Slovenija bo imela po volitvah v evropski parlament leta 2009 sedem (ne osem) poslancev in ni gotovo, ali bo imela v novi evropski komisiji, ki bo svoj mandat začela v jeseni prihodnje leto, svojega komisarja, če se bo uresničila napoved Jeana-Clauda Junckerja, predsednika luksemburške vlade, ki je evropski voditelj z najdaljšim stažem. Po Junckerjevih besedah ni realno pričakovati, da bo lizbonska pogodba začela veljati pred volitvami v evropski parlament junija 2009, bolj verjetno je, da bo uveljavljena leta 2010, ker so zdaj gospodarske razmere preveč negotove, da bi Irce lahko prepričali, naj na novem referendumu pogodbo vendarle podprejo. Če bi bil predsednik irske vlade, v prihodnjih mesecih ne bi razpisal novega referenduma, nenazadnje bi se tako odločil tudi zaradi težkih gospodarskih razmer, je dejal Luksemburžan Juncker. Leta 2009 bo tako očitno še veljala pogodba iz Nice, ki predvideva, da se v novi evropski komisiji število evropskih komisarjev zmanjša na manj kot 27.

Koliko je novo število in po kakšnem ključu bi med države članice delili ta pomembna mesta, v pogodbi ni navedeno, zaradi tega o tem voditelje držav članic gotovo še čaka kakšna prebedena noč. Zdaj sta v obtoku predvsem dva predloga. Po enem bi število komisarskih mest znižali v skladu z določbami iz lizbonske pogodbe, to pomeni, da bi komisarje imeli dve tretjini ali 18 članic. Če se ne bi mogli dogovoriti, katerih 9 članic bi ostalo brez komisarja, je na voljo še druga rešitev, po kateri bi komisarjev bilo 26, Španija pa bi bila brez, ker ima Javierja Solano kot visokega predstavnika za skupno zunanjo in varnostno politiko. Juncker je napovedal, da bo treba v prihodnjih šestih mesecih sprejeti nekatere pomembne odločitve, če lizbonska pogodba ne bo uveljavljena pred letom 2010. Do takrat EU tudi ne bo dobila predsednika sveta EU. Eden od kandidatov za to funkcijo je tudi Juncker.

Lizbonsko pogodbo bi po njegovih besedah bilo mogoče uveljaviti še pred junijem 2009, če bi jo do februarja ratificirale vse države članice. Zdaj tega še niso storile Švedska, Češka in Irska. Irci so na referendumu 12. junija ratifikacijo zavrnili, na Češkem pa je po počitnicah ustavno sodišče začelo postopek preverjanja skladnosti določb pogodbe s češko ustavo. Predsednik irske vlade bo na zasedanju evropskega sveta, ki bo 15. oktobra v Bruslju, voditeljem preostalih držav članic poročal, kaj storiti na Irskem, da bi na novem referendumu državljani ratifikacijo podprli.

Po nekaterih informacijah med državami članicami ni nasprotovanja, da bi vsem članicam zagotovili vedno svojega evropskega komisarja - v sedanji različici lizbonske pogodbe je predvideno, da bo imela po letu 2014 le dve tretjini članic EU svojega komisarja, pri tem pa je predevideno enakovredno kroženje, kar pomeni, da bodo tudi večje članice kdaj brez svojega komisarja -, irska vlada pa se z Danci posvetuje o rešitvi, da za Irsko ne bi veljale določbe o skupni obrambni in varnostni politiki. Danci so si takšno izjemo pri maastrichtski pogodbi z edinburškim dogovorom zagotovili leta 1992. Irci v tem primeru ne bi sodelovali v misijah EU na kriznih območjih.

Lizbonska pogodba začne veljati, ko jo potrdijo vse članice EU. Irci so edini o ratifikaciji odločali na referendumu, ker jih k temu zavezuje ustava. Lizbonska pogodba je v bistvu dopolnjena pogodba iz Nice in nadomestilo za ustavno pogodbo, ki pa so jo na referendumih leta 2006 zavrnili volivci v Franciji in na Nizozemskem. Ker dopolnjuje prejšnje pogodbe, je lizbonska pogodba pravni akt, ki ga navadni državljani EU ne razumejo. Zaradi tega je bilo precej Evropejcev v drugih članicah hvaležnih Ircem, da so ratifikacijo akta, ki ga razumejo le izbranci, zavrnili.

Objavljeno pod svet | | |