Vlade morajo povečati financiranje univerz in zagotoviti ustrezne standarde za izvedbo študijskih programov, če se poveča število mladih, ki se vpišejo na univerze. Gospodarstvo potrebuje vse več univerzitetno izobraženih kadrov. V globalnem gospodarstvu je lahko konkurenčno le, če dobi ustrezno usposobljene kadre, zato ni dovolj le povečati znesek za univerzitetno izobraževanje, zagotoviti je treba tudi, da so študijski programi kakovostni. Povečanje povpraševanja po študiju ni samo vprašanje denarja, ampak tudi vprašanje političnih odločitev, pravi generalni sekretar OECD Angel Gurría.

V državah, ki so članice OECD, se je število študentov v zadnjih desetih letih povečalo za polovico. Povprečni delež denarja v proračunu za izobraževanje se je od leta 1995 povečal z 11,9 na 13,2 odstotka. V več državah članicah OECD viri za financiranje študija komaj dohajajo rast števila študentov, v nekaterih državah, zlasti na Madžarskem, Nizozemskem in Švedskem, je delež denarja za univerzitetno izobraževanje vključno z raziskovanjem v zadnjih destih letih padel, v Belgiji, Nemčiji in na Irskem pa pada od leta 2000, opozarjajo v OECD.

Angel Gurría pravi, da je treba spremeniti tudi način porabe denarja za univerze. Izboljšati je potrebno predvsem vodenje univerz, zagotoviti bolj učinkovito in strateško porabo denarja, zagotoviti bolj globalno usmeritev univerz. Število delovnih mest v državah OECD, ki zahtevajo visokošolsko izobrazbo, je po njegovih besedah na splošno več kot ljudi, ki takšno izobrazbo imajo. Zaradi tega je razveseljiv podatek, da se je delež mladih, ki se odločijo študirati, v državah OECD od leta 1995 do zdaj povečal s 37 na 57 odstotkov. Število študentov na univerzah v teh državah se je v tem obdobju povečalo za 8 milijonov. Na Finskem in Poljskem se je recimo od leta 1995 podvojilo število mladih, ki gredo študirat. To je velik izziv za vsako javno administracijo, pravi Angel Gurría.

V tujini zdaj študira okrog 2,9 milijona študentov iz članic OECD, kar je več kot 60 odstotkov več kot leta 2000 in več kot dva krat več kot leta 1995. Večje zanimanje za študij je tudi posledica povečanja plač za poklice z univerzitetno izobrazbo. Tudi gospodarstvo potrebuje več izobraženih ljudi. Med letoma 1998 in 2006 se je delež vseh zaposlenih z visoko izobrazbo povečal za 0,5 odstotka, navaja OECD.

Meeting this rapidly rising demand for more and better education is creating intense pressures to raise spending on education and improve its efficiency. Recent years have already seen considerable increases in spending levels, both in absolute terms and in terms of the education share of public budgets or national income: The total amount of public spending on educational institutions in OECD countries over the last decade rose by 19% (on average); and all but 7 OECD countries spend at least 5% of GDP on education. Rising expenditure has translated into 30% more resources per primary and secondary student on average over the last decade alone.

Na tri načine so se članice OECD lotile reševanja problema financiranja univerz zaradi povečanja števila študentov. Skandinavske države so povečale javna sredstva prek progresivnih davkov na dohodke, ki omogočajo, da posameznik za svoje izobraževanje plačuje pozneje v življenju, torej ko že doštudira in se zaposli. Skupina držav, v kateri so Avstralija, Kanada, Japonska, Južna Koreja,  Nova Zelandija, Velika Britanija in ZDA, je povečala obremenitev za študente. Angel Gurría ob tem pojasnjuje, da povečanje financiranja iz zasebnih virov ne pomeni vselej povečanja pristojbin. Nekatere države so našle rešitve s povečanjem zasebnih virov in zagotovitvijo finančne pomoči študentom iz revnejših slojev. Tretja skupina držav, večinoma so iz celinskega dela Evrope, je najbolj zaskrbljiva, saj niso dovolj povečale financiranja univerz iz javnih virov, hkrati pa tudi ne dovoljujejo zasebnega financiranja, opozarja generalni sekretar OECD. Zaradi tega imajo univerze v teh državah vse večje finančne probleme, ogrožena pa je tudi kakovost študijskih programov, ki jih ponujajo.

Znesek, ki ga večina evropskih držav nameni za študenta, je zdaj precej pod polovico zneska v ZDA. To je lahko tudi eden od razlogov, da na lestvici 20 najboljših univerz v letu 2007 po oceni Times Higher Education World University ni niti ene univerze iz celinske Evrope. V nekaterih državah so že ugotovili, da se jim izplača povečati znesek na študenta. Angel Gurría izpostavlja Avstrijo in Portugalsko, ki sta uvedli šolnine in tako med letoma 2000 in 2005 občutno povečali delež zasebnega financiranja univerzitetnega študija, skupaj s stabilnim financiranjem iz javnih sredstev se je hkrati povečal tudi znesek, ki ga imajo univerze na voljo za posameznega študenta.

Uspešnost univerz je v veliki meri odvisna od politike, ki določa plače, število učnih ur za študente, število ur za profesorje, velikost razredov.

In Australia, New Zealand and the United Kingdom, for example, below-average class sizes are afforded through an above-average teaching load for teachers. Mexico applies high teacher salaries relative to GDP per capita, as well as Korea, but that means schools and teachers have to put up with large classes. These differences illustrate the important choices that are available in terms of how an extra dollar of spending on schools might be deployed. Countries struggling with improving the efficiency of education should look to the countries that show the greatest value for money.

Učinkovitost porabe denarja za univerze je mogoče izboljšati tudi z razvojem sistema, prek katerega se dijaki, ko zaključijo srednjo šolo oziroma gimnazijo, lahko informirajo o možnostih in tako lažje izberejo pravi študijski program. Zdaj namreč v OECD v povprečju kar 31 odstotkov študentov ne zaključi študija, ki so si ga najprej izbrali. Univerze pa se bodo morale začeti vesti bolj podjetniško, pravi generalni sekretar OECD.

The demand for education in OECD countries has been growing at an accelerating pace, and this rising tide is creating budgetary pressures to increase the offer of education without compromising quality, but tertiary education is not managing to meet this growing demand in many countries and this is quite a risk in a highly competitive globalised economy. While designing policies to bridge this gap, policymakers should not only focus on finding more resources, but on improving the overall management of tertiary education, in helping universities to improve their governance and adopt the latest financial management techniques to deploy their resources more efficiently. Again, it is not only a matter of money; it is a question of policy choices.

Objavljeno pod kultura in šolstvo | | |