Nobenega od teh gospodov ne poznam, nimam nikakršnih stikov in nisem imel nikoli z njimi nikakršnih poslov, je včeraj na vprašanje o ljudeh, ki se pojavljajo kot ‘pristojni za podkupovanje’ v oddaji finske televizije MOT, odgovoril premier Janez Janša. In dodal, da so ‘še najbolj so absurdne trditve, da gre za ljudi, ki so kakorkoli blizu SDS’: ‘Kolikor se spomnim, ne želim se spuščati na enako raven, kot so to storili nekateri v tej oddaji, so se ta imena pojavljala v 90. letih, ko je šlo za preiskovanje spornih nakupov oborožitve in vojaške opreme v Izraelu. Vsaj nekatera od teh imen.’ Res je, imeni Walterja Wolfa in Jureta Cekute so poslanci takratne opozicije z Janezom Janšo na čelu velikokrat omenjali med, denimo, sejo državnega zbora maja leta 1998, ko je SDS predlagala ustavno obtožbo proti predsedniku vlade Janezu Drnovšku zaradi domnevno spornega sporazuma z Izraelom. Magnetogram te seje (prvi in drugi) kaže, da so bili Janševi zadržki glede ravni razprave takrat bistveno manjši kot včeraj.

To je odgovor na vprašanje, kaj je delegacija Ministrstva za obrambo počela 31.1.1995, to je istega dne, ko je Izraelu podpisala ta sporni sporazum, tudi v izraelskem podjetju Albit /napaka v magnetogramu, gre za podjetje Elbit, ki sodeluje tudi v poslu s Patrio/ in sicer glede na to, da je tega istega dne gospa Haddy Laks zahtevala od istega človeka, s katerim se je sestala slovenska delegacija, provizije za gospode Walterja Wolfa, Petra Rigla, Jureta Cekuto in zase.

Poslanec SDS Jože Zagožen pa je v zvezi s tem med drugim dejal:

Gospod Wolf je takrat potoval skupaj z vami in on je bil tisti, ki je zahteval provizijo in verjetno vi /Jelko Kacin/, kot njegov sopotnik, najlažje poveste, kaj je pravzaprav na tem in kaj ni na tem. Vidite, gospod Kacin, ko me že vlečete za jezik oziroma zahtevate odgovor, ga bom vam moral dati. Kot prvo bom takole povedal. Gospod doktor Andrej Ocvirk in gospod Walter Wolf sta bila v Izraelu na povabilo gostiteljev in sta bila tako kot mi, gosta. Srečali smo jih v istem hotelu kot Dragana Bavčarja. Da bosta tam, prej nismo vedeli.

Ja, tudi v takratni zgodbi nastopa tudi Dragan Bavčar, po Zagožnu oziroma dokumentu, ki ga je poslanec SDS citiral, pa je bilo predvideno, da gredo podkupnine po petinah:

Tukaj imam dokument, ki nosi datum 31. januar 1995. To je dan podpisa tajnega sporazuma, ki ga je šef obveščevalne službe Miklavčič podpisal v Izraelu. Točno na ta dan je gospod Miklavčič obiskal tudi firmo Albit in sedaj se vam opravičujem, ker ne znam hebrejsko, tam nekega gospoda Ben Iben Ari Marketing direktor. Tega je obiskal in bil ta dan pri njem. Na isti dan 31. januarja je isti osebi Ben Iben Ariju poslala pismo gospa Haddy Laks in ta gospa Haddy Laks piše oziroma zahteva, da naj se provizija 162 tisoč dolarjev razdeli takole: ena petina plus ena petina, gospod Walter Wolf plus neki mister in vprašaj. Ena petina gospod Peter Rigel, ena petina Jure Cekuta in ena petina Haddy Laks.

Decembra istega leta je bila ustavjna obtožba zoper Drnovška na dnevnem redu izredne državnozborske seje, med njo pa je Jože Zagožen med drugim dejal oziroma ponovil:

Šef obveščevalno-varnostne službe iz ministrstva za obrambo je poslal v decembru leta 1994 vladi tajni vojaški sporazum z Izraelom. Z njim se je seznanil tudi namestnik direktorja vladne službe za zakonodajo. Čez en mesec je bil sporazum podpisan v Izraelu. To je bilo 31. januarja 1995, to je isti dan, ko je v Izraelu delegacija ministrstva za obrambo obiskala podjetje Elbit. V tej delegaciji so bili tudi isti ljudje, ki so podpisali sporni sporazum. Isti dan je gospa Hedilax, predstavnica izraelskega posredniškega podjetja, pisala generalnemu direktorju firme Elbit, katerim štirim osebam naj razdeli 162.000 dolarjev provizije za sodelovanje pri nakupih izraelskega orožja in opreme. Med njimi sta bili tudi dve osebi, ki sta blizu predsednika vlade. Tega bistveno ne spremeni trditev, da provizije menda niso bile nikoli izplačane. Glavna napaka predsednika vlade je bila ta, da ni preprečil izvajanja neustavnega sporazuma, čeprav je od junija 1997 definitivno vedel zanj, in tudi ni zahteval ugotavljanja osebne odgovornosti ljudi, ki so bili v to vpleteni.
/…/
Bili so izvedeni tudi javni razpisi, vendar so kot po čudežu vedno zmagovala izraelska podjetja. V tej državi so se kupovale velike količine opreme, ki po naknadnih ugotovitvah ni bila sodobna, bila je tudi mnogo predraga in kot takšna tudi neprimerna za potrebe Slovenske vojske. Del te opreme tudi ni sodil v prioritete oziroma v program, ki ga je določal zakon o temeljnih razvojnih programih na tem področju. To smo ugotavljali tudi v odboru za obrambo državnega zbora. Ocenjujem, da je bila ekonomska škoda za davkoplačevalce vendarle prisotna, in to precejšnja škoda. Kje so na primer nasprotne dobave blaga iz te države? Ni jih bilo, čeprav jih zahteva zakon, ali so bile te dobave minimalne. Kaj se je v tem času dogajalo z našo namensko proizvodnjo? Zakaj je bil projekt namenske proizvodnje pri nas praktično ukinjen? Ali zato, da se je lahko kupovalo v Izraelu? Vsaj en del bi se lahko izdelal doma.
/…/
Nesreča na Počku ni bila nikdar pojasnjena. Posledice so bile tudi človeške žrtve. Znano je, da je bilo tam uporabljeno 15 do 20 let staro smodniško polnjenje, ki bi lahko bilo staro le do 5 let. Tudi to polnjenje je bilo kupljeno v Izraelu v okviru teh spornih nabav. Pri starem polnjenju je namreč velika nevarnost samovžiga. Tudi mehanizmi havbic, ki so bili tam kupljeni, so po nekaterih virih prej 30 let ležali v ameriških skladiščih. Nesreča na Počku je imela za posledico mrtve in ranjene slovenske vojake. Predsednik vlade pa pravi, da posledic sporazuma ni bilo.
Problemi na obrambnem področju so posledica splošnega zmedenega stanja na ministrstvu za obrambo, ki tam vlada že nekaj let. Ni se razčistila afera Brnik, afera mariborsko orožje, afera Kaminsky, afera Zavrč, Trdinov vrh in tako naprej. Menim, da bi večina od tega bila lahko razčiščena, če bi predsednik vlade pokazal dovolj poguma in volje za to. On je namreč po 110. členu ustave odgovoren za delo ministrstev. Najmanj, kar je, je objektivno odgovoren, ker je dopuščal delo po tajnem sporazumu, ki je bil neustaven. In menim, da je odgovoren vsaj po tisti definiciji, ki jo je sam postavil, ko je odstavljal ministra Janeza Janšo.

In Janša:

Ko smo o tem razpravljali maja, smo predložili listine, ki dokazujejo, da so določene osebe zahtevale izplačilo provizij v višini 8% za posle, ki so bili sklenjeni ob nakupu minometov in havbic. Tokrat razpolagamo tudi z dokumentom, ki dokazuje, da so te iste osebe (ali pa osebe, povezane z njimi) zahtevale izplačilo provizij v enaki višini 8% za posel sklenjen s Tadiranom.
Prej pa je kolega Špiletič predstavil tiste elemente iz pogodbe v zvezi z nakupom oborožitve v Izraelu, ki omogočajo, da se je ta denar v vsoti prikril. Natančno smo predstavili, katere določbe v tej pogodbi omogočajo, da se je 8%, prvič, od vsote 30 milijonov ameriških dolarjev in, drugič, 8% od vsote 70 milijonov nemških mark zapeljalo na neke druge račune. Zdaj tudi vemo kam. Kajti zahtevki so, in o tem je dokumentacija, da se ta vsota prelije, ne boste verjeli, ampak na neko firmo na Antigvi. To je eden od otokov tako imenovanega davčnega raja, kjer ni nobenega finančnega nadzora in kontrole. Zato je seveda smešno to, kar piše vlada v svojem odgovoru z julija letos, češ, da so preverjali in niso našli nobenih dokazov za to, ali so bile te provizije dejansko izplačane. Zanima me, kako so to na Antigvi preverjali in kdo je to naredil.

Janez Drnovšek pa je zahteval dokaze in njihovo izročitev organom pregona:

Tudi v primeru teh izraelskih nakupov, da se preučijo zadeve, da se ugotovi, ali so v ozadju morda res kakšne provizije ali kakšne korupcije. Sem jih zahteval in še zahtevam. Če se to ugotovi, če se lahko to dokaže, potem je potrebno to preganjati po vseh sodnih postopkih, tako kot predvideva to zakon in pravna država.
Če ima kdo kakršenkoli materialni dokaz proti komerkoli v tej državi, v tej vladi, potem jaz kot predsednik vlade zahtevam, da se to izroči organom pregona, da se odpre sodna, normalna preiskava in da se stvari pripeljejo do konca. To bi bil korekten postopek, vse drugo pa ponavljam, vse drugo je obrekovanje in manipuliranje z javnostjo.

Povzetek dveh dejstev v obliki vprašanj:
1) Kako se lahko podjetje Elbit*, za katerega je opozicijski voditelj Janez Janša leta 1998 trdil, da za pridobivanje naročil v Sloveniji uporablja ‘nečiste metode’, deset let kasneje pojavlja kot dobavitelj obrambnega ministrstva vlade premiera Janeza Janše?
2) Kako se lahko ljudje, ki jim je Janez Janša leta 1998 očital koruptivna ravnanja iz leta 1995, leta 2008 sploh pojavijo ‘v bližini’ posla s finsko Patrio, eden izmed njih celo v eni izmed najbolj odločilnih vlog na obrambnem ministrstvu vlade Janeza Janše?

* _{Walter Wolf v pogovoru za Delo  o svojih povezavah z Elbitom
Tega ne morem komentirati, ker ne vem ničesar. Vem, da se je z Elbitom »delalo«, ko je bil na vladi LDS. Na Elbitu sem bil s slovensko delegacijo leta 1992. Namen potovanja je bilo priznavanje države. Ko se je pa kaj kupovalo, nisem bil več poleg. Le dve politični potezi sem storil v življenju: še pred priznanjem neodvisne Slovenije sem delegacijo peljal v Kanado in med priznavanjem Slovenije sem drugo delegacijo spremljal v Izrael. Potem me pri ničemer ni bilo zraven.}

Objavljeno pod nt, slovenija | | |