Slovenske železnice se vse bolj potapljajo. Z izgubo poslujejo tako na področju potniškega kot tovornega prometa. Nad vodo jih očitno drži zgolj še prodaja nepremičnin in premoženja. Toda tega bo enkrat zmanjkalo. Na področju potniškega prometa so železničarji v prvih šestih mesecih letos ustvarili za slabih 5 milijonov evrov izgube, na področju tovornega prometa pa za 4,8 milijona evrov izgube. Z odprodajo in prevrednotenjem premoženja so ustvarili za 10 milijonov evrov prihodkov, je dejal predsednik uprave Tomaž Schara.

Če bi Slovenske železnice bile v zasebni lasti, bi vsaj s prevozom tovora ustvarjale dobiček. Da je to mogoče, lahko sklepamo na podlagi zahtevkov tujih železniških prevoznikov za dovoljenja  - varnostna spričevala - za prevoz tovora po slovenskih tirih. Če se jim to ne bi izplačalo, če ne bi vedela, da je to mogoče početi z dobičkom, se za ta posel ne bi potegovala. Če bodo tujci lahko blago po slovenskih tirih prevažali z dobičkom, ni razloga, da tega ne morejo početi tudi državne Slovenske železnice. Zaradi tega se ni mogoče zadovoljiti s pojasnilom vodstva železnic, da je izguba pri prevozu tovora odraz razmer na trgu. Kaj bo šele, ko bodo tujci dejansko začeli opravljati tovorni promet na slovenskih tirih in Slovenskim železnicam prevzeli še tisti tovor, ki ga imajo zdaj zagotovljenega kot monopolist na slovenskem trgu. Tujci imajo zdaj namreč le dovoljenja, da smejo voziti tovor po slovenskih tirih.

Če bi Slovenske železnice bile zasebno podjetje, bi ga po vsej verjetnosti že zaprli. Ker so v državni lasti, kar pomeni, da oblast za njihovo financiranje sega v žepe davkoplačevalcev, se lahko še naprej zadolžujejo in kopičijo izgubo. Še naprej lahko prirpavljajo strategije in sanacijske programe za predal. Vladajočo politiko zanimajo samo stolčki, ki jih ima na železnici na voljo za svoje zaslužne kadre, pa to, da ji železniški sindikat ne uprizori kakšne stavke. Zaradi tega družba ne zmanjšuje stroškov, postaja vse bolj zastarela in nekonkurenčna. V čem je problem Slovenskih železnic in kje vidi rešitve, je lani v jeseni v prispevku Priložnosti slovenske logistike opisal Jože P. Damijan. Junija letos pa je objavil še Razvojni premislek štev. 5: Prometna vizija.

Za davkoplačevalce je vse bolj zaskrbljivo, da sta obe glavni podjetji na področju prometa Slovenske železnice in avtocestna družba Dars, ki sta državni družbi in zato pod nadzorom vladajoče politike, vse bolj zadolženi in pri obeh je negotovost, da bosta v prihodnje sposobni pokriti svoje obveznosti, velika.

Železnica se z dovoljenjem vlade zadolžuje za nakup novih lokomotiv, avtocestna družba Dars v zadnjih letih v glavnem s krediti financira gradnjo avtocest. Bolj kot bo izguba železnic naraščala in bo družba nekonkurenčna, bolj kot bo politika pri določanju cene za vinjete ignorirala ekonomske izračune, večja je verjetnost, da bo dolgove pokrival davkoplačevalec. Posojilodajalci bodo hoteli svoj denar nazaj ne glede na to, v kakšnih škripcih bosta obe družbi. Ne bo jih zanimalo, da bodo nove lokomotive v glavnem v garažah, ker bodo naročniki za prevoz tovora raje sklenili pogodbe s konkutrenčnejšimi tujimi železničarji, prav tako ne, da s pobrano cestnino morda ne bo mogoče pokriti vseh obveznosti.

V Evropski investicijski banki (EIB), ki je glavna posojilodajalka Darsu, brez zadržkov pravijo, da računajo na unovčitev bančne garancije, če morebiti Dars posojil ne bi bil sposoben vrniti. Enako seveda velja tudi za posojila, ki jih najemajo Slovenske železnice. Ob tem ne gre pozabiti, da vlada predvideva, da bo treba za posodobitev železniške infrastrukture do leta 2020 vložiti 9 milijard evrov. Morebitni strateški partner, na katerega vlada menda še zmeraj računa, tega denarja ne bo zagotovil.

Objavljeno pod gospodarstvo | | |