Korupcija v politiki ni nikakršna novost, obstajala je in obstaja v vseh političnih sistemih. Le obseg koruptivnih dejanj je danes drugačen, kot je bil v preteklosti. Indeks koruptivnosti organizacije Transparency International za leto 2003 je pokazal, da so nekatere afriške države manj koruptivne od evropskih. Pokazal je tudi, da evropske države, vključno z najstarejšimi demokracijami, niso tako malo koruptivne, kot velja splošno prepričanje, v Pregledu politične korupcije in financiranja političnih strank v Zahodni Evropi ugotavlja Arnauld Miguet iz London School of Economics. Pregled korupcijskih škandalov je objavil aprila leta 2004.

Začel je s Francijo, kjer so korupcijo očitali takratnemu predsedniku Jacquesu Chiracu. V desetih letih, torej od leta 1994 do 2004, so po Miguetovih podatkih v Franciji zaradi korupcije obsodili ali oglobili več kot 604 politike, vključno z nekdanjimi predsedniki vlade, ministri in izvoljenimi predstavniki državljanov na nacionalni in lokalni ravni. V velike škandale so bile vpletene vse stranke, od levice do desnice, razlike so le v mehanizmih, ki so jih uporabljale za protizakonito financiranje. Poslužujejo se uporabe denarja iz javnih skladov, nakazil denarja od neobstoječih podjetij, uporaba denarja iz tujine.

Za Nemčijo Arnauld Miguet navaja škandal Elf, ki je iz političnega življenja odnesel nekdanjega kanclerja Helmuta Kohla. Leta 1999 je Kohl priznal, da je več let sprejemal nelegalne donacije, ki so omogočale njegovi stranki CDU ostati na oblasti. V korupcijski škandal se je leta 2004, ko je bil nemški kancler Gerhard Schröder, v Kölnu zapletla tudi stranka SPD. Nemška policija je leta 2000 preiskovala kar 1243 primerov podkupovanja pri sklepanju pogodb na področju javnega sektorja.

V Italiji je bil predsednik vlade Silvio Berlusconi obtožen, da je v več primerih podkupoval politične stranke. V okviru akcije Čista roka so Italijani v začetku 90. let prejšnjega stoletja izvedli 25 tisoč preiskav, krivdo so dokazali petim nekdanjim predsednikom vlade in okrog 5000 poslovnežem in politikom. Takrat je zgledalo, da je korupcija v Italiji institucionalizirana, socialistični predsednik vlade Bettino Craxi je izjavil, da je “vsakdo vedel” za korupcijo.

V številne korupcijske škandale je bila v Španiji vpletena socialistična vlada, ki jo je vodil Felipe González. V primerih Filesa in AVE so se posluževali fiktivnih svetovanj, prek katerih so skušali prikriti nedovoljene donacije. González je leta 1996 po 14 letih vladanja zaradi koruptivnosti izgubil volitve. V Grčiji so imeli velik korupcijski škandal med letoma 1988 in 1991, ko je vlado vodil Andreas Papandreou. Več primerov politične korupcije so po letu 1990 odkrili na Portugalskem, ki je sicer primer uspešne preobrazbe v demokratično državo.

Tudi politiki na Irskem in v Veliki Britaniji se korupciji niso mogli upreti. V času, ko je britansko vlado vodil konservativec John Major, je več poslancev prejemalo denar za to, da so v parlamentu postavljali vprašanja v skladu z interesi zasebnikov. Konservativna stranka je prejela tudi precejšnje vsote denarja iz tujine. Michael Ashcroft, poslovnež iz Belizeja, je bil za svoje financiranje recimo nagrajen z imenovanjem za lorda. Največji korupcijski škandal laburistične stranke se je zgodil v času vlade Tonyja Blaira. Šef Formule 1 Bernie Ecclestone je stranki nakazal 1,6 milijona evrov, Blair pa je v zameno poskušal Formulo 1 izvzeti iz evropske zakonodaje o prepovedi oglaševanja tobaka na športnih prireditvah.

Na splošno velja, da so v EU severne države manj koruptivne kot južne, navaja Arnauld Miguet. Razlike med posameznimi državami so posledica različne politične kulture, nacionalnega karakterja, organizacije družbe in političnega sistema. Severne države imajo strožje predpise, ki preprečujejo “poslovanje po domače”, bolj neodvisno sodstvo in medije. V nekaterih južnih državah je demokracija tradicionalno bolj krhka in je povezana z družinskimi in klanovskimi povezavami.

V 80. letih prejšnjega stoletja so bili sodniki in novinarji glavna sila v boju proti korupciji, v 90. letih pa so škandale politikov začeli odkrivati sodniki, ki so se uprli političnim pritiskom. V Franciji je v zadnjih 20 letih pomembno vlogo v boju proti korupciji odigral tudi tisk. V nekaterih južnih državah v Evropi, recimo na Portugalskem, pa še zmeraj ne poznajo preiskovalnega novinarstva, piše Miguet. Ugotavlja tudi, da je zdaj splošno priznano, da političnim strankam ne zadostujejo prihodki od članarine, zato so se povezale z gospodarskimi podjetji. Koliko stroškov imajo stranke, je odvisno tudi od števila volitev in države v južnem delu Evrope imajo praviloma več volitev kot tiste na severu.

Mass parties are a rare species in today’s Europe and nowhere in western democracies are political parties entirely financed through membership. Parties are tending to become “catch all” parties, focused on raising sufficient funds to compete and loosing their ideological base in the process. At the same time, some sections of the electorate are becoming more fluid and party affiliation is declining. Parties are pragmatic institutions whose aim is to support a leader at the time of an election, just as a Formula 1 team supports a main driver during any race. This is particularly true in southern Europe, in Italy, Spain and Portugal. In France parties are weak organisations, divided and numerous with the now historic exception of the communist party. Without activists and without ideology one wonders what their purpose is.

V večini držav je problem financiranja političnih strank prešibek nadzor, nekatere države tovrstnega nadzora sploh nimajo oziroma nimajo niti zakonodaje o financiranju strank. Zaradi tega je pomembna vloga medijev in civilne družbe. Tisk, revizorji in sodišča postajajo bolj ostri in nadležni kot civilna družba. Davkoplačevalec in volivec opazujeta. Samo s takšnimi varovali je mogoče zmanjšati politično korupcijo, zaključuje Arnauld Miguet.

Objavljeno pod svet | | |