Dvomim, da je imel Janez Janša kadar koli v zadnjem letu možnost za prepričljiv (’zmago z …, zmago z …, zmago z … veliko razliko’) uspeh na volitvah. Imel pa je v zadnjih dveh, treh mesecih morda malce nepričakovano možnost za zanesljivo zmago. Zdaj ima, kot je videti, le še možnost za to, da v fotofinišu ne izgubi. Kot že nekajkrat doslej je Janša iz petaka naredil drobiž, čeprav ni bilo za to ‘nobene potrebe’. V ‘rojenem političnem talentu’, kakršen je Janša, je očitno res preveč karakternih potez, ki ga ovirajo. Drugače rečeno, z leti ni postal modrejši in preudarnejši, se je pa zato njegova odločnost (Jože Pučnik jo je označeval za brezkompromisnost) sprevrgla v zagrenjeno-oholo trmo, zaradi katere dela vedno nove napake iste vrste - v korist lastne škode.

Značilen primer tega je Janševa reakcija na oddajo finske televizije. Najprej učinkovita in čeprav pričakovana, ‘neugodna’ za opozicijo, saj Dokaza pač ni mogla ponuditi: zanikanje, zahteva opravičila, namig na ‘peto kolono’ … Nič nenavadnega, da je vnovič v vlogi tistega, ki se mu kar naprej dogajajo krivice, Janša v anketah (ki jim sicer ne verjame, če jih ni sam naročil) napredoval, kar so on in njegova lahka konjenica razumeli kot spodbudo. Z notami, neprepričljivim sklicevanjem na finskega premiera, obtožbami (Dragutin Mate, Barbara Brezigar) na račun finskih novinarjev in preiskovalcev, grožnjami s tožbo na državne stroške  in izredno sejo je nato ‘protikampanja’ presegla prag verodostojnosti, z ‘resnico-o-patrii-II.-del- za-vsako-ceno’ nastopom v oddaji neprimernega formata in s pronicljivo-zajedljivo voditeljico povrh ter ‘letečimi sloni’ in ‘krampi in lopatami’ v Dnevniku pa se je le še stopnjevala v popolni overkill, ki je začel zbujati dvome, nejevero, posmeh, odpor, zgražanje …

S tem je Janša svojim tekmecem storil neprecenljivo uslugo (kakor že pred časom, denimo, Bošku Šrotu s tem, da ga je imel neprenehoma pod zapornim ognjem): neopredeljeni in volivci, ki morda niso imeli namena iti na volitve, so bili spodbujeni, da ponovno premislijo, ali jim je res vseeno. Hkrati je s tem Janša razvrednotil svojo osrednjo povolilno ‘argumentacijo’. Po neštetih izjavah, da se je ‘najbolj umazana kampanja doslej obrnila proti tistim, ki so jo sprožili’, bo morebitno ponovno povolilno samostiliziranje v žrtev ‘centrov iz ozadja’ preprosto neverodostojno. Drugače rečeno, če se bo SDS na volitvah slabo odrezala, to ne bo zato, ker je bil Janša žrtev umazane kampanje, ampak kljub temu, da je bil ‘žrtev’.

‘Žrtev’ pa bo Janša nedvomno hotel biti tudi, če ne izgubi. Njegova izjava, da SDS potrebuje zmago z veliko razliko, namreč razkriva, da se zaveda težav z oblikovanjem koalicije v primeru tesnega izida v svoj prid in že vnaprej pripravlja razlago oziroma alibi zanje. Mislim seveda na znamenito ‘roko sodelovanja’, ki jo bo po volitvah ponujal na vse strani. Če odštejem DeSUS in SNS, najbolj nenačelni in neverodostojni stranki (ne le) te kampanje, Janši - zunaj kroga levosredinskega trojčka - ostaneta še SLS in morda NSi. Prva bi bila skrajno nespretna, če po vseh žalitvah, ponižanjih in pogromih v zadnjem letu ne bi svoje cene navila v nebo, druga pa ne more niti zahtevati niti ponuditi veliko. Janševe možnosti za oblikovanje koalicije (ki bi lahko končala mandat) so torej več kot pičle, vendar tudi v tem primeru ne bo žrtev ‘izključevalne politike’ ali česa podobnega, ampak bo ‘žrtev’, ker je vse preveč očitno hotel biti žrtev. In odrešenik hkrati.

Pričakovati od Janše, da bo znal prenesti volilni neuspeh ali spodletela koalicijska pogajanja pa je najbrž preveč, saj tudi zmage prenaša prej ko ne slabo.

Objavljeno pod nt, slovenija | | |