Je »Janša« zmagal, tudi če je izgubil?
admin, sreda, 24. september 2008GOST razgledi.net
Igor Vidmar
publicist
igor.vidmar@siol.net
Volitve so mimo; prišli smo menda izpod kapi – kam? Zopet na dež, le bolj »transparenten«? Bo demokracija (p)ostala dokončno sredstvo dominacijo »lasti in oblasti« ali pa bo postala sredstvo za (samo)obrambo državljanov pred njima? Je dvovladje očetovsko dobrohotnega »forumskega« (vele)kapitala, pripadajočih mu medijev in zmerno prosvetljene nove liberalne »levice« edina alternativa krščansko-nacionalistični avtoritarnosti?
»Če Janša sedaj zmaga in dobi mandat, bo po letu 2012 na slovenskem političnem prizorišču prostor le še za skrajnega populista.«
Gregor Golobič, Mladina 35»… ljudstvo je prepričano, da je svobodno, pa se krepko moti. Svobodno je le ob volitvah članov parlamenta; brž ko jih izvoli, je suženj, je nič. Zaradi načina, kako uporabi svojo svobodo v bežnih trenutkih, ko jo ima, si vsekakor zasluži, da jo izgubi.« Jean Jacques Rousseau
… »tole o hrbtenici pa je bilo boljše kot na rentgenu, he he he« - voditelj.
Vedeževalka Maruča: »Ja, to mi povejo kristali, kamni mi povejo. Pa tudi intuicija«.
Gledalka I: »jaz bi pa nekaj o ljubezni. O fantu.«
Maruča: »Tu imam meglo.«
Gledalka I: »Ali je ta fant zame?«
Maruča: »Tu ne bo nič, bo treba koga drugega, ta fant je u megli.«
Gledalka II: »Tudi jaz bi o ljubezni.«
Maruča: »Nič ne bo. Vi bi, ko pa gre zares, pa se odmaknete.«
Gledalka na hitro odloži telefon.
Maruča: »Ta gospa ni pripravljena - za ljubezen moraš biti široko odprt, ona pa je priprta.«
Gledalka III.: »Jaz bi pa o zdravju, sem imela težave.«
Maruča: »Kako hodite?«
Gledalka III: »Dobro.«
Maruča: »Kako je s koleni?«
Gledalka: »V redu.«
Maruča: «Pa neko oddaljenost vidim. A imate koga daleč?«
Gledalka: »Ne.«
Maruča: »No, nekoga imate zelo daleč. Pa pazite na desno koleno.«
To ni iz programa kake obskurne zasebne televizije, kakršnih je v naši mali deželi več deset, ampak iz oddaje Dobro jutro nacionalke, jutro po volitvah. To pa je le ena od manifestacij »državnega« medijskega populizma , ki se sem ter tja - recimo v Polnočnih klubih Vide P. o »vanzemaljcih« in astrologiji - prevesi v obskurantizem, o kakršnem lahko na BBC-ju le sanjajo (mimogrede: TV SLO je pravkar sklenila pogodbo s prvim nacionalnim vedeževalcem Danijem). Prihodnost , ki jo GG napoveduje, se je v medijih že začela (glede Drnovškovih političnih populizmov – npr. dolgoletnega kupovanja socialnega miru - se bom pridružil vsesplošni izgubi spomina). Ta »prihodnost« je vplivala že na te volitve; dva voditelja zmagovitega »trojčka« sta se ji občasno prilagodila - z videzom, gesli, z izborom glasbega motiva kampanje, z nastopi v »razvedrilnih« oddajah, s programom strankarskih prireditev itd. Četrti zmagovalec pa je bil itak medijski klovn.
Ta prihodnost se ni začela včeraj, ampak v 90-tih z divje liberalno in klientelistično privatizacijo nacionalnih RTV frekvenc, z razmahom rumenega tiska pa z vzponom pop-televizije, čemur so se »nacionalni« mediji nato prilagajali. Tedanja oblast pa proti tej »spontani« devoluciji ni imela nič, pač pa je RTV formalno »podržavila« (o tem v Medijih I.).
Medijska politika zadnjega mandata je bila preveč robato oblastniška , da bi delovala tako, kot se v »razvitih demokracijah« spodobi in je najbolj učinkovito - »subliminalno«. »Golobičev scenarij« končne zmage populizma pa se lahko uresniči kljub zmagi »levice«, saj programi strank ne predvidevajo bistvenih vsebinskih sprememb v medijski politiki in zakonodaji, z delno izjemo zakona o RTV. Tudi ni videti, da bi predlogi Društva in Sindikata novinarjev (»Za novo medijsko politiko«) naredili kak poseben vtis na stranke. Na deklarativni ravni tako nič ne kaže, da se bo sedaj, ko naj bi oblast razumela nevarnost populizma, zgodilo tisto, kar se ni zgodilo takrat, ko bi bilo najprej potrebno - v »učnih letih« demokracije (spomnim se le ene oddaje, »pravne pomoči državljanom«, in to na TV Koper/Capodistria; borzne informacije pa so samoumevne vsak dan). Recimo temu projekt in program kakovostne neodvisne, ne-populistične , celovito informativne, dejavno državljanstvo spodbujajoče RTV (vključno z zasebnimi postajami in vključno z dobrim – sodobnim, urbanim,inovativnim itd. razvedrilnim programom). Namesto tega je prevladovala »načrtna spontanost« promocije novega človeka - potrošnika, častilca BTC-kulture, željnega hitrih informacij, zabave in voyeurstva.
Bo sedaj vendarle prišlo do preobrata? Bo neodvisnost novinarjev in urednikov od lastnikov dodatno zakonsko podprta? Bo uveden strožji in učinkovitejši nadzor nad izvajanjem (popravljene) medijske zakonodaje, vključno z močno – sedaj na državni ravni neobstoječo - raziskovalno službo kot asistenco inšpekcijam? Bo kaka slabo upravljana RTV frekvenca celo re-nacionalizirana? Se bodo vrnile vsaj popularno-kulturne, urbane ipd. vsebine, ki naj bi bile drage »mladim« in naj bi bile del levo-liberalne identitete? Ali, kot bi dejal Vojko - bo medijski »rock’n'roll preglasil turbofolk«? Predvolilna kulturna ponudba »trojčka« tozadevno ni bila kdo ve kako obetavna. O radikalnem premiku v »izobraževanju medijskih kadrov« seveda ne gre sanjati - to bi bil nedopusten poseg v avtonomijo univerze.
Ali pa bo tako infrastruktura in novinarska »forma mentis« populizma ostala nedotaknjena, zavarovana z dogmo o »umiku države«? Bodo tudi ob naslednjih volitvah prevladoval senzacionalizem, dopolnjene s show-formati, prestavljenimi v predvolilna soočenja z »vzemi ali pusti« vprašanji tipa »Kako boste delavki Mure zagotovili 600€ plače namesto 400, da ali ne?«.
Ta sistemski« poraz »razsvetljenstva« na TV je zaznalo celo Delo v komentarju, ki je zahteval «vrnite nam vsebino«(in nato v Oni objavilo še eno navodilo za sodobno življenje tipa »Mislite kot milionarji«). Kaže pa se tudi na naslovnici ene zadnjih Mladin: »Kje je spektakel?«. Simptomatična je bila tudi naslovnica »Državna televizija«: glede na vsebino zadevnih tekstov in na naslovno fotko (Janša, ki premika TV kamere) bi pričakovali naslov - »vladna televizija«, ampak »država« je že postala splošno sprejeta psovka.
Virus »populističnih« medijskih posploševanj, nenatančnosti in klišejev je vseprisoten - prednjačijo sicer pop in »reportersko-demokratični« mediji, niso pa tuji tudi »levim«, ki so npr. povprek označevali sedanjo vladno politiko za neoliberalno, četudi jim je dobro znana nemila usoda »mladih ekonomistov« pod JJ. »Neoliberalizma« ni bilo v času prejšnjih vlad nič dosti manj - še »poslednji hura« ultralevega Antona Ropa - njegov veliki predvolilni strateški načrt 04 z bistvenim prispevkom finančnega ministra dr. Dušana Mramorja (»neoklasičnega« ekonomista) - je vključeval privatizacijo javnih storitev, da ne omenjam podeljevanja zasebnih koncesij v zdravstvu, prodaje dela NLB, pa privatizacijo distribucije električne energije (za katero zagotovo ni zaslužen JJ) pa financiranje zasebnih šol itd.
Vrednote gospodarskega in socialnega »(neo)liberalizma« so prestopile stare politične meje - tu je »blokovska delitev« slovenske politike že krepko padla. Morda je tozadevno posebej simptomatičen spregled , ki se je »trojčku« zgodil ob temi tajkunstva na TV soočenjih: ko bi pričakovali, da bodo prav oni opozorili na člen iz privatizacijskega zakona iz l. 99 - iz časa »njihove« vlade, po katerem »nezakonita divja privatizacija ne zastara«, krasen argument proti napadom, da je »tajkune« omogočila »tranzicijska levica«. A namesto njih ga je uporabil JJ. Je šlo za strah pred očitkom o »kontinuiteti« ali za ujetost v »pravno državo« z njenim temeljnim načelom, da zakoni ne morejo veljati za nazaj? Ali pa bi ta »spregled« lahko pomenil, da nova vlada nezakonite »divje privaizacije« ne bo preganjala in posledičnega lastninskega stanja stvari za nazaj ne bo spreminjala? Tudi ne na področju lastnine medijev, kjer je stanje hudo problematično, kot odlično dokumentirata knjigi »Medijsko lastništvo« in posebej »Temu pravite medijski trg?« (Mediawatch- Mirovni inštitut 2008)? Morda je takšen sklep naredil del tistih 38%, kolikor jih je ostalo doma.
A propos: volilna udeležbo, komaj kaj večje od one pred štirimi leti, bi morala biti opozorilo: ni pomagal niti pravi zaporni ogenj pozivov na volitve - predsednika države, pa celega levo-razumniškega trojčka oz. »osamosvojiteljskega« tria Bučar, Hribarjeva, Toš.
Pa se je še dobro izteklo glede na to, da še nekaj dni pred volitvami gospodarske in finančno-davčne teme niso bile v ospredju. Ponudba za glavnega odjemalca predvolilno-medijskih atrakciji - »potrošnika« in »malega človeka«(glej enosmerna »soočenja« malih ljudi z velikimi ljudmi-ministri itd. na POP TV) je bila prenasičena, gledalec - »državljan«, ki bi ga zanimala »globoko gospodarstvo«, gospodarska (ne)suverenost, razvojne strategije ipd. pa je bil popolna sirota.
Predpostavka zmage političnega in medijskega populizma je bila torej redukcija državljana na »potrošnika » in »davkoplačevalca«.»Državljan« se sicer še uporablja, a predvsem kot sinonim za »davkoplačevalca«, ki hoče »poceni državo« in »transparentno porabo javnega denarja«, »potrošnik« pa hoče »pošteno konkurenco«, »varnost in kakovost izdelkov« itd. »Obče dobro«, »javni interes«, »dejavni državljan« - to so skorajda tujke , »državna lastnina« pa je itak psovka. JJ se je tej novi idejni hegemoniji po prevzemu oblasti izneveril in si prislužil kritiko »desnih« – kot slab (neo)liberalec in izdajalec obljubljenih reform – in »levih« medijev, ti pa so percepcijo njegovega predvolilnega »(neo)liberalizma« umetno vzdrževali tudi, ko se je že razkril kot navaden (in že od prej znan) oblastni klientelizem in politična trgovina.
Še bolj nenavadno pa je, da taisti komentatorji niso opazili Pahorjeve programske izpovedi ( v TV Intervjuju nacionalke januarja), ki je zvenela kot pravi New Labour - »kapitalizem s človeškim obrazom« z »enakimi možnostmi za vse«, a tudi z »reformo sociale«, »fleksivarnostjo« in strogo zavezo »pravni državi«. Slednje bi lahko dišalo po ohranitvi statusa quo namesto »odgovornosti za spremembe« stanja, ki ga je zakrivila dolgoletna več-mandatna – in tudi načrtna – ohlapnost »pravne države«.
Tako se lahko zgodi, da bodo starosta slo-demokracije dr. Bučar in njegova apokaliptična svarila o koncu demokracije, če zavlada (veliki) kapital, vendarle odšla na smetišče zgodovine, ne glede na rezultate volitev. Obljube o »razlastitvi neopravičeno pridobljenega premoženja« ali »kriminalizacija divje privatizacije, ki ne zastara«, kaj šele »re-nacionalizacija slabo upravljanih RTV frekvenc« - niso bile del predvolilne retorike zmagovalcev - in to v času, ko se vsaj nacionalizacije bank že dogajajo celo v trdnjavah globalnega neoliberalizma in »tajkunskega« poslovanja. To be continued …
Objavljeno pod gost razgledi.net, slovenija | 
| 
|
25 odzivov na “Je »Janša« zmagal, tudi če je izgubil?”
- 1 Pingback on september 24th, 2008 at 8:50
- 2 Pingback on september 24th, 2008 at 9:10
Taka refleksija je v tem času prepotrebna. Ker res ni nobenega razloga predvidevati, da bodo “zmagovalci” kakorkoli ovirali kapital pri nadaljnji zombifikaciji naroda. V časih, ko drugačnost pomeni, da kupuješ v drugem supermarketu, alternativa izpred dvajsetih let pa je samo še en vir za množično pop-reciklažo… no, ni ravno razloga za praznovanje.
Odlično. In ima nadaljevanje?
Bravo, Gospod Vidmar me uči, da bi bilo modro, da večine svojih komentarjev sploh ne bi spisal. Pa vendarle so, da jezijo prisotne.
Relevanten zapis - in spodbudno tendenciozen. Da se ne pozabi zahtevnih in zahtevanih ciljev. Le da bo v izvedbi potrebna natančnost: člen iz 99-tega govori o privatizaciji - kar s “tajkunsko” prihvatizacijo/koncentracijo v formalnem (in če govorimo o zakonodaji, je ta edini važen) smislu nima neposredne zveze; vprašanje je tudi, ali re-nacionalizacija starih analognih frekvenc in kanalov tik pred digitalizacijo radiodifuzije kaj rešuje. Zakon o medijih in o RTVSlo bo izjemno pomemben - a bo samo okvir, ostaja pa odprto (in za politiko neposredno neodgovorljivo), kdo bo faktično depopuliziral vsebino. A suivre…
»dejaven« državljan? Dejavno državljanstvo vzpodbujajoča RTV?
V zadnjih 20 letih sem večkrat poskušal s scenariji na temo »Dejavno državljanstvo vzpodbujajoča RTV«. Brez uspeha. Kje je vzrok da to ne gre? Osnovni je, da se mreža civilne družbe (dejavnih državljanov) ne začne niti plesti, kaj šele da bi delovala, kaj šele da bi vplivala. Zametki delujoče mreže civilne družbe so bili edino, ko smo naredili Civilno iniciativo za Slovenijo pred 12 leti, pa nas je bilo 5-10 dejavnih in smo začeli plesti mrežo (a je kmalu zamrlo; vzrok je bil, ker, ko smo resnično začeli vplivati na pomembne stvari – med drugim tudi uspeli vnesti v Zakon to kar navaja Igor Vidmar: »nezakonita divja privatizacija ne zastara«, se nas je odrekla še edina politična stranka, ki nam je takrat dajala podporo!). Če ni pletenja mreže, ni nič. Ni zavzetja prostora. Pred desetimi leti je Iztok Simoniti zapisal v Delu: »Civilna družba mora zavzeti prostor, ki ji pripada; nihče drug ne bo tega naredil namesto nje«. Zametki se sicer stalno pojavljajo (tudi ta spletna stran je tak zametek), tudi sam sem ponovno poskusil s takim zametkom pred volitvami, pa je obviselo v zraku. Igor Vidmar piše o tem. Pa še marsikdo. Zato ostaja upanje, da bo nekoč neka mrežna povezava individualnih energij dejavnih državljanov spet nastala. In razbila trenutno vseobsegajočo strankokracijo
Kaj pa vem, nekako mi predlog glede re-nacionalizacije frekvenc ne zveni preveč spodbudno. Prvič, se bojim, da s pravnega vidika ni izvedljivo. Drugič, ni garancije, kot pravi Gregor Golobič, da bo s tem res prišlo do depopularizacije vsebine. In tretjič, ne vidim smisla v vračanju v zgodovino. Tehnologija je šla naprej, civilna družba pa tudi. Tehnološka sedanjost je v internetu, prihodnost pa has yet to be discovered. Se strinjam z mburgerjem, da se mora civilna družba samoorganizirati in najti svojo alternativo zabave in medijske transmisije do uporabnikov. Prihodnost je po mojem, pa ni nujno, da imam prav, v user generated vsebinah (na internetu, wirelessu,…), povezanih v interaktivno mrežo. Različni, vsebinsko specifični garažni projekti, ki se povezujejo v skupno mrežo. Individualnost z mreženjem.
Tako kot glasbene prihodnosti ni mogoče bazirati na rocku 70-ih, grungeu 90-ih ipd., ampak bomo dobili neko povsem novo glasbeno alternativo, kad-tad, tudi medijskih vsebin ni mogoče bazirati na zastarelem konceptu televizije ali radija. Potrebujemo alternativne koncepte in alternativce. Let’s go work!
voyeurski realiti šov odvisneži zahtevamo live-stream s “prvega sestanka” P-G-K. S korektno odjavno špico (scenarij, režija, casting).
Igor,
všeč mi je, da se rahlo distanciraš od trojčka.
Predvidel sem, da se bo to zgodilo in da vendarle mnogi ne boste želeli biti povezani z režimom, ampak boste vzdrževali neko disidentsko distanco.
Dobrodošli (spet) v normalnem delu opozicije. Življenje gre naprej.
Način dviga medijske kulture v državi poznamo. Ne Gregor Golobič, ne Jože P. Damijan in ne drugi planerji kulture ne znajo tega doseči tako učinkovito, kot trg. Tudi sam tega ne znam.
Komerciala in kvaliteta morata priti iz potreb gledalcev za nečim drugačnim, hkrati pa mora na trgu obstajati prostor in priložnost, da se te potrebe zadovoljijo.
Široka sprejetost kulture se zgodi zaradi zanimivosti kulture za široke množice. Za plebs, ki ga kritiziraš. Kulturo jim je preprosto treba prodati. To je naloga podjetnikov in kulturnikov, ne države. Oprah v vsaki oddaji dvigne izobraženost slovenskih gospodinjstev bolj od kumulativnega učinka vseh dosedanjih polnočnih klubov.
Pot do tega cilja je:
1) deregulacija, deregulacija in še enkrat deregulacija medijskega trga,
2) razdelitev in prodaja državne televizije v zasebne roke (z nekaj zakonskimi varovalkami za izobraževalne oddaje in oddaje posebnega nacionalnega pomena, ki jih lahko produciramo in prikazujemo v zasebnem zunanjem izvajanju),
3) izobražen kulturni menedžment, ki zna kulturo tržiti in ne izsiljevati politiko za proračunski denar in
4) potrpežljivost, potrpežljivost in potrpežljivost; ne moreš forsirati genijalnosti. Ta se zgodi.
Verjeten razplet pa je:
1) Prevzem državne televizije s strani levice,
2) Prevzem vodenja kulture s strani neprimernih kandidatov, ki se jim tudi sanja ne, kako dvigniti kulturo, ki tega že prej nikoli niso storili in so polni predsodkov proti receptom, ki delujejo,
3) Novo spreminjanje zakona o RTV Slovenija (tistega, ki ga je narod potrdil na referendumu le tri leta nazaj),
4) Nastavitev ljudi neosocialističnega bloka v STA in RTV Slovenija, to bo začelo ponovno delovati kot ministrstvo leve resnice,
5) Posiljevanje z metelkovsko kulturo, ki jo bo del gledalstva preprosto zavrnil (meni je všeč, toda iskreno ti povem, da poznam mnogo ljudi, ki jim ni in jih tudi ne moreš posiliti z njo) in učinek bo ničen,
6) Serija na smrt dolgočasnih oddaj s takšnimi in drugačnimi komisijami, ki se bodo imele za krono stvarstva in svetu razlagale, da je črno belo in belo črno.
Nobena državna regulacija in vzpodbujanje kulture nikoli in nikjer ne bo ustvarilo The Beatles; to je zmogel le trg. Bil je pravi čas. In to je edini način za dvig kul. Zanimiva kultura, ne pa kulturna politika! Geslo “Kulturo kulturnikom” pomeni, da ste vi odgovorni za njen razvoj in te odgovornosti ne morete preložiti na politike.
Koliko državnih subvencij sta prejela Prešeren in Cankar in koliko “slovenskih BBCjev” sta potrebovala, da sta s kvaliteto prodrla?
Losha je pred dnevi lepo povedal, da bo “kultura” stlacena na zaslon mobilnega telefona! Vidiki velikega stevila potrosnikov niso bistveno sirsi. Sse BBC se pritozoje, da ni interesa za resne oddaje. Lazja je tisocletna astrologija kot razumevanje delovanja LHC, ISS itn. Potem je dovolj prostora za financne derivate, hedge fonde, WMD_issaperance, globalni boj proti terorizmu itn. Prag zlocina raste vkljucno s Finsko…
Tomaž Štih, tvoji recepti so že bili preizkušeni. Žal je bila posledica njihovega udejanjanja vulgarizacija kulturnega, medijskega in občega diskurza. Večina zagovedene rulje, predvsem v ZDA, je morda zadovoljna s primitivnim kruljenjem Fox Newsa in žretjem kokic ob Batmanu XIV. Kako to vpliva na obči diskurz, si lahko ljudje pogledajo na tvojem blogu, kjer drugače misleče obkladaš s fašisti in promoviraš versko blazno ženšče kot zgled političarke. Saj ne rečem, laja lahko vsak, ampak treba je preprečiti, da takole bevska cela medijska scena, naj bo leva ali desna.
Tomaž Štih ponovno v svojem jasnem jeziku,.. zelo berljivo in dobro napisano. kot zmeraj daje misliti. in lahko se strinjamo ali poskusimo najti argument za nestrinjanje - in to je lažje, ko je misel jasno.
“razdelitev in prodaja državne televizije v zasebne roke” je zapisal Tomaž Štih.
Hm, nisem prepričan da si Tomaž to zares želi. Tudi Delo je v zasebnih (Šrotovih) rokah, pa nisem doslej še nikjer prebral, da bi Tomaž kaj posebej aplavdiral temu dejstvu. In še, ali mu je politika zasebne POP TV všeč?
“Dobrodošli (spet) v normalnem delu opozicije. Življenje gre naprej”, je tudi komentiral Tomaž Štih, ko je prebral rahlo kritičen in dvomeč zapis Igorja Vidmarja, na rovaš novega trojčka.
Tu se je Tomaž nedvomno zmotil. Dobrodošli v normalnem delu opozicije bi moral napisati sebi. Igor Vidmar namreč ni spreminjal svoje drže. Bil je kritičen do Janše in vse kaže, da bo kritičen do trojčka. Igor torej ostaja tam, kjer je bil: Na distanci do vsakokratne oblasti. Štihove simpatije pa so nedvomno na desnici, zato bo prav on, šele sedaj v opoziciji.
Če bi medijski imperij Boška Šrota kdaj dosegel škodljivo koncentracijo bi ga bilo treba omejiti, da se zagotovi delovanje trga. To je del majhne države in kvalitetne regulacije. Toda zaenkrat te nevarnosti ni.
Res je, časopisi Boška Šrota so rdeči. In kaj potem? Eno je naslavljati kritiko na te časopise. To je legitimen politični boj. Če se med potrošniki širi nezadovoljstvo to časopise sili v spremembo uredniške politike. To ni regulacija. To je način, kako se uporabi svobodo (izbire) za dosega istega cilje, kot bi ga dosegel z regulacijo.
Liberalci te stvari tako počnemo.
Liberalci skušamo cilje višje kvalitete medijev doseči z ustanavljanjem novih medijev, s kritiko, s strokovno pomočjo obstoječim, z akcijami civilne iniciative. Ne oporekamo pa lastnikom pravice upravljanja z mediji, tudi državi ne; ne iščemo zaščite državnih medijev (če jih plačujemo sicer zahtevamo svoj delež; vendar ne nasprotujemo njihovemu ukinjanju) in predvsem ne pozivamo države, naj “prepreči, da takole bevska cela medijska scena, naj bo leva ali desna,” kot se je izrazil K.
Saj se zavedamo, da je daleč hujša stvar od “takšnega bevskanja” to, da ga država in oblast aktivno skušata utišati.
Tomaž Štih ne aplavdira nobeni uredniški politiki, ampak načelom. Če je stvar zasebna, potem je načelno ni mogoče kritizirati. Vsebinska kritika je odpravljena z zamahom roke, češ, če ljudje kupijo, že mora biti za nekaj dobro.
To je pozicija neoliberalnega skrajneža. Morda bo simpatiziral z vami, celo sočustvoval v nesreči, ampak vas bo zaradi načela pustil crkniti na cesti. Morda rad pije pivo na Metelkovi in podpira alternativno kulturo, ampak bo pa prvi, ki bo stopil v bran tistim, ki jo želijo demolirati. Če bodo le na strani trga …
V razmislek.
Poskus utišanja zasebnih medijev s futranjem javnega je mogoče primerjati s poskusom utišanja rock’n'rolla zaradi tedanje percepcije “javnega interesa”.
Dajmo stvarem, ki potrebujejo čas - čas. Zasebni mediji so v fazi šok novinarstva, skozi katero moramo priti in bomo prišli. Ljudje so tega vse bolj siti in kvaliteta se bo pojavila od znotraj. Zna trajati nekaj let, ampak vse je boljše od državnih ali državno financiranih “neodvisnih” strokovnjakov za TV programe.
Dobili smo Zrneca in Bizovičarja. Saj sta res le ljubljanska provincialca, ampak relativno sta višja kvaliteta od tistega, kar je bilo prej. Pojdimo v stolp lepo po stopnicah, ne rušimo ga, ker nam začetek poti ni všeč in bi raje imeli atrijsko hišo.
Sem vedel, da je Tomaž globoko v sebi marksist
njegova prispodoba o stolpu zelo spominja na bazo in nadstavbo…
Brez šale. Niti dvajset let ni, odkar smo prvič volili. Še manj odkar smo dovolili prvo zasebno televizijo. Porodne krče demokracije (ki so jih druge države že davno preživele) opažamo vsake volitve. Upam, da se vsi strinjajo vsaj s tem, da ne moremo postati zrela demokracija po diktatu državnih planerjev. Da je to ena izmed tistih bitk, ki jih ni smiselno bojevati, ker jih lahko zmaga le čas. Ker od razumevanja tega do razumevanja tega, da ne moremo postati zrel medijski prostor s pomočjo paradržavnih iz proračunsko- futranih komisij za “zrelenje medijev in gledalcev” s pomočjo genijalnega zakona o RTV in razsvetljenih politikov ni več daleč.
Mislim da je od stališča “ne potrebujemo državne televizije” do stališča “ljudi je treba pustiti umreti na cesti” zelo daleč. Kdor eno enači z drugim morda tudi napačno misli, da je oboje enako pomembno. Ni enako pomebno. Življenja se rešuje, državne televizije pa se ne financira iz proračuna (oziroma s prisilnimi prispevki - to je enako). Nekje vmes se potegne mejo vloge države.
Res je, ne potrebujemo državne, ampak javno televizijo. Neoliberalci seveda radi razmišljajo v absolutih, čeprav radi opominjajo druge, da to ni modro. Tako bo Tomaž Štih trdil, da nekaj takega kot javna televizija sploh ne obstaja. Seveda je “javnost” nek ideal, ki se mu v vsaki situaciji trudimo čim bolj približati. Omalovaževati to prizadevanje kot poskus utišanja zasebnih medijev in napad na svobodo izražanja, kaže na to, da neoliberalci niso uspeli dojeti koncepta javnega interesa. Ravno zato niso zreli za politiko kot upravljanje z javnimi zadevami.
Enako kot ne gre zamenjevati stališča “ne potrebujemo državne televizije” s stališčem “ljudi pustimo umirati na cesti”, tudi ne gre zamenjevati državne televizije in “javnega interesa”.
Npr. to da je vsak otrok vsaj osnovnošolsko izobražen (=javni interes) preprosto ne pomeni, da moramo imeti tudi s prisilnimi prispevki financirano državno televizijo.
To je skrivanje lastnega interesa za hrbte javnosti.
Jaz npr. mislim, da je javni interes, da se iz prodaje državne televizije ustanovi sklad za predvajanje apolitičnih programov posebnega pomena (izobraževalni programi, programi za manjšine) in nekatere druge funkcije (npr. orkester), ki financira proizvajanje in prikazovanje teh programov zasebnikom z javnimi razpisi in tako zagotavlja apolitičnost in minimalnost državne vpletenosti v
Trdno verjamem, da je javni interes, da državne televizije nimamo in da s tem vsem slovenskim gospodinjstvom vrnemo letno polovico minimalne plače, ki jim jo danes zaplenimo za vzdrževanje 2.000 osebja državne (oziroma še slabše, vsakokratne režimske) televizije.
Res je, ne potrebujemo državne, ampak javno televizijo. Potrebujemo jo vsaj tako močno kot vsi otroci potrebujejo osnovno šolo. Močno potrebujemo medijsko institucijo, ki ne bo prisiljena podlegati diktatu trga, ampak se bo zmožna dvigniti nad interese kapitala. Nekatere vsebine v javnem interesu je sicer možno preko regulacije outsourcat zasebnikom, ampak to je zgolj krinka za neoliberalni pohod na medije.
Zakaj? Zato, ker je razgradnja javnega medija zgolj manever, ki javnemu interesu spodnese institucionalno podstat. Slednja je nujna, če želimo prostor javnosti obraniti in kapitalu nadeti uzde. Medijsko poneumljena raja, ki jo producira zasebni medijski kapital, si namreč nima ničesar počet s svojo osnovno šolo.
Najini razmišljanji sta že blizu. Razlikujeva se le še pri ključnem vprašanju - ali naj država financira in izvaja (produkcijo, prikazovanje) programov nacionalnega pomena, ali pa naj jih le financira in izvajanje skuša najti na trgu pri najboljšem dobavitelju.
Zakaj je po tvoje pomembno, da naj tudi izvaja te dejavnosti? Zakej ne bi namesto tega določili kateri programi so nacionalnega pomena, si v zakonu zagotovili kvote za predvajanje in jih outsourcali v prikazovanje najboljšim ponudnikom, ki pokrivajo določene regije?
Tu ne govoriva o infrastrukturi (veze, oddajniki), niti o drugih delih RTV (orkester), ampak o produkciji in prikazovanju programa RTV. Kje ti vidiš tisto ključno prednost državnega lastništva (tudi) proizvodnje?
“Nekatere vsebine v javnem interesu je sicer možno preko regulacije outsourcat zasebnikom, ampak to je zgolj krinka za neoliberalni pohod na medije.
Zakaj? Zato, ker je razgradnja javnega medija zgolj manever, ki javnemu interesu spodnese institucionalno podstat.”
Javni medij je veliko več kot vsakokratna odločitev zakonodajalca / vlade, koliko in katere programe bo financiral pri zasebnikih. Tvoja nezmožnost videti doumeti razliko med (čisto) javnim in (čisto) državnim medijem.
Morda bo lažje, če vzameš v roko Sinfo, drekanje Logarjevega Ukoma, ki je čisto vladno/državni projekt, ali pa prižgeš Dnevnik RTVS.
Res dobra refleksija Igor. Kar zadeva re-nacionalizacijo frekvenc. zadeva ni izvedljiva in tudi ne potrebna. Bo zelo pomembno, da pri prehodu na digitalno radiodifuzijo ne sotrimo iste napake kot pri prerazdeljevanju frekvenc v zgodnjih 90 letih in pozneje. Moje mnenje je, da bi Odajnike in zveze morali izločiti v posebno podjetje, ki zagotavlja enake pogoje za digitalno razširjanje programov, APEK pa bi moral skrbeti za pravilnost in zakonitost postopkov in procesa dovoljevanja. Tehnološko gledano bo digitalizacija omogočila bistveno več programov, kot klasična radiodifuzija - ampak to lahko vsaj v prvi fazi pomeni predvsem večjo razširjenost “butn’skalarskih” programov.