Ustava je bila resen poskus narediti delovanje EU bolj transparentno in ga približati ljudem. A so jo ljudje začutili kot nekaj vsiljenega in jo zavrnili. Posledica tega je to, da se je njena glavna vsebina, širjenje kompetenc EU, prenesla v lizbonsko pogodbo. Le-to pa se sprejema na bistveno manj transparenten način, kot naj bi se sprejela ustava. Tako se bo za hrbti ljudi prišlo do iste točke, ki so jo na referendumih (v Franciji in na Nizozemskem, op. p.) zavrnili. Gre za izredno sprenevedavo skupnost. Čeprav so države članice še vedno suverene, pa deluje EU v resnici kot zvezna država, katere oblast je netransparentna in brez pravega demokratičnega nadzora. To je problem pomanjkanja demokratičnosti, ki je vsajen v naravo EU. EU se bo morala odločiti. Ali bo vendarle postala neke oblike federacija in s tem omogočila demokratično nadzorstvo svojih institucij ali pa bo razpadla. Sedanje stanje ne more trajati. Ta sistem je bil čisto v redu za prvih šest držav, še nekako za dvanajst. V skrajni sili za petnajst. Pri sedemindvajsetih članicah pa ne gre več. To vedo. Zato je tudi tolikšen pritisk glede lizbonske pogodbe. Stvar je nujna. Unija drugače ne more več funkcionirati.
/…/
Ustava je pobrala skupaj vse, kar je bilo raztreseno naokoli. Vsa temeljna ustavna načela so bila razdrobljena po pogodbah. Kot pes slednik si jih moral iskati. Bilo je izredno zahtevno in netransparentno. Kdo bi se s tem ukvarjal? Razumel? Ustava je to združila v celovit, enoten tekst, ki si ga lahko vzel v roke in prebral. Lizbonska pogodba pa ponuja podobno netransparenten način ureditve, kot je obstajal do zdaj. Nihče ne ve, kdo pije in kdo plača. Kar je bilo bistvo ustave, njena transparentnost, jasnost, dostopnost, tega ni več. Zato je paradoks, da so ljudje zavrnili ustavo, ki bi jim razumevanje in nadzor olajšala. Zdaj nimajo več prave kontrole.

dr. Franc Grad, profesor ustavnega prava na ljubljanski pravni fakulteti, v Dnevniku

Objavljeno pod k, svet | | |