimamo dovolj visoko kvalitetnih domačih kadrov, za tiste iz tujine, Slovence ali tujce, pa nismo pretirano zanimivi, sodeč po zanemarljivo majhnem deležu tujcev v našem visokem šolstvu. Za tujce smo neprivlačni zaradi nizkih plač (to seveda ne velja za tiste iz vzhodne Evrope), zaradi nekonkurenčnega visokošolskega okolja, zaradi pomanjkljive raziskovalne infrastrukture, predvsem pa zato, ker tujcev ne maramo, ker jih imamo za konkurenco in se jih bojimo ter si izmišljujemo za njih množico administrativnih ovir (od jezika dalje).
Zato so naše nove visoke šole in univerze kadrovsko pokrite z že obstoječimi učitelji, ki so zaposleni na že prej obstoječih univerzah (dokler niso te takega sodelovanja prepovedale), na raziskovalnih inštitutih in kot strokovnjaki izven znanstveno-raziskovalne sfere ali v pokoju. Skoraj povsod ti sodelavci sicer pedagoško delajo na novih inštitucijah, pogosto v majhnem obsegu, ne ukvarjajo pa se z raziskovalnim delom, ki je bistveni pogoj za kvalitetno pedagoško delo in za mednarodni ugled šole. Zato dosedanja razširitev našega visokošolskega prostora ni skoraj nič prispevala k dvigu naše raziskovalne uspešnosti in porastu mednarodnega ugleda našega šolstva. Prej nasprotno. Poleg tega se mi zdi, da se ta razvodenitev našega visokega šolstva še nadaljuje in da ji ni videti konca.
Ob tem je treba poudariti, da je ogromna večina novih šol in novih visokošolskih programov usmerjena v družboslovje. To je zelo slabo iz dveh razlogov. Prvič, izobražujemo kadre, ki jih v glavnem ne manjka in ki bodo težko prišli do zaposlitve v produktivnem delu družbe. Drugič, to je moj strah, jih ne vzgajamo na svetovno primerljivem nivoju ampak bolj po domače za domačo rabo. Od vseh študijskih in znanstvenih smeri je bilo po mojem mnenju v preteklem obdobju pri nas družboslovje pod največjim političnim pritiskom. Vede kot naravoslovje, tehnika in medicina niso imele ali pa so imele sorazmerno malo težav z mednarodnim sodelovanjem in s sledenjem mednarodnim standardom. S humanističnimi znanostmi je bilo morda malo teže, vendar so se kljub temu razvile do zavidljive ravni. Družboslovje pa je bilo politično nevarno, tam so ljudi z drugačnimi pogledi in mednarodnimi povezavami odstavljali, tam so ustanavljali razne bolj ali manj politične šole, zato se družboslovje kot veda in kot študijsko področje ni moglo razviti, kot bi bilo potrebno (z redkimi in toliko bolj hvale vrednimi izjemami). Po političnih spremembah bi bilo najbrž prav, da bi se sistematsko lotili odpravljanja tega zaostanka, s sistematskim pošiljanjem najboljših mladih podiplomskih študentov ali doktorjev znanosti na najboljše tuje univerze ali z zaposlovanjem uglednih tujih znanstvenikov pri nas. Tega nismo storili, ampak smo šli v širitev baze, ki je bila že prej preširoka in preplitva. Ker so bile v povprečju nekatere obstoječe družboslovne smeri precej nekvalitetne, je bilo lahko doseči z novo šolo primerljive ali malo nižje standarde. Tudi ta proces se, zgleda, še nadaljuje.
Ob tem se ne zavedamo, da mora biti kvalitetno raziskovalno delo tesno povezano s pedagoškim, če želimo imeti kvalitetno visoko šolstvo. Le z raziskovalnim delom lahko profesor na univerzi ohranja in povečuje svoje pedagoške sposobnosti. O znanju iz knjig lahko predava kvalitetno le, če je obenem ustvarjalec znanja na ožjem segmentu predavane tematike. Pa smo na žalost tudi v znanosti, ki je po definiciji elitna, šli v širino in v povprečje, ne pa v izjemnost in elitnost.
V osnovnih raziskavah se rezultati, nova odkritja, morajo objavljati v mednarodnih znanstvenih časopisih, v glavnem v angleščini, ker jih le tako mednarodna strokovna javnost oziroma strokovnjaki posameznih področji lahko preberejo in ocenijo. Ugotavljanje, ali je novo odkritje, nova resnica, res resnica, mora potekati na svetovnem nivoju, ker ne želimo priti do neke ruske resnice, ameriške resnice ali slovenske resnice, ampak do skupnega pogleda, ki bo tudi osnova za nove raziskave. Za tako svetovno razpravo je trenutno uporabna le angleščina, še ruščina, nemščina, francoščina in (trenutno še) kitajščina niso za to primerni jeziki. Za to morajo slovenski znanstveniki pisati v angleščini, prav pa bi bilo, da bi vzporedno s tem objavljali poljudno verzijo svojih rezultatov v domačem, slovenskem tisku. Pri tem objavljanju novih rezultatov v tujini gre za dva nivoja. Najprej mora biti delo dovolj kvalitetno, da ga objavi revija, ki je mednarodno uveljavljena in ima zato dovolj širok krog bralcev. Nato pa je treba počakati na odziv strokovnega bralstva. Če so predstavljeni rezultati popolnoma nesprejemljivi in so nekako pomotoma zašli v ugledno revijo, se seveda pojavi množica negativnih mnenj in protestov. Toda to je zelo, zelo redek primer. Če je stvar nepomembna ali celo rahlo dvomljiva, jo strokovna javnost ignorira in se ne jezi javno na avtorja. Če pa je delo pomembno, ga drugi vzamejo kot osnovo za svoje raziskave in ga omenjajo, citirajo v svojih publikacijah. Če je tega dosti, je to za avtorja lep dosežek in lepa pohvala.
Kakšni smo pri nas? V sistem financiranja znanosti smo uvedli zahtevo po mednarodnih objavah, kar je prav. Pozabili pa smo zahtevati, da bi te objave morale biti visoko kvalitetne in zelo odmevne. To se sicer spreminja, toda zelo počasi. Agencija ARRS uvaja med podatke o prijavitelju raziskovalnega programa ali projekta tudi podatke o citiranju, toda to le počasi dobiva svojo težo, če posebno v mlajši generaciji, ki je znanstveno dozorela v obdobju štetja člankov. Rezultat vsega tega je to, da smo po naraščanju števila mednarodnih objav skoraj evropski prvaki, po številu izjemno odmevnih del pa smo skoraj na repu. Ne zavedamo se tega, da je v znanosti en res vrhunski dosežek več vreden kot stotine ali tisoči manjših, katerih doseganje služi bolj vzdrževanju raziskovalne kondicije in graditvi raziskovalne baze. To je seveda posledica tega, da mi ne podpiramo izjemno sposobnih oziroma tistih, ki bi lahko bili izjemno sposobni. Državni denar za znanost delimo med »uporabnike« pošteno, vsakemu približno enako brez resnega upoštevanja njegovih kvalitet in zmožnosti. Sistem je »pošten« in varen, saj ne more narediti večje napake, ne vodi pa niti do izjemnih dosežkov. Tukaj bi morali končno preiti na vlaganje v znanost, na iskanje tistih, ki bi lahko bili več, na vlaganje v tiste, za katere mislimo, da so boljši. Tu gre seveda za riziko, kot pri vseh vlaganjih, dostikrat se bomo zmotili in napačno investirali, toda dobili bomo tudi nekaj izjemnih znanstvenikov. In le to šteje.
Naš egalitaren pogled na znanost se vidi tudi v rezultatih razpisov Evropskega raziskovalnega sveta (ERS), ki je začel v okviru EU delovati lani in financira dokaj bogato, za naše pojme izredno bogato, osnovne raziskave le po načelu odličnosti dosedanjega dela. Do sedaj je imel ERS tri razpise, za mlade znanstvenike, ki po svojem podoktorskem stažu začenjajo samostojno kariero, ter za »odrasle« znanstvenike s področja naravoslovja in tehnike ter s področja humanistike in družboslovja. Rezultat Slovenije je bil na vseh treh razpisih nič. Seveda so bile najbolj uspešne razvite države z dolgo znanstveno tradicijo, toda vsaj delno so bile uspešne tudi Madžarska, Češka, Slovaška, … Romunija, Bolgarija, Ciper. Slovenija pa ne. Rezultate bi bilo treba analizirati, toda jaz jih razumem tako, da pri nas nimamo izjemnih znanstvenikov, ker jih pač ne gojimo in ne vzpodbujamo.
Ta dva primera kažeta, da pri nas nimamo res izjemnih raziskav in res izjemnih raziskovalcev. To velja za osnovne raziskave. Kaj pa je z uporabnimi raziskavami? Jaz o tem ne vem prav dosti, toda če govorim z ljudmi iz gospodarstva, niso prav zadovoljni. Po drugi strani pa menim, da je ločevanje znanosti na osnovno in uporabno zastarelo in da za velik uporabni dosežek potrebujete tudi napredek na nivoju osnovne znanosti. Zdi se mi, da je problem v tem, da tudi uporabe znanosti nihče ne stimulira in podpira. Država je bolj skopa, gospodarstvo pa tudi ni pripravljeno na kaka večja vlaganja.
Če gledamo na naše visoko šolstvo in raziskovalno delo, pa tudi če poskusimo gledati z različnih plati, vidimo precej temno sliko, ki, se mi zdi, še temni. Kljub temu pa bi rad ostal optimist in verjel v prihajajoče izboljšanje. Bolezni, ki jih imamo, so namreč evropske bolezni, ki so pri nas bolj poudarjene. Tu pod »evropske« razumem kontinentalno Evropo, ki ima v nasprotju z anglosaškim in skandinavskim delom zastarel in neefektiven sistem visokega šolstva in znanosti. Pa so se stvari k sreči začele spreminjati, ker so posamezne države in delno tudi skupnost dojele, da tako ne bo šlo več. Države, kot so Avstrija, Francija, Portugalska in Finska, so začele spreminjati svojo visokošolsko zakonodajo. Prva pri tem je bila Avstrija (leta 2002), kjer se je nov sistem že skoraj uveljavil, spremembe drugod pa so šle približno v isto smer. Popolna avtonomija univerz, pogajanje z vlado za triletno pogodbo o financiranju, preverjanje dosežkov (znanost, učenje in družbena vloga), šolnine, poudarjena poslovna vloga univerz z rektorjem, ki je imenovan iz ožjega izbora kandidatov, ki ga pripravi senat, individualne pogodbe s profesorji, ki niso državni uradniki, itd. Avstrija, ki je imela pred 25 leti podobne bolezni, kot mi danes, je postala ena najbolje organiziranih držav v Evropi. Naj poudarim le njihovo uspešnost pri vračanju avstrijskih znanstvenikov iz tujine in pri zaposlovanju elitnih tujih raziskovalcev.
Nekaj podobnega bi potrebovali tudi mi v Sloveniji. Veseli me, da rektorska konferenca slovenskih univerz pripravlja osnutek zakona o univerzah, ki sledi avstrijskemu vzoru. Na nivoju tez in splošnih usmeritev je zaenkrat ujemanje med predstavniki posameznih univerz popolno. Bomo videli, kako bo kasneje pri konkretizaciji posameznosti.
Ne glede na to, se moramo zavedati, da je treba nekaj narediti. Moramo se obrniti proč od množičnosti in povprečnosti proti vzpodbujanju kvalitete in ustvarjanju znanstvene in pedagoške elite. Tako se gradi narod.
Objavljeno pod gost razgledi.net, kultura in šolstvo, znanost in tehnologija | 
| 
|
pred kakšnim letom smo prebrali podoben tekst in ugotovili dobro diagnozo in malo rešitev. Tokrat je diagnoza dobra in smer nakazana. Všeč mi je, da kar nekaj vprašanj sili v odgovor samo visokošolsko - raziskovalno srenjo in ne vse okrog nje (izjema je pravilna ugotovite, da politika ne dojame, da je znanje bodočnost in mu je potrebno nameniti večji delež, kot vlaganje v bodočnost, to ni samo podpiranje rodnosti, rodnosti in še enkrat rodnosti, dodajam sam).
Vsi poglavitni poudarki so na mestu:
-preveč novoustanovljenih političnih družboslovnih fakultet (jambrek and co.) na katerih poučujejo (in povečujejo svojo slabo plačo) “preverjeni” kadri
-slabo plačani in nestimulirajoči poklic
-pikologija (štetje člankov) in ne kvaliteta na prvem mestu
-znanje se ne more in se ne deli na osnovno in uporabno, to je umetno ustvarjena dilema v kateri so nekateri uspešno “ribili” za svoj žep
-preveč družboslovja in premalo naravoslovja
-najkvalitetnejši vrh v znanstveni srenji je elita naroda (pa če se obrtniki, recimo kirurgi in ostali zdravniki, da mizarje ne omenjam pri tem razpočijo od jeze ali ne, to stvar ne menja)
-sedanji sistem “bogati bodo bogatejši in revni revnejši” financiranja izobraževanja je potrebno spremeniti
-izgleda da se vendarle premika v smeri kvalitete
Opomnil bi k prispevku le, da je za kvaliteto vendarle pomembna tudi kvantiteta (izbopr iz nabora).
Lastnosti človeškega karakterja, ki se odražajo v (ne) etiki znanstveno-raziskovalnega dela (vključno z odnosti do sodelavcev oz. njihovo neomogočanje v smislu, ko sem mlad se trudim napredovati, ko prilezem gor skrbim, da mlajši ne prilezejo gor prehitro) pa verjetno v smislu komentiranja tako “visokega” besedila ne smem omeniti - čeprav je največkrat to tisto kar nekoga pripelje na piedestal, drugega pa,.. a sem omenil dosmrtne funckije in praktično dosmrtno šefovstvo znotraj.. hm?
Kot je že james omenil se ugotavljanje problemov našega visokega šolstva vleče že nekaj časa, vsi se strinjamo, nekateri vidite neke korake v pravo smer, jaz bi temu še vedno rekel stopicljanje, mencanje na mestu, mogoče bomo naredili korak naprej, mogoče tudi ne.
V prispevku avtor izpostavi več ločenih težav, jaz pa vidim le en problem, skratka vsi problemi se mi zdijo zelo prepleteni. Financiranje. Edini plačnik študija mora biti generirano znanje in ustvarjalnost diplomantov. Najpametneje se mi zdi to izvesti z direktnimi posojili za študij. Študij naj bo »zastonj« za študenta ampak ob obvezi, da bo njegova produktivnost po zaključku študija taka, da bo enostavno odplačal posojilo države. Pogoj za delovanje takega sistema pa so službe, kjer se zahteva znanje in kreativnost, ne pa le neskončna vdanost zaposlenih. Študent bo tako želel kvaliteten študij za razliko od sedaj, ko želijo le diplomo, da jih bo lahko stric vzel v službo. Motiviran študent bo odpravil problem financiranja, kot tudi neetičnosti kadra na fakultetah, kar vidim kot največji problem, ga pa tudi razumem saj »etične« plače in pogoji dela res niso »humani«. Torej nisem tak optimist, ker mislim da univerze same ne morejo rešiti problema, občutek imam, da gre za širši družbeni problem plehkosti, ki ne omogoča kvalitete. Koliko je to globalni problem in koliko le naš mi ni znano, ampak glede na to, da najboljši študenti brez stricev še vedno v velikem številu brez težav odhajajo v tujino, k nam pa več ali manj ni nikogar, bi rekel da smo vsaj med vodilnimi v tem globalnem trendu.
Ne boste verjali, a najpoglavitnejšo vlogo pri “nastanku” elit ima osnovno izobraževanje. Glede na sedanje stanje ohlapnega sistema in metodike pouka lahko pričakujemo izboljšanje v kakih 100 letih. Še vedno je tu aktivna generacija učiteljev, ki so tekli štafeto … Osnovna šola in gimnazije (srednje šole)naj bi dale učencem poleg nekega volumna znanja še odgovornost zase in jih naučile, kako naj se učijo; navajajo ga na disciplino, kar pomeni pozorno učečnost. Zanimivo je, da so statistično bolj “pismeni” tisti otroci, ki so se v najzgodnejših letih srečali z biblijo in jo brali. Naučijo se uporabljati reference in najti s števili navedena poglavja oziroma stihe. Ne glede na IT je potrebno, da se učenci naučijo uporabljati knjige in najti v knjigah navedeno literaturo. Poznavanje osnov biblije sodi v splošno izobraženost; in če hočejo biti enakovredni evropskim študentom, morajo poznati tako najvažnejše biblijske zgodbe kakor tudi antične, da jih lahko navajajo in tako skrajšajo dolge razlage poant. Dokler se bodo študenti prerivali v restavracijah z boni in bo njihova poglavitna skrb parkirni prostor za njihove avtomobile - tako dolgo študija ne bodo jemali resno in ne bodo kritični do svojih predavateljev, ampak bodo iskali in se naučili najti po liniji najmanjšega odpora bližnjice do načina, kako najlaže opraviti izpit. Večkrat se sprašujem, kako je mogoče, da predavajo na univerzi v Ljubljani in drugod, nekateri kolumnisti dnevnih časnikov, katerih “mind veil” je tak, kakršen je ponavadi pri vaških opravljivkah, čeprav uporabljajo ti kolumnisti “učene” besede in “prilike” iz književnosti ali strokovne literature. Naj ponovim: gentleman ve dovolj, če pa to ni, mu tisto, kar ve, zgolj škodi. Znanja pa ni nikoli dovolj. A ne mislimo, da je na tujih univerzah danes kaj bolje. Minili so tisti časi, ko so se študenti na Harvardu pred izpiti zaradi preutrujenosti onesveščali; vedeti moramo, da zunaj tudi za univerze dela velik aparat PR-a; sploh za zasebne univerze, ki imajo visoke šolnine. No, kakor koli že; kako je mogoče, da so stari Grki postavili temelje fizike in atomistike, ne da bi imeli na voljo tehnične pripomočke, kakršne imajo znanstveniki danes. Najboljše simfonije in največja odkritja so bila zapisana na tablicah s kredo, ali pa na pručki v zvežčič s svinčnikom. Cum granom salis … torej!
Vzroke za raziskovalno ne-odličnost je moč najti tudi v širšem okolju.
Diplomant ima na začetku profesionalne poti običajno dve prioriteti - stanovanje, naraščaj. Prvo pogojuje drugo. Da ne govorimo o razmerju plača/cena stanovanja v Lj.
Slovenska podjetja so še vedno polno zaposlena z lastniško konsolidacijo, zato ne obstaja pretiran interes za razvoj produktov visoke dodane vrednosti - ni dolgoročne vizije. Hkrati se pojavlja vprašanje, koliko je ta naš ljubi menedžement, glede na ogromen vpliv politike, sploh sposoben “čutiti” kje so niše v posameznih panogah. Konec koncev je razvoj zelo tvegana dejavnost.
@Anika
Popravek:
Cum GRANO salis
MojsterM, po moje, pravilno izpostavlja največjega med težavami in to je financiranje. Štipendiranje, kot ga opiše je eden od možnih načinov financiranja študija. No, če polaga upe na študente, je to (na svoj način opiše stanje duha in znanja ob prihodu na fakulteto Anika-AMM), zaradi njihove slabe samostojnosti in pripravljenosti na študij zelo optimistično videnje problematike. Aniki-AMM bi dodal svoje mnenje, da je znanost specifična dejavnost človeka (s temelji v možganih), ki (1) operira s predznanjem, zato danes uporabimo znanje starih grkov in še bolj nazaj, tja do človeka iz Krapine in njegovega tolčenja kamna, ter znanje, ki ga dnevno sledimo v strokovni literaturi, (2) pri svoji metodiki dela uporablja znanstveni eksperiment (v kontroliranih pogojih je kjerkoli v Univerzumu rezultat našega eksperimenta ponovljiv, torej zmeraj enak), ni problem, če gre za miselni poskus, tukaj so stvari še kar materialno obvladljive, v kolikor pa se pogovarjamo o raziskavah subatomskih osnovnih, materialnih ali pač ne, delcih rabimo nepredstavljive vsote denarja za kakšno malenkost, kot je pospeševalnik oz. trkalnik; torej moderno naravoslovje rabi masne spektrometre, elektronske mikroskope, avtomatske pipete, inkubatorje,… zato pa je znanost, ker gradi na temelju in napreduje, (3) deluje kot racionalni del možganov (vzročno - posledično in primerjalno razmišljanje) in to me navaja na misel, da tistega z branjem biblije v kontekstu znanosti ne bom komentiral. Statistično se namreč lahko dokaže tudi taka stvar, kot je korelacija med številom dni, ko v kopalnici visi rdeča brisača in številom dni, ko dežuje (poenostavljeno, ko v moji kopalnici visi rdeča brisača, zunaj dežuje). No, osnova uporabe statistike govori, da se jo uporabi smisleno, ko poznamo pojav (ker vem, da suša ni odvisna od barve brisače, to dvoje ne statistično ne povezujem). Ne me narobe razumeti, samo trditev, da bi naj bral biblijo, da postanem boljši študent mi je tuja. Antična klasika in etični kodeksi, vključno z omembo religioznih knjig (to pa ni znanost, to pa je vera - tukaj ni znanstvenega dokaza in temelji na absurdu v smislu brezmadežnosti spočetja..) so del našega življenja.
@james
Presegel samega sebe. A kar zadeva branje biblije, nisem imela v mislih vero, ampak tehniko smiselnega branja. Naj mi verniki oprostijo. Ves ta hokus pokus in abrakadabra s pospeševalniki itd. priča o dejstvu, da je ostalo malo sive snovi … Vse te “naprave” so morda potreben pogoj niso pa zadosten. Sicer pa imamo danes novo religijo: znanost! Kako naj se v teh “vodah” in pogojih znajdejo slovenski raziskovalci/pedagogi in študenti - ne vem. A kakor koli že, vem, kar zadeva design, arhitekturo itd., da je uspešnejši tisti načrtovalec, ki si najprej naredi skico ali shemo s svinčnikom na papir. Nekoč sem na razstavi Plečnikovih del imela priliko videti njegove risbe, bodisi za predmete bodisi za zgradbe. Četudi je šlo za načrte stavb, so črte, ki jih je potegnil z roko, dihale. Skoraj neopazno so vibrirale v ritmu njegove dihanja - bile so žive. Nasprotno pa so bili načrti, ki so jih nato narisali tehnični risarji z ravnilom na tehničnih mizah in s šestili, togi in “mrtvi”. Danes pretežno “rišejo” po že izdelanih programih - “software-u” - računalniki! Še vedno je človekov um pa tudi intuicija, tisti, ki na koncu odloči, ali je nekaj smiselno ali ne. Današnja znanost je redukcionistična, to pomeni, da zanemarja “subjektivno” plat, lahko bi dejali, da zanemari desno stran možganov. In zlorablja se v propagandne namene; vse, kar je znanstveno dokazano, naj bi bilo v redu in primerno za “potrošnika”; veliko je kupljenih rezultatov zlasti v farmaciji in prehrani. A ponovno poudarjam, nisem za mračnjaštvo, le za malce skepticizma in zlasti pri nas za dobro pretehtano usmerjanje znanstvenih raziskav. Vem, da je težko. Če hočeš sodelovati v mednarodnih raziskavah, se jim moraš pač pridružiti, ne glede na spornost ali “vodenost” projekta. Menim, da je najpomembnejše sproti intenzivno spremljati vse dogajanje na tistem področju, katerega pač posamezniki ali posamezni laboratoriji pokrivajo, a tudi širše - saj je na primer mnogo ugotovitev iz biologije - ogrodje kril pri žuželkah itd. - osnova za arhitekturne projekte itd. - in vskočiti tam, kjer je najbolj “pametno”.
Načela fizike (termodinamika), biologije (ozmoza) in kvantne fizike se danes že uporabljajo tudi v ekonomiji in družboslovju?! … Najhujša je pač “obrtniška” mentaliteta, tam, kjer ne spada: pri tem imam v mislih stil in način življenja: imeti in kazati, kar imam. Od znanstvenikov in raziskovalcev/pedagogov se pričakuje malce bolj “asketski” način življenja, pri katerem je vse usmerjeno v vzpostavitev pogojev, da bi lahko čim bolj umirjeno in zbrano “delali” - tudi brali in razmišljali in poslušali dobro glasbo. Mozartova glasba, na primer, ima osnovo v principih višje matematike in poslušanje le-te “kravžlja” možganske vijuge - pomaga nam bolj ubrano misliti. Sic! “Ne obdajaj in ne obremenjuj se z nepotrebnimi stvarmi”, je dejal že Demokrit, oče atomistike!
@Anika - AMM
prebrano. nimam pripomb, zdi se mi b.p. in pravilno.
manjše neskladje je tisto s preseganjem samega sebe (to pač ni težko, moje edino znanje je slabo zavedanje lastnega neznanja)
ja, Mozart mi ne gre, tako da mi Wagnerjancu (in ravna možganske vijuge) lahko to štejemo v olajševalno okoliščino.
Znanost nikakor ni moderna religija. Niti slučajno se obrtniška manipulacija in poenostavljanja na znanstvenih temeljih ugotovljenih dejstev ne more prištevati k dogajanju v moderni družbi. management moderne družbe ima svoj zakaj v osmih milijardah, ki se naglo namnožujejo in hitijo proti 20 milijardam, brezglavo in, kot sva že večkrat opisala (vsak po svoje). Tukaj nekje je ozadje odgovora o odličnosti slovenske znanosti - to se strinjam vsekakor.
LP
@james
Glavni poblem in poceni ukrep bi bil usmerjen tja, kjer James zaključi (vidi se mu, da je insider). Dosmrtne profesorske funkcije so tako nekako kot sodniške. Kdor je enkrat dosegel naslov rednega profesorja, se ga lahko na Univerzi znebijo samo če ga ubijejo ali če ga povozi avto. Pri tem pa se pozablja, da je eno NAZIV profesorja in drugo profesorsko MESTO. Nujno bi morali ukiniti nezamenljiva profesorska mesta in vse, ki so nekoč že pridobili habilitacijo podvreči enakim merilom kot veljajo danes. Tako pa so letos na Univerzi v Ljubljani podali predlog, ki (glej ga zlomka) samo za NOVE habilitacije postavlja strožje pogoje, nekatere celo tako stroge, da so že absurdne. Pri tem pa Univerza ni bila sposobna očistiti sama sebe ljudi, ki ne izpolnjujejo niakkršnih danes veljavnih pogojev in so bili habilitirani na nekih drugih osnovah.