Zamrznitev pogajanj o novem strateškem sporazumu med EU in Rusijo je edini konkreten zaključek izrednega zasedanja voditeljev EU, ki ga je francosko predsedstvo sklicalo zaradi krize v Gruziji. Uradne Moskve s tem sklepom niso posebej vznemirili, čeprav izvedenci opozarjajo, da je tudi Rusija precej ranljiva.

Kako ravnodušno v Kremlju spremljajo odločitve EU o tem vprašanju, je aprila letos v Bruslju zelo nazorno pokazal ruski veleposlanik pri EU Vladimir Čižov. Dejal je, da ima od svoje vlade že dalj časa potrjen mandat za začetek pogajanj o tem sporazumu, vendar se Rusiji ne mudi, zato lahko mirno čaka, da se bodo članice EU poenotile. Takrat so v Bruslju še iskali kompromis za zahteve, ki jih je imela Litva, pred tem je konec leta 2006 dogovor o mandatu za začetek pogajanj blokirala Poljska, ker je Rusija uvedla blokado za uvoz poljskega mesa in nekaterih kmetijskih pridelkov. Čižov je aprila jasno povedal, da bo Rusija s posameznimi članicami EU še naprej sklepala dvostranske sporazume, dokler bo to v interesu obeh partneric.

The EU believes Russia is trying to divide the Union by promoting bilateral cooperation with individual Member States, but Moscow will continue to do this as long as it benefits both parties, as it complements EU-Russian relations, said the Ambassador. The EU can be proud of the integration it has achieved, but must discard its “imperial complex” of being the world’s standards-setter.
Russia is not in a hurry to sign a new PCA if the EU needs more time, said Ambassador Chizhov, particularly if this avoids being held hostage by individual Member States with their own agendas. Russia wants this new agreement to introduce new structures and provide the EU with a new “vision”.

Ob uradnem začetku pogajanj o novem strateškem sporazumu v začetku julija je Vladimir Čižov prav tako dal jasno vedeti, da se Rusiji ne mudi, čeprav je obstoječi sporazum zastarel, ker sta se EU in Rusija spremenili. Kdaj bi se pogajanja lahko končala ni želel povedati. Enako kot pogajalec EU pa je priznal, da bo energetika ena od glavnih tem pogajanj.

Pogajati se ne nameravajo le o oskrbi z nafto in plinom, ampak vseh virih energije, vključno z obnovljivimi viri, pa tudi o možnostih za povečanje energetske učinkovitosti, sta takrat dejala oba pogajalca. Na energetskem področju sta EU in Rusija zelo odvisni druga od druge. Kar 40 odstotkov energije EU kupuje pri podjetju Gazprom, a hkrati Rusija 60 odstotkov nafte in plina izvozi v EU.

Ne gre pa tudi prezreti opozoril energetskega izvedenca Vladislava Inozemcova, da utegne Rusija svoj status energetske velesile kaj hitro izgubiti, če se bo še naprej vedla razsipno in ne bo povečala vlaganj v infrastrukturo in raziskave novih nahajališč plina in nafte. Po njegovih podatkih je Rusija zdaj s proizvodnjo 9,98 milijona sodov na dan oziroma 491 milijonov sodov letno druga največja proizvajalka nafte na svetu. Zemeljskega plina pa kot največja proizvajalka na leto pridobi 651 milijard kubičnih metrov.

Saudijska Arabija je, kako navodi Inozemcev, tokom minulih 17 godina uvećala proizvodnju nafte za 53 odsto, dok je produkcija te energetske sirovine u Rusiji u istom razdoblju opala 15 procenata.
Rusija je, takođe, tokom tog razdoblja uspijela da podigne proizvodnju gasa, ali po veoma niskim stopama i sada se postavlja pitanje da li će u narednom periodu moći da zadovolju sve veću domaću i stranu tražnju, ističe Inozemcev.

Vladimir Inozemcev je prepričan, da je za zmanjšanje proizvodnje in premalo vlaganj odgovorna oblast v Kremlju. Glavni problem Rusije je, da nima centralnega sistema za raziskovanje in odkrivanje nahajališč nafte in plina, hkrati pa kljub velikemu proračunskemu presežku za iskanje novih zalog namenja bistveno manj denarja kot v času nekdanje Sovjetske zveze.

Voditelji držav članic so na tokratnem vrhu vnovič ponovili sklep, da mora EU bolj razpršiti svojo energetsko oskrbo in vire. Del te strategije je dograditev plinovoda Nabucco, prek katerega bi lahko dobivala plin z območja Kaspijskega morja in tudi Irana.

The Nabucco project represents a new gas pipeline connecting the Caspian region, Middle East and Egypt  via Turkey, Bulgaria, Romania, Hungary with Austria and further on with the Central and Western European gas markets. The pipeline length is approximately 3,300 km, starting at the Georgian/Turkish and/or Iranian/Turkish border respectively, leading to Baumgarten in Austria.

Objavljeno pod svet | | |