Neposredna plačila kmetom v okviru skupne kmetijske politike (SKP) so v zadnjih 15 letih postala najpomembnejši politični davčni ukrep, ugotavljajo izvedenci avstrijskega inštituta za gospodarske raziskave WIFO. Zanja EU nameni kar tretjino vsega denarja v okviru svojega proračuna. V predlogu proračuna za leto 2009 evropska komisija denimo za direktno pomoč in tržne spodbude predlaga 31,9 odstotka od 134,4 milijarde evrov. Hkrati predvideva še 10,9 odstotka za razvoj podeželja.

Leta 2006 je EU iz proračuna za plačila v okviru skupne kmetijske politike namenila 49,9 milijarde evrov, kar je 47 odstotkov celotnega proračuna. Največ od tega (33 milijard evrov) je razdelia za neposredna plačila kmetom, za tržne ukrepe je izplačala 8 milijard evrov in za razvoj podeželja 7,7 milijarde evrov. Tako znesek kot delež denarja za neposredna plačila v proračunu EU se je od leta 1992 povečal, ugotavljajo na WIFO.

Po njihovih podatkih dobi kmet v novih članicah iz proračuna EU precej manj kot kmet iz starih članic. Leta 2006 je v 15 starih članicah povprečno dobil 6331 evrov - najmanj (1747 evrov) grški kmet in največ (21.429 evrov) britanski kmet -, kmet v desetih novih članicah pa le 723 evrov - najmanj (232 evrov) ciprški kmet in največ (11.397 evrov) češki kmet. Slovenski kmet je leta 2006 v povprečju za neposredna plačila iz proračuna EU dobil 428 evrov.

Izvedenci WIFO ugotavljajo, da se je povprečni znesek za direktna plačila na kmeta v EU po vstopu novih članic v EU znižal s 5017 evrov leta 2000 na 4682 evrov leta 2006. Na Slovaškem neposredna plačila dobi le majhen delež kmetov, skoraj vsi kmetje pa takšna plačila prejemajo v Lukemburgu, na Danskem, v Grčiji, na Nizozemskem in Finskem.

Kako so neposredna plačila kmetom razdeljena, je mogoče predstaviti na več načinov, navajajo v WIFO. Če primerjamo kmetije, ki so dobile manj kot 5000 evrov, s tistimi, ki so dobile več, se izkaže, da je leta 2000 večino denarja dobilo manjše število kmetij. Več kot 5000 evrov je takrat dobilo 953 tisoč kmetij, kar je 21 odstotkov vseh kmetij v EU. Skupaj so te kmetije dobile 15,5 milijarde evrov ali 82 odstotkov vsega denarja za neposredna plačila. Do leta 2006 je ta delitev postala še bolj nepravična, saj je 1,3 milijona kmetij (18 odstotkov od 7,8 milijona prejemnikov neposrednih plačil) prejelo 27,9 milijarde evrov ali 84 odstotkov vsega denarja za neposredna plačila iz proračuna EU.

V nekaterih članicah, med njimi je poleg Malte, Litve, Latvije, Cipra in Poljske tudi Slovenija, je leta 2006 več kot 90 odstotkov kmetov prejelo manj kot 1250 evrov za neposredna plačila iz proračuna EU. Slovenija pa je skupaj s Finsko, Poljsko in Irsko tudi v skupini držav, kjer je razlika med zneski, ki so jih leta 2006 dobili izplačane posamezni kmetje, med najnižjimi. Največje razlike so izvedenci WIFO zabeležili na Slovaškem, Malti, Portugalskem in Češkem.

Z reformo leta 2003 je EU uvedla velike spremembe za neposredna plačila kmetom, navajajo v WIFO. Do takrat je bil namen teh plačil pokriti razliko med ceno pridelkov pri kmetu in politično določeno ceno na trgu (ta cena je večinoma bila višja od cene na svetovnem trgu). Z uvedbo enotnega plačila na kmeta v 15 starih članicah in Sloveniji in uvedbo enotnega plačila na površino za preostale nove članice EU se je namen kmetijskih plačil iz proračuna EU spremenil. Bistvo te spremembe so spodbude za pridelavo poljščin, za katere je na trgu povpraševanje, ne pa spodbude za čim večjo pridelavo, ne glede na povpraševanje na trgu, razlagajo na evropski komisiji.

Evropska komisija zdaj v okviru tako imenovanega zdravstvenega pregleda skupne kmetijske politike - cilj francoskega predsedstva je, da bi kompromisni predlog bil sprejet do konca leta - predlaga spremembe sistema neposrednih plačil na kmetijo. Ker so razlike med stališči držav članic še precejšnje, še ni znano, kakšen bo kompromisni predlog, ki bo na koncu sprejet. Dokler to ne bo znano, seveda ni mogoče predvideti, kako bo nov sistem vplival na razporeditev plačil med kmeti, navajajo izvedenci WIFO. Komisija predlaga spremembe tudi v okviru modulacije, ki omogoča prenos denarja s postavke za plačila kmetom na postavko za razvoj podeželja. Po njeni oceni bi morali kmetje z dodatnim denarjem za razvoj podeželja predvsem izvajati ukrepe v okviru boja proti podnebnim spremembam. Tudi o tem predlogu so stališča držav članic še zelo različna. Izvedenci WIFO ocenjujejo, da jih bo najbrž mogoče uvesti šele po letu 2013, ko evropska komisija napoveduje novo reformo skupne kmetijske politike.

Plačil za intervencije na trgu (izvozne spodbude in podobno) EU ni ukinila. Nekateri agrarni ekonomisti so predlagali, da bi neposredna plačila kmetom morala dolgoročno postati instrument socialne politike, program za razvoj podeželja pa instrument za spodbujanje konkurenčnosti in financiranje ukrepov s področja varovanja okolja.

The distribution of direct payments within EU member states and between them is the consequence of agricultural structures and historical developments, in particular the process of integration. CAP payments, among them direct payments, are not motivated by distributive considerations alone. Currently they are justified to ease the process of integration for the agricultural community of member states that have recently entered the EU. Another purposeis to facilitate structural adjustment of farms that are exposed to freer market conditions after decades of CAP interventions in the EU-15 member states. Given that direct payments are only granted if standards of good agricultural and environmental conditions (”cross compliance”) are met, they have an environmental facet as well.

Izvedenci WIFO menijo, da bi bilo treba v okviru predlaganih sprememb skupne kmetijske politike bilo treba odgovoriti na vprašanje, ali naj bo primarna pristojnost za financiranje teh ukrepov na ravni EU ali v državah članicah. Navzkrižna skladnost (cross compliance) - njen namen je zagotoviti financiranje ukrepov, ki so v skladu z ekološkimi in drugimi standardi - uvaja standarde, ki niso enaki v vseh državah članicah. Ker v glavnem zajema ukrepe, ki so v nacionalnem interesu, bi po mnenju izvedencev WIFO bilo bolj pravično, če bi za njih bile pristojne države članice. Poleg tega je lastniška pravica za okoljske dobrine različno razporejena med državami članicami.

V skladu s 33. členom pogodbe evropskih skupnosti je skupna kmetijska politika namenjena “zagotavljanju pravičnega življenjskega standarda kmetom”. Ali je bil ta cilj dosežen, ni mogoče reči, ker ni statističnih podatkov o prihodkih kmečkih gospodinjstev v primerjavi s preostalimi gospodinjstvi, zaključujejo na WIFO. Ker pa je zagotovitev socialne enakosti naloga držav članic, bi bilo upravičeno skrb za socialni položaj kmetov prepustiti njim. Skrb EU pa naj ostane le vzpostavitev enotnih standardov in nadzor, da jih bodo države članice spoštovale. Kmetijsko politiko je treba izenačiti z drugimi politikami, menijo v WIFO.

Objavljeno pod gospodarstvo | | |