Velika koalicija - velika utvara, še večja prevara
vojko, torek, 16. september 2008Janez Janša in Borut Pahor oziroma Borut Pahor in Janez Janša? Ker se po javnomnenjskih raziskavah zagotovo ‘izide’ le ta povolilna kombinacija, je iz dneva v dan širša tudi ‘nenačelna koalicija’ tistih publicističnih prišepetovalcev, ki si prizadevajo v ’slabem najti nekaj dobrega’. Dolgoletni kritiki Janše in cinični omalovaževalci Pahorja, večni nasprotniki ‘zgodovinskega kompromisa’ in kritiki ‘vsega obstoječega’ nenadoma vidijo v veliki koaliciji ne le ‘najmanj slabo’ izbiro, ampak celo ‘dobro’, ker da obeta ‘obrusiti skrajnosti’ in prisiliti k ‘dogovarjanju’. Premisleki oziroma argumenti so glede na izhodišče izjavljalca sicer različni, končni rezultat pa je podoben: z veliko koalicijo SDS-SD oziroma SD-SDS da bomo dobili vlado, ki morda res ne bo naredila veliko pametnega, veliko neumnega pa tudi ne bo mogla. Ja, če bi sloni letali …, a ker ne, lahko velika koalicija naredi veliko preveč slabega, toliko, da posledic še dolgo ne bo mogoče sanirati.
Komu lahko velika koalicija koristi? Janši vsekakor, že zato, ker njemu v kakršni koli simbiozi uspe tako ali drugače uveljaviti svoje. Pahor kot manjši partner bi bil zanj naravnost idealen alibi ‘za nazaj in naprej’ ter hkrati ne-prostovoljni partner pri razdelitvi ‘interesnih sfer’. Janša koalicijskih partnerjev ne potrebuje za vladanje, ampak zato, da le ne bi bilo preveč strank v opoziciji. Vprašajte v NSi, SLS ali DeSUS in spomnite se usode Partnerstva za razvoj, ki ga je Pahor podpisal trdno odprtih oči in vanj verjel, dokler njegova pisma niso postala za Janšo ‘lepljiva’. Novo partnerstvo/koalicija bi zgledalo podobno: kakor pri prvem (ko je Janša od Pahorja ‘v skupno dobro’ pričakoval, denimo, da bo utišal sindikate in druge kritike in sploh zavaroval ‘levi bok’) bi moral tokrat prevzeti nekaj ‘nehvaležnih’ resorjev (recimo promet, delo, obrambno, kmetijstvo, visoko šolstvo, morebiti celo finance) in hkrati navznoter molčati ob siceršnjem ‘nadaljevanju politike z istimi sredstvi’ (’navzven’ pa s prijaznim nasmehom še zagovarjati).
Za državo to nikakor ne bi bilo dobro, kajti istočasno bi bila opozicija razdrobljena. Nemogoče si je namreč predstavljati učinkovit nadzor vlade, ki ga ‘družno’ izvajajo Zares, SLS, LDS in SNS; za kakšne skupne ‘akcije’ bi se te stranke lahko dogovorile? Drugače rečeno, če bi si imel možnost izbirati opozicijo za naslednja štiri leta, bi si Janša komaj smel želeti boljše. Problem velike koalicije s stališča državljana tako ni le v tem, kaj največji stranki skupaj zmoreta in česa ne, kaj lahko naredita ‘dobrega’ in kaj ’slabega’ (in česa več) ali koliko sta si ‘programsko sorodni’, ampak tudi v tem, kaj bi zmogla in kakšna bi bila v tem primeru opozicija. Sam dvomim, da kaj prida učinkovita, še več, skoraj zanesljivo bi se pod ponovnimi pritiski znašli nekateri pomembni mediji, kar bi še dodatno oslabilo tudi njihovo nadzorno moč in s tem bi bil ogrožen celotni ‘družbeni imunski sistem’.
Iz bližnje okolice se spomnim pravzaprav enega samega primera določeno obdobje ‘produktivne’ velike koalicije in še ta je od leta 1994 že zgodovina (kar je njena ‘farsična’ ponovitev pred dvema letoma z letošnjim razpadom le še potrdila). To je kajpak avstrijska ‘druga republika’, tradicija socialistično-konservativnih velikih koalicij, ki so kot posledica tragične predvojno-medvojne izkušnje (z državljansko vojno, klerofašistično diktaturo in skupno golgoto ‘levih in desnih’ v nacističnih koncentracijskih taboriščih) pol stoletja delovale celo v obdobjih enobarvnih vlad (tudi takrat namreč pomemebni položaji v državnih organih, podjetjih in javnih ustanovah niso bili ‘plen’ zgolj ene stranke) - do vstopa v EU pred poldrugim desetletjem, ko je zaradi nove družbene dinamike to specifično avstrijsko ‘vezivo’ počasi popustilo in se diskreditiralo kot ‘rezervat’ podmiznih kupčij s funkcijami, vplivom, državno lastnino, javnimi mediji in tudi nadzornimi mehanizmi države. Na drugi strani so se Nemci po drugi svetovni vojni veliki koaliciji ves čas izogibali (na desetine metrov knjig je napisanih o tem, zakaj), in imeli do sedanje, ki nikogar ni navdušila, eno samo (v 60. letih prejšnjega stoletja), ki jim je prav tako ostala v bolj ali manj slabem spominu.
Običajno se izogibam skušnjavi utrjevanja kolektivnih ‘predsodkov in stereotipov’, tokrat pa se ne bom. Če je kakšna rešitev za ‘dan pozneje’ tipično ’slovenska’, potem je to velika koalicija. Kot nalašč za to, da bo lahko z njo vsakdo nezadovoljen, kazal s prstom na drugega, razlagal, kako bi bilo treba in kako je nemogoče kar koli narediti … Velika koalicija je lahko privlačna opcija le v družbi, ki se še ni naučila živeti s konflikti in drugačnim stališči, ki se ne zna, noče in ne more niti soočati z ‘drugim’ (ker menda pač ne prenaša ’skrajnosti’, v resnici pa ima težave že z vsakim posameznikom, ki dvigne glavo na povprečje), še toliko manj pa zna nasprotja ‘pretvoriti’ v energijo oziroma družbeni dinamizem. Spet enkrat moram tukaj citirati starosto Franceta Bučarja in njegovo izjavo o ’slovenskih ritih’ po prvih demokratičnih volitvah leta 1990, ki so, moje nadaljevanje, srečne, da le nihče, vključno z njimi samimi, nima razloga, da bi bil zadovoljen.
Tudi z veliko koalicijo navsezadnje od prvega dne ne bo nihče srečen, ne volivci in ne tisti v njej, se bodo pa oboji tolažili s tem, da ‘bi lahko bilo še hujše’, ‘da je državo pač treba upravljati’ in da so (v skrajnem primeru) ‘nove volitve še slabša možnost’. Mar res? Nemara se bomo morali vsi skupaj naučiti še tega, da odgovornost ni potrebna le za prevzem vladnega krmila, ampak tudi za to, da se mu odpoveš, še zlasti, če ti je ponujena neodgovorno, ‘za vsako ceno’ in figo v žepu ter čeprav za ceno tveganja, da večina volivcev tega ne bo razumela.
Tudi jaz mislim, da bi slo za strahotno prevaro volilcev in zgolj na skodo opoziciji, pahorju pa se najbolj!
Zakaj je v prid JJ-ju in zgolj JJ-ju?
Ker tudi ce jjelincic veliko dobi in bi skupaj zmogla vladati, je to skrajna desnica, ze tista desnica desnic, ki bi Slovenijo poponoma degradirala v brezpravno drzavo - po nacelu, ki smo mu bili prica, drzava, to sem jaz!
Kot sem zadnjic poslisala in gledala posnetek soocenja Vajgel -Rupel, je zadnji izjavljal, da mu je zal, DA GA JE VZEL V SLUZBO!!!!
halo, halo, halo?
Drzavne institucije NISO ZASEBNI FEVD in to so janseviki napravili z drzavo.
Tudi sama mislim, da bi bila velika koalicija nateg vseh drzavljanov, ki smo za demokracijo v Sloveniji, za svobodo in pravno drzavo.
To bi bil Abilene Paradox.
“The name of the phenomenon comes from an anecdote in the article which Harvey uses to elucidate the paradox:
On a hot afternoon visiting in Coleman, Texas, the family is comfortably playing dominoes on a porch, until the father-in-law suggests that they take a trip to Abilene [53 miles north] for dinner. The wife says, “Sounds like a great idea.” The husband, despite having reservations because the drive is long and hot, thinks that his preferences must be out-of-step with the group and says, “Sounds good to me. I just hope your mother wants to go.” The mother-in-law then says, “Of course I want to go. I haven’t been to Abilene in a long time.”
The drive is hot, dusty, and long. When they arrive at the cafeteria, the food is as bad as the drive. They arrive back home four hours later, exhausted.
One of them dishonestly says, “It was a great trip, wasn’t it.” The mother-in-law says that, actually, she would rather have stayed home, but went along since the other three were so enthusiastic. The husband says, “I wasn’t delighted to be doing what we were doing. I only went to satisfy the rest of you.” The wife says, “I just went along to keep you happy. I would have had to be crazy to want to go out in the heat like that.” The father-in-law then says that he only suggested it because he thought the others might be bored.
The group sits back, perplexed that they together decided to take a trip which none of them wanted. They each would have preferred to sit comfortably, but did not admit to it when they still had time to enjoy the afternoon.” [wikipedia]
Strinjam se z Vojkovimi razmišljanji vendar imam pri tem skromno pripombo. Bi od takšne “velike” koalicije res imel korist le Janez Janša ?? V primeru, da Pahor s svojimi SD-jevci ostane še štiri leta v opoziciji, ga bo prerasel mah Gregorja Golobiča in njegovih Zaresovcev. In tega se Pahor zaveda.
Pa menda ne verjamete, da gre pri teh volitvah res za Slovenijo, za ljudi, za napredek in blagostanje ter kar je še te demagoške navlake. Ne, gre za oblast, za golo oblast in politično preživetje.
Velika koalicija je realna možnost, za državljane sicer najslabša od vseh slabih, vendar dovolj realna, da se kaže nanjo pripraviti. Vse je odvisno od golih številk volilnega izida, zakulisnih dogovorov, interesov in tako pridobljenih pozicij moči.
V Sloveniji volitve niso “praznik demokracije”, temveč ena sama velika manipulacija.
Živi bili pa videli (in potem še občutili) !
Fantje, roko na srce, SDS in SD sta precej bolj podobni stranki, kot ste pripravljeni priznati. Še posebej preden so vrste poslancev SD “obogatili” prebežniki iz LDS, se je Pahor po idejah že tako približal Janši, da je bilo iz samih govorov težko prepoznati, kdo od njiju je avtor. Seveda se je retorika pred volitvami malo zaostrila, ko je morala SD spet zakoličiti svoj teritorij, ki - na žalost - obsega velik delež “negativnega” volilnega telesa, torej volivcev, ki bodo volili ne-Janšo, vendar se bodo odnosi med strankama po volitvah vsekakor spet ogreli.
Kakorkoli že, mislim da bo po volitvah SD dobila možnost, da končno redefinira svojo vlogo v slovenski politiki in jo prilagodi novim časom. Vrste starih komunistov se redčiijo z vsakim letom in ne predstavljajo več jedra stranke, real-socialistične parole pa tudi ne mobilizirajo več stranskarskih privržencev. Če bi Pahorjevi struji uspelo utišati še ekstremistično rjovenje LDS-ovskih dezerterjev, je stranka vsekakor pripravljena na vladanje v koaliciji z SDS. Mislim, da se tudi Pahor in njegovi v stranki strinjajo s tem, vendar se zavedajo, da mora to pred volitvami ostati tabu tema. Po volitvah bodo razmere seveda drugačne…
Po vseh teh kolobocijah s sestavljanjem vlade se mi zdi, da je slovensko politično polje sestavljeno le iz dveh polov. Kar pomeni, da bi bilo za vlado najbolj stabilno, če bi počasi presedlali na večinski volilni sistem, saj prav nobena stranka ne izstopa s kakšnim posebnim programom, kar pomeni, da sta programa v ekonomskem, socialnem in družbenem vidiku dva: konzevativen in liberalen. Vedno sem podpiral proporcionalni sistem, ki naj bi bil najbolj demokratičen, ker imamo volilci več izbire, pa vendar: jo res imamo? Zaradi oportunističnih koalicij, ki si medsebojno razdeli vrtičke, zdaj ne veš več, koga prijeti za jajca za stanje v državi. SLS za smešenje zakona o javnem naročanju? NSI za privatizacijo sodstva? SDS za divje lastninjenje gospodarstva v državni lasti? Desus za konstantne afere v zvezi z nakupi vojaške opreme? Nimaš koga kaznovati, zaboga! Na začetku bi verjetno kake 2 mandata najprej dobila konzervativna stran, ampak slovenci smo se vendarle izkazali za precej pragmatičen narod in do zdaj nismo naredili še nobene katastrofalne napake (ok, izguba koroške nam res ni v prid). za začetek pa je moja želja, da slovenija rata malo manj zagrenjena in toga, kolikor jo je uspela v tem mandatu narediti aktualna vlada.
@G
Za večinski sistem si je pred 12 leti prizadevala SDS, zbrala 40.000 podpisov za razpis referenduma, dobila podporo Ustavnega sodišča, ko parlament (takrat pretežno levi = LDS (ZL)SD) kljub podpisom ni hotel razpisati referenduma. In ko so bili LDS SD v referendum končno prisiljeni, so sami predlagali še dva druga volilna sistema, tako da se je na koncu odločalo o kar treh predlogih istočasno. Zaradi tega nihče ni dobil absolutne večine, čeprav je bil relativni zmagovalec predlog SDS. Prav tako vse predreferendumske projekcije kažejo, da bi v primeru samo enega predloga, večinski sistem vsekakor zbral absolutno večino. Seveda pa si je parlament (beri LDS SD) to razlagal kot da noben predlog ni bil potrjen na referendumu in da volilna zakonodaja lahko ostane. Ustavno sodišče spet razsodi v prid SDS in na koncu, vse kar parlament sprejme je dvig volilnega praga na 4%.
To je slovenska zgodba o večinskem volilnem sistemu. Že pred 12 leti smo dobivali od levičarskih strank le pesek v oči ter jasne signale, da volivci in naši glasovi, tako v obliki podpisov kot na referendumu, niso vredni nič. Rabijo nas samo, da jih spravimo na oblast, potem pa znajo sami dalje…
Velja pripomniti, da so se po prvi veliki koaliciji v Nemčiji v 70ih letih zaradi totalitarne enotnosti političnega razreda po vsem Dojču razpasle teroristične celice. Ne pravim, da se bo to zgodilo v Sloveniji, lahko pa velika koalicija pripelje do radikalizacije političnega diskurza, ne do sprave.
Velika koalicija je neverjetna ni pa nemogoča. Da pa obstaja možnost tovrstnega razmišljanja gre iskati v odsotnosti »starodobnega« ideološkega razlaganja politične pozicije. Letošnje volitve so se iztrgale iz objema desno/leve ideološke podrasti in se metamorfozno pomikajo v politiko, ki ne bo desno- leva, ampak politika optimalnih stališč. Ravno zato se je večina strank znašla v zagati ker stare »fore« niso več tako učinkovite in še huje, da so si programi preveč podobni. Vendar so te volitve samo napoved, kaj se bo resnično dogodilo čez štiri leta. Vmesna faza, ki jo doživljamo sedaj, ko gre za mešanico blokovske levo desne logike, nove odprte politike, izključevalno obračunljive politike in politike NE-volivcev, ki dajejo podporo samo, da je proti, je za vse naporna in neredko povsem brez vsebinska in kontradiktorna. Vseeno pa menim, da se tovrstna koalicija ne bo pripetila saj so dejanski učinki zelo nepredvidljivi za vse akterje, vložki pa so preveliki.