O novinarskem reciklatorstvu in uradih za monociranje
admin, četrtek, 18. september 2008GOST razgledi.net
dr. Sandra Bašić-Hrvatin
profesorica na FDV
sandra.hrvatin@guest.arnes.si
Za politike, ki razpravljajo o medijih, uredniški in novinarski avtonomiji in svobodi medijev nasploh, je izjemno »uporabno« branje drama Toma Stopparda »Night and Day« (prvič so jo uprizorili novembra 1978 v Londonu). Zgodba se odvija v afriški državi, kjer je z vojaškim udarom prevzel oblast predsednik Mageeba (šolan na znani britanski univerzi), trije britanski novinarji pa lovijo ekskluzivno novico – intervju z novim predsednikom. Mageeba na svoje retorično vprašanje, zastavljeno novinarju, »kaj je relativno svoboden tisk?« odgovarja: »Zame je svoboden tisk tisti, ki ga ureja eden izmed mojih sorodnikov«. Za Mageebo sta namreč svoboda tiska in svoboda izražanja vprašanji lastnine. Svobodno se izraža tisti, ki ima v lasti medije, in svobodni tisk služi pravici tistega, ki ima pravico do svobodnega izražanja. V Mageebovem medijskem svetu lahko novinarji in uredniki postavljajo svoje lastne standarde objave novic le znotraj vnaprej določenih meja in svobodno odločajo o »večjem ali manjšem številu deklet, ki so bolj ali manj slečena«. Kljub temu, da je diktator fiktivne afriške države Mageeba fiktiven lik, so njegovi pogledi na medijsko svobodo zelo blizu marsikateremu politiku, medijskemu lastniku, pa tudi novinarju.
Znani britanski novinar Nick Davies v svoji knjigi Flat Earth News (2008)1 razkriva manipulacije, izkrivljanje in lažnivost globalne medijske industrije, ki v želji po čim večjem dobičku spreminja novinarstvo v interesu javnosti v posel predelave informacij, ki jih ustvarjajo različni oddelki za odnose z javnostmi. Za potrditev te hipoteze je skupaj s raziskovalci oddelka za novinarstvo Univerze v Cardiffu analiziral zgodbe, ki so bile objavljene v izbranih britanskih medijih. Raziskovalci so se osredotočili na preverjanje zgodb v štirih kakovostnih (»quality«) časopisih (The Times, Guardian, Independent in Daily Telegraph) in največjem regionalnem časopisu Daily Mail. V obdobju dveh tednov so analizirali vse notranjepolitične zgodbe, ki so jih omenjeni mediji objavili. Od skupno 2.207 zgodb je večina predstavljala rutinsko recklirane informacije, pridobljene iz »druge roke«. Ključni vir informacij so tako bile tiskovne agencije (kot je Press Association) in različni PR viri, ki so večinoma selektivno poudarjali zorni kot določenega ekonomskega ali političnega interesa.
Če to splošno ugotovitev opremimo s številkami oziroma odstotki, potem je bilo 60 odstotkov objavljenih zgodb v izbranih medijih v celoti ali v večji meri sestavljenih iz agencijskega ali PR gradiva, dodatnih 20 odstotkov pa je imelo očitne elemente enakih virov, novinarji so zgodbam, ki so jih povzemali, dodali komentarje ali pa mnenja. Pri osmih odstotkih zgodb raziskovalci niso mogli ugotoviti, kdo je vir informacije, samo 12 odstotkov pa je bilo člankov, za katere so lahko raziskovalci ugotovili, da so bili rezultat samostojnega dela časopisnih novinarjev. Najvišji odstotek povzetih zgodb je imel The Times (69 odstotkov), najnižji (nekaj več kot polovico) pa Guardian. Analiza je tudi pokazala, da samo en (1) odstotek zgodb jasno navaja vire informacij. Davies sicer opozarja, da ti rezultati še ne pomenijo, da vsi novinarji to počnejo ves čas, opozarja pa, da se je v dnevni rutini podajanja novic zgodila sprememba, zaradi katere so temeljne zahteve pri opravljanju novinarskega dela (preverjanje virov, natančnost, verodostojnost) izgubile svoj pomen.
Teh 60 odstotkov zgodb, sestavljenih iz agencijskega ali PR gradiva, predstavlja tip novinarstva, ki ga Davies imenuje churnalism. Gre za »novinarstvo«, ki ne išče in ne preverja informacij, ampak pasivno procesira pridobljeni material, ki ga posredujejo agencije in različne PR službe. Recikliranje novic ali »reciklatorstvo« posreduje medijskim uporabnikom navidezno ogromno število novic od katerih je večina ustvarjena drugje. Leta 2005 je glavni urednik Le Monde Diplomatique Ignacio Ramonet poleg svojega tradicionalnega uvodnika objavil tudi prispevek2, v katerem opozarja na razraščanje »ustrezljivega« (journalism of compliance) in zaton kritičnega novinarstva. Število informacij skokovito narašča, ampak bralci nimajo niti najmanjšega zagotovila za njihovo verodostojnost. Kadar koli se lahko izkaže, da so bile na videz velike novinarske zgodbe lažne (spomnimo se Jacka Kellyja, novinarja USA Today, ki je izmislil na stotine zgodb, Jaysona Blaira, novinarja New York Timesa, ki je fabriciral dejstva, prepisoval in si izmišljal celotne zgodbe, ter zvezde ameriškega TV novinarstva Dana Ratherja, ki je svojo kariero končal zaradi nepreverjene zgodbe o predsedniku Bushu). Razmere niso boljše niti v primeru novih novičarskih agregatov, denimo Google News. Ameriški Project of Excellence in Journalism3 je v svojem poročilu za leto 2006 analiziral dnevno ponudbo Google News in ugotovil, da »potrošnikom ponuja dostop do kakšnih 14.000 zgodb, od katerih je samo 24 tistih, za katere lahko rečemo da so novice4«.
Ramonet je javno pozval bralce, naj se aktivno zavzamejo za pravico do preverjenih in verodostojnih informacij. V tem kontekstu lahko razumemo tudi poziv5 nemškega filozofa Jürgena Habermasa (ki v nemškem prostoru ni naletel na pretirano navdušenje), objavljen v Süddeutsche Zeitung maja 2007, kjer se zavzema za državno podporo kvalitetnim časopisom. Brez mnenjskega tiska ni javnega prostora razprave med državljani in takšnega komunikacijskega deficita si nobena demokracija ne more privoščiti.
V skladu s Ramenotevim pozivom k večji ozaveščenosti državljanov in državljank do teh pojavov objavljamo nekaj produkcijskih pravil ustvarjanja novic na katerih temelji »reciklatorstvo«.
1. Čim več »poceni« novic – namesto vertikalnega novinarstva, ki išče in raziskuje dogodke in pojave (novice) ter ustvarja svojo lastno agendo, vse bolj prevladuje horizontalno novinarstvo, katerega prvotni namen je čakanje na novice. Poceni novice so za medijske hiše varčne in varne – enostavno jih je pokriti (prišle so že pripravljene za objavo), obenem pa so varne za medijske hiše (preverjene in očiščene vseh potencialno kontroverznih elementov);
2. Izbiraj varna dejstva – predvsem tista, ki jih posredujejo uradni viri;
3. Izogibaj se »električni ograji« (podobno »električnem pastirju«, ki drži živali skupaj na pašniku brez fizičnega nadzora pastirja oz. lastnika) – to pravilo je povezano s prejšnjim in priporoča, da se izogibaš negativnem obravnavanju kakršnekoli organizacije ali posameznika, ki ima moč škodovati tebi osebno ali mediju za katerega delaš. Električne ograje so različne – pri nas so to denimo določbe Zakona o medijih, ki se nanašajo na pravici do popravka in odgovora, s katerimi armada tiskovnih predstavnikov (večinoma nekdanjih novinarjev) vsiljuje svoj pogled na javne zadeve;
4. Izbiraj varne ideje (gre priporočilo gre z roko v roki z izbiro varnih dejstev) - ne oddaljuj se od tistih idej, ki so pridobile status »zdravo razumske resnice« (»kot vsi vemo«, »v imenu davkoplačevalcev vas sprašujemo« in meni najljubša »kot pravijo nekateri«) ter »neizogibnosti in brezizhodnosti« (obravnavanje določenih konkretnih politik z enako vdanostjo v usodo kot da gre za naravne nesreče – vprašanje krčenja socialnih pravic, omejevanja javnih storitev, privatizacije …);
5. Zmeraj posreduj »obe plati zgodbe« (pravilo »varnostne mreže« kot v primeru cirkuških akrobatov, ki se varujejo pred hudimi poškodbami ali smrtjo v primeru napačno izvedenega nastopa) – zgodbe imajo lahko več plati, nimajo druge strani, ali pa druga stran zagovarja stališča, ki so nesprejemljiva za javno razpravo. Nasilna uravnoteženost ustvarja posebno vrsto politike – politike »druge plati«, politike uravnoteženega populizma, ki je zmeraj poklicana, da govori takrat, ko zgodba ne bi smela imeti »druge« plati (npr. človekove pravice);
6. Daj jim tisto, česar si želijo – s tem, da tisto, česar si bralci domnevno želijo, ustvarjajo tisti, ki jim to delijo;
7. Pristranskost do resnice – prepričanje »reciklatorjev«, da so »velike« zgodbe po svoji naravi preveč kompleksne in za »povprečnega Janeza Novaka« nerazumljive. Bralcem je treba zgodbo »prilagoditi«, jo umestiti v svet mnoštva miniaturnih zgodb, ki imajo vse zelo močen moralni nauk (npr. »kje je dim je tudi ogenj« ali »najprej pometajmo pred lastnim pragom«). Tom Fenton, znani dopisnik ameriške TV mreže CBS v svoji knjigi Bad News opisuje, kaj se je dogajalo z njegovimi zgodbami iz Saudske Arabije. Prispevek iz začetka leta 2001, v katerem je poročal o grožnjah, ki naj bi jih za ZDA predstavljal človek z imenom Osama bin Laden, postaja ni objavila. V tem primeru ni šlo za pritiske lastnika medija, ali velikega oglaševalca, ampak za uredniško odločitev. Mnenje urednika: zgodba je imela »preveč neznanih imen«;
8. Daj im tisto, v kar želijo verjeti – ne odpiraj zgodb pri katerih moraš predstavljati preveč različnih pogledov, ozadje, nasploh zgodb, v katere moraš preveč investirati;
9. Sledi moralni paniki – obdeluj zgodbo na valovih (predvidenega in/ali ustvarjenega) nacionalnega sentimenta. Dejstva morajo ustrezati emocijam, če pa pride do razkoraka med njimi, spremeni dejstva (čustvovanje ljudstva je nedotakljivo in nevprašljivo). Igraj na karto nacionalnega interesa ali domoljubja ter ločuj prijatelje in sovražnike;
10. Sindrom Ninja želve – Nekatere zgodbe preprosto morajo biti objavljene, ker so jih že objavili drugi. Tovarna novic bo objavila tudi zelo vprašljive zgodbe, ki so jih objavili drugi mediji – samo zato, da njihovi bralci/gledalci/poslušalci ne bi ostali zunaj javne debate na to temo.
Ni vsako novinarstvo »reciklatorstvo« in ni vsak novinar/ka »reciklator/ka«. Ampak ta tip novinarstva je izjemno združljiv z novimi oblikami strateškega komuniciranja, ki ga za oblikovanje tem javne razprave (in polnjenje medijskega prostora) uporabljajo vlade in korporacije. Urade za informiranje so zamenjali uradi za komuniciranje. Uradi za informiranje naj bi državljanom posredovali vse potrebne informacije (preverljiva dejstva) na podlagi katerih se lahko odločajo o pomembnih javnih vprašanjih. Uradi za komuniciranje sami producirajo in plasirajo zgodbe, ustvarjajo dogodke, kontaktirajo in najemajo (njim naklonjene) novinarje, enostavno postajajo pomembne »medijske« hiše, ki lahko v razmahu »reciklatorstva« dosežejo katerikoli medij. Komunikatorji, zaposleni v teh inštitucijah, niso novinarji (kljub temu, da večina ima novinarsko znanje in je včasih opravljala novinarski poklic), in ne delujejo v interesu javnosti. Uradi za komuniciranje ne komunicirajo (v pomenu deljenja skupnega) ampak monocirajo – s pomočjo ustrežljivih novinarjev želijo vnaprej pripravljena sporočila nespremenjena plasirati v medije (kot v primeru akutne mononukleoze za katero nekateri menijo, da se prenaša s poljubljanjem). Komunikatorji organizirajo tiskovne konference, (zlo)rabljajo medijsko zakonodajo, sovražijo novinarje, urednike vidijo kot skretničarje (to kar dobiš tudi objavi!), in, če parafraziramo Ignacia Ramoneta6, brezplačnike (free papers) vidijo kot vrhunec svobode tiska (free press).
1(http://www.flatearthnews.net
2http://mondediplo.com/2005/01/16press
3http://www.journalism.org
4http://www.stateofthenewsmedia.org/2006/
5http://www.sueddeutsche.de/,ra4l2/kultur/artikel/455/114341/
6http://mondediplo.com/2007/01/01press
Objavljeno pod gost razgledi.net, mediji in splet | 
| 
|
Čudovito.Vendar bi se bolje bralo v angleščini, pa še “kontekst” in položaj avtorice v orbiti bi bil bolje transpondiran.
Sandra, v užitek kot običajno.
Peter
Bravo – eden redkih analitičnih dotikov paradoksa objektivizacije; po izobrazbi nisem novinar, a življenska pot me je zanesla v bližino tega poklica. Kdaj narediti kar veš da je prav za ma-fio (mojo hči, moj zaslužek), kdaj pa to preide v delanje za mafio (vseobsegajoči korporativizem kapitala, politike, ki ti omogoča še lažjo pot zaslužka, če malo potisneš v kraj tistega vražička, ki znotraj tebe kljuva kaj je prav..) – rešitev paradoksa? Pravijo da paradoks imenujemo stvari, ki so nerešljive. Razen če ne dovoliš tistemu vražičku na plano. Imenuje pa se čisto preprosto –etika in zdrava pamet, in naj se sliši še tako obrabljeno, začne se pri posamezniku in se sešteva…..
dober, pregleden članek!
iz lastnih izkušenj naj dodam še naslednje:
1. uredniki ne pustijo, da bi se novinarji na delo res osredotočili, v ozadju je ves čas pomanjkanje časa, ni torej časa za poglobitev in v vsakem trenutku moraš biti pripravljen pokrivati vse
2. \”uravnoteženo\” poročanje, ko moraš poiskati čim več ali vsaj dve plati zgodbe služi včasih zameglevanju dejstev in zameglevanju novinarjevega zornega kota
3. resnično je treba izhajati iz čim bolj enostavne perspektive, da jo bo razumela \”vsaka stara mama\”
4. od mladega novinarja se zahteva, da isto zgodbo čim manj sporno pokrije za radio ali TV pa še za spletni portal in da jo večkrat reciklira oziroma potegne iz rokava
Naj pa dodam, da se z razvejanimi možnostmi danes odpirajo tudi lepe priložnosti dobrega poročanja - lahko vprašaš strokovnjake doma in v tujini, lahko se nasloniš na mnenje več ljudi, lahko \”izkoristiš\” PR-ovce za tehnično pomoč…
V veliko zadovoljstvo mi je bilo branje tega strokovno argumentiranega razmišljanja, redki so ljudje, celo na univerzah, ki za svoje izhodišče analize vzamejo VIR, avtentični vir, ne pa da se sklicujejo na izjave, kaj je o viru rekel ta, oni, tretji, peti, deseti raziskovalec in na tem osnujejo svoje poglede in bazirajo raziskavo.
Pravi, kritični duh, kot tudi kritično in raziskovalno novinarstvo, bi moralo vedno izhajati iz VIRA.
Žal na to novinarji NIMAJO vpliva vedno, ko morajo posegati po agencijskih servisih, ki mnogokrat - manj je država demokratična- dezinformirajo novinarje, ne pa da jih zares informirajo.
Pri VIRIH so zgolj tisti, ki imajo možnost kreirati dogodek, ustvariti novico, ne zapis o njej.
STA je že nič kolikokrat dala v javnost lažni podatek o nekih dogodkih, zgolj tisti, ki smo ali so imeli neposredno informacijo, smo lahko presodili, da STA LAŽE in namenoma zavaja.
Kaj storiti?
Kaj lahko napravi novinar, ki se mora sklicevati na nek vir, posebno v državi, kot je slovenska s to oblastno garnituro?
Pobebavijo ga, če nima kritične distance do uradnih virov, ki zavajajo in so mu zgolj v breme.
VIR informacije tako ni vedno rešitev in sploh ne pomaga pri dobrem novinarstvu, če je v državi, ki ga objavi, demokracija na nuli.
Zato SO neodvisnost in NEODVISNI VIRI novinarja- neodvisni od uradnega- temeljnega pomena za kvalitetnega novinarja in neobhodno potrebni za kritično oblikovanje mnenja bralcev in demokracijo v državi.
Vsaka seja vlade bi zato morala imeti najmanj dva novinarja, s strani uradne tiskovne agencije in seveda opozicijske.
Šele tako bi imeli državljani vpogled v vire in ne vpogled v to, kaj so o tem rekli udeleženci seje svojim tiskovnim predstavnikom in ti dalje medijem.
In kaj je o tem poročala neka agencija, na katero ima oblast vpliv in jo manipulira v svoje namene.
Jaz se lahko le še smejem, za gledanje in branje moraš imeti dobrega “odmetalca plev” in “senzor za 1% resnice”. Ta 1% procent je nujno najti in zato moraš biti izkušen lovec. Naloga ni lahka, kot bi na giga smetišču iskal “čisto knjigo”.
Mediji niso namenjeni informiranju, ampak manipuliranju.
In vsi so padli na izpitu 11.9. in se še danes učijo za isti ta izpit.
Koncentracija in pluralizem evropskih medijev
Evropski parlament se izrecno zavzema za zaščito pluralizma medijev v Evropi, državljani EU pa bi morali imeti zagotovljen dostop do svobodnih in različnih medijev v vseh državah članicah. Poslanci so prav tako trdno prepričani, da je pluralističen sistem medijev bistveni pogoj za nadaljnji obstoj demokratičnega evropskega modela družbe.
Neodvisnost novinarjev in urednikov
Poslanci spodbujajo pripravo listine za medijsko svobodo, da bi se zagotovila svoboda izražanja in pluralizem. Pozivajo k spoštovanju svobode medijev, ki pa morajo pri svojem poročanju dosledno spoštovati in upoštevati etični kodeks.
Organi EU in držav članic morajo z ustrezno ter posebno pravno in socialno varnostjo zagotoviti novinarsko in uredniško neodvisnost. Kot dodatno varovalko Parlament zagovarja oblikovanje uredniških listin, ki bi lastnikom, delničarjem ali vladam preprečevale vmešavanje v vsebino novic. Te listine bi se morale enotno izvajati v vseh državah članicah ter na vseh trgih, kjer delujejo medijska podjetja s sedežem v EU.
Pluralizem medijev ne sme biti samo v rokah trga
Mediji ostajajo orodje za politično vplivanje in tu obstaja znatno tveganje, da ne bodo več zmožni opravljati svoje funkcije varuha demokracije, saj zasebna medijska podjetja vodi predvsem finančni dobiček. Tovrsten način delovanja pa lahko pomeni nevarnost izgube raznolikosti vsebine in mnogoterosti mnenj, zato nadzora pluralizma medijev ne gre prepustiti zgolj tržnim mehanizmom.
Lastništvo medijskih sistemov
Koncentracija lastništva medijskih sistemov ustvarja okolje, ki je naklonjeno monopolizaciji oglaševalskega trga, postavlja ovire za vstop novih akterjev na trg in vodi tudi k enoličnosti medijskih vsebin. Razvoj medijskih sistemov vedno bolj temelji na pridobivanju dobička, družbeni, politični ali gospodarski procesi ali vrednote, izraženi v novinarskih kodeksih ravnanja, pa pogosto niso ustrezno zaščiteni.
http://www.europarl.europa.eu/.....ult_sl.htm
Sicer zelo užitno napisano, toda prva misel je hudo zgrešena.
“Svoboda tiska in govora pomeni svobodo imeti svoj medij in vanj pisati, kar si želiš.”
Bistvo tvoje zgodbe o afriškem diktatorju je, da drugim prepoveduje imeti svoje lastne oddajnike; ne, da ima on svojega. Ni težavna njegova interpretacija svobodnega medija, ampak je težava državni monopol, ki drugim to prepoveduje.