Čeprav je videti, da so povolilne kretnice nepremično postavljene na koalicijo levosredinskega trojčka SD, Zares in LDS  plus DeSUS in morda še SLS, se ta povezava brez večjih zadržkov pravzaprav ‘izide’ le dvema od omenjenih strank. Samo socialni demokrati Boruta Pahorja in upokojenci Karla Erjavca ‘morajo’ v vlado, prvi kot stranka z največ poslanskimi mandati, drugi kot ’sindikalisti’, vse druge stranke pa imajo lahko utemeljene pomisleke glede tega, ali ni morda bolje ostati v opoziciji. Za ljudsko stranko je ta dilema po slabem volilnem dosežku bolj ali manj ‘logična’ in o njej v stranki tudi javno razmišljajo, manj samoumevno pa je, da bi se z njo ukvarjali zaresovci in liberalni demokrati. A naj grem po vrsti, glede na volilne dosežke.

LDS
Najmanjša stranka levosredinskega (sam bi raje rekel liberalnega) trojčka je, kakor koli obračamo, na volitvah dosegla manj od pričakovanj in utrpela (odštevši NSi, ki je ostala zunaj državnega zbora) najhujše poslanske izgube. Če je bilo to v dobršni meri posledica ‘homogenizacije’ volilnega telesa okrog SD, kakor je poleg Katarine Kresal in stranke same prepričanih še precej analitikov, potem se morajo liberalni demokrati podobnega učinka bati tudi kot prihodnja najmanjša koalicijska stranka. Ne bi vnaprej dvomil v ‘kakovost’ strankinih kandidatov za ministrska (in druga) mesta, a pač ne verjamem, da so tako ‘karizmatični’, da bi se lahko, maloštevilni, kakor bodo, volilcem odločilno vtisnili v spomin. Z drugimi besedami, možnosti za profiliranje stranke bodo v vladi ob SD in Zares (in tudi DeSUSu) razmeroma omejene. Na drugi strani stranka tudi z dosedanjo opozicijsko vlogo nima najboljših izkušenj, z morebitno prihodnjo pa bi jih utegnila imeti še manj (še zlasti, če bi bila v njej skupaj z demokrati Janeza Janše).

SLS
Če za LDS nobena od opcij ni posebej privlačna, sta za SLS obe izbiri, tako koalicija kot opozicija, izrecno slabi. Ljudska stranka v opozicijski vlogi pravzaprav še nikoli ni bila in ob strani SDS bo to dokaj zanesljivo tudi zadnjič, saj naslednjič niti v parlament ne bo prišla več, saj bo v trenutku, ko bo ugotovila, da jo je Janša povozil tudi v opoziciji, podlegla ‘frakcijskim bojem’. Torej vendarle v vlado in to kar s Šrotom na čelu? Pravzaprav ne, kajti podobno kot za LDS tam zadnjo ne bo prostora za to, da bi ji, pomladniki, mostograditelji in republikanci v enem, ‘vtisnili svoj pečat’, povrh pa bodo, s tem pač v ljudski stranki že imajo bogate izkušnje, posebej priljubljena tarča SDS; razprtije znotraj stranke so tudi v tem primeru dokaj predvidljiva posledica dejstva, da bodo stranki javnomnenjske ankete čez tri leta kazale še slabše kot letos spomladi.

DeSUS
Za stanovsko oziroma ’sindikalistično’ upokojensko stranko ni dvoma: njej se ’splača’ biti le v vladi, malodane za vsako ceno, kajti samo v vladi lahko za svojo klientelo izsilijo ugodnosti ‘mimo vrste’, poleg tega pa DeSUS z opozicijo nima izkušenj.

Zares
Druga največja levosredinska stranka je (lahko) za sodelovanje v vladi ‘zainteresirana’ bistveno bolj od LDS, čeprav je njen predsednik Gregor Golobič pred volitvami v nekem intervjuju pomenljivo namignil, da bi bilo zanjo pravzaprav bolje ostati še en mandat v opoziciji. Zaresovci bi bili zaradi izkušenj kot zaradi številčnosti manj ogroženi, da se ‘utopijo’ v koaliciji. Videti je, da se v Zares nevarnosti, v katero se vselej podajajo ‘manjši’ koalicijski partnerji, zavedajo bolj kot v LDS, saj nepomični Golobičev obraz po sobotnem sestanku s Pahorjem ni sporočal tistega, kar naj bi njegove besede. Zavrnitev ponujenega mesta predsednika državnega zbora za zdaj pomeni le to, da bodo pogajanja s socialnimi demokrati trda, pri čemer bo Zares opcijo opozicija verjetno ves čas diskretno imel pri roki.

Socialni demokrati kot tisti, ki jim glede na volilni izid, ‘pritiče’ mandatarstvo, izbire kajpak nimajo. Hoteli so Odgovornost za spremembe in jo dobili (je pa tu in tam videti, kot da je pravzaprav nočejo). A Pahorjev manevrski prostor vendarle ni nujno tolikšen, kot je videti na prvi pogled, predvsem pa je videti (in še bolj iz zakulisja slišati), da se koalicijska ‘otipavanja’ vedno znova škripajoče zatikajo. Del analitikov, političnih krogov in medijev to pripisuje predvsem Golobičevi ‘mefistovski vlogi’oziroma njegovim domnevnim prizadevanjem, da ‘zavlada s Pahorjem kot marioneto’, a dvomim, da je to mogoče razložiti tako poenostavljeno. Konceptualne in ‘taktične’ razlike med strankama niso od včeraj, tudi osebna in druga nasprotja med nekaterimi njunimi vodilnimi politiki ne, očitno pa se je vsemu temu pridružil še različen pogled na to, kaj in zakaj se je 21. septembra pravzaprav zgodilo.

Zgolj brez Golobiča bi Pahor resda, a takrat obvezno s Šrotom, ‘zvozil’, a ni verjetno, da bi v tem primeru še lahko računal na LDS. Je pa kajpak tudi vprašanje, ali Zares z opozicijsko opcijo lahko stori kaj več kot to, da socialne demokrate občasno spomni nanjo. Če bi odločitev za opozicijo namreč Pahorja prisilila k vrnitvi mandata ali v iskanje tudi z njegove strani nezaželenega velikokoalicijskega izhoda, bi se Golobič odgovornosti za to pred volivci težko znebil.

In čeprav je, navsezadnje, Pahorjeva želja po čim širši koaliciji (torej tudi z ljudsko stranko) razumljiva, saj pomeni ne le širšo ‘oporo’ vladi, ampak tudi blaži ‘notranjo moč’ posameznih partnerk, je na drugi strani tudi tvegana. Ne le zaradi večje potrebe po sklepanju ‘nenačelnih kompromisov’ zaradi programske ‘nesorodnosti’, ampak tudi zato, ker je, čeprav ne tako izrazito kot DeSUS, tudi SLS v precejšnji meri ’stanovska stranka’; morda še najmanj kmetov, bistveno bolj pa lastnih županov in različnih drugih, praviloma v ‘nacionalni interes’ zavitih klientelističnih krogov. Zdaj je kajpak v ospredju predvsem cena, ki bi jo Pahor moral plačati za njun vstop v koalicijo, a lahko, da bo cena, ki jo zna plačati na koncu za njuno sodelovanje, še bistveno višja.

Objavljeno pod nt, slovenija | | |