Dolgčas nam najbrž še nekaj časa ne bo
vojko, torek, 23. september 2008Tranzicijske fiksacije, ki jih bodo zamenjale nove travme, vrnitev v preteklost, pogreb republikanskega projekta, notranje nestabilno trojno levosredinsko koalicijo, zaksrbljenega mandatarja …, kaj vse so nam prinesle nedeljske državnozborske volitve? Katera plat, dogodek ali izid parlamentarnih volitev se je do-pisnikom razgledi.net osebno zdel najpomembnejši, najbolj presenetljiv ali najznačilnejši?
Mitja Čander, urednik Študentske založbe
Zgodbo o letošnjih volitvah je treba pričeti z volitvami 2004. Takrat je padla dolgoletna leva vladavina, desnica je prevzela niti v svoje roke v imenu spremembe postkomunistične paradigme vladanja. Obljubila je konec klientelizma. Obljubila je sproščenost in z njo nevmešavanje v družbene sfere, vse od medijev naprej. Temeljni postulat naj bi bila demokratičnost v spregi s stroko. Zaveze ni izpolnila in volilci so jo večinsko kaznovali. Zmaga levice lahko za skeptike pomeni vrnitev v stare čase, za optimiste pa tudi možen premik v smeri sproščanja. Slednje je možno le, če bodo vodilni na levici dojeli, da slovensko volilno telo vrednoti predvolilne obljube o samoomejevanju in prvenstvu stroke po njihovi realizaciji. Po volitvah 2008 je jasno, da nihče ni ekskluzivni gospodar na slovenski politični sceni in da se bo stara ideološka platforma o komunistih in antikomunistih v naslednjem desetletju docela razgradila in preosmislila. Tranzicijske fiksacije bodo prepustile prostor novim travmam.Trajneje uspešna politika bo morala najti nanje ustrezne odgovore, brez obrabljenih alibijev iz devetdesetih.
Metod Berlec, urednik Demokracije:
Volilni izid je majhno presenečenje, saj so javnomnenjske ankete zadnje tedne kazale rahlo prednost Janševe SDS. Do spremembe na prvem mestu je prišlo zaradi večje mobilizacije volivcev na tranzicijski levici, ki sta jo spodbudila ljubljanski župan Zoran Janković ter nekdanji predsednik republike in nekdanji šef slovenske komunistične partije Milan Kučan. Predsedniku SD Borutu Pahorju se je zmaga tako »zgodila«, saj je bil sam v volilni tekmi neprepričljiv, brez pravih idej in potrebnega znanja, ki bi kazali njegovo mandatarsko kompetenco, v televizijskih soočenjih je bil neizrazit, na trenutke pa presenetljivo slab. V zadnjem soočenju na nacionalni televiziji ni znal našteti niti imen svoje alternativne vladne ekipe. Če bo postal predsednik vlade, bodo vlado v resnici vodili drugi (Golobič, Gaspari, Rop, Janković in Kučan). Slovenija se s tem izidom obrača nazaj v preteklost, v politično in medijsko enoumje. Vsekakor so z izidi volitev lahko zadovoljni tajkuni, ki bodo po novem mirneje spali in verjetno ohranili svoje sporno pridobljeno premoženje. Na neki način so torej oni zmagovalci nedeljskih volitev, saj so močno podpirali stranke tranzicijske levice. SDS se je zmaga izmuznila za las, kar jo bo samo spodbudilo k nadaljnjem delovanju ter boju za demokracijo in pravno državo v Sloveniji. Njen izid je enak kot pred štirimi leti, slabo se je odrezala SLS + SMS, še slabše pa NSi, ki ni prišla v parlament. Obe stranki sta prepričali samo svoje trdno jedro, kar pa je bilo premalo, da bi sedanja vlada ohranila mandat. Pozitivno je, da se v parlament ni uvrstila Lipa, ki je gojila brutalno-populistični politični diskurz. Dogajanje v Sloveniji bo tako v naslednjih mesecih nadvse živahno, saj tranzicijska levica ni zmagala z razvojnim programom, ampak z mobilizacijo volivcev na podlagi sovraštva do Janeza Janše in ideologije preteklosti.
Jure Mesarič, urednik spletne strani drugidom.net:
Tokratne volitve so dodobra zatresle slovensko politiko, saj so desnico pahnile krizo, ki je majhna razlika med največjima strankama sicer ne pokaže. Volivci so s tem, ko so NSi nagnali iz parlamenta, SLS pa podelili milostno odvezo, desnici verjetno za daljše obdobje odvzeli možnost, da sama sestavi vlado. Republikanski projekt “pomladnih vlad” je včeraj doživel pogreb, saj so na vidiku koalicije, v katerih bodo desne stranke v najboljšem primeru samo en del - če sploh. Glavno sporočilo je torej zagotovo to, da si državljani ne želijo homogenih desnih vlad. Na levem trojčku sedaj leži breme, da do naslednjega obračuna dokaže, da si leva vlada ne zasluži iste usode.
Ženja Leiler, komentatorka Dela:
Ali se je volilno telo res tako občutno premaknilo v »levo«, da glede tega ne more biti nobene dileme, kot trdi večina političnih analitikov? Je ta domnevni premik posledica glasovanja za Pahorja ali glasovanja proti Janši? Je veliki poraženec volitev res Janša, pa čeprav je ponovil volilni izid prejšnjih volitev in se s Pahorjevimi socialnimi demokrati v foto finišu celo preriva za prvo mesto? Je Pahor, ki mu je uspelo za trikrat dvigniti število poslancev v državnem zboru, res pohrustal Globičeve glasove in glasove za Kresalovo? Je Janša res kriv, da je Bajuk ostal pred vrati parlamenta, Šrot pa se je s pomočjo »mladih« komaj prerinil skoznje? In sploh: če sta Pahor in Janša, ki vsak zase vodita daleč pred ostalimi, tako izenačena, ali to ne pomeni, da bi moral tako eden kot drugi, če bo sestavljal vlado, upoštevati, da se volilno telo le ni tako v en glas nagnilo samo na eno stran? A kako naj to sploh upošteva? Že res, da proporcionalni volilni sistem vse bolj proizvaja rezultate, značilne za večinskega: da se torej volilci koncentrirajo okoli dveh velikih in močnih strank. A mali sateliti s svojimi partikularnimi interesi vztrajno krožijo po politični orbiti. Z njimi pa so vedno težave.
Za Janšo seveda bistveno večje; privoliti bi moral v nenačelno koalicijo, ki bi bila permanentno negotova, ob koncu mandata, če bi ga seveda dočakal, pa najbrž nebodigatreba predvolilni kamen. Zdi se, da je Pahorju ta trenutek zato bistveno laže, čeprav trojček sam zase še nima potrebne večine. A laže mu je le na videz: nikakor ne gre pozabiti, da sta Zares in LDS ostanka še leta 2000 tako rekoč nepremagljive stare LDS, ki je takrat prejela 34 mandatov. Štiri leta pozneje jih je imela kljub porazu še vedno zelo spodobnih 23, pa je kljub temu, razžrta od notranjih frakcijskih in interesnih bojev, tako rekoč razpadla; danes imata Zares in LDS (z bolj ali manj istimi obrazi iz nekdanjih časov eldeesovske hegemonije) skupaj 14 mandatov. Vprašanje seveda je, kako bo Pahorju uspelo krmariti med včeraj še sprtima strankama, zadovoljiti tako njune apetite (in omejevati njuno soliranje) kot seveda apetite svoje stranke, ki se velikokrat obnaša, deluje in govori drugače kot njen predsednik, obenem pa ustreči upokojenskemu in/ali eselesovskemu interesnemu satelitu, brez katerega nima večine. In ker je bila nemara edina dejanska usodnost teh volitev v odgovoru na vprašanje, kdo, s kom in na čigav račun bo končal tranzicijsko lastninjenje, se lahko Pahorju hitro zgodi, da bo moral, čeprav s stisnjenimi zobmi »odgovornega za spremembe«, kaj kmalu skloniti hrbet, čez katerega bo levica uveljavljala svoje kapitalske interese. To pa lahko pomeni, da bo imel Pahor s političnim konsenzom glede prepotrebnih socialnih reform in razvojnih projektov prav takšne težave, kot jih je imel njegov predhodnik. Kaj boljšega bi si torej lahko želel »poraženi« Janez Janša? Še posebej, ker si utegne Pahor, ki je ob svoji nedeljski zmagi kazal resen, tako rekoč zaskrbljen (malce prestrašen?) obraz, morda kmalu želeti, da bi vladal skupaj z – Janezom Janšo. Saj, kot nas lepo uči naša zgodovina, noben desničar ne more biti levičarju tak sovražnik, kot mu je lahko levičar sam. Pa čeprav se samoomejuje.
Matevž Tomšič, dekan Fakultete za uporabne družbene študije
Na nedejskih volitvah je dejansko prišlo do občutnih političnih sprememb. Kar je pri tem zanimivo, je, da je bila prva reakcija predsednika zmagovite stranke Boruta Pahorja vse prej kot reakcija zmagovalca. Nasprotno, zdelo se je, kot da iz njega veje zaskrbljenost na novonastalo situacijo. Očitno se zaveda, da njegov položaj v naslednjih štirih letih nikakor ne bo lahek. V vlogi novega premiera se namreč utegne znajti pod dvojnim pritiskom. Na eni strani bo nasproti njemu stala močna opozicija v obliki SDS. Ta stranka in njen voditelj Janez Janša sta zagotovo močno pretresena ob nepričakovanem porazu. Vendar ni pričakovati, da se ji bo zgodilo podobno, kot se je LDS po njenem porazu pred štirimi leti, saj gre za bistveno bolj kompaktno stranko z močnim voditeljem. Zato je pričakovati, da bodo SDS-ovci svojo grenkobo hitro usmerili v ostro kritiko novooblikovane vlade. Na drugi strani pa mu verjetno stvari bodo zapletali njegovi koalicijski kolegi. In to ne samo voditelji partnerskih strank, ampak tudi razni botri iz ozadja, od bivših in sedanjih političnih veličin do raznih kapitalskih krogov, povezanih s temi stankami, ter številnih interesnih skupin, ki bodo želele ohraniti ali si povrniti svoje privilegije. In ti bodo lahko zanj še bolj problematični kakor dejanska opozicija.
Objavljeno pod slovenija | 
| 
|
Pri g. Berlecu opažam striktno uporabo pojma “tranzicijska levica”. Ga lahko prosim definira? In zakaj potem ne uporablja pojma “tranzicijska desnica”?
Najboljši je komentar dekana fakultete za gospodinjstvo. Pahor ima problem, ker na levici (pa i šire) imajo ljudje različne interese, medtem ko je Janši lažje, ker pri njemu mislijo kot on (ali pa jih pošljejo v Solkan…)
“Ein folk, ein furer” bistveno poenostavi zadeve..
” SDS se je zmaga izmuznila za las, kar jo bo samo spodbudilo k nadaljnjem delovanju ter boju za demokracijo in pravno državo v Sloveniji.”
lol
Dva miliona ljudi ne more misliti popolnoma enako. Medtem, ko je desnica vladala avtoritarno z Janševim osebnim žegnom na vsako pomemnejšo odločitev, pa bodo prerekanja na levici glede možnih različnih rešitev javna. To ne pomeni, da je levica šibka. Ravno obratno. Transparentnost si lahko privoščijo samo zelo močni.
Zdaj imamo kar pač imamo. Na oblast se vračajo preverjeni kadri, ki bodo poskrbeli, da bo v zakulisju zaključena še zadnja faza privatizacije na način, da bo levi opciji zagotovljen dolgoročni temelj za preživetje. Pa to ni edini razlog, zakaj povratka komunistov na oblast ni mogoče obravnavati zgolj kot del normalnega demokratičnega procesa. Slovenija je s tem - verjetno za dolgo časa - izgubila priložnost za očiščenje in normalizacijo.
Vsiljujejo se mi zgodovinske vzporednice z Avstrijo, kjer denacifikacije praktično ni bilo. Bivši nacisti so se preoblečeni v demokrate razpasli po državni administraciji in ekonomiji, v političnem življenju je prevladal konsenz o tem, da je treba „nerodno“ preteklost pozabiti, SS pa se še vedno vsako leto nemoteno sestaja na koroškem Ulrichsbergu. V tej idili so redke glasove disonance (ki so, kako ironično, večinoma prihajali iz vrst slovenskih koroških partizanov) navadno odpravili kot nezadovoljneže, ki če jim ni kaj prav, naj se kar preselijo k svojim na ono stran Karavank.
In v Sloveniji? Do vsaj formalne obsodbe komunizma ni prišlo, preverjeni aparatčiki so se zalezli v vse pore državne uprave, sodstva in politike, trdo jedro bivše udbe je poskrbelo za ustrezno privatizacijo ekonomije, oznovski klavci nemoteno uživajo izjemne pokojnine, organizacijo veteranov, ki bi morala biti neideološka, pa vodi bivši Kardeljev tajnik. In levica v vsem tem ne vidi problema. Redke desne glasove disonance (desnico, kako ironično, pri nas večinoma konstituira ne kapital, pač pa deprivilegiranci) main-stream odpravlja kot nezadovoljneže, ki po nemarnem obujajo zgodovino.
Enako kot v Avstriji je tudi v Sloveniji tako stanje duha dolgoročno pogubno za blaginjo in stabilnost družbe. Morda pri nas še bolj, ker za razliko od Germanov, ki sovražijo sosede, Slovenci sovražimo drug drugega. Okostnjaki v omarah nas bodo preganjali, dokler omar ne bomo počistili. Bogata zgodovina Balkana nas uči, da zakrivanje oči pred resnico dolgoročno stvari le še poslabša.
Kar se načina upravljanja države tiče je Italija morda boljša primerjava. Tudi oni so vseskozi imeli praktično oblastni monopol ene opcije (Andreottijeva krščanska demokracija), ostali so bili zgolj občasna motnja v sistemu. In ko je z akcijo Čiste roke že zgledalo, da bodo prišli na zeleno vejo, so po kratkem medvladju botri iz ozadja preuredili vrste propadle stranke, na novo skomponirali Forza Italia in za frontmena postavili Berlusconija. In da zmedenim volilcem ponudijo možnost kao-izbire, so angažirali še Lego Nord in Alleanzo Nationale. Skoraj „trojček“, bi človek rekel. Spremenilo se je torej vse in vendar nič. Metoda vladanja pa ostaja klientelizem, korupcija, instrumentalizacija sodstva, mafijske povezave. Kljub „gospodarskemu čudežu“ (Italija) oz. „zgodbi o uspehu“ (Slovenija) se oboji zato razvijamo suboptimalno.
\”Slovenija je s tem - verjetno za dolgo časa - izgubila priložnost za očiščenje in normalizacijo.\”
hvala za to silno zavzetost desnice za “očiščevanje” in “normalizacijo”, ampak ravno ta patološka obsedenost, ki ni nič drugega kot metoda za diskvalifikacijo drugače mislečih, jo je stala marsikaterih volitev. Paternalizem, revolucionarna zagnanost in žaljenje obče pameti pač ne vžgejo.
ali bi spoštovanega gospoda Želodka mogoče zmotilo dejstvo, da so voditelji levice mlajši od 50 let, da niso bili člani partije? Da so ljudje, ki so lahko sodelovali v NOB danes starejši od 75 let? Da med “tajkuni” ni niti enega, ki bi bil pred 1990 letom na položaju socialističnega funkcionarja ali direktorja? In da edinega še aktivnega zagretega komunista najdemo ravno v osebi nespornega voditelja desnice? Z dvornim ideologom, ki je bil zadnji predsednik marksističnega centra pravne fakultete?
Stupid, na primer Ivana Zidarja je na SCT ustoličil Ivan Maček Matija in Janez Bohorič na Savi je tudi star kader.
Janševo članstvo pa je že dokaj obrabljena fora. Moralna avtoriteta Jože Pučnik je bil nekoč tudi član ZK, enako kot je bil Gunther Grass pri Waffen-SS ali Benedikt XVI pri Hitlerjugend. Če človek enkrat spregleda, nekdanje članstvo samo po sebi očitno ni najpomembnejše merilo.
Sicer pa, kot je že ugotovil Jack Lemmon v Nekateri so za vroče: nihče ni popoln
Me veseli, ker zna toliko ljudi razmišljati politično trezno in razsodno.
Obenem pohvala urednikom in piscem te strani.
Bi dodala še to, da ne morem razumeti ljudi, ki lahko vidijo v JJ zagretega komunista. Kaj ste slepi, mar ne vidite kako svetijo v vašem ozadju in se prijetno smehljajo. Slovenskim norčkom, kar JJ ZAGOTOVO NI!!!!!!!!!
a se bo sedaj ta zmagovita “levica” v kateri za razliko od “desnice” (pa saj ne vedo kaj govorijo) ni prevlade “bivših lastnikov rdeče knjižice komunistične partije Jugoslavije, uspela ustaviti turbo jankovića, ki je glavno mesto spremenil v slabo paralelo Bačke Palanke? Od kod rednemu udeležencu diskusij (še sam sem mu izrekel opravičilo za umeščanje med nekdanje iz kumunistične partije) na Razgledi.net tako malo politične pameti, da gre razbijat čaše ob polnoči v ljubljankovićevem, in teptat vse prvine demokracije, ki se kot vsaka velika stvar kažejo v vsakdanji malenkosti, in to je pravica meščanov (zmagovalcev in poražencev) do spoštovanja te tišine. Ker sam nisem očesa zatisnil pred delovnim tednom, sedaj drugič (zgodaj zjutraj v ponedeljek prvič) na tem mestu spominjam, da je demokarcija predvsem pravna država in to pomeni zaščita posameznika pred razgrajajočo množicao. A naj ponovim, da je to pomembno zaradi popolnoma prenaseljenega sveta, kjer možnosti umika v tišino ni, ker ni takega kraja in je zato posameznik v nepreglednih milijardah še toliko pomembnejši. halo, Evropa ali Balkan? A pomeni voliti levico, hoditi na zasebne jankovićeve pijanka? No way, danes drugi dan goltam aspirini, nenaspan in slabo skoncentriran… to opažajo drugi in kvaliteta mojega dela trpi - nedopustno. Iz popolnoma osebnega stališča lahko zatrdim, zmagovit ali ne, levi ali desni, trojček v mojih očeh nima mandata še manj zaupanja, da bo družbo vodil v smeri evropske demokracije. Zaradi meni bi Janković najel halo Tivoli ljudje pa bi v dvorani rajali tako, da drugih ne bi motili. in to je to,.. tako pa.. še danes nejevoljen nad balkanizmi od zmage pijanih maščevalcev… pa čeprav niso nikoli bili člani komunistične partije Jugoslavije. Golobič in množično rjovenje na prešercu (na jankovićevem trgu očitno): In to politik o katerem sem govoril primerjalno pohvalno? Pha,… moje veliko osebno razočaranje - lahko je z velikimi temami, na najmanjših se pokaže človek ali politik.
Res si bogi, James.
@james
Dobrodošel v mojem zeljniku!
Hvala, Anika - Ana M. Mayerhold - ker to pomeni, branje nikoli resnično prebranega Platona ob jutranji kavi.. le upam lahko, da se bom v tem zeljniku uspel vsaj približno dostojno obnašati.
Spoštovani,
meni se Pahorjev politični krog ne zdi levi. V njegovem delovanju in kamnpanji je levi le njegov Redbook na spletnih straneh. Katarina Kresal zame ni levičarka, pa ne zaradi očitanega življenjskega sloga in pregrešno dragih oblačil, pač pa je predstavnica kapitala. Tudi če govori o sociali - le kaj je v LDS programih levo. Gregor Golobič je zame najbolj avtoritaren, ker o vsem ve popolnoma vse in ne dopušča ugovorov.
Kako naj bo Pahor levi, ko pa se točno ve, da je naslednik stranke, pod okriljem katere nastajajo novodobni kapitalisti, ki so olastnilili nekdanje družbeno premoženje.
Leva je zame samo maska, prebarvana na rdeče!
Razumem pa, zakaj toliko antipatij do Janše: ker je pač antipatičen tip. In ne zna z mediji. Zato so bili tudi krivični do njega, to je treba priznati.
Slovensko volilno telo ne vrednoti predvolilnih obljub po njihovi realizaciji. Slovensko volilno telo sploh ničesar ne vrednoti po realizaciji, ampak vse vrednoti po interpretaciji, ki jo dobi servirano od mnenjskih voditeljev. PR. Še vedno je jasno, da je ekskluzivni gospodar na slovenski politični sceni “tranzicijska levica”. Mandat “desne” vlade je bil zgolj anomalija. Tudi stara ideološka platforma o komunistih in antikomunistih se še ne bo tako hitro zgradila. Ali res mislite, da se je levica mobilizirala na čem drugem kot na partizanstvu vs. domobranstvu?
Na levici seveda ne mislijo vsi enako in uživali bomo lahko ob odprti, javni in demokratični debati o številnih pomembnih temah. Še prej bodo pa problematične teme in ključne odločitve uskladili z dvojcem Kučan-Jankovič.
Najbolj pomembno vprašanje za prihodnji mandat je, ali bo Pahor vladal skladno z razmerjem pridobljenih mandatov in svojimi volilnimi zavezami o drugačni politiki ali pa se bo pustil voditi Kučanu, Jankoviču, Golobiču, tranzicijskim kapitalistom in drugim interesnim skupinam, ki želijo ohraniti (ali okrepiti) svoj priviligiran položaj v družbi in so bili zato močna zavezniška fronta v boju zoper Janšo. Vse te skupine so zdaj štiri leta stiskale zobe in čakale na boljše čase. Zdaj si jih bodo pa vzeli.
@stupid
če so voditelji “levice” tako zelo osvobojeni svojega komunističnega pedigreja, zakaj pa potem nobeden od njih ni sposoben obsoditi diktatorskega komunističnega režima? Ali lahko argumentirano zanikaš trditev, da je bila pri(h)vatizacija družbenih podjetji političen projekt, ki ga je usklajevalo nekdaje jedro komunistične partije in logično ni pustilo zraven nikogar, ki ne bi bil “na pravi strani”. In vemo, kdo je bil “na pravi strani”.
Bizarna mantra o članstvu v KP pa kaže na tipično značilnost “levičarskega” nazora - poveličevanje forme nad vsebino (btw. - zato je Pahor idealni vodja “levice”)