Eden od Švedov je pred počitnicami v Bruslju na eni od razprav o lizbonski strategiji dejal, da so se v evropskih institucijah in državah članicah do leta 2005 uresničevanja te strategije lotili tako, kot če bi 15 ljudi -takrat je bilo 15 članic EU - prišlo k zdravniku po diagnozo za hujšanje, ker imajo vse večje težave z zdravjem. Zdravnik bi jim predpisal dieto in več gibanja, pa pregled čez leto dni. S tem bi debeluhi odšli domov, si kupili nekaj hišnih naprav za gibanje in vplačali letno članarino za fitness center, potem pa bi enako kot prej sedeli pred televizorjem in jedli nezdravo hrano.

Čez leto dni bi zdravnik ugotovil, da so še bolj debeli in še slabšega zdravja. In pacienti bi mu odgovorili, da se je to zgodilo zato, ker imajo neumnega zdravnika, ker ni poskrbel, da bi, kar jim je predpisal, dejansko bili prisiljeni tudi izvesti. Po letu 2005, ko je bila sprejeta prenovljena lizbonska strategija, je bolje, precej članic je začelo ukrepati in ti ukrepi so pokazali tudi že prve rezultate, a kljub temu je treba še precej narediti, so se strinjali udeleženci spomladanske razprave v Bruslju.

Da je treba še precej narediti, vsekakor velja tudi za Slovenijo, glede na zaključke razprav na forumu GZS, da Slovenija po inovacijski sposobnosti za povprečjem v EU zaostaja za 13 let. Medtem ko druge države pospešeno vlagajo v znanje in razvoj, se zaostanek Slovenije še pojasnjuje, kakor piše v članku Bomo še ujeli zadnji vlak v časopisu Glas gospodarstva. Strategije imamo, so dobre, cilji so tudi pravi, samo uresničiti jih je treba, so ugotavljali na forumu GZS. Slovenija očitno še ni našla pametnega zdravnika, ki bi znal poskrbeti, da bi pacient shujšal in začel zdravo živeti. Seveda pa ni kriv samo zdravnik, ampak tudi pacient sam, ker ne vidi, da se svet okrog njega spreminja in se mu možnosti za preživetje zmanjšujejo.

Na drug skrb zbujajoč problem v Sloveniji, ki je eden temeljnih razlogov za zaostanek na področju inovativnosti in razvoja, je v Dnevikovem Objektivu opozoril ekonomist Franček Drenovec - na prištinizacijo univerzitetnega izobraževanja.

Že kakšno desetletje je, odkar rinejo naše nove generacije množično na fakse. Ali vsaj tako mislijo. V resnici se vpisujejo v nekakšne “izredne študije”, pa v nekakšne “evropske univerze” in druge podobne tranzicijske natege. Potem jih zagrabi utečeno kolesje sistema, ki potrebuje študente predvsem kot poceni neobdavčeno delovno silo. Naše vodilne elite ne vidijo potrebe po bog ve kakšnem izobraževanju Slovencev (svoje lastne otroke itak šolajo v tujini). V poslovnih procesih, ki jih edino obvladujejo in v katerih znajo edino ustvarjati zase profite, potrebujejo polkvalificirane gradbenike, natakarice in prodajalke. Tedaj ne preseneča, da se državno financiranje izobraževanja že kar realno krči. Povpraševanje je ogromno, vpis na fakse je ogromen, ponudba pa, vsaj večinska, zanikrna.

Že vsaj desetletje je, odkar je očitno izčrpavanje srednjeindustrijskega vzorca sprožilo nov, prav eksploziven naval mladih na fakultete, na zmogljivosti, kakršne so bile postavljene nekoč davno za takrat potrebno elitno manjšino. Ta proces je ostal v politiki povsem nereflektiran. Ne spremlja ga ne strokovna ne finančna podpora. Fakultete so pahnjene v ceneno komercializacijo in v vseobsežno zniževanje kakovosti. Zadnja leta rastejo kot gobe po dežju še neke miniaturne zasebne šole, ki so (s kakšno svetlo izjemo) še nekajkrat bolj zanič. Mladi ljudje vložijo nekaj let in pogosto veliko denarja v pridobivanje diplom, redko kje pa zvedo, da bodo v življenju v resnici potrebovali delovne navade, poklicno etiko in znanje! V zadnjem desetletju smo že pohabili eno celo generacijo - generacijo, ki nam bo to še kako vrnila.

V stari Jugi je bila velika znamenitost ogromna prištinska univerza, ki je zagotavljala, da je imela pokrajina Kosovo, najrevnejša med vsemi zveznimi enotami, najvišji delež študirajočega prebivalstva. Današnje slovenske razmere so še najbolj primerljive s prav temi. Če bo šlo tako naprej, je dejal zadnjič dr. Žekš, bomo imeli kmalu dva milijona doktorjev znanosti. Ni dodal, da polpismenih, ker se to razume samo po sebi.

Objavljeno pod kultura in šolstvo, gospodarstvo | | |