Ministrstvo za pravosodje je pohitelo s strokovno razlago, zakaj finske televizije ne more tožiti zasebnik Janez Janša, ampak mora za to poskrbeti država po uradni dolžnosti.

Veljavni Kazenski zakonik kaznivo dejanje žaljive obdolžitve ureja v 171. členu, stori pa ga, kdor o kom trdi ali raznaša kaj, kar lahko škoduje njegovi časti ali dobremu imenu. Hujša oblika tega kaznivega dejanja je podana v primeru posebnega načina storitve in sicer, če je dejanje storjeno s tiskom, po radiu, televiziji ali z drugim sredstvom javnega obveščanja (drugi odstavek 171. člena KZ).
Nadalje je določeno (drugi odstavek 178. člena KZ), da se v primeru, ko je kaznivo dejanje žaljive obdolžitve storjeno proti državnemu organu, uradni ali vojaški osebi pregon začne na predlog. Gre torej za t.i. predlagalni delikt in ni mogoče vložiti zasebne tožbe, kot se napačno navaja v medijih. Pri predlagalnem deliktu se oškodovanec pojavlja zgolj v funkciji sprožitelja kazenskega pregona. Če v treh mesecih od dneva, ko je zvedel za kaznivo dejanje in storilca, poda predlog za pregon, postane dejanje pregonljivo po uradni dolžnosti in državni organi so dolžni storilca iskati in ga kazensko preganjati. Storilec se torej preganja po uradni dolžnosti in državni tožilec je tisti, ki izpelje funkcijo kazenskega pregona, zato bi sodišče morebitno zasebno tožbo zavrglo. Ker v primeru predlagalnega delikta postopek vodi državni tožilec in gre za uradni pregon, ni mogoče govoriti o stroških postopka, saj ti niti ne nastanejo.

Za vsak primer navajam člena še veljavnega kazenskega zakonika, na katere se sklicuje pravosodno ministrstvo.

<sup>Žaljiva obdolžitev
171. člen
(1) Kdor o kom trdi ali raznaša kaj, kar lahko škoduje njegovi časti ali dobremu imenu, se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do treh mesecev.
(2) Če je dejanje iz prejšnjega odstavka storjeno s tiskom, po radiu, televiziji ali z drugim sredstvom javnega obveščanja ali na javnem shodu, se storilec kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do šestih mesecev.
(3) Če je tisto, kar se trdi ali raznaša, take narave, da ima hude posledice za oškodovanca, se storilec kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do enega leta.
(4) Če dokaže resničnost svoje trditve ali če dokaže, da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar je trdil ali raznašal, se storilec ne kaznuje za žaljivo obdolžitev, lahko pa se kaznuje za razžalitev (169. člen) ali za očitanje kaznivega dejanja z namenom zaničevanja (173. člen).
(5) Če kdo za koga trdi ali raznaša, da je storil kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, se sme resničnost, da je oškodovanec storil kaznivo dejanje, dokazovati le s pravnomočno sodbo, z drugimi dokazi pa le tedaj, če pregon ali sojenje nista mogoča ali nista dovoljena.
(6) Če je bila žaljiva obdolžitev, da je oškodovanec storil kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, storjena v okoliščinah iz tretjega odstavka 169. člena tega zakonika, se storilec ne kaznuje za žaljivo obdolžitev, čeprav ni pravnomočne sodbe, če dokaže, da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar je trdil ali raznašal.</sup>

<sup>Posebne določbe o pregonu
178. člen
(1) Pregon zaradi kaznivih dejanj iz členov 169 do 173 tega zakonika se začne na zasebno tožbo.
(2) Če so dejanja iz členov 169 do 173 tega zakonika storjena proti državnemu organu ali proti uradni ali vojaški osebi v zvezi z opravljanjem njune službe v tem organu, se pregon začne na predlog.</sup>

Če se je pravosodno ministrstvo odločilo trditve iz oddaje finske televizije okvalificirati kot kaznivo dejanje žaljive obdolžitve, potem velja spomniti, da prizadeti, torej Janez Janša, predsednik vlade Republike Slovenije, v dveh podobnih poprejšnjih primerih ni bil tega mnenja. Antona Ropa, nekdanjega predsednika vlade, in Boška Šrota, predsednika uprave Pivovarne Laško, Janša kot zasebnik toži ‘zgolj’ civilno. Zlasti zanimiv je v tem kontekstu prvi primer*, ki ga Janša sam zadnje dni omenja kot absurden (in menda že dokazano lažniv) konstrukt, podoben tistim iz oddaje YLE. Rop je o Janši, ko je bil ta predsednik vlade (torej uradna oseba) izjavil, da se je (ko je bil še predsednik opozicijske stranke) dogovarjal za incidente v Piranskem zalivu, vendar Janša s tožbo od njega, vsaj za zdaj, ne zahteva niti odškodnine. To pa zahteva od Šrota, ki je, kot je dejala Janševa odvetnica, v ‘intervjuju za Večer je prešel iz insinuiranja na odkrito in neposredno laganje in prešel vse meje še sprejemljivega dialoga v demokratični družbi,’ ob tem pa poudarila prav dejstvo, da je zasebnik Janez Janša predsednik vlade, zaradi česar so ‘nedopustnost, žaljivost in protipravne posledice te izjave toliko večje’.

Drugače rečeno, medtem ko se Janši Ropove in Šrotove navedbe niso zdele vredne kazenskega pregona (ki bi ga nato tako in tako od njega prevzelo tožilstvo), se je zdaj za njegovo sprožitev očitno že odločil, sicer pravosodno ministrstvo ne bi razlagalo, zakaj ne more predsednik vlade kazensko tožiti kot zasebnik.

* _{Ta primer je, mimogrede, zanimiv tudi zato, ker ’sega’ čez meje države in je bil, podobno kot ‘finski’, do določene mere internacionaliziran, pa vendar Janša zaradi ob oceni posega v svojo čast in dobro ime ni zahteval tudi pravnega varstva za ugled države.}

Objavljeno pod slovenija | | |