Vi ste popoln kopirni stroj, vsi se kopirali od mene. Poslal vam bom račun za avtorske pravice. - Vi vidite politiko vedno skozi samozaljubljene naočnike narcizma. - No, no, ne morete se delati tako, kot da takrat niste bili v vladi. Saj je vendar vaša stranka to davčno reformo prav tako podpirala. - Pravzaprav ste bili v vladi vi, čeprav ste se obnašali, kot da niste. V bistvu ste tudi vi star politični model in povrh še kameleon. Za ljubitelje političnega teatra je bilo uvodno predvolilno televizijsko soočenje po meri: Jörg Haider (BZÖ, Zavezništvo za Avstrijo) in Heinz-Christian Strache (FPÖ, svobodnjaška stranka) iz oči v oči, nekdanji mentor in njegov varovanec, danes zagrizena politična nasprotnika. Kajpak, vsebine ni bilo (na pretek), ampak dvomim, da jo je kdo od gledalcev oziroma volivcev od Haiderja in Stracheja sploh pričakoval. Njuno soočenje, prvo v seriji pred avstrijskimi predčasnimi parlamentarnimi volitvami  28. septembra, je imelo predvsem zabavno vrednost. A ta vendarle ni zanemarljiva: pomislite samo, kako razvedrilno bi bilo slišati, denimo, Katarino Kresal in Gregorja Golobiča v prepiru na temo ‘dediščine liberalne demokracije’ ali Andreja Bajuka, ki bi se trudil gledalcem razložiti, v čem je boljši od Janeza Janše.

Sistem soočenj na avstrijski javni televiziji že dolga leta temelji na ‘liga sistemu’: vsak z vsakim. Tako imenovan slonovski krog, soočenje predsednikov vseh parlamentarnih strank, je zgolj češnja na torti, kolikor o stališčih strank vsebinskega izvedo volivci iz televizijskih soočenj, izvedo iz ‘dvobojev’ strankarskih prvakov. Iz bližnje preteklosti so tako znamenita soočenja med dolgoletnim socialističnim kanclerjem Franzem Vranitzkim in (takrat svobodnjakom) Haiderjem, pa tudi med Vranitzkim in konservativcem Wolfgangom Schüsslom, koalicijskima partnerjema, ki sta komaj skrivala, da na osebni ravni drug z drugim ne moreta.

Niti slovenska javna niti vodilna komercialna televizija takšnih ‘posamičnih’ soočenj, kolikor vem, tudi letos ne predvidevata, če seveda odštejem uvodno (na nacionalki) in zaključno (na komercialki) med Borutom Pahorjem in Janezom Janšo, vodilnima po javnomenjskih raziskavah. Prevladovale bodo skupinske seanse, ki praviloma
1. z množico udeležencev onemogočajo še tisto malo vsebinske razprave
2. vladno koalicijo na eni in opozicijo na drugi strani silijo v skupinski nastop ‘enih proti drugim’
s tem
3. preprečujejo razpravo zunaj praviloma tudi ‘ideološko’ opredeljenega okvira ‘mi-vi‘ oziroma med ‘istorodnimi’ politiki
4. prikrivajo konkretne razlike med strankami z domnevno podobnimi vrednotami
5. ponujajo preveč prostora za glasne enostavčne povedi populistov o tem, da so ‘vsi isti’
6. spodbujajo ’skakanje’ s teme na temo
in tako naprej, skratka - niti v okviru ‘po definiciji’ površnega medija, kakršen je televizija, ne omogočajo niti kolikor toliko vsebinske ocene minulega obdobja niti seznanjanja s tem, kaj kdo predlaga za naprej. Informativna vrednost takšnih soočenj je podobna zabavni vrednosti govorov na državnih proslavah, zabavna plat pa na komaj kaj višji ravni kot informativna vrednost oglasnih sporočil; ja, tudi oglasna vrednost takšnih soočenj le v posamičnih primerih presega zabavno in informativno.

Drži, da so za ‘vsebinsko oziroma stvarno primerjavo’ ustreznejši časopisi, da ne govorim o tem, da lahko vsak, ki ga zanimajo predvsem ’suha dejstva’, prebere strankine programe. A če je televizija ‘nekaj drugega’, potem bi si želel vsaj malce bolj domiselni šov. Če mora nacionalka dajati prostor vsem enakopravno (celo zunajparlamentarnim strankam, česar avstrijski javni televiziji ni treba), zakaj potem vsaj kakšna komercialna televizija ne izkoristi ‘pravice uredniške presoje’ in sestavi programa soočenj po kakšnem drugem kriteriju? Z Janšo proti Gregorju Golobiču, zakaj pa ne, a tudi proti Bojanu Šrotu (bi se vsaj enkrat sestala, koalicijska partnerja); kdo bi se spotil, izgubil živce, prišel na dan s kakšnimi dokumenti? Kar lahko dvojec Janša (Zver)-Bajuk družno pove/očita/podtakne navezi Pahor-Golobič-Kresal (in nasprotno) smo se do sitega naposlušali, težje pa si predstavljamo, kaj bi Pahor povedal Golobiču (in nasprotno).

‘Piramidnih’ kombinacij za ‘vroči stol’ kolikor hočete! In za to ‘v bistvu’ gre; ne navsezadnje, ampak izključno, kar spomnite se na prevladujoče komentarje po soočenju med Pahorjem in Janšo. Komaj kateri je pozabil omeniti (nekateri so še poudarili presenetljivo) ‘visoko raven’, kar z drugimi besedami pomeni, da so bolj ali manj odkrito bolj ali manj vsi pričakovali ‘obračun’, ‘nizke udarce’, ‘medsebojno obtoževanje’, kratkomalo ‘kdo bo koga’ - v zabavo in razvedrilo gledalcem. In s tem smo pravzaprav že tudi pri vprašanju, kakšen učinek imajo predvolilna televizijska soočenja in - ali in koliko ‘učinkujejo’ sama po sebi ali predvsem ’skozi’ kasnejše ponatise in analize?

Nemški politologi in demoskopi (mimogrede, prva kanclerska kandidata, ki sta se soočila na televiziji, sta bila ‘šele’ leta 2002 Gerhard Schröder in Edmund Stoiber) se glede ocene vpliva takšnih predvolilnih oddaj (če zanemarimo tiste, ki jih kritizirajo načeloma, zaradi površnosti, ‘zunanjih učinkov’, ‘amerikanizacije’, reduciranja na spretnost javnega nastopanja …) na volivce močno razlikujejo. Nekateri poudarjajo predvsem njihov ‘mobilizacijski’ učinek na še neopredeljene (in volivce, ki se nagibajo k abstinenci), kar je pred dnevi za dunajski Standard omenil tudi avstrijski politolog Peter Filzmaier, zaradi česar da si ‘nobena stranka  ne more privoščiti, da bi se jim odpovedala’. Glede na množični učinek, pravi tudi javnomnenjski analitik Wolfgang Bachmayer, so soočenja ‘oglasna metoda, ki se uvršča na sam vrh’. Na drugi strani nekaj novejših primerov (Hrvaška, Italija) ‘priča’, da je mogoče na volitvah zmagati tudi brez sodelovanja v soočenjih.

Bolj soglasne so ocene glede tega, kaj je ‘bistveno’. Šlo naj bi, prosto po legendarnem športnem komentarju,  predvsem za eno pravilo, to pa sta dve stvari: nobene vizualne, retorične in vsebinske napake. Drugače rečeno, od soočenja še tako ‘privlačen in pameten’ kandidat ne more pričakovati občutne koristi, lahko pa ‘malce bolj’ nespreten in neartikuliran izjemno veliko izgubi. Gripoznega Vranitzkega, denimo, je tako po teh ocenah kar precej stal close-up znoja na čelu, čeprav ni bil posledica neprijetnih vprašanj ali očitkov, ampak bolezni, Gerald Ford pa je menda leta 1976 volitve proti Jimmyju Carterju izgubil tudi zato, ker je na izrecna podvprašanja večkrat ponovil, da vzhodna Evropa ni del sovjetskega imperija.

Pri slednjem so ’simptomatični’ še izsledki javnomnenjskih raziskav, ki so pokazali, da večina gledalcev Fordove napake ‘neposredno’ sploh ni opazila, učinkovala je šele, ko so jo pograbili in ‘razpihnili’ drugi mediji. Kdor torej v soočenjih ‘prekrši’ prvo pravilo, nobene napake, mora torej upati, da ostane neopažena. Kakor je, denimo, bolj ali manj ostalo spregledano, da niti Janša niti Pahor nimata pojma o razmerju med zdravstveno blagajno in obrambnim proračunom. Ko je Pahor namreč napovedal, da bo več denarja za zdravstvo šlo na račun vojaških izdatkov, mu je Janša odvrnil, da so slednji le 4 odstotke zdravstvene blagajne; na Janševo srečo je Pahorja ‘zmanjkalo’, ko bi moral reči, da ima ZZZS letos več kot dvomilijardni proračun, obrambno ministrstvo pa polmilijardnega, povrh pa tega spodrsljaja tudi drugi mediji niso tematizirali.

A do predvidenega ’sklepnega’ dvoboja med ‘branilcem naslova’ in ‘izzivalcem’ bo povedano preteklo sredo v glavnem itak že pozabljeno. Medtem se bo zgodilo preveč in poleg tega bodo volivci, ki svoje odločitve oblikujejo na podlagi ‘občutka’, kdo ima večje možnosti za zmago, v zadnjem soočenju iskali le še ‘potrditev’. Morda je prav zato po svoje vseeno nenavadno, da je nacionalka ‘zadnjo besedo’ prepustila komercialki.

Objavljeno pod nt, slovenija | | |