Popolnoma sem prepričana, da bo Janša, če bo še štiri leta predsednik vlade, spravil Slovenijo ekonomsko, moralno in politično na dno. Slovenija bo zdrsnila v anarhijo in ta je gojišče vseh totalitarnih sistemov. Anarhije se ljudje bojijo, hočejo red in mir in seveda kruh – in to je tisto, kar ponavadi totalitarci obljubljajo. Zmotno je mnenje, da je izhodišče totalitarnih sistemov diktator ali pa neka elita. Pravo gojišče je anomija in iz nje izvirajoče kaotično stanje, ki se od vlade navzdol že zdaj vse bolj širi, stanje boja vseh proti vsem. Seveda potem »elita«, natančneje, avtokrat s svojim pratežem vzpostavi totalitarizem; in to zdaj Janša počne – s spodjedanjem vseh državnih in civilnih ustanov, nadzornih mehanizmov države, z negotovostjo in demagogijo. Zato mislim, da je Slovenija na zares odločilni prelomnici, ko bi se ljudje morali zavedati, da tako ne gre več in da to, kar se zdaj vzpostavlja, ni demokracija. Spomenka Hribar, sociologinja, v Sobotni prilogi
V prvi vrsti se letos ne odloča o blokovstvu, to odločitev je SDS že sprejela, ampak o tem, kako preprečiti, da se s ponovitvijo mandata takšne opcije na široko ne odprejo vrata skrajnemu populizmu - če namreč Janša sedaj zmaga in dobi mandat, bo po letu 2012 na slovenskem političnem prizorišču prostor le še za skrajnega populista. Potem je z demokratično politiko in vladavino zakona, ki mora biti enak za vse, za dolgo časa konec. Gregor Golobič, predsednik Zares, v Mladini
Za oba izjavljalca bi lahko dejali: “Što se babi snilo, to se babi zbilo!” ali bolj učeno: ali gre za “self-fulfilling prophecy” –
A self-fulfilling prophecy is a prediction that directly or indirectly causes itself to become true. Although examples of such prophecies can be found in literature as far back as ancient Greece and ancient India, it is 20th-century sociologist Robert K. Merton who is credited with coining the expression “self-fulfilling prophecy” and formalizing its structure and consequences. In his book Social Theory and Social Structure, Merton gives as a feature of the self-fulfilling prophecy:
“ The self-fulfilling prophecy is, in the beginning, a false definition of the situation evoking a new behaviour which makes the original false conception come ‘true’. This specious validity of the self-fulfilling prophecy perpetuates a reign of error. For the prophet will cite the actual course of events as proof that he was right from the very beginning.[1]
”
In other words, a prophecy declared as truth when it is actually false may sufficiently influence people, either through fear or logical confusion, so that their reactions ultimately fulfill the once-false prophecy.
Ali še bolj ljudsko: “Svet Matija led razbija, če ga ni, ga pa naredi”. In še enostavneje: ali je kozarec na pol prazen ali na pol poln?
Na tako pavšalne ocene in iz njih izhajajoče strahove in pretnje je nemogoče odgovoriti s protiargumenti, ker bi se zapletli v neskočno igro, katerega stara mama je boljša, moja ali tvoja. “Ali tista, ki se lahko ugrizne v oko, ali tista, ki zna igrat klavir!” Ali živimo v isti državi, to se sprašujem?
Pravijo, da je dovolj, da je 8 % svetovnega prebivalstva v današnjem izredno razburkanem času BUDNEGA, to je osem ljudi na sto - po tem izračunu jih v Ljubljani “diha” na ta način cca 20.000 – to pa je že tista kritična masa, ki omogoči, da pride do kvantnega premika v paradigmi dojemanja stvarnosti in opustitvi starega dualizma … Svet kot hologram ali še bolje vsemirje kot hologram pa to pogoji tudi na ravni (kvantne) fizike in čez ter seveda “ezoterike” – zamolčane polovice znanosti. Hawk! Privoščite se nekaj bralnega užitka.
Micahel Talbot
Vsemirje kot hologram – Ali obstaja objektivna stvarnost … Ali je vsemirje prikazen?
Leta 1982 se je dogodil izjemen dogodek. Na Pariški univerzi je raziskovalna skupina, ki jo je vodil fizik Alain Aspect izvedla poskus, za katerega se bo morda izkazalo, da je bil eden najbolj pomembnih poskusov v dvajsetem stoletju. O njem niste mogli slišati v večernih poročilih. Razen če ne prebirate znanstvenih revij, verjetno nikoli ne bi slišali za ime Aspect, čeprav nekateri verjamejo, da bi njegovo odkritje moglo spremeniti celotno znanost. Aspect in njegova skupina so namreč odkrili, da so pod določenimi pogoji subatomski delci kakor na primer elektroni sposobni hkratno komunicirati eden z drugim ne glede na razdaljo, ki jih ločuje. Ne šteje, ali so med seboj oddaljeni 10 čevljev ali 10 milijonov milj.
Nekako je videti, da vsak delec ve, kaj počne drugi. Težava s to lastnostjo je, da krši Einsteinovo dolgo veljavno pravilo, da nobena komunikacija ne more potovati hitreje od hitrosti svetlobe. Ker je potovanje, ki je hitrejše od hitrosti svetlobe isto kot preboj časovne bariere, je ta strašljiv vidik povzročil, da je nekaj fizikov poskušalo ovreči Aspectove ugotovitve, nekatere pa je navdihnila in so ponujali celo še bolj drzne razlage.
Fizik na Londonski univerzi, David Bohm je na primer verjel, da Aspectove razlage napeljujejo na razlago, da objektivna stvarnost ne obstaja in da je kljub njeni očitni trdnosti vsemirje v svoji srži prikazen, gigantski in čudovito nadroben hologram.
Najprej moramo nekaj malega razumeti o hologramu, da bi lahko razumeli, zakaj je Bohm postavil to osupljivo trditev. Hologram je tridimenzionalna fotografija narejena s pomočjo laserja.
Predmet, ki ga želimo videti kot hologram, moramo najprej okopati v svetlobi laserskega žarka. Nato se drugi laserski žarek odbije od svetlobe, ki jo seva prvi in interferenčen vzorec, ki se pojavi v področju, kjer se oba laserska žarka prepleteta, ujamemo na film.
Ko film razvijemo, izgleda kakor vrtinec svetlih in temnih črt brez pomena. Kakor hitro pa razviti film osvetlimo z drugim laserskim žarkom, se pojavi tridimenzionalna podoba izvornega predmeta. Tridimenzionalnost te podobe ni le edina presenetljiva lastnost hologramov. Če hologram vrtnice prerežemo na polovico in nato osvetlimo z laserjem, bo vsaka polovica vsebovala celotno podobo vrtnice. In celo če polovici ponovno razpolovimo, se izkaže, da vsak odstrižek filma vselej vsebuje manjšo a neokrnjeno različico izvorne podobe. V nasprotju z običajno fotografijo vsak delček holograma vsebuje vse informacije, ki jih vsebuje celota.
Celota v vsakem delu, to je lastnost holograma in nam ponuja povsem nov način razumevanja organiziranosti in urejenosti. Skozi pretežen del zgodovine je zahodna znanost delovala s predsodkom, da je najboljši način za razumevanje fizikalnih pojavov, ne glede na to ali gre za meglo ali atom, da moramo predmete raziskave najprej razčleniti oziroma razdeliti in nato preučevati njihove posamezne dele.
Hologram pa nas pouči, da nekatere stvari v vsemirju ne pristajajo na ta pristop. Če poskušamo razdvojiti nekaj, kar je konstruirano holografsko, ne bomo dobili delov, iz katerih je narejeno, dobili bomo zgolj manjše celote.
Ta uvid je napeljal Bohma k drugačnemu razumevanju Aspectovega odkritja. Bohm je verjel, da so subatomski delci sposobni ostati v stiku eden z drugim ne glede na oddaljenost, ki jih ločuje, ne zato, ker bi pošiljali nekakše skrivnostne znake nazaj in naprej, ampak zato, ker je njihova ločenost privid. Zatrjeval je, da na neki globlji ravni stvarnosti taki delci niso posamezne entitete, ampak so dejansko razširjenje tega istega osnovnega nekaj. Da bi si ljudje lahko bolje predstavljali, kaj to pomeni, je Bohm ponudil naslednjo prispodobo.
Predstavljajte si akvarij z ribo. Predstavljajte si tudi, da ne morete videti akvarija neposredno in vaše vedenje o njem in o tem, kaj vsebuje, prihaja od dveh televizijskih kamer, ena je usmerjena v sprednjo stran akvarija, druga v njegovo stranico.
Ko zrete v televizijska monitorja, je videti, da je riba na obeh monitorjih ločena entiteta. Če ne zaradi drugega, pa zato, ker sta kameri postavljeni pod različnima kotoma, se bosta podobi rahlo razlikovali. A ko še naprej opazujete obe ribi, se boste verjetno zavedli, da sta nekako povezani.
Ko se ena obrne, tudi druga naredi rahlo drugačen a ujemajoč obrat; ko je ena obrnjena naprej, je druga vselej obrnjena na stran. Če ne opazujete položaja v celoti, lahko morda celo zaključite, da morati ribi neprestano komunicirati med seboj, a to vsekakor ni tako.
To, pravi Bohm, je natanko to, kar se dogaja med subatomskimi delci v Aspectovem eksperimentu.
V skladu z Bohmom nam očitna povezava med subatomskimi delci, ki je hitrejša od svetlobe, dejansko govori o tem, da obstaja globlja raven stvarnosti, ki nam ni blizu, bolj kompleksna razsežnost onkraj naše lastne, ki je analogna akvariju. In dodaja, predmete gledamo tako kakor subatomske delce, ki so ločeni eden od drugega, ker vidimo zgolj del njihove stvarnosti.
Takšni delci niso ločeni »deli«, ampak površine globlje bolj spodaj ležeče enotnosti, ki je končno holografska in ni deljiva kot prej omenjena vrtnica. In ker je vse v fizični stvarnosti sestavljeno iz teh eidolonov – prividov, fantomov, je tudi vsemirje samo projekcija, hologram. Dodatno k tej fantomski naravi poseduje takšno vsemirje še druge osupljive značilnosti. Če je sicer taka očitna ločenost subatomskih delcev iluzorna, pomeni to, da so na globlji ravni stvarnosti vse stvari v vsemirju med seboj neskočno povezane.
Elektroni v atomu ogljika v človeških možganih so povezani s subatomskimi delci, ki jih vsebuje vsak losos, ki plava, vsako srce, ki bije in vsaka zvezda, ki mežika na nebu.
Vse prežema vse, in čeprav človekova narava lahko išče v smeri kategorizacije in predalčkanja in deljenja, so različni pojavi vsemirja, vse navidezno nujne razdelitve umetelne in vsa narava je končno brezšivna mreža.
V hologramskem vsemirju ne moremo imeti več za temeljna niti časa niti prostora. Kajti koncepti kakor lokacija se porušijo v vsemirju, v katerem nič ni resnično ločeno od česarkoli, čas in tridimenzionalni prostor sta kot podobi ribe na TV zaslonih, ki bi jih morali gledati kot projekcije te globlje urejenosti.
Na njeni globlji ravni je stvarnost neke vrste superhologram, v katerem preteklost, sedanjost in prihodnost obstajajo simultano, hkratno. To nas napotuje k temu, da, če bi imeli ustrezna orodja, bi bilo morda celo mogoče nekega dne poseči v superholografsko raven stvarnosti in izvleči iz nje dolgo pozabljeno preteklost.
Kaj vse še vsebuje superhologram, je neprestano odprto vprašanje. Če dopustimo, na primer, da je superhologram matrika, ki daje rojstvo vsemu v našem vsemirju, je najmanj, kar vsebuje, vsak subatomski delec, ki je bil ali ki bo – vsako konfiguracijo snovi in vsako mogočo energijo, od snežink do kvasarjev, od modrih kitov do gama žarkov. Gledati ga moramo kot neke vrste kozmično shrambo »vsega, kar je«.
Čeprav Bohm dopušča, da nimamo nobenega načina, kako bi izvedeli, kaj še leži skritega v hologramu, pa si drzne in upa reči, da nimamo nobenega razloga predvidevati, da ne vsebuje več. Ali kakor pravi sam, morda je superholografska raven »zgolj raven«, onkraj katere leži »neskončnost nadaljnjega razvijanja«.
Bohm ni edini raziskovalec, ki je našel dokaz, da vsemirje je hologram. Na področju raziskovanja možganov je standfordski nevrofiziolog Karl Pribram prav tako prišel do zaključka o holografski naravi stvarnosti.
Pribrama je pritegnila k holografskemu modelu uganka, kako in kje se spomini hranijo v možganih. Desetletja so številne raziskave kazale, da so prej, kakor da bi bili omejeni na določeno lokacijo, spomini razpršeni po vseh možganih.
V nizu mejnih poskusov je v dvajsetih letih prejšnjega stoletja znanstvenik Karl Lashley ugotovil, da ne glede na to, koliki del možganov podgane je odstranil, ni mogel zatreti njenega spomina o tem, kako se izvršujejo zapletene naloge, ki se jih je naučila pred operacijo možganov. Edina težava je bila, da si nihče ni mogel razložiti mehanizma, ki bi morda razjasnil to nenavadno naravo »celote v vsakem delu« spominskega vskladiščenja.
Nato je v šestdestih letih Pribram srečal zamisel o holografiji in ugotovil je, da je našel razlago, ki so jo raziskovalci možganov iskali. Pribram je menil, da so spomini zakodirani ne v neuronih, ali majhnih skupkih neuronov, ampak v vzorcih nervnih impulzov, ki potekajo križem kražem po celotnih možganih na isti način, kakor vzorci lasersko svetlobne interference cikcakajo po celotnem območju delčka filma, ki vsebuje holografsko podobo. Z drugimi besedami, Pribram meni, da so možgani sami hologram.
Pribramova teorija tudi pojasni, kako lahko človeški možgani hranijo tako veliko spominov na tako majhnem prostoru. Ocenjujejo, namreč, da imajo človeški možgani kapaciteto, da pomnijo v redu 10 milijard bitov informacij skozi povprečno dobo človekovega življenja (oziroma skoraj isto količino informacij kot je v petih nizih Encyclopedije Britannica). Podobno je bilo odkrito, da dodatno k ostalim sposobnostim, hologrami posedujejo neko osupljivo kapaciteto hranjenja informacij, preprosto s spreminjanjem kota, pod katerim dva laserja udarita košček fotografskega filma; možno je shraniti mnogo različnih podob na isti površini. Ugotovljeno je bilo, da lahko kubičen centimeter filma vsebuje nič manj kot 10 milijard bitov informacij.
Naša skoraj grozljiva sposobnost, da naglo izvlečemo katero koli informacijo, ki jo potrebujemo, iz ogromne shrambe naših spominov, postane bolj razumljiva, če možgani delujejo v skladu s holografskimi principi. Če vas prijatelj vpraša, da mu poveste, kaj vam pride na misel, ko izreče besedo »zebra«, ni potrebno okorno sortirati skozi nekakšen gigantski in cerebralen abeceden arhiv, da bi dospeli do odgovora. Namesto tega se takoj pojavijo asociacije – povezave kot: črtasto, konjsko in afriška žival – vse te se hkrati pojavijo v glavi.
Prav zares, ena najbolj osupljivih stvari o človekovem miselnem procesu je, da je vsak košček informacije ali podatka v trenutku križem kražem sopovezan z vsakim drugim koščkom informacije oziroma podatka; pojav, ki znova napotuje h hologramu. Kajti vsak predel nekega holograma je neskončno medsebojno povezan z vsakim drugim predelom, kar je morda naravin najvišji primer križem kražem povezanega sistema narave.
Skladišče spomina ni le edina nevrofiziološka uganka, ki je postala bolj voljna v luči Pribramovega holografskega modela možganov. Druga je, kako so možgani sposobni prevajati plaz frekvenc, ki jih sprejemajo preko čutil - svetlobnih frekvenc, zvočnih frekvenc in tako dalje – v oprijemljiv svet naših zaznavanj.
Vkodiranje in dekodiranje frekvenc je natanko to, kar opravi hologram najbolje, saj hologram deluje kot neke vrste leč, kot prevajalska naprava, ki je sposobna konvertirati neke navidez brezpomenske madeže frekvenc v koherentno podobo. Pribram meni, da tudi možgani vsebujejo leče in uporabljajo holografske principe za matematično konvertiranje frekvenc, ki jih sprejemajo skozi čutila v notranji svet naših zaznavanj.
Kar zajeten niz dokazov nas nagiba k temu, da možgani uporabljajo holografske principe pri svojih operacijah, zato so Pribramovo teorijo dejansko podprli mnogi nevrofiziologi.
Argentinsko-italijanski raziskovalec Hugo Zucarelli je nedavno razširil holografski model v svet akustičnih fenomenov. Izzvalo ga je dejstvo, da ljudje lahko locirajo izvor zvokov, ne da bi premikali glavo, četudi slišijo samo na eno uho, in Zucarelli je odkril, da lahko pojasnijo to sposobnost holografski principi.
Zucarelli je prav tako razvil tehnologijo holofonskega zvoka, to je tehnika snemanja, ki lahko reproducira zvočne situacije s skoraj neprijetnim stvarnim učinkom.
Pribramovo prepričanje, da naši možgani matematično konstruirajo »trdo« stvarnost in se pri tem zanašajo na vnos iz domen frekvenc, je bilo prav tako deležno eksperimentalne podpore.
Bilo je ugotovljeno, da je vsako od naših čutil občutljivo za mnogo obširnešji razpon frekvenc, kakor je bilo predhodno mišljeno.
Raziskovalci so odkrili, na primer, da je naš vidni sistem občutljiv za zvočne frekvence, da je naše čutilo za vonj v določenem delu odvisno od takoimenovanih »ozmičnih frekvenc« in da so celo telesne celice občutljive na širok obseg frekvenc. Takšna odkritja napotujejo, da je le v holografski domeni zavesti, da takšne frekvence razporejamo in ločujemo v konvencionalna zaznavanja. A najbolj vznemirjajoč vidik Pribramovega holografskega modela možganov je, kaj se zgodi, ko ga sestavimo z Bohmovo teorijo. Kajti, če je konkretnost sveta zgolj drugotna stvarnost in kar je »tam«, je dejansko holografski madež frekvenc, in če so možgani tudi hologram in zgolj izbirajo nekaj frekvenc iz tega madeža in jih matematično preoblikujejo v senzorne percepcije, kaj je potem objektivna stvarnost?
Če povemo precej preprosto, preneha obstajati. Kakor so vzhodne religije že zdavnaj menile, je materialen svet Maya, iluzija, privid, prikazen in čeprav lahko mislimo, da smo telesna bitja, ki se gibljejo skozi telesen svet, je tudi to zgolj nek privid.
Stvarno smo »sprejemniki«, lebdeči skozi kaleidoskopsko morje frekvenc, in kar izvlečemo iz tega morja in preoblikujemo v telesno stvarnost je zgolj en kanal od mnogih izvlečenih kanalov iz superholograma. Ta osupljiva slika stvarnosti, sinteza Bohmovih in Pribramovih uvidov, je končno dobila ime, imenuje se holografska paradigma, in čeprav so jo mnogi znanstveniki pozdravili z dvomom, je galvanizirala ostale. Majhna, a rastoča skupina raziskovalcev meni, da bi bil to najbolj natančen oziroma primeren model stvarnosti, do katerega se je dokopala znanost doslej. In še več kot to, nekateri menijo, da bi lahko razrešila nekatere skrivnosti, ki jih ni bilo mogoče pojasniti nikoli doslej z znanostjo in hkrati uvrstiti paranormalno kot del narave. Številni raziskovalci, vključno z Bohmom in Pribramom so opazili, da so mnogi parapsihološki fenomeni postali mnogo bolje razumljivi s termini holografske paradigme.
V vsemirju, v katerem so možgani posameznika dejansko nedeljivi predeli večjega holograma in je vse neskončno medsebojno povezano, bi tudi telepatija lahko bila posledica dostopa do holografske ravni.
Očitno je tako mnogo laže razumeti, kako lahko informacija potuje od posameznikovega uma – do uma drugega posameznika – na veliko razdaljo in pomaga razumeti številne nerazrešljive uganke v psihologiji. Še posebej je prav Grof menil, da ponuja holografska paradigma model za razumevanje mnogih zapletenih pojavov, ki so jih doživljali posamezniki med povišanimi stanji zavesti.
V petdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je Grof vodil raziskave z LSD-jem kot morebitnim psihoterapevtskim orodjem, je bila tudi pacientka, ki je bila nenadoma prepričana, da je privzela identiteto samice iz vrste predzgodovinskih plazilcev. Med njeno halucinacijo, ni le podrobno opisovala, kako je, če si ujet v taki obliki telesa, ampak tudi to, da imajo samci te vrste obarvan predel na glavi. Grofa je osupnilo dejstvo, da, čeprav ta žena ni imela poprejšnjega vedenja o teh stvareh, so zoologi, s katerimi se je kasneje posvetoval, potrdili, da so nekatere vrste plazilcev, ki imajo obarvane površine na glavi, ki igrajo pomembno vlogo kot sprožilci spolnega vzburjenja pri samicah.
A izkušnja te žene ni bila edina. V času svoji raziskav se je Grof srečal s primeri, ko so se pacienti spuščali v regresije in istovetili kot predstavniki skoraj vseh živalskih vrst na evolucijskem drevesu. Še več, ugotovil je, da take izkušnje redno vsebujejo skrite zoološke podrobnosti, ki pa so se izkazale za točne.
Regresije v živalsko kraljestvo niso bile edini osupljiv psihološki fenomen, s katerimi se je srečal Grof. Eden od pacientov je na primer dregnil v neko vrsto kolektivnega oziroma rasnega nezavednega. Nekateri z nizko izobrazbo ali sploh brez so na primer podrobno opisovali zoroastrske pogrebne običaje in prizore iz hinduistične mitologije. V drugih primerih izkušenj so prepričljivo pričevali o izventelesnih potovanjih, o prekognitivnih utrinkih iz prihodnosti ali pa o spustih v očitne inkarnacije v prejšnjih življenjih.
Pri kasnejših raziskovanjih je Grof ugotovil isti obseg fenomenov, ki so se pojavljali pri terapijah, v katerih niso bile uporabljene droge. Grof je take manifestacije imenoval »transpersonalne izkušnje«, ker je bil v njih skupen element teh izkušenj prav prehajanje posameznikove zavesti onkraj običajnih področij ega oziroma omejitev glede na prostor in čas. V šestedestih letih prejšnjega stoletja je pomagal pri ustanovitvi veje psihologije, ki so jo imenovali »transpersonalna psihologija«, in je povsem izhajala iz njegovih študij.
Čeprav je Grofova novo ustanovljena asociacija za transpersonalno psihologijo zbrala hitro rastočo skupino enako mislečih strokovnjakov in postala upoštevana veja psihologije, leta dolgo niti Grof niti kateri koli od njegovih sodelavcev ni mogel ponuditi mehanizma, ki bi pojasnil nenavadne psihološke fenomene, ki so jim bili priče. A to se je spremenilo s pojavom holografske paradigme.
Kakor je Grof kasneje izjavil, če je um dejansko del kontinuuma, labirint, ki ni povezan le z vsemi drugimi umi, ki obstajajo oziroma so obstajali, ampak z vsakim atomom, organizmom in regijo v prostranosti vesolja in časa samega, je dejstvo, da je um občasno sposoben stopiti v ta labirint in doživljati transpersonalne izkušnje; in tako to nič več ni bilo tako nenavaden pojav.
Holografska paradigma se lahko uporabi tudi v takoimenovanih trdnih znanostih kot je biologija. Keith Floyd, psiholog na kolidžu Virginia Intermont, je izjavil, da, če je trdnost in neposrednost stvarnosti zgolj holografska utvara, ne bo več renično moč reči, da možgani producirajo zavest. Prej bi lahko rekli, da je zavest tista, ki ustvari pojav možganov kakor tudi telo in vse ostalo okrog nas, kar imenujemo fizično.
Tak preobrat v načinu, s katerim motrimo biološke strukture, je povzročil pri raziskovalcih, da so izjavili, da lahko spremenimo s holografsko paradigmo tudi naše znanje medicine in razumevanje zdravljenja. Če je očitna fizična struktura telesa le holografska projekcija zavesti, postane jasno, da je vsak od nas mnogo bolj odgovoren za svoje zdravje, kakor pa dopušča uradna medicinska modrost. Kar zdaj gledamo kot čudežno remisijo bolezni, lahko dejansko pripisujemo spremembam v zavesti, ki vzvratno povzročijo spremembe v hologramu telesa. Podobno so nasprotujoče si nove tehnike zdravljenja kot na primer vizualizacija tako učinkovite verjetno zato, ker so v holografski domeni miselnih podob končno tako stvarne kakor stvarnost sama.
Celo vizije in izkušnje, ki vključujejo neobičajno stvarnost, postanejo razumljivejše s holografsko paradigmo. V svoji knjigi »Darovi neznanih stvari«, biolog Lyall Watson opisuje svoje srečanje z indonezijsko vračico, ki je s pomočjo obrednega plesa povzročila, da se je ves drevored razblinil v zraku. Watson še dodaja, da je, ko so on in ostali gledalci še naprej opazovali to ženo, naredila, da so se drevesa znova pojavila, in nato znova izginila in se znova pojavila, kakor da se vse dogaja na njen »klik«.
Čeprav uradno znanstveno razumevanje ne more pojasniti takih dogajanj, pa jih laže ubranimo, če se strinjamo, da je trdna stvarnost zgolj nekaka holografska projekcija.
Morda se strinjamo s tem, kaj je tukaj in česa ni, ker je tisto, kar imenujemo konsenzualna stvarnost formulirano in ratificirano na ravni človekovega nezavednega, na kateri so vsi umi neskočno medsebojno povezani. Če je to res, je to najgloblja implikacija holografske paradigme vsega, kajti to pomeni, da doživetja, kakršno je bilo Watsonovo, niso običajno prisotna zgolj zato, ker nismo programirali naših umov v prepričanju, ki bi jih naredilo običajne. V holografskem vsemirju ni omejitev in mej, do katerih se ne bi mogla raztezati struktura stvarnosti.
Tisto, kar zaznavamo kot stvarnost, je le platno, ki čaka na nas, da nanj naslikamo katerokoli sliko, ki jo želimo. Kar koli je mogoče, od upognenja žlic z močjo uma do fantazmagoričnih dogajanj Castaneda med njegovimi srečanji s čarovnikom iz plemena Jaki, Don Juanom, kajti magija je naša pravica po rojstvu, in nič bolj ali manj čudežna kakor tista stvarnost, ki si jo po želji uprizorimo v sanjah.
Celo naše najbolj osnovno vedenje o stvarnosti postane sumljivo, kajti v holografskem vsemirju, kakor je povedal Pribram, moremo celo slučajnostne dogodke gledati v luči holografskih principov in zato kot determinirane. Sinhronizem ali pomembne koincidence imajo nenadoma smisel, in vse v stvarnosti moramo gledati kakor metaforo, kajti celo najbolj slučajni dogodki izražajo neko spodaj ležečo simetrijo. Če bo Bohmovo in Pribramovo holografsko paradigmo znanost sprejela ali bo neugledno zamrla, bo ostala zanimiva, a mirno lahko rečemo, da je že bila imela vpliv na mišljenje mnogih znanstvenikov. In četudi bomo ugotovili, da holografski model ne zagotavlja najboljše obrazložitve za instantne komunikacije, za katere je videti, da potekajo nazaj in naprej med subatomskimi delci, je najmanj kar lahko rečemo, kakor je izjavil Basil Hiley, fizik na Birbeck kolidžu v Londonu, da Aspectove ugotovitve »indicirajo, da moramo biti pripravljeni radikalno upoštevati nove vidike stvarnosti«.
Prevedla: Ana Marija Mayerhold
Ljubljana, 30. kimavec (9), 2005
Če je to malce »preveč«, pa pojdimo 40 let nazaj in si pomagajmo s:
»Society as a Human Product – The Social Construction of Reality – A Treatise in the Sociology of Knowledge (1966)!, by Peter Berger and Thomas Luckmann (vsekakor v originalu) http://www.brainwashed.com/h3o.....ality.html
Svobode govora ni brez odgovornosti za javno besedo. Skrivanje za vzdevki in domišljijskimi poštnimi naslovi ne omogoča kritične razprave pod enakimi pogoji za vse. Pisci, katerih identitete ni mogoče ugotoviti, naj upoštevajo možnost, da njihovi odzivi ne bodo objavljeni ali pa bodo umaknjeni.
vojko,
torek, 8. april 2008
Hrvaška ne vstopa v Evropsko unijo, Hrvaška se pogaja za vstop v Evropsko unijo o številnih poglavjih. Pobuda za takšen referendum v tem času je popolnoma brezpredmetna.
Janez Janša, predsednik vlade, na tiskovni konferenci na vprašanje o državnozborskem predlogu SNS za razpis referenduma o vstopu Hrvaške v EU, 17. januar 2008
Če mejno vprašanje ne bo [...]
vojko,
petek, 18. april 2008
Torej, če opozicija podpira pokrajine, potem ne potrebujemo referenduma, ker imamo 2/3 večino. Če pa ne podpirajo pokrajin, potem pa pokrajin ne bo, ker potrebujemo 2/3 večino za izglasovanje najpomembnejše zakonodaje. Torej je predlog za to, da se gre na posvetovalni referendum, ki ni obvezujoč, zgolj trošenje denarja in zavajanje ljudi.
Janez Janša, predsednik vlade, na [...]
vojko,
nedelja, 24. avgust 2008
Glede morebitnih povolilnih povezav pa so naše izkušnje z velikimi koalicijami negativne. Leta 1992, ko je bil predsednik Drnovšek prvikrat izvoljen za celotni mandat, je bila velika koalicija in takrat sta bili zraven SKD, SDSS. Kar naenkrat se je zgodila Depala vas, potem je moral sredi mandata zunanji minister Lojze Peterle prav tako oditi. Tako [...]
vojko,
sobota, 7. junij 2008
Če je Slovenija svoje velike politične cilje - samostojnost, neodvisnost in mednarodno priznanje – že dosegla, potem so zdaj na vrsti ljudje. Ali si lahko vsak od naših državljanov in državljank zastavi ta ista vprašanja, postavi te iste cilje? Sem res samostojen, sem neodvisna, sem mednarodno priznan?
Sem, če se uresničujem skozi svoje delo. V LDS [...]
vojko,
sobota, 13. oktober 2007
Sam nisem prepričan, da je možno to formo Poslanskega kluba Nepovezanih poslancev ohraniti kot nek, recimo, prehodni dom za tujce. Se pravi, da gredo ljudje tja, potem pa v bistvu si poiščejo stranko, postanejo parlamentarna stranka in imajo iz tega naslova neke stvari. /…/ V trenutku, ko mi rečemo, da je to poslanska skupina politične [...]
Vse kar je napisano v tem komentarju trdno podpiram vsaka vam čast za strokovni komentar.
Za oba izjavljalca bi lahko dejali: “Što se babi snilo, to se babi zbilo!” ali bolj učeno: ali gre za “self-fulfilling prophecy” –
A self-fulfilling prophecy is a prediction that directly or indirectly causes itself to become true. Although examples of such prophecies can be found in literature as far back as ancient Greece and ancient India, it is 20th-century sociologist Robert K. Merton who is credited with coining the expression “self-fulfilling prophecy” and formalizing its structure and consequences. In his book Social Theory and Social Structure, Merton gives as a feature of the self-fulfilling prophecy:
“ The self-fulfilling prophecy is, in the beginning, a false definition of the situation evoking a new behaviour which makes the original false conception come ‘true’. This specious validity of the self-fulfilling prophecy perpetuates a reign of error. For the prophet will cite the actual course of events as proof that he was right from the very beginning.[1]
”
In other words, a prophecy declared as truth when it is actually false may sufficiently influence people, either through fear or logical confusion, so that their reactions ultimately fulfill the once-false prophecy.
Ali še bolj ljudsko: “Svet Matija led razbija, če ga ni, ga pa naredi”. In še enostavneje: ali je kozarec na pol prazen ali na pol poln?
Na tako pavšalne ocene in iz njih izhajajoče strahove in pretnje je nemogoče odgovoriti s protiargumenti, ker bi se zapletli v neskočno igro, katerega stara mama je boljša, moja ali tvoja. “Ali tista, ki se lahko ugrizne v oko, ali tista, ki zna igrat klavir!” Ali živimo v isti državi, to se sprašujem?
Pravijo, da je dovolj, da je 8 % svetovnega prebivalstva v današnjem izredno razburkanem času BUDNEGA, to je osem ljudi na sto - po tem izračunu jih v Ljubljani “diha” na ta način cca 20.000 – to pa je že tista kritična masa, ki omogoči, da pride do kvantnega premika v paradigmi dojemanja stvarnosti in opustitvi starega dualizma … Svet kot hologram ali še bolje vsemirje kot hologram pa to pogoji tudi na ravni (kvantne) fizike in čez ter seveda “ezoterike” – zamolčane polovice znanosti. Hawk! Privoščite se nekaj bralnega užitka.
Micahel Talbot
Vsemirje kot hologram – Ali obstaja objektivna stvarnost … Ali je vsemirje prikazen?
Leta 1982 se je dogodil izjemen dogodek. Na Pariški univerzi je raziskovalna skupina, ki jo je vodil fizik Alain Aspect izvedla poskus, za katerega se bo morda izkazalo, da je bil eden najbolj pomembnih poskusov v dvajsetem stoletju. O njem niste mogli slišati v večernih poročilih. Razen če ne prebirate znanstvenih revij, verjetno nikoli ne bi slišali za ime Aspect, čeprav nekateri verjamejo, da bi njegovo odkritje moglo spremeniti celotno znanost. Aspect in njegova skupina so namreč odkrili, da so pod določenimi pogoji subatomski delci kakor na primer elektroni sposobni hkratno komunicirati eden z drugim ne glede na razdaljo, ki jih ločuje. Ne šteje, ali so med seboj oddaljeni 10 čevljev ali 10 milijonov milj.
Nekako je videti, da vsak delec ve, kaj počne drugi. Težava s to lastnostjo je, da krši Einsteinovo dolgo veljavno pravilo, da nobena komunikacija ne more potovati hitreje od hitrosti svetlobe. Ker je potovanje, ki je hitrejše od hitrosti svetlobe isto kot preboj časovne bariere, je ta strašljiv vidik povzročil, da je nekaj fizikov poskušalo ovreči Aspectove ugotovitve, nekatere pa je navdihnila in so ponujali celo še bolj drzne razlage.
Fizik na Londonski univerzi, David Bohm je na primer verjel, da Aspectove razlage napeljujejo na razlago, da objektivna stvarnost ne obstaja in da je kljub njeni očitni trdnosti vsemirje v svoji srži prikazen, gigantski in čudovito nadroben hologram.
Najprej moramo nekaj malega razumeti o hologramu, da bi lahko razumeli, zakaj je Bohm postavil to osupljivo trditev. Hologram je tridimenzionalna fotografija narejena s pomočjo laserja.
Predmet, ki ga želimo videti kot hologram, moramo najprej okopati v svetlobi laserskega žarka. Nato se drugi laserski žarek odbije od svetlobe, ki jo seva prvi in interferenčen vzorec, ki se pojavi v področju, kjer se oba laserska žarka prepleteta, ujamemo na film.
Ko film razvijemo, izgleda kakor vrtinec svetlih in temnih črt brez pomena. Kakor hitro pa razviti film osvetlimo z drugim laserskim žarkom, se pojavi tridimenzionalna podoba izvornega predmeta. Tridimenzionalnost te podobe ni le edina presenetljiva lastnost hologramov. Če hologram vrtnice prerežemo na polovico in nato osvetlimo z laserjem, bo vsaka polovica vsebovala celotno podobo vrtnice. In celo če polovici ponovno razpolovimo, se izkaže, da vsak odstrižek filma vselej vsebuje manjšo a neokrnjeno različico izvorne podobe. V nasprotju z običajno fotografijo vsak delček holograma vsebuje vse informacije, ki jih vsebuje celota.
Celota v vsakem delu, to je lastnost holograma in nam ponuja povsem nov način razumevanja organiziranosti in urejenosti. Skozi pretežen del zgodovine je zahodna znanost delovala s predsodkom, da je najboljši način za razumevanje fizikalnih pojavov, ne glede na to ali gre za meglo ali atom, da moramo predmete raziskave najprej razčleniti oziroma razdeliti in nato preučevati njihove posamezne dele.
Hologram pa nas pouči, da nekatere stvari v vsemirju ne pristajajo na ta pristop. Če poskušamo razdvojiti nekaj, kar je konstruirano holografsko, ne bomo dobili delov, iz katerih je narejeno, dobili bomo zgolj manjše celote.
Ta uvid je napeljal Bohma k drugačnemu razumevanju Aspectovega odkritja. Bohm je verjel, da so subatomski delci sposobni ostati v stiku eden z drugim ne glede na oddaljenost, ki jih ločuje, ne zato, ker bi pošiljali nekakše skrivnostne znake nazaj in naprej, ampak zato, ker je njihova ločenost privid. Zatrjeval je, da na neki globlji ravni stvarnosti taki delci niso posamezne entitete, ampak so dejansko razširjenje tega istega osnovnega nekaj. Da bi si ljudje lahko bolje predstavljali, kaj to pomeni, je Bohm ponudil naslednjo prispodobo.
Predstavljajte si akvarij z ribo. Predstavljajte si tudi, da ne morete videti akvarija neposredno in vaše vedenje o njem in o tem, kaj vsebuje, prihaja od dveh televizijskih kamer, ena je usmerjena v sprednjo stran akvarija, druga v njegovo stranico.
Ko zrete v televizijska monitorja, je videti, da je riba na obeh monitorjih ločena entiteta. Če ne zaradi drugega, pa zato, ker sta kameri postavljeni pod različnima kotoma, se bosta podobi rahlo razlikovali. A ko še naprej opazujete obe ribi, se boste verjetno zavedli, da sta nekako povezani.
Ko se ena obrne, tudi druga naredi rahlo drugačen a ujemajoč obrat; ko je ena obrnjena naprej, je druga vselej obrnjena na stran. Če ne opazujete položaja v celoti, lahko morda celo zaključite, da morati ribi neprestano komunicirati med seboj, a to vsekakor ni tako.
To, pravi Bohm, je natanko to, kar se dogaja med subatomskimi delci v Aspectovem eksperimentu.
V skladu z Bohmom nam očitna povezava med subatomskimi delci, ki je hitrejša od svetlobe, dejansko govori o tem, da obstaja globlja raven stvarnosti, ki nam ni blizu, bolj kompleksna razsežnost onkraj naše lastne, ki je analogna akvariju. In dodaja, predmete gledamo tako kakor subatomske delce, ki so ločeni eden od drugega, ker vidimo zgolj del njihove stvarnosti.
Takšni delci niso ločeni »deli«, ampak površine globlje bolj spodaj ležeče enotnosti, ki je končno holografska in ni deljiva kot prej omenjena vrtnica. In ker je vse v fizični stvarnosti sestavljeno iz teh eidolonov – prividov, fantomov, je tudi vsemirje samo projekcija, hologram. Dodatno k tej fantomski naravi poseduje takšno vsemirje še druge osupljive značilnosti. Če je sicer taka očitna ločenost subatomskih delcev iluzorna, pomeni to, da so na globlji ravni stvarnosti vse stvari v vsemirju med seboj neskočno povezane.
Elektroni v atomu ogljika v človeških možganih so povezani s subatomskimi delci, ki jih vsebuje vsak losos, ki plava, vsako srce, ki bije in vsaka zvezda, ki mežika na nebu.
Vse prežema vse, in čeprav človekova narava lahko išče v smeri kategorizacije in predalčkanja in deljenja, so različni pojavi vsemirja, vse navidezno nujne razdelitve umetelne in vsa narava je končno brezšivna mreža.
V hologramskem vsemirju ne moremo imeti več za temeljna niti časa niti prostora. Kajti koncepti kakor lokacija se porušijo v vsemirju, v katerem nič ni resnično ločeno od česarkoli, čas in tridimenzionalni prostor sta kot podobi ribe na TV zaslonih, ki bi jih morali gledati kot projekcije te globlje urejenosti.
Na njeni globlji ravni je stvarnost neke vrste superhologram, v katerem preteklost, sedanjost in prihodnost obstajajo simultano, hkratno. To nas napotuje k temu, da, če bi imeli ustrezna orodja, bi bilo morda celo mogoče nekega dne poseči v superholografsko raven stvarnosti in izvleči iz nje dolgo pozabljeno preteklost.
Kaj vse še vsebuje superhologram, je neprestano odprto vprašanje. Če dopustimo, na primer, da je superhologram matrika, ki daje rojstvo vsemu v našem vsemirju, je najmanj, kar vsebuje, vsak subatomski delec, ki je bil ali ki bo – vsako konfiguracijo snovi in vsako mogočo energijo, od snežink do kvasarjev, od modrih kitov do gama žarkov. Gledati ga moramo kot neke vrste kozmično shrambo »vsega, kar je«.
Čeprav Bohm dopušča, da nimamo nobenega načina, kako bi izvedeli, kaj še leži skritega v hologramu, pa si drzne in upa reči, da nimamo nobenega razloga predvidevati, da ne vsebuje več. Ali kakor pravi sam, morda je superholografska raven »zgolj raven«, onkraj katere leži »neskončnost nadaljnjega razvijanja«.
Bohm ni edini raziskovalec, ki je našel dokaz, da vsemirje je hologram. Na področju raziskovanja možganov je standfordski nevrofiziolog Karl Pribram prav tako prišel do zaključka o holografski naravi stvarnosti.
Pribrama je pritegnila k holografskemu modelu uganka, kako in kje se spomini hranijo v možganih. Desetletja so številne raziskave kazale, da so prej, kakor da bi bili omejeni na določeno lokacijo, spomini razpršeni po vseh možganih.
V nizu mejnih poskusov je v dvajsetih letih prejšnjega stoletja znanstvenik Karl Lashley ugotovil, da ne glede na to, koliki del možganov podgane je odstranil, ni mogel zatreti njenega spomina o tem, kako se izvršujejo zapletene naloge, ki se jih je naučila pred operacijo možganov. Edina težava je bila, da si nihče ni mogel razložiti mehanizma, ki bi morda razjasnil to nenavadno naravo »celote v vsakem delu« spominskega vskladiščenja.
Nato je v šestdestih letih Pribram srečal zamisel o holografiji in ugotovil je, da je našel razlago, ki so jo raziskovalci možganov iskali. Pribram je menil, da so spomini zakodirani ne v neuronih, ali majhnih skupkih neuronov, ampak v vzorcih nervnih impulzov, ki potekajo križem kražem po celotnih možganih na isti način, kakor vzorci lasersko svetlobne interference cikcakajo po celotnem območju delčka filma, ki vsebuje holografsko podobo. Z drugimi besedami, Pribram meni, da so možgani sami hologram.
Pribramova teorija tudi pojasni, kako lahko človeški možgani hranijo tako veliko spominov na tako majhnem prostoru. Ocenjujejo, namreč, da imajo človeški možgani kapaciteto, da pomnijo v redu 10 milijard bitov informacij skozi povprečno dobo človekovega življenja (oziroma skoraj isto količino informacij kot je v petih nizih Encyclopedije Britannica). Podobno je bilo odkrito, da dodatno k ostalim sposobnostim, hologrami posedujejo neko osupljivo kapaciteto hranjenja informacij, preprosto s spreminjanjem kota, pod katerim dva laserja udarita košček fotografskega filma; možno je shraniti mnogo različnih podob na isti površini. Ugotovljeno je bilo, da lahko kubičen centimeter filma vsebuje nič manj kot 10 milijard bitov informacij.
Naša skoraj grozljiva sposobnost, da naglo izvlečemo katero koli informacijo, ki jo potrebujemo, iz ogromne shrambe naših spominov, postane bolj razumljiva, če možgani delujejo v skladu s holografskimi principi. Če vas prijatelj vpraša, da mu poveste, kaj vam pride na misel, ko izreče besedo »zebra«, ni potrebno okorno sortirati skozi nekakšen gigantski in cerebralen abeceden arhiv, da bi dospeli do odgovora. Namesto tega se takoj pojavijo asociacije – povezave kot: črtasto, konjsko in afriška žival – vse te se hkrati pojavijo v glavi.
Prav zares, ena najbolj osupljivih stvari o človekovem miselnem procesu je, da je vsak košček informacije ali podatka v trenutku križem kražem sopovezan z vsakim drugim koščkom informacije oziroma podatka; pojav, ki znova napotuje h hologramu. Kajti vsak predel nekega holograma je neskončno medsebojno povezan z vsakim drugim predelom, kar je morda naravin najvišji primer križem kražem povezanega sistema narave.
Skladišče spomina ni le edina nevrofiziološka uganka, ki je postala bolj voljna v luči Pribramovega holografskega modela možganov. Druga je, kako so možgani sposobni prevajati plaz frekvenc, ki jih sprejemajo preko čutil - svetlobnih frekvenc, zvočnih frekvenc in tako dalje – v oprijemljiv svet naših zaznavanj.
Vkodiranje in dekodiranje frekvenc je natanko to, kar opravi hologram najbolje, saj hologram deluje kot neke vrste leč, kot prevajalska naprava, ki je sposobna konvertirati neke navidez brezpomenske madeže frekvenc v koherentno podobo. Pribram meni, da tudi možgani vsebujejo leče in uporabljajo holografske principe za matematično konvertiranje frekvenc, ki jih sprejemajo skozi čutila v notranji svet naših zaznavanj.
Kar zajeten niz dokazov nas nagiba k temu, da možgani uporabljajo holografske principe pri svojih operacijah, zato so Pribramovo teorijo dejansko podprli mnogi nevrofiziologi.
Argentinsko-italijanski raziskovalec Hugo Zucarelli je nedavno razširil holografski model v svet akustičnih fenomenov. Izzvalo ga je dejstvo, da ljudje lahko locirajo izvor zvokov, ne da bi premikali glavo, četudi slišijo samo na eno uho, in Zucarelli je odkril, da lahko pojasnijo to sposobnost holografski principi.
Zucarelli je prav tako razvil tehnologijo holofonskega zvoka, to je tehnika snemanja, ki lahko reproducira zvočne situacije s skoraj neprijetnim stvarnim učinkom.
Pribramovo prepričanje, da naši možgani matematično konstruirajo »trdo« stvarnost in se pri tem zanašajo na vnos iz domen frekvenc, je bilo prav tako deležno eksperimentalne podpore.
Bilo je ugotovljeno, da je vsako od naših čutil občutljivo za mnogo obširnešji razpon frekvenc, kakor je bilo predhodno mišljeno.
Raziskovalci so odkrili, na primer, da je naš vidni sistem občutljiv za zvočne frekvence, da je naše čutilo za vonj v določenem delu odvisno od takoimenovanih »ozmičnih frekvenc« in da so celo telesne celice občutljive na širok obseg frekvenc. Takšna odkritja napotujejo, da je le v holografski domeni zavesti, da takšne frekvence razporejamo in ločujemo v konvencionalna zaznavanja. A najbolj vznemirjajoč vidik Pribramovega holografskega modela možganov je, kaj se zgodi, ko ga sestavimo z Bohmovo teorijo. Kajti, če je konkretnost sveta zgolj drugotna stvarnost in kar je »tam«, je dejansko holografski madež frekvenc, in če so možgani tudi hologram in zgolj izbirajo nekaj frekvenc iz tega madeža in jih matematično preoblikujejo v senzorne percepcije, kaj je potem objektivna stvarnost?
Če povemo precej preprosto, preneha obstajati. Kakor so vzhodne religije že zdavnaj menile, je materialen svet Maya, iluzija, privid, prikazen in čeprav lahko mislimo, da smo telesna bitja, ki se gibljejo skozi telesen svet, je tudi to zgolj nek privid.
Stvarno smo »sprejemniki«, lebdeči skozi kaleidoskopsko morje frekvenc, in kar izvlečemo iz tega morja in preoblikujemo v telesno stvarnost je zgolj en kanal od mnogih izvlečenih kanalov iz superholograma. Ta osupljiva slika stvarnosti, sinteza Bohmovih in Pribramovih uvidov, je končno dobila ime, imenuje se holografska paradigma, in čeprav so jo mnogi znanstveniki pozdravili z dvomom, je galvanizirala ostale. Majhna, a rastoča skupina raziskovalcev meni, da bi bil to najbolj natančen oziroma primeren model stvarnosti, do katerega se je dokopala znanost doslej. In še več kot to, nekateri menijo, da bi lahko razrešila nekatere skrivnosti, ki jih ni bilo mogoče pojasniti nikoli doslej z znanostjo in hkrati uvrstiti paranormalno kot del narave. Številni raziskovalci, vključno z Bohmom in Pribramom so opazili, da so mnogi parapsihološki fenomeni postali mnogo bolje razumljivi s termini holografske paradigme.
V vsemirju, v katerem so možgani posameznika dejansko nedeljivi predeli večjega holograma in je vse neskončno medsebojno povezano, bi tudi telepatija lahko bila posledica dostopa do holografske ravni.
Očitno je tako mnogo laže razumeti, kako lahko informacija potuje od posameznikovega uma – do uma drugega posameznika – na veliko razdaljo in pomaga razumeti številne nerazrešljive uganke v psihologiji. Še posebej je prav Grof menil, da ponuja holografska paradigma model za razumevanje mnogih zapletenih pojavov, ki so jih doživljali posamezniki med povišanimi stanji zavesti.
V petdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je Grof vodil raziskave z LSD-jem kot morebitnim psihoterapevtskim orodjem, je bila tudi pacientka, ki je bila nenadoma prepričana, da je privzela identiteto samice iz vrste predzgodovinskih plazilcev. Med njeno halucinacijo, ni le podrobno opisovala, kako je, če si ujet v taki obliki telesa, ampak tudi to, da imajo samci te vrste obarvan predel na glavi. Grofa je osupnilo dejstvo, da, čeprav ta žena ni imela poprejšnjega vedenja o teh stvareh, so zoologi, s katerimi se je kasneje posvetoval, potrdili, da so nekatere vrste plazilcev, ki imajo obarvane površine na glavi, ki igrajo pomembno vlogo kot sprožilci spolnega vzburjenja pri samicah.
A izkušnja te žene ni bila edina. V času svoji raziskav se je Grof srečal s primeri, ko so se pacienti spuščali v regresije in istovetili kot predstavniki skoraj vseh živalskih vrst na evolucijskem drevesu. Še več, ugotovil je, da take izkušnje redno vsebujejo skrite zoološke podrobnosti, ki pa so se izkazale za točne.
Regresije v živalsko kraljestvo niso bile edini osupljiv psihološki fenomen, s katerimi se je srečal Grof. Eden od pacientov je na primer dregnil v neko vrsto kolektivnega oziroma rasnega nezavednega. Nekateri z nizko izobrazbo ali sploh brez so na primer podrobno opisovali zoroastrske pogrebne običaje in prizore iz hinduistične mitologije. V drugih primerih izkušenj so prepričljivo pričevali o izventelesnih potovanjih, o prekognitivnih utrinkih iz prihodnosti ali pa o spustih v očitne inkarnacije v prejšnjih življenjih.
Pri kasnejših raziskovanjih je Grof ugotovil isti obseg fenomenov, ki so se pojavljali pri terapijah, v katerih niso bile uporabljene droge. Grof je take manifestacije imenoval »transpersonalne izkušnje«, ker je bil v njih skupen element teh izkušenj prav prehajanje posameznikove zavesti onkraj običajnih področij ega oziroma omejitev glede na prostor in čas. V šestedestih letih prejšnjega stoletja je pomagal pri ustanovitvi veje psihologije, ki so jo imenovali »transpersonalna psihologija«, in je povsem izhajala iz njegovih študij.
Čeprav je Grofova novo ustanovljena asociacija za transpersonalno psihologijo zbrala hitro rastočo skupino enako mislečih strokovnjakov in postala upoštevana veja psihologije, leta dolgo niti Grof niti kateri koli od njegovih sodelavcev ni mogel ponuditi mehanizma, ki bi pojasnil nenavadne psihološke fenomene, ki so jim bili priče. A to se je spremenilo s pojavom holografske paradigme.
Kakor je Grof kasneje izjavil, če je um dejansko del kontinuuma, labirint, ki ni povezan le z vsemi drugimi umi, ki obstajajo oziroma so obstajali, ampak z vsakim atomom, organizmom in regijo v prostranosti vesolja in časa samega, je dejstvo, da je um občasno sposoben stopiti v ta labirint in doživljati transpersonalne izkušnje; in tako to nič več ni bilo tako nenavaden pojav.
Holografska paradigma se lahko uporabi tudi v takoimenovanih trdnih znanostih kot je biologija. Keith Floyd, psiholog na kolidžu Virginia Intermont, je izjavil, da, če je trdnost in neposrednost stvarnosti zgolj holografska utvara, ne bo več renično moč reči, da možgani producirajo zavest. Prej bi lahko rekli, da je zavest tista, ki ustvari pojav možganov kakor tudi telo in vse ostalo okrog nas, kar imenujemo fizično.
Tak preobrat v načinu, s katerim motrimo biološke strukture, je povzročil pri raziskovalcih, da so izjavili, da lahko spremenimo s holografsko paradigmo tudi naše znanje medicine in razumevanje zdravljenja. Če je očitna fizična struktura telesa le holografska projekcija zavesti, postane jasno, da je vsak od nas mnogo bolj odgovoren za svoje zdravje, kakor pa dopušča uradna medicinska modrost. Kar zdaj gledamo kot čudežno remisijo bolezni, lahko dejansko pripisujemo spremembam v zavesti, ki vzvratno povzročijo spremembe v hologramu telesa. Podobno so nasprotujoče si nove tehnike zdravljenja kot na primer vizualizacija tako učinkovite verjetno zato, ker so v holografski domeni miselnih podob končno tako stvarne kakor stvarnost sama.
Celo vizije in izkušnje, ki vključujejo neobičajno stvarnost, postanejo razumljivejše s holografsko paradigmo. V svoji knjigi »Darovi neznanih stvari«, biolog Lyall Watson opisuje svoje srečanje z indonezijsko vračico, ki je s pomočjo obrednega plesa povzročila, da se je ves drevored razblinil v zraku. Watson še dodaja, da je, ko so on in ostali gledalci še naprej opazovali to ženo, naredila, da so se drevesa znova pojavila, in nato znova izginila in se znova pojavila, kakor da se vse dogaja na njen »klik«.
Čeprav uradno znanstveno razumevanje ne more pojasniti takih dogajanj, pa jih laže ubranimo, če se strinjamo, da je trdna stvarnost zgolj nekaka holografska projekcija.
Morda se strinjamo s tem, kaj je tukaj in česa ni, ker je tisto, kar imenujemo konsenzualna stvarnost formulirano in ratificirano na ravni človekovega nezavednega, na kateri so vsi umi neskočno medsebojno povezani. Če je to res, je to najgloblja implikacija holografske paradigme vsega, kajti to pomeni, da doživetja, kakršno je bilo Watsonovo, niso običajno prisotna zgolj zato, ker nismo programirali naših umov v prepričanju, ki bi jih naredilo običajne. V holografskem vsemirju ni omejitev in mej, do katerih se ne bi mogla raztezati struktura stvarnosti.
Tisto, kar zaznavamo kot stvarnost, je le platno, ki čaka na nas, da nanj naslikamo katerokoli sliko, ki jo želimo. Kar koli je mogoče, od upognenja žlic z močjo uma do fantazmagoričnih dogajanj Castaneda med njegovimi srečanji s čarovnikom iz plemena Jaki, Don Juanom, kajti magija je naša pravica po rojstvu, in nič bolj ali manj čudežna kakor tista stvarnost, ki si jo po želji uprizorimo v sanjah.
Celo naše najbolj osnovno vedenje o stvarnosti postane sumljivo, kajti v holografskem vsemirju, kakor je povedal Pribram, moremo celo slučajnostne dogodke gledati v luči holografskih principov in zato kot determinirane. Sinhronizem ali pomembne koincidence imajo nenadoma smisel, in vse v stvarnosti moramo gledati kakor metaforo, kajti celo najbolj slučajni dogodki izražajo neko spodaj ležečo simetrijo. Če bo Bohmovo in Pribramovo holografsko paradigmo znanost sprejela ali bo neugledno zamrla, bo ostala zanimiva, a mirno lahko rečemo, da je že bila imela vpliv na mišljenje mnogih znanstvenikov. In četudi bomo ugotovili, da holografski model ne zagotavlja najboljše obrazložitve za instantne komunikacije, za katere je videti, da potekajo nazaj in naprej med subatomskimi delci, je najmanj kar lahko rečemo, kakor je izjavil Basil Hiley, fizik na Birbeck kolidžu v Londonu, da Aspectove ugotovitve »indicirajo, da moramo biti pripravljeni radikalno upoštevati nove vidike stvarnosti«.
Prevedla: Ana Marija Mayerhold
Ljubljana, 30. kimavec (9), 2005
Če je to malce »preveč«, pa pojdimo 40 let nazaj in si pomagajmo s:
»Society as a Human Product – The Social Construction of Reality – A Treatise in the Sociology of Knowledge (1966)!, by Peter Berger and Thomas Luckmann (vsekakor v originalu)
http://www.brainwashed.com/h3o.....ality.html