Marsikdo me je čudno pogledal, ko sem rekla, da grem letos za dva tedna na potovanje v Črno goro. Nekdo mi je pred odhodom rekel, da bomo tam gotovo dobro jedli. Sama nisem vedela, kaj naj pričakujem, na pot sem odšla v prepričanju, da se bom pustila presenetiti. Zdaj skupaj z več sopotniki ugotavljam, da je to bilo gotovo zame najbolj aktivno potovanje do zdaj. Večino časa smo preživeli v pohodnih čevljih, saj smo po podatkih vodnika prehodili kar med 100 in 140 kilometrov ter se skupaj povzpeli na približno 9000 metrov višine.

Panorama s pohoda po Prokletijah, kjer smo v skupini dobili sekcijo obiralcev borovnic

Notranjost Črne gore ima po oceni solastnika in vodnika turistične agencije Balkanika Renata Ribiča velik turistični potencial, saj ima štiri nacionalne parke, od tega dva na seznamu kulturne dediščine Unesca, ima zgodovinske objekte, kakršen je samostan Morača, vendar je treba najprej prevzgojiti ljudi. Kakor smo se lahko prepričali tudi sami, zdaj turistična ponudba temelji predvsem na posameznikih, na ljudeh, ki imajo veliko željo in voljo, da bi Črna gora pokazala, kar ima in postala sodobna turistična destinacija. Medtem ko uradni organi v nacionalnih parkih vestno pobirajo ekološko takso, ki so jo letos ponekod podražili kar za 400 odstotkov, so povsod divja odlagališča, ob cesti do Skadarskega jezera niti vej niso porezali, zaradi tega se turistični avtobusi od tam vrnejo popraskani, v Žabljaku na vrhuncu turistične sezone med 23. in 6. uro ni vode, še zmeraj ni kažipotov, turističnih tabel in podobno.

Zoran Vojinović - Šaca, planinski vodnik in vodja gorske reševalne službe v Žabljaku, razlaga, da se nelegalnih odlagališč ne bo mogoče znebiti, dokler bodo ljudje lahko pred košom za smeti in pred policistom odmetavali smeti z izgovorom, da to počnejo vsi, pa tudi ne, dokler bo komunalno podjetje za celotno naselje z 250 hišami postavilo le dva zabojnika.

Jutranji pogled iz Žabljaka na gore v nacionalnem parku Durmitor

Panorama v pogorju Durmitor

Darko Bulatović, ki ima na pogorju Bjelasice naselje ekoloških hišic (katuni), si prizadeva preprečiti, da bi “ljudje z denarjem in brez možganov” z žičnicami in stihijsko gradnjo drugih podobnih objektov za vedno uničili pokrajino. Zaradi tega se je zameril lokalnim oblastem v Kolašinu, pa tudi višje. Nasploh je politika pri razvoju ekološkega turizma v Črni gori ena največjih preprek. Uradniki ne razumejo, da ima narava svojo ceno in jo je mogoče s pametno ponudbo učinkovito tržiti.

Hiše za turiste v Kolašinu

Eko katuni na Bjelasici, kjer pa bo treba, zlasti v tistih za dve osebi, zamašiti pore, skozi katere vleče veter

Objavljeno pod življenje s slogom | | |