Na univerzi Washington v St. Louisu v državi  Missouri sta se v četrtek zvečer soočila podpredsedniška kandidata demokratov in republikancev, Joe Biden in Sarah Palin. Hkrati je bilo to edino  soočenje, zato je bil za oba uspešen nastop ključnega pomena. Če se je od starega mačka Bidena pričakovalo, da bo v boj prinesel veliko svojih izkušenj iz dolgoletne senatorske kariere, so po drugi strani mediji v preteklih tednih Palinovo prikazali kot izrazito nerazgledano, že skoraj žensko iz divjine, s predpotopnimi pogledi na svet in skoraj nič kvalifikacijami, da bi v primeru smrti predsednika lahko uspešno zasedla njegovo mesto.

Mediji so zadnje tedne Palinovo dobesedno trgali, k čemer ni pripomogla skrb republikancev, da jo držijo čim dlje od žarometov. Morebiti so na ta način želeli onemogočiti, da bi storila ali rekla kaj katastrofalno neumnega in tako usodno škodovala kampanji Johna McCaina. Vse skupaj se je odrazilo tudi v anketah. Anketa Pew je tako pokazala, da  je še na začetku meseca septembra 54% vprašanih na vprašanje, ali je Sarah Palin kvalificirana za predsednico, odgovorilo z da, proti koncu meseca je ta delež padel na vsega 31%. Po drugi strani Joe Biden ni imel takšnih težav, celo med republikanci je večina odgovorila z da.

Odnos večine ameriških medijev, ki jim republikanci pripisujejo liberalno pristranskost, do guvernerke Aljaske odlično ponazarja naslednji  komentar Howarda Finemana iz Newsweeka:

Palin grew up a hunter in Alaska. She and her family often ate what they had just shot, so she learned to stalk and bag her prey. Here at Washington University she was stalking a pinstriped senator.

Človek po takšnem komentarju dobi občutek, kakor bi Palinova živela nekje tako daleč Bogu za hrbtom, tako daleč od washingtonskega centra civilizacije, da ni čudno, da nima pojma o svetu in je izjemno presenečenje, če lahko, čeprav slabo, parira starem mačku, kakršen je demokratski podpredsedniški kandidat. Toda resnici na ljubo si je  morala mesto guvernerke  Aljaske priboriti, nihče ji tega položaja ni podaril in izrazito poniževalno za večino Amerike je, če se ljudi z obrobja že od samega začetka obravnava kot nedorasle, kakor so to počeli z njo. Gotovo, veliko je sama kriva, navsezadnje je izjava, da ima zaradi dejstva, da se iz Aljaske vidi Rusija določene izkušnje v ravnanju z največjo državo sveta (in zadnje čase spet večjo tekmico ZDA v svetovni politiki), dokaj smešna. Pa še bi se našlo njenih nerodnosti v preteklem času, zaradi česar je niti ni bilo mogoče prikazovati v najlepši luči. Vendar pa je bilo skrajno naivno pričakovati, da bo v debati delala kakšne res katastrofalne napake.

Gotovo je prednost McCainove presenetljive izbranke ta, da nagovarja točno določen del prebivalstva. Medtem ko McCain velja za dokaj liberalno usmerjenega, ki zna poseči po neodvisnih glasovih, Sarah Palin nagovarja konservativce, ki so se pred časom  v republikanskem spopadu za mesto kandidata stranke za predsednika ZDA bolj nagibali k Mittu Romneyu in Mikeu Huckabeeju. Tudi nagovarja srednjo Ameriko, prav tisto, ki jo je Obama ponesrečeno obtožil, da se oklepa orožja in religije, s čimer si je zadal dokaj hudo rano in tedaj pomagal Hillary Clinton, ki je kaj hitro izkoristila njegovo napako. Republikanci so se dobro naučili te lekcije in Obamo predstavljajo kot elitista, medtem ko se Palinova predstavlja kot ena izmed navadnih ljudi, katere glavni cilj je v Washington prinesti prepotrebne spremembe. Ni presenetljivo, da se ja med debato obnašala v skladu s to podobo, kot ‘hockey mom’, ki je ni sram uporabljati izrazov kot ‘darn right’ in ‘betcha’. Kot je v Wall Street Journalu zapisala Peggy Noonan:

The heart of her message was a complete populist pitch. “Joe Six-Pack” and “soccer moms” should unite to fight the tormentors who forced mortgages on us. She spoke of “Main Streeters like me.” A question is at what point shiny, happy populism becomes cheerful manipulation.

Sarah Palin je  svojo vlogo odigrala zadovoljivo,  ponavljala je vse tisto, kar republikansko uho hoče slišati. Obamo je obtožila, da hoče zvišati davke, sebe in McCaina označila kot prava agenta sprememb, izjavila, da so klimatske spremembe v veliki meri posledica cikličnega spreminjanja podnebja,  ponovila je, da je bilo povečanje ameriških sil v Iraku upravičeno in takoj napadla tekmeca:

Your plan is a white flag of surrender in Iraq and that is not what our troops need to hear today, that’s for sure.

Toda presenetila v resnici ni. Dobro, za mnoge je bilo presenečenje, da se je držala tako dobro. Posledica izrazito negativnega poročanja o njej. Kakor bi nekoga označili za šimpanza, potem pa se čudili, da zna pisati. Problem je v tistem, ki poda takšno oznako in naivno je verjeti lastnemu pristranskemu mnenju. Sarah Palin ima manj izkušenj kot Joe Biden, manj verjetno je, da bi bila dobra predsednica v primeru McCainove smrti, če bi ta zmagal seveda. Toda njena vloga tukaj je predvsem nagovarjati točno določene volivce in ker se je med debato držala zadovoljivo, je boj za Belo hišo kljub rahli prednosti Obame še zmerom odprt.

Objavljeno pod svet | | |