Ali država res ne zna poslovati brez posrednikov?
darja, petek, 19. september 2008Posredniki, zlasti pri državnih poslih, so pri nas očitno nepogrešljivi. Država kot da ne zna skleniti večjega posla brez njih. Kjer so posredniki, so tudi provizije (te se menda večinoma gibljejo od 10 odstotkov vrednosti posla navzgor), saj ne delajo brezplačno. To pomeni, da država storitve, ki jih naroča, plačuje dražje, kot bi lahko, če bi se dogovorila neposredno z izvajalci oziroma dobavitelji. Zaradi tega zapravi milijone evrov davkoplačevalskega denarja, kakor kaže aktualni primer republiškega stanovanjskega sklada. Pa tudi nič se oblast ne nauči iz preteklih napak. Prav na stanovanjskem skladu so podobne afere pred leti namreč že imeli. Seveda jih niso raziskali, čez čas je vse pothnilo in nihče ni več nič vprašal, kje je končal preplačani denar, kdo si je z njim napolnil žepe.
Do zdaj od oblasti še nisem slišala prepričljive razlage, zakaj je treba delati prek posrednikov, pa ne le enega, velikokrat jih je cela veriga. Tako se transakcije prepletajo, izgubljajo se sledi in na koncu je vse tako megleno, da tisti, zaradi katerih je takšno nepregledno poslovanje potrebno, zaslužijo, poročila, ki jih napiše računsko sodišče, gredo v pozabo, kazenska ovadba, če je vendarle vložena, pa zastara ali pa pristojni ugotovijo, da ni dovolj dokazov. Vse skupaj zelo hitro utihne, ko priplavajo na površje imena ljudi, ki so blizu politiki, pa bližnji ali daljni sorodniki političnih veljakov, njihovi dolgoletni prijatelji.
Očitno nobeni oblasti ni v interesu, da bi ta korita za svoje prisklednike ukinila in uvedla enostaven in pregleden sistem javnega naročanja brez posrednikov. Preveč je kandidatov, ki jim je treba vrniti usluge oziroma zagotoviti dober posel, hiter in enostaven zaslužek. Najdemo jih na lokalni in državni ravni, pri gradbenih poslih, opravljajo različne svetovalne posle, posebej velika zlata jama za tovrstne zaslužkarje na račun davkoplačevalcev pa so javna naročila majhne vrednosti. V občinah, javni upravi, javnih in državnih podjetjih mrgoli dvornih dobaviteljev različnih materialov in opreme, nekateri imajo že več let razdeljene fevde in nad njimi ni nikakršnega pregleda.V javnost so do zdaj prišli le nekateri primeri iz zdravstva, posamezni primeri iz občin. Seveda vse posle formalno dobivajo kot najugodnejši ponudniki v skladu z zakonodajo o javnih naročilih.
Objavljeno pod slovenija |
|
|





1. ne da se vedno delat brez posrednikov (ne govorim v smislu podpore aktualnih primerov SSRS, Patria amapk na splošno). In če gledamo procente je 10% ogromno. Za zneske, kot so bili omenjeni je normalno nekje 2,3, mogoče 5%, ne pa 10 .
2. Vsak normalen poslovnež želi imeti čimvečjo provizijo. Torej pri omenjenih in drugih poslih nebi krivil posrednika, ki deluje popolnoma razumsko (maksimizirat dobiček), ampak državne uradnike, ki dopuščajo take %.
3. Kar se pa tiče razpisov, pa raje nebi o tem. Vsi vemo, da najceneje ni vedno najboljše in da tudi ko sami kupujemo televizor najprej pogledamo kaj zares rabimo in potem iščemo najceneje med tem. Ne pa da kupiš najceneje, potem pa jamraš da nimaš tega, onega, tretjega.
P.S.: pa da ne bo pomote, obsojam početje tako Pirca kot prej Ovna na SSRS in če se izrazim malo po Jelinčičevo: vse pred zid
Tudi mene zanima zakaj moramo imeti pri vsakem pomembnem poslu posrednike in to posrednike,ki se že vso svojo kariero gibljejo na samem robu dovoljenega.Ali je možno,da je naprimer neki slikar boljši strokovnjak v obrambuslovju kot naše obrambno minstrstvo in vsa naša vlada in da nam takšen svetuje kaj rabimo za svojo obrambo države.
Spufani slikarji in njim podobni osebki ničesar nikomur ne svetujejo, so le poštni predali na poti zapletenih finančnih transakcij ali pa tajni sodelavci raznih tajnih služb.
Čim več je posrednikov, večje so provizije. Čim več je denarnih tokov in čim bolj so razpršeni, večje so možnosti za podkupnine.
Če gre za državne posle, potem vse tako ali tako plačamo davkoplačevalci.
Da se razumemo, govorim le na splošno in ne o kakem konkretnem primeru.